Upor rumenih turbanov

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Upor rumenih turbanov
Del vojn ob koncu dinastije Han

Zemljevid, ki prikazuje obseg upora rumenih turbanov leta 184
Datumokoli marca 184–205[1]
Prizorišče
različne kitajske pokrajine
Izid

zmaga dinastije Han

  • velika oslabitev dinastije Han
  • začetek nemirnega obdobja na Kitajskem
Udeleženci
Dinastija Han vojska rumenih turbanov
Poveljniki in vodje
cesar Ling
He Džin
Huangfu Song
Lu Dži
Džu Džun		 Džang Džue  †
Džang Bao  †
Džang Liang  †
Moč
350.000 2.000.000 (360.000 upornikov je bilo sprva sledilcev Džang Džueja[2]
Žrtve in izgube
niso znane[3]

Upor rumenih turbanov (tradicionalno kitajsko 黃巾之亂, poenostavljeno kitajsko 黄巾之乱 pinjin Huángjīn zhī luàn, dobesedno konflikt rumenega turbana) je bil kmečki upor v dinastiji Kasnejši Han v starodavni Kitajski. Izbruhnil je okoli marca 184 n. št. med vladavino cesarja Linga. Čeprav je bil glavni upor zadušen že naslednje leto, je trajal 21 let do leta 205. Oslabitev cesarskega dvora in naraščajoč politični vpliv ultra-avtonomnih regionalnih vojaških guvernerjev, ki so pomagali zatreti upor, sta sčasoma pripeljala do divje prevlade vojskovodij in posledičnega obdobja treh kraljestev.

Upor, ki je dobil ime po barvi pokrival upornikov, je bil pomemben dogodek v zgodovini taoizma zaradi povezanosti uporniških voditeljev s takratnimi tajnimi taoističnimi društvi.[4]

Vzroki[uredi | uredi kodo]

Do leta 184 je vlada dinastije Han oslabela zaradi dvornih evnuhov, ki so zlorabili svojo moč, da bi obogateli. Od dvanajstih najmočnejših evnuhov je bilo deset cesarjevih rednih spremljevalcev, za Džang Ranga in Džao Džonga pa je cesar Ling nekoč trdil, da sta njegov oče oziroma mati.[5] Korupcijo v vladi so ljudje šteli za povzročitelja kuge, naravnih nesreč in slabih kmetijskih donosov in cesar je izgubil svoj nebeški mandat.

Ko so poplave Rumene reke prisilile kmete in vojaške naseljence na selitev na jug, je presežek delovne sile spodbudil njihovo izkoriščanje. O izbruhih bolezni, so poročali v letih 171, 173, 179, 182 in 185. Bolezni bi lahko bile antoninska kuga (165 do 180), črne koze in ošpice, ki so se širile po svilni poti.[5]

Daoistični voditelj Džang Džue je pod krinko zagotavljanja zdravilne vode in muziciranja na bambus poslal svoje privržence in učence po vsej severni Kitajski, da bi pripravili upor.[5] Upor je bil razmeroma neopažen, dokler ni postal preobsežen, da bi ga oblast lahko obvladala.[6] Džang Džue je nameraval organizirati vstajo po celotnem cesarstvu Han, vendar je bil načrt izdan, še preden je bil upor pripravljen. Simpatizerji upornikov v Luojangu so bili aretirani in usmrčeni, kar je povzročilo prezgodnji začetek upora marca 184. K uporu se je kljub pomanjkanju koordinacije in splošnih priprav dvignilo na deset tisoče mož. Vladni uradi so bili oropani in uničeni, cesarska vojska pa je bila takoj prisiljena v defenzivo.[6]

Uporniki[uredi | uredi kodo]

Ustanovitelji[uredi | uredi kodo]

Upor so vodili Džang Džue, imenovan tudi Džang Džjao in med privrženci znan kot "nebeški general", in njegova dva mlajša brata Džang Bao in Džang Liang, rojena v komandaturi Džulu. Brata sta ustanovila daoistično versko sekto v današnjem Šandongu in bila hvaljena kot zdravilca, ki nudita brezplačno oskrbo revnim bolnikom. Ko so bratje spoznali, kako lokalna oblast zlorabljala kmečki razred z ostrim delom in visokimi davki, so začeli načrtovati upor.

