Zgodovina Kitajske

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Kitajska
Mifu01.jpg
Splošni podatki

Kitajska · Geografija in podnebje · Kultura · Demografija · Jeziki · Pisava · Religija · Šport · Izumi · Znanost in tehnologija · Medicina

Zgodovina Kitajske

Zgodovina Kitajske · Časovni trak · Zgodovinski vpliv Kitajske · Prazgodovina · Dinastije · Moderna Kitajska

Vsi članki o Kitajski

Zgodovina Kitajske raziskuje pretekla dogajanja na območju današnje Ljudske republike Kitajske in v njeni neposredni bližini od prazgodovine do danes.

Kitajska je razvila prvo od visokih kultur na svetu, saj se je že v 3. tisočletju pr. n. št. širilo znanje o obdelovanju polj in takrat so nastale številne poljedelsko usmerjene province, kot so Gansu (甘肃), Shǎnxī (陕西), Shānxī (山西), in Henan (河南). Rodovitna zemlja je nudila možnost za hiter razvoj poljedelstva in s tem države. Vse znanje je prišlo z Bližnjega vzhoda.

Prazgodovina[uredi | uredi kodo]

Kitajska, Tajvan, Hong Kong in ostale dežele povezane z zgodnjo kulturo Kitajske.

V prazgodovinsko obdobje Kitajske prištevamo čas približno do leta 1500 pr. n. št. Med letoma 2500 pr. n. št. in 1500 pr. n. št. so se na Kitajskem razvile različne neolitske kulture:

Neolitik na Kitajskem[uredi | uredi kodo]

Starost neolitika na Kitajskem se lahko izsledi nazaj med 12.000 in 10.000 prnšt.Do 7000 prnšt.,je na kitajskem bilo obodbje pogosto obdelovanje žita prosa,značilno za Jia hu kulturo.Na petroglifih najdenih v provinci Nin šja,kjer so odkrili okoli 8.453 posameznih znakov,kot so,luna,zvezde,bogove in prizore lova na živali in pašo.Kasneje je Jang šao kultura nadomestila Long šan kulturo okoli 2500 pred našim štetjem.V obdobju kulture Longshan je obdelava keramike dobila visoko umetniško vrednost.Izdelovali so tudi posode na treh nogah,udomačili so konja prerokovali s kostmi.V času kulture Šjiaotun (小屯 Xiaotun) so naslikali številne zanimive oblike,ki so jih nekoliko pozneje v dinastiji Šang vlili v bron.Te oblike so pozneje postale osnovne oblike kitajskih kulturnih posod.

Seznam nekaj neolitskih kultur;
7500 prnšt.- 6100 prnšt.-Pengtongšan kultura
7000 prnšt.- 5000 prnšt. -Peiligang kultura
6500 prnšt.- 5500 prnšt.-Houli kultura
6200 prnšt.- 5400 prnšt.-Šinglongvan kultura

Obdobje treh suverenih in petih cesarjev[uredi | uredi kodo]

Obdobje 3 suverenih in 5 cesarjev velja za legendarno obdobje med katerim po so po Kitajskih zgodovinskih virih in mitologiji vladali številni legendarni vladarji.Med njimi so rumeni cesar,Šen nong,ter Fu ši.

Dinastija Šja[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Dinastija Šja.

Dinastija Šja velja za prvo kitajsko dinastijo, ki naj bi vladala približno med leti 2100 in 1600 pr.n.št. Dinastija Šja je še vedno predmet velikih debat in dvomov ali je sploh obstajala ali pa so si jo izmislili, to še vedno raziskujejo svetovni arheologi in priznani zgodovinarji. Nekaj vaz in vrčev so našli iz tega obdobja, a še vedno ni znano, ali so pripadali dinastiji Šja ali ne.

Dinastija Šang[uredi | uredi kodo]

Žarišče vpliva dinastije Shang

V času začetka bronaste dobe (po 1500 pr. n. št.), se je pojavila dinastija Shang (poslovenjeno Šang, kitajsko: 商朝 Shang chao = dinastija Shang), ki se včasih imenuje tudi Yin (kitajsko: 殷代 Yin dai = obdobje Yin). S tem se je končalo prazgodovinsko obdobje na Kitajskem.

Cesarji dinastije Shang so vladali v razponu od leta 1523 pr. n. št. do 1027 pr. n. št.

Velikosti njihove države se ne da natančno določiti. Zagotovo pa je bilo središče ob Rumeni reki. Poznali so pisavo, mesta s hišami in obdelavo brona. Plačevali so s polžki, ki so imeli veljavo denarja. Najpomembnejša najdba tistega obdobja so prerokovalne kosti. Obstaja možnost, da so na Kitajskem poleg dinastije Šang hkrati vladala tudi manjša kmečka kraljestva.

