Šiungnu

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Šjongnu)
Šiungnu
3. stoletje pr. n. št.–1. stoletje n. št.
Ozemlje Šiungnuja v 2. stoletju pr. n. št. pred hansko-šiungnujsko vojno (133 pr. n. št.-89 n. št.), ki je obsegalo Mongolijo, vhodni Kazahstan, vzhodni Kirgizistan, južno Sibirijo in dele severna Kitajske (zahodna Mandžurija, Notranja Mongolija in Gansu)[1][2][3]
Ozemlje Šiungnuja v 2. stoletju pr. n. št. pred hansko-šiungnujsko vojno (133 pr. n. št.-89 n. št.), ki je obsegalo Mongolijo, vhodni Kazahstan, vzhodni Kirgizistan, južno Sibirijo in dele severna Kitajske (zahodna Mandžurija, Notranja Mongolija in Gansu)[1][2][3]
Glavno mestoLongčeng (mongolsko: Luut, Zmajevo mesto)[4]
Skupni jezikijenisejski jeziki
stara turščina
stara kitajščina
Religija
šamanizem, tengrizem
Demonim(i)Šiungnu
Vladaplemenska zveza
Zgodovinska dobastari vek
• ustanovitev
3. stoletje pr. n. št.
• ukinitev
1. stoletje n. št.
+
Predhodnice		 Naslednice
kultura ploščastih grobov
Donghu
Juedži
Saki
ordoška kultura
dinastija Han
država Šjanbej
Rouranski kaganat
Toharistan
Prvi turški kaganat
Danes delZastava Mongolija Mongolija
 Rusija
Kazahstan
Kirgizistan
Zastava Ljudske republike Kitajske Ljudska republika Kitajska
Šiungnu
Kitajsko匈奴

Šiungnu (kitajsko: 匈奴; pinjin: Xiōngnú[7]) je bila plemenska zveza[8] nomadskih ljudstev, ki so po starodavnih kitajskih virih od 3. stoletja pr. n. št. do konca 1. stoletja n. št. naseljevala vzhodno evrazijsko stepo. Modu čanju, vrhovni voditelj plemen po letu 209 pr. n. št., je ustanovil cesarstvo Šiungnu.[9]

Potem ko so strmoglavili svoje prejšnje vladarje Juedže,[10] so Šiungnuji postali prevladujoča sila v stepah vzhodne Azije s središčem na Mongolski planoti. Dejavni so bili tudi na delih današnje Sibirije, Notranje Mongolije, Gansuja in Šindžjanga. Njihovi odnosi s sosednjimi kitajskimi dinastijami na jugovzhodu so bili zapleteni. V njih so se izmenjevala obdobja miru, vojne in podjarmljenja. Nazadnje je Šiungnuje v večstoletni vojni porazila dinastija Han. Sledili so razcep plemenske zveze na dva dela in prisilne preselitve velikega števila Šiungnujev na ozemlje Hana. V obdobju šestnajstih kraljestev so Šiungnuji kot eni od "petih barbarov" ustanovili dinastične države Han Džao, Severni Liang in Hu Šja na severu Kitajske.

Poskusi povezovanja Šiungnujev z bližnjimi Saki in Sarmati so bili nekoč sporni, kasneje pa je arheogenetika potrdila interakcijo obojih s Šiungnuji in tudi njihovo povezavo s Huni. Identiteta etničnega jedra Šiungnujev je bila predmet različnih hipotez, saj je v njihovem jeziku v kitajskih virih ohranjenih le nekaj besed, predvsem naslovov in osebnih imen. Ime Šiungnu bi lahko bilo sorodno imenu Hunov in/ali ljudstva Huna v Indiji in Pakistanu,[11][12][13] vendar je to sporno.[14][15] Druge jezikovne povezave, ki so prav tako sporne, vključujejo turško,[16][17][18][19][20][21] iransko,[22][23][24] mongolsko,[25] uralsko, [26] jenisejsko[14][27][28][29] ali multietnično poreklo.[30]

Ime[uredi | uredi kodo]

Kitajsko ime Šiungnu samo po sebi je slabšalni izraz, saj pismenki 匈奴 pomenita "srdit suženj".[31] Besedi 匈奴 se kot Šiungnu izgovarjata v mandarinski kitajski izgovorjavi, ki se zdaj govori v Pekingu in je nastala pred manj kot 1000 leti. Stara kitajska izgovorjava je bila rekonstruirana kot *xiuoŋ-na ali *qhoŋna.[32] Po eni od rekonstrukcij imena naj bi bilo ime izpeljano iz imena reke Ongi (mongolsko Онги гол, Ongi gol) v Mongoliji in je bilo prvotno dinastično in ne etnično ime.[33]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Predhodniki[uredi | uredi kodo]

Zgodnje indoevropske migracije iz Pontskih step in preko Srednje Azije ter srečanje s starodavnimi prebivalci severovzhodne Azije[34]