Daoistična sekta[uredi | uredi kodo]

Uporniki so bili prvi privrženci Poti najvišjega miru (太平道, Tàipíng Dào). Častili so božanstvo Huang-Lao , ki je po Džang Džueju dalo sveto knjigo, imenovano Ključni ključi do Poti miru (太平).要術, Tàipíng Jàošù). Džang Džue, za katerega so rekli, da je čarovnik, so imenovali "veliki učitelj". Ko je bil upor razglašen, je Džang Džue napisal 16-besedni slogan, ki sta ga širila njegova brata zdravilca:[7]

Azurno nebo je že mrtvo; rumeno nebo se bo kmalu dvignilo.
Ko bo leto džiǎzǐ, bo blaginja pod nebesi!
(蒼天已死，黃天當立。歲在甲子，天下大吉。)

Verske prakse[uredi | uredi kodo]

Brata Džang sta verjela v skorajšnjo apokaliptično spremembo v letu džiazi, prvemu letu novega šestdesetletnega cikla. Rumeno nebo je pomenilo novo vladavino in hkrati navdihnilo barvo njihovih pokrival.[6] Dejavnosti sekte so bile trans, post, glasbeni nastopi, petje, zažiganje kadila in pridige. Sekto je podprlo več voditeljev Šjongnujev in morda navdihnilo Džang Džueja, da sprejme njihova šamanistična prepričanja.[8]

Džang Džuejevi načrti za upor[uredi | uredi kodo]

Pred začetkom upora je Džang Džue poslal Ma Juanjija rekrutirat privržence v provinc Džing in Jang. Ker je Ma Yuanyi pogosto potoval v Luojang, prestolnico cesarstva Han, mu je uspelo prepričati evnuha cesarskega dvora Feng Šuja in Šu Fenga, da sta na skrivaj sodelovala z Džang Džueje. Za datum upora so določili 3. april 184, vendar je bil načrt izdan. Izdal ga je Tang Džov, eden od ustanoviteljev gibanja "Pot miru", ki je bil izključen iz poznejšega načrtovanja. Ma Juanjija je prijavil oblastem, ki so ga aretirale in usmrtile z razkosavanjem. [9][6]

Ko je cesar Ling izvedel, da Džang Džue načrtuje upor, je ukazal Džov Binu, prefektu palačnih parkov, naj izvede preiskavo in ujame vse zarotnike. Aretiranih in usmrčenih je bilo na stotine ljudi.[10]

Upor[uredi | uredi kodo]

Ko je Džang Džue izvedel, da je vlada Hana izvedela za njegove načrte za upor, je hitro poslal glasnike k svojim zaveznikom po vsej Kitajski in takoj ukrepal. Upor se je začel nekje med 29. februarjem in 29. marcem 184 s približno 360.000 privrženci, ki so nosili rumene naglavne rute ali turbane.[11] Uporniki so Džang Džueja imenovali "gospodar nebes", njegova brata pa "gospodar general Zemlje" in "gospodar ljudstva". Uporniki so napadli vladne urade, plenili in prevzeli nadzor nad komandaturami. V 10 dneh se je upor razširil po vsej Kitajski in ogrozil cesarski dvor v Luojangu.

Uporniki so bili skoncentrirani večinoma v provincah Dži, Džing, Jou in Ju. Skupina pod vodstvom Džang Džueja in njegovih bratov je dobila podporo v provinci Dži severno od Rumene reke. Druga velika vstaja je potekala v poveljstvu Guangjang okoli današnjega Pekinga in poveljstvu Džuo okoli današnjega Džuodžuoja v Hebeju. Tretje središče upora je bilo v komandaturi Jingčuan v Henanu, komandaturi Runan v Henanu, provinci Ju ter komandaturi Nanjang v Henanu.

1. aprila 184 je cesar Ling imenoval svojega svaka He Džina, intendanta Henana, za vrhovnega generala in mu ukazal, naj poveljuje cesarski vojski pri zatiranju upora.[12] Cesar Ling je imenoval generale Lu Džija, Huangfu Songa in Džu Džuna za poveljnike treh ločenih vojsk s skupno približno 40.000 vojaki.[13] Lu Dži je imel bazo v provini Dži, Huangfu Song in Džu Džun pa sta se odpravila v komandaturo Jingčuan. [14]

Konec upora[uredi | uredi kodo]

Upor je bil v veliki večini zatrt v začetku leta 185, ko je Džu Džun osvojil komandaturi Vančeng in Nanjang, Huangfu Song pa premagal brate Džang v provinci Dži. Preostale manjše in raztresene upore so zatrle manjše cesarske vojske. Sredi februarja 185 je cesar Ling objavil razglas, v katerem je obdobja guanghe preimenoval v džongping - pacifikacija dosežena.[6]

Četudi se je glavni upor rumenih turbanov končal do februarja 185, so se manjši upori nadaljevali še naslednji dve desetletji.

Posledice[uredi | uredi kodo]

Uporniki so uničili veliko vladnih zgradb, usmrtili veliko visokih uradnikov in razdrobili ozemlje cesarstva. Med uporom in po njem je bilo ubitih več sto tisoč upornikov. Veliko neborcev je zaradi vojn ostalo brez domov.[3] Močno oslabljena centralna oblast ni mogla obvladovati celotnega ozemlja in je ozemlje in svoje pristojnosti podelila vojaškim poveljnikom in lokalnim voditeljem, dokler ni leta 220 popolnoma propadla.[6]

Po smrti cesarja Linga leta 189 je boj za oblast med njegovim svakom He Džinom in evnuhi dosegel vrh z umorom He Džina 22. septembra 189. He Džinov glavni zaveznik Juan Šao se je maščeval tako, da je zažgal palačo in pobil evnuhe. Vojskovodja Dong Džuo je pridobil nadzor nad mladoletnim naslednikom Liu Bianom, da bi legitimiziral svojo okupacijo in plenjenje prestolnice in bil zaradi svoje krutosti leta 192 umorjen. Njegova smrt je omogočila vojskovodju Cao Cau, da je prevzel oblast v državi.