Kultura in umetnost Shangov sta bili na zelo visokem nivoju. Najpomembnejša tehnika je bilo vlivanje brona. Nastalo je mnogo tehnik in narediti so znali številne brezhibne oblike. A bron je bil še vedno tako redek, da so ga uporabljali le za izdelovanje orožja in kultnih objektov. V takratnem času je večina ljudi še živela na stopnji mlajše kamene dobe. Posode, ki so jih izdelali so bile bogato okrašene. Zelo značilna taka posoda se imenuje ju. To je trinožna posoda, s pokrovom, naslikane pa ima živali. Najbolj značilna žival na teh posodah je tiger s široko odprtim gobcem. Tiger je veljal za božanstvo rodovitnosti in zemlje. Krasili pa niso le brona. Zelo pogosto so krasili tudi bel mineral imenovan žad. Pripisovali so mu magično moč. Med keramiko je veliko pomenilo belo posodje.

O veri v tistem času je znano zelo malo. Verjetno je bilo glavno božanstvo bog Ti. Častili so prednike in pri pogrebnih slovesnostih so sodelovali člani družine. Verovanje se jim je zdelo popolnoma samoumevno.

Dinastijo Shang so zrušila plemena naseljena okoli reke Wei (渭河 Wei he). Njihov voditelj Zhou Wu Wang (周武王) je ustanovil novo dinastijo Zhou.

Dinastija Džou[uredi | uredi kodo]

Vplivno območje v času vladanja dinastije Zhou

Cesarji dinastije Zhou (beri Džou, kitajsko: 周朝 Zhou chao = dinastija Zhou) so vladali v razponu od leta 1027pr. n. št. do 221 pr. n. št.

Začeli so v provincah Shǎnxī in Shānxī (to sta dve kitajski pokrajini, ki imata zelo podobni imeni - razlikujeta se samo po akcentu; poslovenjeno se obe imeni izgovarja kot Šanšji). Bili so Shangovski vazali. Shangovskega zadnjega cesarja so vrgli iz prestola zaradi slabega načina vladanja. Čas dinastije Zhou se deli na tri obdobja:

  • Zgodnje zhousko obdobje (1027 pr. n. št. - 722 pr. n. št.). Glavno mesto je bilo Pang pri današnjem mestu Chang'an (长安) v dolini reke Wei.
  • Pozno zhousko obdobje (722 pr. n. št. - 481 pr. n. št.). Glavno mesto v tem obdobju je bilo Luoyang ( 洛阳). Do spremembe glavnega mesta je prišlo zaradi pritiska barbarov s severa. V tem času je dinastija Zhou izgubila dejansko oblast in je imela smo še versko funkcijo. Dejansko oblast so prevzeli veliki fevdalci.
  • Obdobje držav v boju (481 pr. n. št. - 221 pr. n. št.)

V času dinastije Zhou je prišlo na Kitajskem do razcveta umetnosti in znanosti, zlasti filozofije. V tem času sta živela najslavnejša kitajska filozofa Konfucij (kitajsko 孔夫子 Kong Fuzi), ustanovitelj konfucianizma, in Laozi (老子), ustanovitelj daoizma. V času dinastije Zhou se je na Kitajskem do vrhunca razvila umetnost obdelave brona, začela pa se je tudi obdelava železa.

Dinastija Čin[uredi | uredi kodo]

Država v času 210 pred našim štetjem

Dinastija Qin (beri Čjin oziroma Ćin, kitajsko: 秦朝 Qin chao = dinastija Qin) je vladala zelo kratek čas - samo od leta 221 pr. n. št. do 206 pr. n. št.

Vladavina dinastije Qin je v bistvu omejena samo na enega vladarja, ki pa je zgodovinsko zelo pomemben. To je bil cesar Qin Shi Huangdi (秦始皇帝), ki je na kitajskem ozemlju ustvaril prvo enotno državo. Naziv Qin Shi Huangdi pomeni Prvi božji cesar Qin (njegovo pravo ime je bilo 嬴政 Ying Zheng). V času njegove vladavine so imeli zelo dobro razvito orožje. Uprava, vojska in zakoni so bili urejeni. Izvedli so številne reforme na različnih področjih. Odpravili so fevdalizem iz prejšnjih dob. Glavno mesto je bilo Xianyang (beri Šjanjang, kitajsko: 咸阳). Pojavil se je predhodnik dosti poznejšega kitajskega zidu. S smrtjo cesarja Qin Shi Huangdija je propadla zelo napredna dinastija Qin. Aristokrati so želeli povrniti fevdalni režim a so se jim kmetje uprli.


Obdobje dinastij po bakreni dobi[uredi | uredi kodo]

Za to obdobje je značilna vpeljava uradniških postopkov - birokratizacija.