Ozemlja v osrednji in vzhodni Mongoliji, povezana s Šiungnuji, so bila pred tem naseljena s kulturo ploščnih grobov starodavne severovzhodne Azije, ki je obstajala do 3. stoletja pr. n. št.[35] Genetske raziskave kažejo, da so bili pripadniki kulture ploščnih grobov primarni predniki Šiungnujev in da so Šiungnuji nastali s precejšnjim in kompleksnim mešanjem z Zahodnimi Evrazijci.[36]

V obdobju Zahodnega Džova (1045-771 pr. n. št.) so se dogajali pogosti spopadi Džova z nomadskimi plemeni s severa in severozahoda, znanimi kot Šjanjun in Gujfang, in različnimi plemeni Rongov, kot so bili Širongi, Šanrongi ali Čuanrongi.[37] Za ta plemena se omenja, da so nadlegovala ozemlje Džova, v resnici pa so se Džovi širili proti severu in posegali v njihova tradicionalna ozemlja, zlasti v dolino reke Vej. Arheološko se je Džov razširil proti severu in severozahodu na račun kulture siva.[37] Čuanrongi so leta 771 pr. n. št. uničili Zahodni Džov, oplenili prestolnico Haodžing in ubili zadnjega kralja Zahodnega Džova Jouja. [37] Po njegovi smrti je bilo ravnanje s severnimi plemeni prepuščeno njegovi naslednici državi Čin. [37]

Na zahodu je bila neposredna predhodnica Šiungnuja paziriška kultura (6.-3. stoletje pr. n. št.).[38] Skitska kultura[39] v južni Sibiriji, Altajskem gorovju, Kazahstanu in bližnji Mongoliji[40] je bila prepoznana po izkopanih predmetih in mumificiranih truplih, kot je sibirska ledena princesa, najdena v sibirskem permafrostu. Na jugu se je v sedanji Notranji Mongoliji med bronasto in zgodnjo železno dobo od 6. do 2. stoletja pr. n. št. razvila ordoška kultura neznanega etno-jezikovnega izvora, ki naj bi predstavljala najbolj vzhodno razširitev indoevropskih govorcev.[41][42][43] Juedže je izpodrinila ekspanzija Šiungnujev v 2. stoletju pr. n. št. in jih prisilila na preselitev v srednjo in južno Azijo.[44][45]

Zgodnja zgodovina[uredi | uredi kodo]

Nomadski jezdec, ki prebada merjasca, odkrit v Saksanohurju v Južnem Tadžikistanu, 1.–2. stoletje n. št.[46][47] Okrasna pasna zaponka je bila morda izdelana za nekoga, ki je bil povezan s Šjongnuji. Datirana je v 2.–1. stoletje pr. n. št. Jezdec nosi oblačila stepskih prebivalcev, lase spete v kito, značilno za vzhodne stepe, njegov konj pa ima značilno konjsko opremo Šjongnujev[48]

Zgodovinar Zahodnega Hana Sima Čjan je v enem od poročil v Zapisih velikega zgodovinarja okoli leta 100 pr. n. št. podrobno opisal Šiungnuje. Šiungnuji naj bi bili potomci nekega Čunveija, ki je izhajal iz "rodovine gospoda Šjaja", se pravi Juja Velikega.[49][50] Sima Čjan je kljub temu potegnil jasno mejo med stalno naseljenim ljudstvom Huašja (Han) in pastirskimi nomadi (Šiungnu). Ljudstvi je označil kot popolni civilizacijski nasprotji.[51] Omenil je tudi pojav Šiungnujev severno od poveljstev Janmen in Dai pred letom 265 pr. n. št., se pravi tik pred vojno med Džaom in Šjongnuji.[52][53]

Sinolog Edwin Pulleyblank (1994) trdi, da v obdobju pred letom 241 pr. n. št. to verjetno niso bili Šiungnuji, ampak Huji.[54][55] Šjongnuje in Huje so pogosto zamenjavali tudi v drugih kitajskih virih.[56] Izraz Hu je na splošno pomenil tudi katero koli nomadsko ljudstvo.[54][57] V tem smislu je nedosleden tudi Sima Čjan, ki je za Huje štel tudi Donghuje.[58][54]

Starodavna Kitajska je pogosto prihajala v stik z nomadskimi ljudstvi Šjanjun in Širong. V poznejšem kitajskem zgodovinopisju so se nekatere skupine teh ljudstev štele za možne prednike ljudstva Šjongnu.[59] Slednje se je pogosto spopadalo z dinastijo Šang in še posebej z dinastijo Džov, ki je med svojim širjenjem pogosto osvajala in zasužnjevala nomadska ljudstva.[59] V obdobju vojskujočih se držav so vojske držav Čin, Džao in Jan posegale po ozemljih, poseljenih s Šjongnuji in drugimi ljudstvi Hu.[60]

Pulleyblank je trdil, da so bili Šjongnuji del skupine Širongov, imenovane Jiču, ki je živela v Šaanbeiju in bila stoletja pod vplivom Kitajske, preden jo je izgnala dinastija Čin.[61][62] Pohodi Čina proti Šjongnujem so razširili njegovo ozemlje na račun nasprotnika.[63] Po združitvi dinastije Čin so bili Šjongnuji stalna grožnje severnemu delu Čina. Dinastijo Čin so najverjetneje napadali takrat, ko je trpela zaradi naravnih nesreč.[64]

