Konfucij

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
孔丘 Kong Qiu
Portret
Rojstvo 孔夫子
22. september 550 pr. n. št.
Lu[d]
Smrt 479 pr. n. št.
Qufu[d], Lu[d]
Državljanstvo Kitajska
Poklic filozof
Era staroveška filozofija
Regija Kitajska filozofija
Šola/tradicija začetnik konfucionizma
Glavna zanimanja
filozofija morale, socialna filozofija, etika
Pomembne ideje
konfucijanstvo in konfucianizem

Konfucij ali Kong Fuzi (kitajsko 孔夫子, pinjin Kǒng Fūzǐ, dobesedni pomen: učitelj/mojster Kong), pravo ime: Kong Qiu 孔丘, starokitajski filozof, * 28. september 551 pr. n. št., država Lu (魯國), Kitajska, † 479 pr. n. št.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Njegov oče je bil guverner Šantunga in tudi Konfucij ni bil nikdar daleč od administracije. Poročil se je, ko mu je bilo devetnajst let, nato pa naj bi opravljal manjše posle v administraciji. Ko je dopolnil 24 let, je umrla njegova mati in po tedanjih običajih je žaloval tri leta. To obdobje osame mu je dovolilo globok premislek in študij zgodovine. Tedaj naj bi si zadal nalogo oživeti in reformirati njegovo deželo, katero je takrat pestila vseobsežna politična, vojaška in etična kriza.

Še preden je dopolnil trideset let, je postal znan kot veliki učitelj, toda v tistem času je bil še vedno zaposlen v administraciji, vendar se znotraj uradniške hierarhije nikoli ni povzpel na nobeno omembe vredno pozicijo.

Z nekaterimi učenci je lep čas obiskoval druge dežele, vse do 69 leta starosti, ko se je vrnil v Lu. Do tedaj naj bi, prav tako po izročilu, opravil večino svojega dela. Preostalih pet let je posvetil odam in drugim delom, v katerih je poudarjena vloga kitajske zgodovine.

Njegova filozofija[uredi | uredi kodo]

Confucius - Project Gutenberg eText 15250.jpg

Njegova misel se je izoblikovala v takratni tranzicijski družbi obdobja Vojskujočih se držav (475–221 pr. n. št.) Vzhodne dinastije Zhou (770–256 pr. n. št.), temelječi na strukturi razpadajočega fevdalizma. Obračal se je predvsem na plemiče, sprejemal je tedanjo družbo in si je prizadeval v njenem okviru zgraditi pravično in za tiste čase zelo napredno ureditev, utemeljeno na visokem moralnem standardu.

Osrednja vrlina konfucijanskega nauka je krepost sočlovečnosti, vzajemnosti ali medčloveške empatije (ren). Poudarjal je tudi kreposti pravičnosti (yi), iskrenosti (cheng), strpnosti (shu), in zvestobe (zhong).

Konfucij je bil agnostik in je zagovarjal stališče, da se moramo posvečati odgovornemu urejanju družbenih, tj. tuzemskih zadev in se ne ukvarjati s posmrtnim življenjem, o katerem ne moremo ničesar vedeti.

Med drugim je zagovarjal izhodišče, da naj človek v družbi ne deluje zaradi koristi, temveč le zato, ker meni, da je tako prav in pošteno. Iz njegovih osnovnih načel so njegovi učenci izdelali koherentni sistem filozofije, ki se imenuje konfucianstvo - v kitajščini Ru xue, kar pomeni Nauk izobražencev.

Človeštvo naj bi po tej šoli uravnavalo pet razmerij:

  1. naklonjenost med očetom in sinom,
  2. spoštovanje med vladarjem in podložnikom,
  3. ljubezen med možem in ženo,
  4. naklonjenost med starejšim in mlajšim bratom,
  5. zvestoba med prijatelji.

Drugi vidik konfucijanstva je, da išče politični ideal v davni preteklosti, v "zlatih časih" mitičnih vladarjev Jao in Šun. Najbolj znana naslednika Konfucija sta Mengzi (Mencij) in Xunzi.