Dinastija Han[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Dinastija Han.
Država Hanov
Konj iz pozne hanovske vladavine
Bronast kovanec iz prvega stoletja pred našim štetjem

Cesarji dinastije Hanov (kitajsko: 漢朝 Han chao = dinastija Han) so vladali v razponu od leta 206 pr. n. št. do približno 220 n. št.

Cesar Gaozu (高祖 Gao zu = ustanovitelj Gao, pravo osebno ime 劉邦 Liu Bang) si je za prestolnico spet izbral mesto Chang'an. Da je zadovoljil tovariše je moral navidez ponovno uveljaviti fevdalni režim. A odločil se je za drugačno zgradbo države. Demokratiziral je državne službe. Kmalu mu je uspelo vzpostaviti ponoven red v državi. A ko je sam umrl, ga je leta 195 pr. n. št. nasledil kratko vladajoči sin Hui (). Po njegovi smrti je oblast prevzela kruta cesarica, Huijeva vdova. Dala je ubiti Huijevega brata in tako ji nihče ni mogel ogroziti položaja. Sorodnikom po svoji strani je podelila tri kraljestva: Zhao, Yen in , in s tem razdelila državo. Po njeni smrti se je nasilje v dinastiji nadaljevalo in začela se je ena najnasilnejših dob kitajske kulture in zgodovine. Država pa se je v tem času hitro širila in krepila. Začeli so osvajati severno Korejo. K temu so pripomogli številni vladarji iz starejše dinastije Han (imenovane tudi Zahodni Han).

V času ob začetku našega štetja se je povzpel na oblast Wang Mang (王莽), ki je bil državni uradnik in namestnik mladoletnega cesarja Pinga in poznejšega Ruzi Yinga. V začetku leta 9 n. št. se je oklical za cesarja in ustanovitelja nove dinastije Xin (kitajsko: 新朝 Xin chao = nova dinasija). Bil je dober spletkar, vendar pa slab vladar. V notranjosti države so med podložniki divjali nemiri. Združili so se v upor imenovan Rdeče obrvi. To je bilo leta 18 n. št. V tistem času se je zgodila silovita poplava, ki je imela katastrofalne posledice na zelo gosto poseljenem območju. To je še okrepilo Rdeče obrvi in pridružili so se jim vojaki iz zelenih gozdov. A voditeljem uporov je cilj ušel iz rok in njihovi vojaki so upor spremenili v krvavo revolucijo, usmerjeno proti vladajočemu razredu. General upornikov Guangwu (光武, pravo osebno ime 劉秀 Liu Xiu) je leta 25 zavzel glavno mesto in oklical sorodnika Gengshija za cesarja Kitajske. Ker je bil ta nesposoben, je oblast kmalu po tem prevzel Guangwu osebno in obnovil dinastijo Han (to obdobje imenujemo obdobje nove dinastije Han ali Vzhodni Han).

V času obnovljene dinastije Han je prišlo do ponovnih velikih osvajanj. Cesarske čete so prispele do Tarimske kotline, a je zaradi slabih obrambnih pogojev niso zavzeli. Takrat pa so se začeli nemiri med Tibetanci. Te nemiri so trajali celo desetletje. To je bil najverjetneje razlog da se je nehalo trgovanje po kopnem in se je začelo morsko trgovanje.

V tistem času so imeli velik vpliv dvorni uslužbenci - evnuhi. Vsak dan so cesarje prepričevali v svoje interese. Cesar Shun (kitajsko 漢顺帝 Han Shun di = hanski cesar Shun), ki je vladal od leta 125 do 144, je izdal odlok da lahko posvojijo sinove. To je njihov vpliv še povečalo. Po smrti cesarja Huana ( 漢桓帝 Han Huan di = hanski casar Huan) leta 168 ni bilo nobenega dediča več. Oblast so prevzeli dvorni evnuhi in iztrebili so rodbino Liang, iz katere je bila cesarica - vdova. Umorili so številne politične nasprotnike in to je državo privedlo do upora rumenih turbanov. Med uporom je država izgubila oblast nad južnim in zahodnim delom. To je državo razdelilo na tri dele in povzročilo konec dinastije Hanov.

Najbolj pomembno izvozno blago v tem času je bila svila, ki je bila cenjeno blago predvsem med Parti in Rimljani. Kitajsko in Sredozemlje je povezovala Svilna cesta, po kateri so potovale trgovske karavane. V dinastiji Hanov so znali izdelovati daljše kose svile in tako izdelkom dvignili vrednost. V nekaterih predelih je svila postala plačilno sredstvo. V času mlajše dinastije Han se je po Kitajski razširil budizem

Obdobje treh držav[uredi | uredi kodo]

Tri kraljestva: Wu, Wei in Shu

3. stoletje našega štetja velja za obdobje treh držav, ki so nastale okoli leta 220 (po uporu rumenih turbanov) ter se ponovno združile leta 280. To obdobje se po kitajsko imenuje 三国 San guo = Tri države.