Ustanovitev države[uredi | uredi kodo]

Prvi znani vodja Šiungnujev je bil Touman, ki je vladal med letoma 220 in 209 pr. n. št. Leta 215 pr. n. št. je kitajski cesar Čin Ši Huang poslal generala Meng Tiana na vojaški pohod proti Šiungnujev. Meng Tian jih je premagal in izgnal iz okljuka reke Ordos proti severu na Mongolsko planoto.[65] Leta 210 pr. n. št. je Meng Tian umrl, naslednje leto pa je Toumanov sin Modu postal šiungnu čanju.

Da bi zaščitil Šiungnuje pred dinastijo Čin, jih je Modu čanju združil v močno plemensko zvezo,[63] Postali so močna država, sposobna zbrati veliko vojsko in bolj koordinirano napadati Kitajsko. Dve leti pozneje, leta 207 pr. n. št., je dinastija Čin po obdobju notranjih konfliktov propadla. Leta 202 pr. n. št. jo je nadomestila dinastija Zahodni Han. To obdobje kitajske nestabilnosti je bilo za Šiungnuje obdobje blaginje. Od Hana so prevzeli številne kmetijske tehnike, začeli za težka dela uporabljati sužnje in živeti v domovih v hanskem slogu.[66] v domovih živeti v slogu Hana.

Zlata krona kralja Šiungnujev iz zgodnjega obdobja države; na vrhu krone je orel s turkizno glavo[67]

Po vzpostavitvi notranje enotnosti je Modu razširil imperij Šiungnujev v vse smeri. Na severu je osvojil številna nomadska ljudstva, vključno z Dinglingi v južni Sibiriji. Zdrobil je moč Donghujev v vzhodni Mongoliji in Mandžuriji ter Juedžijev v koridorju Heši v Gansuju. Modujev sin Džidžu je iz lobanje kralja Juedžijev ukazal izdelati čašo. Modu je ponovno zavzel tudi prvotno domovino Šiungnujev ob Rumeni reki, ki jo je pred tem zasedel general Čina Meng Tian. Pod Modujevim vodstvom so Šiungnuji postali tako močni, da so začeli ogrožati dinastijo Han.

Leta 200 pr. n. št. je Modu s svojo 320.000-glavo vojsko pri trdnjavi Peteng v Baidengu (današnji Datong, Šanši) premagal cesarja Gaodzuja iz dinastije Han, zaradi česar je cesar leta 200 pr. n. št. skoraj izgubil svoj prestol.[68] Gaodzu je moral sprejeti vse Modujeve mirovne pogoje, prepustiti Šiungnujem severne province in plačevati letni davek. Modu je občasno kljub temu ogrozil severno mejo Hanov, dokler ni bil leta 198 pr. n. št. sklenjen dokončen mirovni sporazum. Šiungnuji so bili do Modujeve smrti leta 174 pr. n. št. najvidnejši nomadi, ki so mejili na kitajsko cesarstvo Han.

Hierarhija[uredi | uredi kodo]

Vladar Šiungnuja se je imenoval čanju.[69] Pod njim so bili kralji (tuči).[69] Pod njim sta bila desni in levi kralj. Levi kralj je bil običajno njegov predvideni naslednik.[69] Naslednje nižji v hierarhiji so bili levi in desni najvišji državni uradniki: vojaški poveljniki in guvernerji. Pod njimi so bili poveljniki oddelkov po tisoč, sto in deset mož. Šiungnuji kot narod nomadov v stalnem gibanju so bili organiziran kot vojska.[70]

Po Moduju so voditelji oblikovali dualistični sistem politične organizacije z levo in desno vejo Šiungnujev, razdeljenih na regionalni osnovi. Čanju ali šanju, vladar, enakovredni kitajskemu cesarju, je izvajal neposredno oblast nad osrednjim ozemljem. Longčeng je postal kraj letnega srečanja in prestolnica Šiungnujev.[31] Ruševine Longčenga so bile leta 2017 odkrite južno od okrožja Ulziit v provinci Arkhangai v vzhodni Mongoliji.[71]

Diplomatske poroke z dinastijo Han[uredi | uredi kodo]

Zaponka s podobo turkmenskega kulana (divji osel); šiungnujska kultura, severozahodna Kitajska, 2.-1. stoletje pr. n. št.[72][73]

Po šiungnujskem obleganju Taijuana pozimi leta 200 pr. n. št., je cesar Gaodzu iz Hana osebno vodil vojaški pohod proti Modu čanjuju. V bitki pri Baidengu je padel v zasedo, ki jo je domnevno postavila šiungnujska konjenica. Cesar je bil sedem dni odrezan od oskrbe in okrepitev in se je le za las izognil ujetju.

