Laodzi

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Laozi
Portret
Rojstvo 604 pr. n. št.
Smrt 6. stoletje pr. n. št.
Državljanstvo Flag of the People's Republic of China.svg Kitajska
Poklic filozof, knjižničar, pisatelj
Era stari vek
Regija Kitajska filozofija
Šola/tradicija daoizem
Glavna zanimanja
naturalizem, etika
Pomembne ideje
dao

Laozi (kitajsko 老子, tudi Lao Ce, Lao Zi, Lao Tzu, ali Lao Tse), kitajski filozof, 6/5. stol. pr. n. št.

Velja za utemeljitelja daoizma, kitajske filozofske in religiozne tradicije, ki Dao, kozmično počelo, ki ureja vse dogajanje in vsako ravnanje v svetu, pojmuje kot neizrekljivo metafizično prapočelo. Pripisuje se mu avtorstvo besedila Dao De Jing, ki podaja smisel usklajenega bivanja z Daom brez prisile in racionalne utemeljitve. V naslednjih stoletjih je posthumno pod vplivom kitajskih ljudskih verovanj in mešanja z budističnimi vplivi postal božanstvo religioznega daoizma.

Viri o življenju[uredi | uredi kodo]

Po izročilu je Laozijevo družinsko ime na Li (李, pin-jin: Lǐ), osebno ime pa Er (耳, pin-jin: Ěr, bukv. uvo), nadimek Bo Jang (伯阳, pin-jin: Bó Yáng). Njegovo posthumno ime pa je Dan (聃, pin-jin: Dān). Ime Lao-zi je časten naziv: Lao (老, pin-jin: Lǎo) pomeni stari, častitljiv, a karakter zi, C’ (子, pin-jin: zǐ) se dodaja kot znak spoštovanja za ime vplivnejših filozofov (npr. Kung C’, Meng C’, Džuang C’. Težava obstaja glede zapisa imena: številni načini vodijo v zmedo (Lao Tzu, Lao Tse, Lao Ce, Lao zi, Laodzi, ...). Njegovo ime se lahko prevaja kot stari učitelj.

Laozi je bil filozof in pesnik antične Kitajske. Čas njegovega življenja lahko le ocenimo in sicer naj bi živel nekje v 6. stoletju pr. n. št. Namesto v pozni Zhou, ga nekateri zgodovinarji postavljajo celo v začetek obdobja vojskujočih se držav v 4. stoletju pr. n. št.

O življenju Laozija je znanega bolj malo in tudi obstoječe podatke je težko sprejeti kot zgodovinska dejstva. Zgodovinar Sima Qian je v 1. stol. pr. n. št. napisal njegovo biografijo, delo z naslovom Zapisi velikega zgodovinarja (史記), ki je temeljilo na predhodnjih zapisih. Kljub temu pa je večina podatkov vprašljivih in jih ne moramo z gotovostjo potrditi. Laozi naj bi bil po izročilu rojen v Kraljevini Chu, nekje v današnjem okrožju Luyi v provinci Henan. Po nekaterih podatkih naj bi se celo oženil in imel sina. Delal je kot arhivar v cesarski knjižnici na dvoru Dinastije Zhou v takratni prestolnici Luoyang, kjer je imel dostop do del legendarnega Rumenega cesarja znanega tudi kot Huang Di ter ostalih legendarnih modrih vladarjev. Čeprav ni nikoli uradno delal kot učitelj, je k njemu prihajalo mnogo učencev, s katerimi je delil znanje. Sestajal naj bi se tudi s Konfucijem, kar je imelo na slednjega močan vpliv. S svojim učenjem in delom pa Laozi ni želel slave, temveč je deloval v skromnosti. Dolgo časa je živel na dvoru Zhou, a za tem, ko je videl njegov upad, je odšel na zahod. Na severni meji Kitajske je srečal YinXi-ja, stražarja, ki ga je prosil, naj svoje nauke zapiše. Do takrat je namreč svoje znanje širil samo po ustnem izročilu. Tako je res napisal knjigo oz. filozofski tekst Dao de jing (Dao De Ching, Klasik poti in njene krepostne sile), ki je imel na Kitajskem velik vpliv. Nihče ne ve kam je Laozi odšel za tem, nekateri celo verajmejo, da je odšel vse do Indije, kjer naj bi bil učitelj Bude. Kasneje, s širitvijo budizma na Kitajsko, je namreč obstajalo močno rivalstvo med domorodnim daoizmom in uvoženim budizmom, čeprav daoizem ni bil nikoli uradna religija oziroma politika katere od kitajskih dinastij.

V enem od daoističnih del iz 7. stoletja Sandong Zhunang (informativni prevod: Biserna vreča treh kavern) pa je predstavljena zgodba, v kateri naj bi stražar Yinxi prepoznal Laozija pri zahodnih vratih mesta ter ga prosil, če lahko postane njegov učenec, saj bi rad našel Dao. Laozi ga je sprejel, a Yinxi je moral dokazati svojo odločnost ter željo, zato mu je Laozi dal tri leta, da izpopolni svojo vrlino Daa. Nato sta se zopet srečala ter skupaj potovala skozi vesolje in devet nebes. Laozi je predstavljal idealnega mojstra Daoizma, Yinxi pa idealnega učenca. V religioznem pomenu si lahko razlagamo Laozija kot poosebljen Dao, ki uči ljudstvo na poti do odrešitve. Kot je razvidno v tem delu lahko opazimo že močan vpliv verskega Daoizma.

Dao de jing[uredi | uredi kodo]

Dao de jing oz. Tao Te Ching (Klasik poti in njene krepostne sile) je Laozijevo delo, ki se je sprva imenovalo kar Laozi. Delo je napisano v glavnem v pesniški obliki. Po nekaterih virih naj bi vsebovalo okrog pet tisoč kitajskih pismenk in bilo razdeljena v dva dela, končna verzija pa vsebuje zapise tudi iz kasnejših obdobij. Vsekakor je Dao de jing eno najpomembnejših verjetno pa tudi najstarejše delo filozofskega daoizma ter je imelo skozi zgodovino občuten vpliv na kitajsko družbo hkrati pa tudi na nekatere druge šole kitajske filozofije. Gre za eno najpopularnejših del kitajske filozofije.

Vplivi[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

Laozi. 2001. [internet]. [citirano 27. 11. 2015]. Dostopno na: http://plato.stanford.edu/entries/laozi/

Lao Ce (Lao-Tzu, Lao Zi). [internet]. [citirano 27. 11. 2015]. Dostopno na: http://lkm.fri.uni-lj.si/xaigor/slo/modrosti/ucitelji/laoce.htm

Laozi, Zhuang Zi in Lie Zi, M. 1992. Klasiki daoizma: Dao de jing Zhuang Zi Lie Zi. Ljubljana: Slovenska matica.

Milčinski, M. 2013.Azijske filozofije in religije. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Rošker J. 2005.Iskanje poti: Spoznavna teorija v kitajski tradiciji. Ljubljana:Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.