Voditelj Sun Quan (孙权, beri: Sun Ćüan) je ustanovil Vzhodni Wu ali Sun Wu (孫吳) oziroma Dong Wu (東吳) na jugovzhodu Kitajske. Voditelj Liu Bei (刘备) je ustanovil Kraljestvo Shu ali Shu Han (蜀漢) na jugozahodu. Voditelj Cao Cao (曹操) pa je ustanovil Državo Wei ali Cao Wei (曹魏), ki je obsegala severni del Kitajske. Cao Cao je imel sina z imenom Cao Pi, ki se je oklical za cesarja in začetnika nove velike dinastije Wei. Liu Bei (ustanovitelj kraljestva Shu) in Sun Quan (ustanovitelj Sun Wuja) sta sledila njegovemu zgledu in se tudi oklicala za cesarja.

Kitajska je bila spet združena pod dinastijo Jin (晋朝 Jin chao = dinastija Jin) po letu 265. Enotnost države so ogrožali vdori barbarskih plemen s severa.

Zakonite in nezakonite dinastije[uredi | uredi kodo]

Država se je še bolj drobila. Nastale so številne nove, zakonite in nezakonite kraljevine in dinastije. Razpadanje so pospešili vdori barbarov (npr. Huni).

Na jugu so oblast prevzele zakonite dinastije, ki so vladale severno od Jangcekianga. Tam so živeli Kitajci, vladala jim je dinastija Liu-Song (劉宋) - bili so sorodniki Hanov. Sledila jim je dinastija Qi (, 479 - 501), dinastija Liang (, 502 - 555) ter dinastija Chen (, 555 - 589).

Na severu so vladale takoimenovane nezakonite dinastije. Tu so se izoblikovale številne barbarske države. Različna mongolska in turška plemena (verjetno tudi Huni), so se tu popolnoma pomešala. To so bili nomadi in to jim je bilo vsem skupno. Te državice so ena drugo napadale in se uničevale. Na severu Kitajske torej ni bilo miru.

Do ponovnega zedinjenja Kitajske je prišlo šele ob nastopu dinastije Sui, ob koncu 6. stoletja n. št.

Dinastija Sui[uredi | uredi kodo]

Cesarji dinastije Sui (kitajsko: 隋朝 Sui chao = dinastija Sui) so vladali v razponu od leta 589 do 618.

Država je bila razdeljena zelo dolgo časa. Ponovno jo je združil Yang Jian (杨坚), pozneje imenovan tudi cesar Wen (), leta 589 in s tem je začel dinastijo Sui. Po številnih reformah je nazadnje moral uničiti še zadnjo zakonito dinastijo na jugu, dinastijo Chen. za ta podvig je potreboval osem let priprav. Uspelo mu je leta 589.

Naredil je številne reforme na področju javne uprave. Začel je z razdeljevanjem živil in posesti revnim kmetom. To je zaplenil bogatejšim, največkrat svojim političnim nasprotnikom. Ponovno je uvedel tlako, a je znižal število delovnih dni. Njegovo delo je nadaljeval sin Yang. Znan je po tem, da mu je milijon tlačanov zgradilo Cesarski kanal. Ta kanal je povezoval sever z jugom in s tem je ponovno pokazal, da je Kitajska enotna. V času njegovega vladanja je na pomenu zelo dobilo gradbeništvo, ki je neverjetno napredovalo. Pozneje so vladarji dinastije Sui začeli preganjati tuja ljudstva, ki so se v prejšnjem času naselila na njihovem ozemlju. Država se je začela širiti na južni Vietnam in Korejo. Pozneje niso imeli sreče z osvajanjem Koreje, zaradi kuge, ki se je razširila med vojaki. Leta 610 je začelo prihajati do nemirov. Ljudje niso marali tlake, gradnje kanalov in ogromnih stavb, prav tako niso marali neuspešnih pohodov na Korejo. Severni del se je uprl. Cesar je zbežal na južni del Kitajske. Tam so ga leta 618 umorili in to je bil konec dinastije Sui.

Dinastija Tang[uredi | uredi kodo]

Kitajski tri-barvni konj iz porcelana, ki naj bi nastal v dinastiji Tang okoli leta 700

Cesarji dinastije Tang (唐朝 Tang chao = dinastija Tang) so vladali v razponu od leta 618 do 907 (različni podatki).