Dinastija Han je za žene voditeljev Šiungnujev večkrat poslala naključno izbrana preprosta dekleta, lažno označena kot princese in članice cesarske družine Han, da bi se izognila pošiljanju cesarjevih hčera.[74][75][76][77][78] Poroke "princese" so bile namenjene predvsem zaustavitev mejnih napadov. Hani so Šiungnuje podkupovali tudi z darili.[68] Po porazu pri Pingčengu leta 200 pr. n. št. je cesar Hana opustil vojaško reševanje grožnje Šiungnujev. Namesto tega je leta 198 pr. n. št. na pogajanja poslal dvorjana Liu Džinga. Mirovna poravnava, ki sta jo na koncu sklenili sprti strani, je vključevala poroko princese Hana z vladarjem Šiungnujev in občasna darila v svili in riževem žganju.

Potujoča nomadska družina, ki jo vodi moški v suknjiču in hlačah s pasom in vleče nomadski voz[79]
Pasna zaponka z motivom rokoborcev, Ordoška regija in zahodni del severne Kitajske, 2. stoletje pr. n. št., bron, Etnološki muzej, Berlin;[80] po Frankfortu sta rokoborca Šiungnuja; njuna konja imata imajo šiungnujsko opravo[81]

Sporazum je določil vzorec odnosov med Hanom in Šiungnujem, ki je trajal šestdeset let. Do leta 135 pr. n. št. je bil sporazum devetkrat obnovljen, vsakič s povečanjem "daril" cesarstvu Šiungnu. Leta 192 pr. n. št. je Modu celo zaprosil za roko cesarice Li Dži, vdove cesarja Gaodzuja. Modujev sin in naslednik, energični Džiju, znan kot Laošang čanju, je nadaljeval očetovo ekspanzionistično politiko. Laošangu je uspelo s cesarjem Venom doseči pogoje za ohranitev obsežnega tržnega sistema, ki ga je sponzorirala vlada.

Od porok s Hani so imeli veliko koristi predvsem Šiungnuji. S kitajskega vidika so bile poročne pogodbe drage, zelo ponižujoče in neučinkovite. Laošang je pokazal, da mirovnega sporazuma ne jemlje resno. Ob neki priložnosti so njegovi izvidniki prodrli skoraj do Čangana. Leta 166 pr. n. št. je osebno vodil 140.000 konjenikov napad na Anding in dosegel, da se je cesarska vojska umaknila v Jong. Leta 158 pr. n. št. so Šiungnuji napadli z vojsko 60.000 mož.

Vojna s Hanom[uredi | uredi kodo]

Ozemlje dinastije Han leta 2 n. št.

Dinastija Han se je začela pripravljati na vojno s Šiungnuji, ko je cesar Vu poslal svojega raziskovalca Džang Čjana, da razišče skrivnostna kraljestva na zahodu in oblikuje zavezništvo z Juedži prozi Šiungnujem. Džang Čjanova misija ni uspela,[82] njegova poročila z zahoda pa so pospešile priprave na vojno.

Do preloma je prišlo šele leta 133 pr. n. št. po neuspešni zasedi pri Majiju, v katero so Hani hoteli ujeti Džunčena. Čeprav do spopada dejansko ni prišlo, je zaseda pomenila konec de jure miru med dinastijo Han in Šiungnuji.

Vojna v polnem obsegu je izbruhnila jeseni 129 pr. n. št., ko je 40.000 hanskih konjenikov nepričakovano napadlo Šiungnu. Dve leti kasneje je hanski general Vej Čing ponovno zavzel Ordos. Leta 121 pr. n. št. so Šiungnuji doživeli nov neuspeh, ko je se je Huo Čubing z lahko konjenico v šestih dneh prebil proti zahodu skozi pet kraljestev Šiongnuja. Kralj Šiungnuja Hunje je bil prisiljen predati se s 40.000 možmi. Leta 119 pr. n. št. sta Huo Čubing in Vej s 50.000 konjeniki in 100.000 pešci prisilila čanjuja in njegov dvor v beg na sever preko puščave Gobi.[83]

Konj, ki tepta bojevnika Šiungnuja, s podrobnostmi obraznih potez bojevnika; kip iz 2. stoletja pr. n. št. iz grobnice kitajskega generala Huo Čubinga, ki se je odločilno boril proti Šiungnujem (umrl leta 117 pr. n. št.)[84][85][86]

Velike logistične težave so omejile trajanje in dolgoročno nadaljevanje teh akcij. Težave so bile dvojne. Prva je bila dobava hrane na velike razdalje, druga pa hladno vreme v severnih deželah Šiungnuja, kjer je vojakom stalno primanjkovala kurjava. Po uradnih poročilih so Šiungnuji izgubili 80.000 do 90.000 mož, od 140.000 konj, ki so jih sile Hana pripeljale v puščavo, pa se jih je v cesarstvo Han vrnilo manj kot 30.000.