Romanca o treh kraljestvih[uredi | uredi kodo]

Upor je prikazan v začetnih poglavjih zgodovinske Romance o treh kraljestvih, napisane v 14. stoletju. Bratje Džang so v pripovedi opisani kot čarovniki, ki jim je Taiping Džing priskrbel "stari nesmrtni duh iz južnih dežel", včasih imenovan džuangdzi.[15]

V romanci je bilo ustvarjenih veliko izmišljenih likov rumenih turbanov, med njimi:

  • Du Juan, ki ga je ubil Liao Hua zaradi ugrabitve Liu Beijeve žene
  • Džov Cang, Guan Jujev upornik, ki je postal orožar
  • Gao Šeng, podrejen Džang Bau
  • Čeng Juandži, ki so ga Liu Beijeve sile porazile v njihovem prvem boju
  • Deng Mao, Čeng Juandžijev prvak
  • Bian Ši, morda Cao Caojev služabnik, ki je poskušal ubiti Guan Juja, a mu ni uspelo

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Smitha, Frank E. [The Yellow Turban Rebellion (fsmitha.com) "DYNASTIC RULE and the CHINESE (9 of 13)"]. Macrohistory and World Timeline. Pridobljeno 19. februarja 2015.
  2. ↑ Ropp, Paul S (10. junij 2010). China in World History. Oxford University Press. str. 40. ISBN 9780199798766.
  3. ↑ 3,0 3,1 Michaud, Paul (1958). »The Yellow Turbans«. Monumenta Serica. 17: 47–127. doi:10.1080/02549948.1958.11730973. ISSN 0254-9948. JSTOR 40725564.
  4. ↑ Bowker, John (1997). The Concise Oxford Dictionary of World Religions.
  5. ↑ 5,0 5,1 5,2 deCrespingy, Rafe (27. oktober 2016). Fire Over Luoyang: A History of the Later Han Dynasty 23-220 AD (v angleščini) (1 izd.). Brill Publishers. str. 388–418. ISBN 9789004325203.
  6. ↑ 6,0 6,1 6,2 6,3 6,4 6,5 Generals of the South, Rafe de Crespigny Arhivirano 2007-09-15 na Wayback Machine.(pp. 85–92)
  7. ↑ (初，鉅鹿張角自稱「大賢良師」，奉事黃老道，畜養弟子，跪拜首過，符水咒說以療病，病者頗愈，百姓信向之。角因遣弟子八人使於四方，以善道教化天下，轉相誑惑。十餘年閒，眾徒數十萬，連結郡國，自青、徐、幽、冀、荊、楊、兗、豫八州之人，莫不畢應。遂置三十六方。方猶將軍號也。大方萬餘人，小方六七千，各立渠帥。訛言「蒼天已死，黃天當立，歲在甲子，天下大吉」。以白土書京城寺門及州郡官府，皆作「甲子」字。) Houhanshu vol. 71.
  8. ↑ The Scripture on Great Peace: The Taiping Jing and the Beginnings of Daoism. University of California Press. 2007. ISBN 9780520932920.
  9. ↑ (中平元年，大方馬元義等先收荊、楊數萬人，期會發於鄴。元義數往來京師，以中常侍封諝、徐奉等為內應，約以三月五日內外俱起。未及作亂，而張角弟子濟南唐周上書告之，於是車裂元義於洛陽。) Houhanshu vol. 71.
  10. ↑ (靈帝以周章下三公、司隸，使鉤盾令周斌將三府掾屬，案驗宮省直衛及百姓有事角道者，誅殺千餘人，推考冀州，逐捕角等。) Houhanshu vol. 71.
  11. ↑ (中平元年春二月，鉅鹿人張角自稱「黃天」，其部師有三十六萬，皆著黃巾，同日反叛。安平、甘陵人各執其王以應之。) Houhanshu vol. 8.
  12. ↑ (三月戊申，以河南尹何進為大將軍，將兵屯都亭。) Houhanshu vol. 8.
  13. ↑ (於是發天下精兵，博選將帥，以嵩為左中郎將，持節，與右中郎將朱雋，共發五校、三河騎士及募精勇，合四萬餘人，嵩、雋各統一軍，共討潁川黃巾。) Houhanshu vol. 71.
  14. ↑ (遣北中郎將盧植討張角，左中郎將皇甫嵩、右中郎將朱雋討潁川黃巾。) Houhanshu vol. 8.
  15. ↑ Roberts, Moss (1991). Three Kingdoms: A Historical Novel. California: University of California Press. ISBN 0-520-22503-1.

Viri[uredi | uredi kodo]

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Upor_rumenih_turbanov&oldid=6110708«