Začetnik dinastije Tangov je Li Yuan (李淵). Kitajsko je popeljal na sam vrh civilizacij tistega časa in tako je bila Kitajska najnaprednejša država na svetu, bolj napredna kot evropske in turške. V tistem času je kitajska doživela velik ozemeljski razpon, največji do sedaj. Premagali so nadležna Turke. Tibetanci so ponovno postali nadležni, kljub dotedanjim prijateljskim odnosom. Kitajcem je v tem času le uspelo zavzeti Korejo. Tibetanci so ponovno postali nadležni, kljub dotedanjim prijateljskim odnosom. Združili so se z Ujguri in večkrat močno napadli Kitajsko. V tem času je na Kitajskem skoraj prišlo do državljanske vojne, ker so se vodilni v državi prerekali med seboj. V času dinastije Tang se je na Kitajskem prvič pojavil papirnat denar. Leta 780 se je okrepilo denarno gospodarstvo in tudi davke so začeli plačevati z denarjem. Trgovanje po kopnem je potekalo po svilni cesti, pomorsko trgovanje pa je do tega časa bilo le z Korejo, v tem času pa se je začelo tudi z Arabci. Leta 770 so iznašli knjigotisk.


Obdobje petih dinastij in desetih kraljestev[uredi | uredi kodo]

V 10. stoletju se je v zelo hitrem času zvrstilo pet dinastij (五代 wu dai) ter deset kraljestev (十国 shi guo).

Na severu se je zamenjalo pet dinastij: Pozni Liang (907 - 923), Pozni Tang (923 - 937), Pozni Jin (937 - 946), Pozni Han (946 - 950) in Pozni Zhou (951 - 960).

Na jugu se je v istem času izoblikovalo več držav - tradicionalni zgodovinarji jih po navadi naštevajo deset: Wu, Wuyue, Min, Chu, Južni Han, Zgodnji Shu, Pozni Shu, Jingnan, Južni Tang in Severni Han.

Dinastija Song[uredi | uredi kodo]

Cesarji dinastije Song (kitajsko: 宋朝 Song chao = dinastija Song) so vladali v razponu od leta 960 do 1279.

Kitajsko je ponovno združil general Zhao Kuangyin (趙匡胤, beri: Džao Kuang-jin) kot cesar imenovan Taizu (太祖). Kitajska ob združitvi še zdaleč ni bila takšna kot v času dinastije Tangov. Bila je veliko manjša. Kitajci so v tem času gojili le svojo kulturo, ker so bili iz vseh strani obdani z sovražnimi sosedi. Napisali so številne enciklopedije in te so imele na tisoče strani. V slikarstvu so cenili umetnike, ki so obvladali različne zgodovinske sloge. Zaradi pomanjkanje bakra in drugih kovin, se je močno uveljavil papirnat denar. Ko se država sedaj ponovno združi, vpliv meščanstva zelo narase. Meščani so bili v večini visoko specializirani zasebni obrtniki in trgovci, ki so se ukvarjali z veletrgovino. Tokrat trgovci začnejo poluti na morja in ne kot prej, ko so Arabci prihajali do njih. Plujejo do Japonske, kraljestva Čampa, na Malajski polotok in v indijska ter bengalska mesta. Na čelu centralne uprave v državi Sungov so bila tri vrhovna ministrstva za gospodarstvo, vojaštvo in finance. V tem času je zelo napredovalo znanje matematike, kemije (iznajdba smodnika in solitra), medicina (okoli 1145 prvo raztelešenje mrliča) in farmacija ter civilna in vojaška tehnika. Zelo pomembno je bilo slikarstvo. Odpirali so slikarske akademije in prirejali so številna tekmovanja. Uradniku, ki je bil nadarjen za slikarstvo, so se odpirala bleščeča kariera v državni službi. Songovsko slikarstvo najbolj ustreza takratnemu evropskemu okusu.


Mongolska nadvlada (dinastija Yuan)[uredi | uredi kodo]

Začetnik dinastije Yuan (kitajsko: 元朝 Yuan chao = dinastija Yuan) je sicer Kublajkan, ki pa je posthumno razširil naziv kitajskega cesarja na svoja prednika dedaDžingiskana in očeta Ögedej. Džingidkan je leta 1206 združil Mongole in jih v nasldnjih dveh desetletjih vodil v osvajalnih vojnah širom Evrazije. Mdr. je uničil tangutsko cesarstvo Xi Xia in močno oslabil džurčensko cesarstvo Jin. Zavzetje Jina je zaključil Ögedej leta 1234, ki se je v nadaljevanju zapletel v vojno z Južnim Songom, le-tega pa je leta 1279 dokončno zavzel Kublajkan, ki se je, kot napisano, oklical za cesarja nove dinastije Yuan. Obdobje mongolske vladavine je bilo stabilno za Kitajsko: evrazijska celina od Koreje do Črnega morja in od sibirske tajge do Perzijskega zaliva je bila povezana v enoten politični in ekonomski prostor (Pax Mongolica). V obdobju Kublajkanove vlade je Kitajsko obiskal Marco Polo.