Leta 104 in 102 pr. n. št. se je Han boril in zmagal v vojni nebeških konj proti kraljestvu Dajuan. Posledično so Hani pridobili veliko ferganskih konj, ki so jim dodatno pomagali v vojni proti Šiungnuju. Han je po teh bitkah nadziral strateško regijo od Ordosa in koridorja Gansu do Lop Nora. Uspelo jim je ločiti Šiungnu od ljudstev Čiang na jugu in pridobiti neposreden dostop do zahodnih regij. Šiungnuji so postali nestabilni in niso bili več ogrožali imperija Hana.[87]

Ban Čao, generalni protektor dinastije Han, se je z vojsko 70.000 vojakov podal na pohod proti ostankom Šiungnujev, ki so nadlegovali svilno pot. Na pohodu je podjarmil eno pleme Šiungnujev za drugim in bil zaradi svojih zaslug cesarstvu Han imenovan za markiza Dingjuana, dobesedno "markiza, ki je stabiliziral oddaljene kraje". V starosti 70 let se je vrnil v prestolnico Luojang in tam leta 102 umrl. Po njegovi smrti se je moč Šiungnujev v zahodnih regijah ponovno okrepila. Oblast nad njimi je ponovno vzpostavila šele dinastija Tang.[88]

Državljanska vojna (60-53 pr. n. št.)[uredi | uredi kodo]

V Šiungnuju je po smrti vladarja (čanju) oblast lahko prešla na njegovega mlajšega brata, če njegov sin ni bil polnoleten. Sistem je omogočal, da prestol prevzame odrasel moški, v poznejših generacijah z več linijami, ki bi lahko zahtevale prestol, pa je povzročal težave. Po smrti dvanajstega čanjuja leta 60 pr. n. št., je oblast prevzel Vojančudi, vnuk bratranca dvanajstega čanjuja. Ker je bil nekakšen uzurpator, je poskušal na oblast postaviti svoje ljudi, kar je samo povečalo število njegovih sovražnikov. Sin dvanajstega čanjuja je pobegnil na vzhod in se leta 58 pr. n. št. uprl. Ker je imel Vojančudi le nekaj redkih podpornikov, je naredil samomor. Štirinajsti čanju je postal Huhanje, uporniški sin dvanajstega čanjuja. Vojančudijevi pristaši so leta 58 pr. n. št. za čanjuja imenovali njegovega brata Tučija. Naslednje leto so se za čanjuja razglasili še trije moški. Dva sta opustila svoje zahtevke v korist tretjega, ki ga je tisto leto premagal Tuči in se je naslednje leto predal Huhanjeju. Leta 56 pr. n. št. je Tučija premagal Huhanje in je storil samomor. Zatem sta se pojavila še dva kandidata: Rundžen in Huhanjejev starejši brat Džidži čanju. Džidži je leta 54 pr. n. št. ubil Rundžena, tako da sta ostala samo Džidži in Huhanje. Na oblast je leta 53 pr. n. št. prišel Džidži, Huhanje pa se je umaknil na jug in se podredil Kitajcem. Z njihovo podporo je postopoma prodiral proti zahodu. Leta 49 pr. n. št. se je za čanjuja razglasil Tučijev brat in Džidži ga je ubil. Leta 36 pr. n. št. je njega ubila kitajska vojska, ko je na skrajnem zahodu blizu Balhaškega jezera poskušal ustanoviti novo kraljestvo.

Tributarni odnosi s Hanom[uredi | uredi kodo]

Bronast pečat poglavarja Šiungnujev, ki mu ga je podelila vlada Vzhodnega Hana; napis se bere: "Poglavar Hana Šiungnuju, ki se je vrnil k pravičnosti in objel Han"; sledita odtis pešata in prepis v standardnem jeziku[89]

Leta 53 pr. n. št. se je Huhanje čanju odločil za vzpostavitev tributarnih odnosov s Hanom.[90] Pogoji, pri katerih je vztrajal dvor Hana, so bili, da morajo čanju ali njegovi predstavniki najprej priti v prestolnico, da bi se poklonili cesarju. Zatem bi moral čanju poslati princa za talca in se sam pokloniti cesarju Hana. Politični status Šiungnuja v kitajskem svetovnem redu je bil zmanjšan iz statusa bratske države v status vazala. V tem obdobju so Šiungnuji ohranili politično suverenost in popolno ozemeljsko celovitost. Kot razmejitvena črta med državama je še naprej služil Kitajski zid.

Huhanje ja na kitajski dvor za talca poslal svojega sina, "modrega kralja desnice" Šulovdžutanga. Leta 51 pr. n. št. je osebno obiskal Čangan, da bi se na lunino novo leto poklonil cesarju. Finančno je bil Huhanje za svoje sodelovanje obilno nagrajen z veliko zlata, denarja, oblačil, svile, konjev in žita. Huhanje se je cesarju poklonil tudi leta 49 pr. n. št. in 33 pr. n. št. Z vsakim poklonom so se povečevali cesarski darovi. Na zadnjem potovanju je Huhanje izkoristil priložnost in prosil, da bi smel postati cesarski zet. Zaradi nizkega političnega statusa Šiungnuja je cesar Juan njegovo prošnjo zavrnil in mu namesto tega dal pet dvornih dam. Ena od njih je bila Vang Džaodžjun, ki v kitajskem izročilu velja za eno od štirih lepotic.