Njegov nauk ne govori o univerzalni ljubezni, marveč o različnih stopnjah naklonjenosti in spoštovanja. Na tem temelji država, ki predstavlja moralno bitje. Vladar pa naj bo nraven človek, ki se mora ravnati po strogem moralnem standardu. Njegova miselnost je kasneje doživela tri reforme. V prvi, do katere je prišlo v času dinastije Han (206 pr. n. št. – 220), se je konfucijanstvo spojilo z despotskim legalizmom in iz izvorno demokratičnega nauka je nastala ideologija konfucianizma, ki je bila temelj državne doktrine, ki je na Kitajskem prevladovala skoraj dve tisočletji (glavni predstavnik prve reforme: Dong Zhongshu). Do druge reforme je prišlo v času dinastije Song (960–1279) in v njej je prišlo do sinteze med konfucianizmom, budizmom in daoizmom (glavna predstavnika druge reforme: Zhu Xi in Wang Yangming). Tretja reforma sodi v čas prvega soočanja Kitajske z zahodnimi silami. V težnji po rešitvi države, ki se je v 18. stoletju znašla v vseobsežni krizi, so si predstavniki Modernega konfucijanstva (xin ruxue) konec 19. in na pragu 20. stoletja prizadevali za modernizacijo izvornega nauka, za njegovo prilagoditev sodobnim razmeram, ter za sinteze z zahodno miselnostjo (glavni predstavniki: Xiong Shili, Feng Youlan, Liang Shuming). Ta struja je bila zelo aktivna tudi v 2. polovici prejšnjega stoletja (Glavni predstavniki: Mou Zongsan, Tang Junyi, Fang Dongmei, Xu Fuguan, Liu Shu-hsien). Trenutno še živeči predstavniki tega diskurza so Tu Wei-ming, Cheng Chung-ying, Chen Lai, Mou Zhongjian, Lee Ming-huei idr.

Konfucijanstvo je imelo (in do neke mere še vedno ima) zelo velik vpliv tudi v širši geografski regiji Vzhodne Azije, predvsem na Japonskem in v Koreji.

Literatura[uredi | uredi kodo]

Knjige[uredi | uredi kodo]

(v slovenščini)
  • Confucius. Pogovori, (Zbirka Misel in čas). 2. izd. (prev. Milčinski, Maja) V Ljubljani: Cankarjeva založba, 1988. 233 str., ilustr. ISBN 86-361-0451-3 (COBISS)
  • Rošker, Jana S. (ur.). Krepost kot temelj dobrega sosedstva : konfucijanstvo v sodobni Vzhodni Aziji, (Zbirka Studia humanitatis Asiatica, ISSN 2463-8900). 1. izd. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2016, str. 5-7. (COBISS)
  • Rošker, Jana S.. Odnos kot jedro spoznanja : kitajska filozofija od antičnih klasikov do modernega konfucijanstva, (Zbirka Čas misli). 1. izd. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2010. 376 str. ISBN 978-961-231-792-8. (COBISS)
  • Rošker, Jana S.. Iskanje poti : spoznavna teorija v kitajski tradiciji. Del 1, Od protofilozofskih klasikov do neokonfucianstva dinastije Song, (Razprave Filozofske fakultete). Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 2005. 267 str. ISBN 86-7207-167-0 (COBISS)
  • Rošker, Jana S.. Subjektova nova oblačila - idejne osnove modernizacije v delih druge generacije modernega konfucijanstva, (Razprave FF). 1. izd. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2013. 231 str. ISBN 978-961-237-582-9. (COBISS)
(v angleščini)
  • Cheng Chung-ying, 1991: New Dimensions of Confucian and Neo-Confucian Philosophy. New York: State University of New York Press, Albany
  • Confucius, 2012a: Lunyu 論語. Chinese Text Project. Pre-Qin and Han.
  • Confucius, 2012b: Chunqiu lu 春秋錄. Chinese Text Project. Pre-Qin and Han.
  • de Bary, William Theodore, 1998: Asian Values and Human Rights: A Confucian Communitarian Perspective. Cambridge, Mass.: Harvard University Press
  • Hall, David L. in Ames, Roger T., 1987: Thinking through Confucius. Albany, New York: State University of New York Press
  • Hall, David L. in Ames, Roger T., 1998: Thinking from the Han: Self, Truth and Transcendence in Chinese and Western Culture. Albany, New York: State University of New York Press
  • Rosenlee, Li-Hsiang Lisa, 2006: Confucianism and Women: A Philosophical Interpretation. Albany, New York: State University of New York Press
  • Rošker, Jana S.. The Rebirth of the Moral Self: the Second Generation of Modern Confucians and their Modernization Discourses. Hong Kong: Chinese University Press. (COBISS)
  • Tu Weiming, 2014: Confucianism. Encyclopaedia Britannica.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

  • Confucius. Internet Encyclopedia of Philosophy. (v angleščini)