Dinastija Ming[uredi | uredi kodo]

Dinastija Ming leta 1580

Cesarji dinastije Ming (kitajsko: 明朝 Ming chao = dinastija Ming) so vladali v razponu od leta 1368 do 1644. Začetnik dinastije je bil cesar Zhu Yuanzhang (朱元璋), kot cesar imenovan Hongwudi (洪武帝). Državo je moral precej prenoviti. Razdelil jo je na prefekture. V tem obdobju so zgradili kitajski zid. Zelo natančno so popisali prebivalstvo in obdelano zemljo. Ta in podobni ukrepi so dali zagon gospodarstvu. Število prebivalcev je zelo naraslo, saj je bilo leta 1400 na kitajskem 65 milijonov ljudi, leta 1600 pa kar 150 milijonov ljudi. Leta 1368 so izgnali Mongole, a ti so po tem še večkrat vdrli vanjo. A Kitajci so proti njim opravili kar devet vojnih pohodov. Zaradi stretja moči Mongolov je imelo priložnost za vzpon drugo stepsko ljudstvo imenovano Oiarti (kitajsko Vei-la). Ravno zaradi njih so Kitajci dokončali kitajski zid. Kljub temu so barbari dvakrat prišli čezenj, a svojih uspehov niso znali izkoristiti, saj so le ropali. Opravili so tudi sedem velikih odprav na morje in prijadrali so vse do Jave, Sumatre, do Indijskega oceana, v perzijski zaliv, Aden, Džido in celo do vzhodne obale Afrike. Iz Afrike so pomorščaki v domovino pripeljali živo žirafo. A kljub odličnim pomorščakom, se Kitajci niso bili sposobni upreti japonskim gusarjem. Namesto da bi jih premagali z močnim ladjevjem (62 ladji in 27 000 mož posadke- največje ladjevje), so utrjevali obalo, ker pa s tem niso bili uspešni so evakuirali ves obalni pas in ga preselili v notranjost dežele. Šele med leti 1592 in 1598 so opravili uspešno invazijo na Korejo in jo zaščitili pred Japonci.

Stik z Evropo[uredi | uredi kodo]

  • leta 1517 v Kanton pridejo Portugalci, a jih zaradi nespodobnega vedenja domačini preženejo,


Dinastija Qing[uredi | uredi kodo]

Kitajska leta 1812

Vladarji dinastije Ming so bili zadnji vladarji, ki so bili etnično pripadniki največjega kitajskega ljudstva Han. Po tem so na oblat prišli cesarji iz rodbine Mandžu, ki so bili etnično Mandžurijci. Ustanovili so dinastijo Pozni Jin, ki so jo pozneje preimenovali v Qing (beri: Čjing oziroma Ćing; kitajsko: 清朝 Qing chao = dinastija Qing). Vladali so od leta 1644 do 1911.

Začetnik dinastije je bil cesar Nurhaci (mandžursko: Nurhaci1.png; kitajsko 努爾哈赤 Nuerhachi), ki je premagal vojsko dinastije Ming in osvojil severovzhodni del kitajskega ozemlja. Osvajanje je nadaljeval njegov sin Huang Taiji, ki velja za prvega cesarja dinastije Qing.

Mandžujska oblast se je še utrdila med letoma 1644 in 1796. V tem času so bili pomembni trije cesarji: Kangxi (beri: Kang-šji, kitajsko: 康熙, vladal 1662-1722), Yongzheng (beri: jong-dženg, kitajsko: 雍正, vladal 1723-1735) in Qianlong (beri: Čjan-long, kitajsko: 乾隆, vladal 1736-1796). Pripomogli so k hitri rasti prebivalstva, še posebej pa so pomagali južnokitajskemu prebivalstvu. Pridobili so velika ozemlja, podredili so si Tibet, Kukunor in vzhodni Turkestan. Z Rusi, ki so v 17. stoletju začeli prodirati čez Sibirijo proti Kitajski, so 7. septembra sklenili sporazum o meji na Amurju. Ta dokument je bil napisan v latinščini, ruščini, kitajščini, mandžujščini in mongolščini. To je bil prvi sporazum sklenjen med Kitajsko in kako evropsko državo.

Že od leta 1774 naprej se je začenjala kriza za Kitajsko. Zvrstile so se številne ljudske vstaje, med največje štejemo vstajo Belega lotosa. Prebivalstvo je leta 1800 štelo 295 milijonov prebivalcev. Med leti 1839 in 1842 so trajale opijske vojne, v katerih je Kitajska podlegla Angliji. Med letoma 1850 in 1866 je trajal uničujoč upor Tai-Pingov. Zmaga Angležev je za Kitajce pomenila izgubo Hong Konga in prosto trgovino z Angleži, ki so jo ves čas zatirali. Ker Kitajci niso marali Angležev, so leta 1856 začeli z drugo opijsko vojno, ki je trajala do leta 1860. Ponovno so izgubili in Angležem so morali odstopiti še enajst pristanišč. Kmalu so morali skleniti pogodbo z večino Evropskih držav in z ZDA. Zaradi pritiskov iz vseh strani Rusije, Japonske, Anglije, ZDA in ostalih evropskih držav in zaradi notranje nestabilnost, je leta 1911 propadla Mandžujska oblast in nastopila je prva republika.