Ko je Džidži izvedel za bratovo podreditev, je tudi on leta 53 pr. n. št. poslal svojega sina na dvor Hana kot talca. Leta 51 pr. n. št. in 50 pr. n. št. je na dvor poslal odposlance z darili, ker se ni osebno poklonil, pa ni bil nikoli sprejet v tributarni sistem. Leta 36 pr. n. št. je nižji častnik po imenu Čen Tang s pomočjo Gan Janšova, generalnega protektorja zahodnih regij, zbral vojsko in v bitki ubil Džidžija in njegovo glavo kot trofejo poslal v Čangan.

Tributarni odnosi so bili prekinjeni med vladavino čanjuja Hudueršija (18–48 n. št.), se pravi med političnim prevratom dinastije Šin. Šiungnuji so izkoristili priložnost za ponoven prevzem oblasti nad zahodnimi regijami, pa tudi nad sosednjimi ljudstvi, kot so bili Vuhani. Leta 24 n. št. je Huderši celo govoril o spremembi tributarnega sistema.

Južni in Severni Šiungnu[uredi | uredi kodo]

Cesar Guangvu je na okrepitev moči Šiungnujev odgovoril s politiko pomiritve. Cesarju nikoli ni uspelo vzpostaviti svoje nesporne avtoritete. Huderši je v nasprotju s starim načelom prenosa oblasti pokojnega čanjuja na njegovega brata za dediča imenoval svojega sina Punuja. Huderšijev brat Bi, kandidat za naslednika, je zato zavrnil udeležbo na letnem srečanju na čanjujevem dvoru. Prestol je kljub nesoglasjem leta 46 n. št. nasledil Punu.

Leta 48 n. št. se je zveza osmih plemen Šiungnujev v Bijevem močnem oporišču na jugu odcepila od Punujevega kraljestva in Bija razglasila za čanjuja. Njegovo kraljestvo je postalo znano kot Južni Šiungnu.

Severni Šiungnu[uredi | uredi kodo]

Severni Šiungnu je bilo Punujevo kraljestvo okoli Orhona v sedanji osrednji Mongoliji. Punu je postal znan kot severni čanju in začel pritiskati na južnega čanjuja.

Leta 49 n. št. je Tsi Jung, hanski guverner Liaodonga, skupaj z Vuhani in Šjanbejem napadel Severne Šiungnu[91] in ga dvakrat težko porazil: prvič leta 85 v Hanu in drugič leta 89 v bitki pri Ikh Bajanu. Severni čanju je s svojimi podaniki pobegnil na severozahod.

Okoli leta 155 je Šjanbej odločilno "zdrobil in podjarmil" Severni Šiungnu.[92]

Po Knjigi Veja iz 5. stoletja so se ostanki plemen severnega čanjuja naselili v Juebanu, ki je zdaj del Kazahstana in podjamili Vusune. Ostali so pobegnili čez gorovje Altaj proti Kangdžjuju v Transoksaniji. Iz te skupina naj bi kasneje nastali Heftaliti.[93][94][95]

Južni in Severni Šiungnu leta 200 pred propadom dinastije Han

Južni Šiungnu[uredi | uredi kodo]

Kot po naključju so južni Šjungnu poleg Punujeve grožnje pestile tudi naravne katastrofe in nesreče. Posledično se je leta 50 južni Šiungnu podredil kitajski dinastiji Han. Han je znatno poostril sistem dajatev, da bi ohranil južni Šjungnu pod nadzorom. Čanjuju je bilo ukazano, naj ustanovi svoj dvor v okrožju Mejdži v poveljstvu Šihe, sicer pa so bili južni Šiungnuji naseljeni v osem obmejnih poveljstev. Hkrati je bilo v ta poveljstva preseljenih veliko Kitajcev. Gospodarsko je bilo odvisno predvsem od trgovanja s Hani.

Napetosti med naseljenci iz Hana in pristaši nomadskega načina življenja so bile očitne. Leta 94 je Anguo čanju združil svoje sile z na novo podjarmljenimi Šiungnuji s severa in začel obsežni upor proti Hanom.

Šiungnujski kotel, Vzhodni Han

V poznem 2. stoletju n. št. so bili južni Šiungnuji vpleteni v upore, ki so takrat pestili dvor Hana. Leta 188 so čanjuja umorili njegovi podložniki, ker je privolil poslati vojake, da bi Hanom pomagali zatreti upor v Hebeju. Mnogo Šiungnujev se je balo, da bo nudenje pomoči postavilo precedens za neomejeno vojaško službo dvoru Hana. Umorjenega čanjuja je nasledil sin Jufuluo, ki ga je leta 189 strmoglavila ista uporniška frakcija. Odstavljeni čanju je odšel po pomoč v hansko prestolnico Luojang, ki je bila takrat v razsulu zaradi spopada med velikim generalom He Džinom in evnuhi ter posredovanja vojskovodje Dong Džuoja. Čanju ni imel druge izbire, kot da se s svojimi privrženci nastani v Pingjangu v Šanšiju. Leta 195 je umrl. Nasledil ga je brat Hunčučuan.

Leta 215–216 je vojskovodja in državnik Cao Cao zadržal Hučučuana v mestu Je in njegove privržence v Šanšiju razdelil na pet oddelkov: levi, desni, južni, severni in srednji. Razdelitev je onemogočila njihovo vključitev v upor in omogočila njihovo uporabo v hanski pomožni konjenici.

Kasneje je aristokracija Šiungnujev v Šanšiju zaradi prestiža spremenila svoj priimek iz Luanti v Liu, ki naj bi pomenil njihovo povezavo s cesarskim klanom Han prek stare politike medsebojnih zakonskih zvez. Po Hučuanu so bili južni Šiungnuji razdeljeni na pet lokalnih plemen pod nadzorom lokalnih hanskih uradnikov, čanju sam pa je bil v nekakšnem neuradnem ujetništvu na cesarskem dvoru.[96]

Kasnejše šiungnujske države v severni Kitajski[uredi | uredi kodo]

Južni Šiungnuji, naseljeni v severni Kitajski, so v dinastiji Vzhodni Han ohranili svojo plemensko pripadnost in politično organiziranost ter igrali aktivno vlogo v kitajski politiki. Med šestnajstimi kraljestvi (304–439 n. š.) so voditelji južnih Šiungnujev ustanovili ali vladali več kraljestvom, vključno s kraljestvom Han-Džao, znanim tudi kot Nekdanji Džao, Šja in Severni Liang.

Fang Šuanlingova Knjiga Džina navaja devetnajst šiungnujskih plemen: Tuge, Šjandži, Koutou, Vutan, Čile, Handži, Heilang, Čiša, Jugang, Vejsuo, Tutong, Bomie, Čjangču, Džongčin, Helaj, Dalou, Jongču, Dženšu in Lidžie. [97]

Dinastija Han-Džao (304–329)[uredi | uredi kodo]

Leta 304 je Liu Juan postal čanju Petih Hord. Štiri leta kasneje se je razglasil za cesarja in ustanovil dinastijo Han-Džao. Leta 311 je njegov sin in naslednik Liu Cong zavzel Luojang in ujel cesarja Huaija iz dinastije Džin. Leta 316 je bil v Čanganu ujet tudi cesar Min. Oba cesarja sta bila ponižana v dvorna točaja in leta 313 oziroma 318 usmrčena.

Severna Kitajska je prišla pod vladavino Šiungnujev, medtem ko so ostanki dinastije Džin preživeli na jugu pri Džjankangu.[98]

Vladavina Liu Jaa (318–329)

Leta 318 je minister Šiungnu-Hana izvedel državni udar, v katerem je bil ubit cesar in velik del aristokracije. Šiungnujski knez Liu Jao je državni udar zadušil in prestolnico preselil iz Pingjanga v Čangan. Dinastijo je preimenoval v Džao, cesarstvo pa v Han, da bi ustvaril povezavo s prejšnjo dinastijo, za katero je trdil, da je njen potomec prek neke princese.

Vzhodni del severne Kitajske je prišel pod oblast uporniškega šiungnujskega generala Ši Leja. Liu Jao in Ši Le sta se borila z oblast do leta 329, ko je bil Liu Jao v bitki ujet in usmrčen. Kmalu zatem je Ši Le zavzel Čangan in izbrisal dinastijo Šiungnu. Severni Kitajski je naslednjih 20 let vladala Ši Lejeva dinastija Džao.[99]

Pleme Tiefu in dinastija Hu Šja (260–431)[uredi | uredi kodo]

Tiefuji, severna veja Šiungnujev, je v sedanji Notranji Mongoliji vladala deset let od osvojitve države Dai, ki so ji vladali Šjanbeji, do leta 386, ko je bila država obnovljena kot Severni Vej. Po letu 386 so Tiefuji postopoma uničili Tuobe ali pa so se jim ti predali, Tiefuji, ki so se podredili Severnemu Veju, pa so postali znani kot Dugu. Liu Bobo, preživeli knez Tiefujev, je pobegnil v okljuk Ordosa in tam ustanovil državo, imenovano dinastija Hu Šja, tako imenovano zaradi domnevnega porekla Šiungnujev iz dinastije Šja. Svoj priimek je spremenil v Helian. Dinastijo Hu Šja je v letih 428–431 osvojil Severni Vej. Šiungnuji so takrat prenehali igrati pomembno vlogo v kitajski zgodovini in se asimiliral v narodnosti Šjanbej in Han.

Glavno mesto dinastije Hu Šja je bil Tongvančeng (dobesedno Združi vse narode). Vladarji dinastije so trdili, da so potomci Modu čanjuja.