Zadnji predstavnik dinastje Qing je bil tudi zadnji kitajski cesar. To je bil Puyi (溥仪), ki je postal cesar leta 1908, ko je bil star dve leti. Leta 1911 mu je republikanska vlada odvzla realno oblast. V letu 1917 so ga za 12 dni ponovno ustoličili, vendar je bilo nasprotovanje premočno, da bi lahko ostal na oblasti. Do leta 1924 je lahko še živel v cesarski palači v Prepovedanem mestu, potem pa so ga izgnali. Leta 1932 so ga Japonci postavili za vladarja mandžurske marionetne države Mandžukuo. Po koncu druge svetovne vojne ga je ujela sovjetska Rdeča armada, ki ga je pozneje izročila kitajskim komunističnim oblastem. Po desetih letih v "prevzgojnem taborišču" je bil izpuščen na svobodo in je do smrti leta 1964 opravljal javna dela.

Moderna Kitajska[uredi | uredi kodo]

Republika Kitajska (1912-1949)[uredi | uredi kodo]

14. februarja 1912 je bil Yuan Shikai (袁世凱) izvoljen za predsednika republike Kitajske. A leta 1915 se je oklical za cesarja, kar je obudilo odpor najvišjih krogov, ki so ga prisilili, da je odstopil z položaja predsednika in cesarja. Naslednji predsednik je spet hotel postati cesar, a mu je to uspelo le za kratek čas. To dokazuje, da se republika še ni popolnoma uveljavila. Pozneje se je uveljavil komunizem. Kitajska je postala članica Organizacije združenih narodov.

Komunizem na Kitajskem 1927/37[uredi | uredi kodo]

Mao Zedong je zelo pomemben za komunizem v tem času na Kitajskem. Z njim se je seznanil kot uslužbenec na pekinški univerzi. V svojem rodnem kraju je spodbudil kmete k vstaji imenovani Vstaja žetve, a so jo jeseni zadušili nasprotniki komunizma, KMT (Kuo-mintanga). Mao je ubežal iz zapora in na meji med deželo Hunan in Kiangsi na nedostopnem kraju v gorah, zgradil komunistično celico. A zaradi velikega pritiska KMT so se na dolgem pohodu umaknili v Žuidžin. Kmete so na svojo stran pridobivali z lepim ravnanjem, v nasprotju z KMT, ki so bili z njimi nasilni. Kitajski komunisti in KMT so se med seboj bojevali vse do vojne z Japonsko, ki jih je prisilila v premirje. Ko Kitajcem ni več grozila japonska nevarnost, se je ponovno vnel spopad za oblast med Kuo-mintagom (KMT) in Komunistično partijo Kitajske (KPK). Vendar so se januarja leta 1946 vse Kitajske stranke začasno strinjale, da ustanovijo demokratsko koalicijsko vlado. A to strinjanje ni trajalo dolgo in takrat je prišlo do odkritega spopada med KMT in KPK. KMT je imel tri milijone vojakov, ki so bile dobro oboroženi, a ne izurjeni. Enkrat je bolje kazalo eni strani, nato drugi, a na koncu je bila vsa Kitajska pod komunističnim vplivom, to pa so razglasili 1. oktobra 1949 in to je tudi datum ustanovitve Ljudske republike Kitajske (LR Kitajska).

Japonsko-kitajska vojna 1937/45[uredi | uredi kodo]

Sprva je prišlo le do streljanja na nekem mostu, kar se je hitro prelevilo v vojno, saj nobena stran ni hotela odnehati. Japonci so odprli tri fronte. Hitro so napredovali po Kitajski in Kitajci so se morali umikati. Ker jim na frontah ni nikoli uspelo zmagati so se na koncu odločili za partizansko taktiko (zasede, nenadni hitri napadi… boji, ki se niso odvijali na frontah). S to taktiko so želi velike uspehe. Po Japonci so pridobili kitajsko Mandžurijo, ki je postala samostojna, a mearionetna država Manchukuo (japonsko: 満州国, izgovorjava mančakvu). Državo je vodil zadnji kitajski cesar iz dinastije Čing, Pǔyí, saj je v njej videl priložnost za ponovno uveljavitev cesarske Kitajske.

Vladar Manchukua, je pod pritiskom japonskih državnikov, napovedal vojno Angležem, Francozom in ZDA a so se vanjo spustili le Američani, po napadu na Pearl Harbor.

Ljudska republika Kitajska (1949-danes)[uredi | uredi kodo]

Da se je kitajska preoblikovala v socialistično grajeno družbo, je bilo potrebno milijone (nekateri ocenjujejo tudi do 70 milijonov) življenj. A spremembe so bile opazne na vseh področjih v načinu življenja in mišljenju naroda, ki je štelo 600 milijonov prebivalcev. Za to veliko spremembo, ki se je zgodila v le dveh desetletjih, je odgovoren Mao Zedong. Rdeča knjižica, v kateri so bili napisani njegovi izreki je bila katekizem Kitajcev v tistem obdobju. Leta 1950 je z agrarno reformo razlastil veleposestnike, zemljo pa je dal kmetom. Prav tako je tega leta osvojil južno Kitajsko, ki je bila pod oblastjo KMT. Zavzeli so tudi Tibet, ki je leta 1951 dobil status avtonomne pokrajine. Leta 1959 so v njem krvavo zadušili vstajo.

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Leta 1952 je gospodarstvo doseglo raven iz predvojnega obdobja. V začetku je bil zelo izrazit sovjetski vpliv. Tako kot oni, so tudi Kitajci namenili 60 % vseh investicij v industrijo, ki je bila malone v celoti podržavljena. Do leta 1958 je moralo kmetijstvo povečati proizvodnjo. Organiziralo se je v 27 000 ljudskih komunah. Uspelo jim je in že leta 1958 je bila žetev rekordna. A v naslednjih letih jim ni več šlo tako zelo dobro, kljub velikim novim površinam za namakanje (1949 je bilo 17 milijonov ha, leta 1958 pa kar 66 milijonov ha), kljub obsežnim nasadom gozdov proti eroziji tal in še kljub številnim izboljšavam. Razlog, da jim ni več šlo dobro so bile naravne katastrofe in slabo plansko gospodarstvo. Leti 1960 in 1961 sta bili leti hude gospodarske krize. Gospodarstvo si je opomoglo šele med leti 1964 in 1965.

Vloga ženske[uredi | uredi kodo]

Uresničena je bila enakopravnost moškega in ženske, kar je bilo za kitajske razmere revolucionarno dejanje. Nov zakon o zakonski zvezi (1950) je prepovedal priležništvo (konubinat) in zakonsko zvezo mladoletnih deklic, ki jo sklepajo starši, ob razvezi pa je ženi pripadal del moževih dohodkov.

Politika[uredi | uredi kodo]

Mao Zedong in ameriški predsednik Nixon

V notranjepolitičnem dogajanju je treba poudariti razglasitev nove ustave (1954) in Mao Zedongov govor o sto cvetovih (1956). Po ustavi dne 20. septembra 1954 je Kitajska ljudska demokratična država, ki jo sestavlja 21 provinc in 5 avtonomnih pokrajin. Predsednika voli Narodni kongres. Mao Zedong je bil predsednik od 1. oktobra 1949 do 27. aprila 1959. V LR Kitajski sta država in partija še bolj povezani kot v drugih socialističnih državah. A se je komunizem na Kitajskem razvijal drugače kot drugod, še posebej po Stalinovi smrti. Takrat je Sovjetska zveza Kitajski nehala dajati pomoč in ruski inženirji so se vrnili v Rusijo. To je bila velika izguba za Kitajsko in nastopila je kriza. A Kitajska je vseeno šla naprej, opirajoč se na Mao Zedongove besede, da bo vzhodni veter premagal veter z zahoda. Torej je kitajska leta 1959 začela z atomskim programom in takrat so sestrelili prvo atomsko bombo (16. oktobra v Tarimskem bazenu). Ostanki KMT so pobegnili na Tajvan (takrat Formozo) in tam ustanovili nacionalistično Kitajsko. Med leti 1962 in 1972 se je odvijala velika proletarska kulturna revolucija. S Sovjetsko zvezo so se leta 1969 zapletli v obmejne spopade. Leta 1971 je bila Kitajska sprejeta v Organizacijo združenih narodov. In leta 1972 jo je obiskal ameriški predsednik Nixon.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

Strokovna literatura
  • Jana S. Rošker, Zmajeva hiša : oris kitajske kulture in civilizacije, Ljubljana, 1992. ISBN 86-361-0799-7
  • Mitja Saje, Starodavna Kitajska : Zgodovina Kitajske od najstarejših časov do dinastije Qin, Ljubljana, 2002. ISBN 961-237-018-4
  • --. Zadnja dinastija in izzivi sodobnosti : Zgodovina Kitajske od vdora Mandžurcev do ustanovitve ljudske republike, Ljubljana, 2004. ISBN 961-237-104-0
  • --. Zgodovina Kitajske: Obdobje Yuan in Ming : Tuji osvajalci in trdnost tradicionalne ureditve , Ljubljana, 1997. ISBN 86-7207-099-2
  • --. Zgodovina Kitajske : Od tradicionalne do moderne Kitajske : obdobje Qing, Ljubljana, 1994. ISBN 86-7347-058-7
  • Zgodovina v slikah, 18 zv., Ljubljana, 1974-82.
Poljudno branje