Ruševine mesta Tongvančeng so bile odkrite leta 1996.[100] Državni svet Ljudske republike Kitajske jih je označil za kulturno relikvijo pod najvišjo državno zaščito. Obnova ploščadi Jongan, kjer je cesar Helian Bobo nadziral paradiranje svojih čet, je že zaključena. Sledi obnova 31 metrov visokega stolpa.[101][102]

Klan Juču in dinastija Severni Liang (401–460)[uredi | uredi kodo]

Klan Juču je bil veja Šiungnujev.[103] Njegov vodja Juču Mengšun je prevzel dinastijo Severni Liang tako, da je strmoglavil njenega marionetnega vladarja Duan Jeja. Leta 439 je Jučujevo oblast uničila dinastija Severni Vej. Ostanki klana Juču so bili nato naseljeni v mestu Gaočang, preden so jih uničili Rourani.

Pomen[uredi | uredi kodo]

Konfederacija Šiungnu je bila za stepski imperij neobičajno dolgoživa. Napadi na osrednjo kitajsko nižino niso bili namenjeni samo pridobivanju dobrin, ampak tudi prisiliti njeno prebivalstvo k rednemu plačevanju davkov. Moč vladarja Šiungnuja je temeljila prav na njegovem nadzoru nad davki iz Hana, ki jih je uporabljal za nagrajevanje svojih privržencev. Od davkov ni bil odvisen le vladar, ampak cela država.

Velika slabost Šiungnujev je bilo bočno dedovanje vladarskega položaja: če sin pokojnega vladarja ni bil dovolj star, da bi prevzel poveljstvo, je oblast prešla na brata pokojnega vladarja. V prvi generaciji je to delovalo, v naslednji generaciji pa je lahko vodilo v državljansko vojno. Ko se je to zgodilo leta 60 pr. n. št., se je šibkejša stran umaknila proti jugu in se podredila vladajočemu režimu v osrednji kitajski nižini ter nato uporabila vse vire svojega vladarja za vojno proti severu in ponovno vzpostavitev oblasti. Ko se je to zgodilo okoli leta 47 n. št., je ta strategija spodletela. Južni vladar ni mogel premagati severnega in Šiungnuji so ostali razdeljeni.[104]

Etnolingvistični izvor Šiungnujev[uredi | uredi kodo]

Povezava s Huni[uredi | uredi kodo]

Šiungnujsko-hunsko hipotezo je prvi predlagal francoski zgodovinar iz 18. stoletja Joseph de Guignes, ki je opazil, da so starodavni kitajski učenjaki člane plemen, povezanih s Šiungnuji, omenjali z imeni, podobnimi imenu "Hun", čeprav pisana različno. Étienne de la Vaissière je ugotovil, da so bili v tako imenovanih "starodavnih sogdijskih pismih" tako Šiungnuji kot Huni imenovani γwn (xwn).[15] Teorijo, da so Šiungnuji predhodniki Hunov, kot so bili pozneje znani v Evropi, danes sprejemajo številni učenjaki, vendar mnenje ni enotno. Identifikacija Šiungnujev s Huni bi lahko bila napačna ali pa je njihovo ime pretirano poenostavljeno.

Iranske teorije[uredi | uredi kodo]

Vezena preproga iz šiungnujskega grobišča Noin-Ula; ta luksuzni predmet je bil uvožen iz Baktrije in naj bi predstavljal Juedže[105][106][107][108]

Večina znanstvenikov se strinja, da je bila elita Šiungnujev sprva morda sogdijskega izvora in se kasneje poturčila.[109]

V Zgodovini civilizacij osrednje Azije, ki jo je UNESCO izdal leta 1994, njen urednik János Harmatta trdi, da so kraljeva plemena in kralji Šiungnujev imeli iranska imena. Avtor omenja tudi to, da je vse šiungnujske besede, ki so jih zapisali Kitajci, mogoče razložiti s skitskim jezikom, in da je torej jasno, da je večina plemen Šiungnujev govorila vzhodnoiranski jezik.[22]

Po študiji Aleksandra Saveljeva in Choongwona Jeonga, objavljeni leta 2020 v reviji Evolutionary Human Sciences Cambridge University Press, je "pretežni del prebivalstva Šiungnuja verjetno govoril turško". Pomembne kulturne, tehnološke in politične elemente so tja morda prenesli vzhodnoiransko govoreči stepski nomadi. Te iransko govoreče skupine so se sčasoma asimilirale v prevladujoče turško govoreče večinsko prebivalstvo.[110]

Jenisejske teorije[uredi | uredi kodo]

Pasna sponka s podobo klečečega konja, izdelana v severni Kitajski za šiungnujske gospodarje, 3.-1. stoletje pr. n. št., pozlačeno srebro[111][112]

Lajos Ligeti je prvi predlagal, da so Šiungnuji govorili jenisejski jezik. V zgodnjih 60. letih 20. stoletja je bil predlog podprt z verodostojnimi dokazi. Jenisejska teorija predlaga, da so jenisejski jezik govorili vladajoči Džijeji na zahodu Šiungnuja, prevladujoči jezik Šiungnujev pa je bil verjetno turški ali jenisejski. Šiungnuji so bili vsekakor večetnična družba.[113]

Nazivi tarkan, tegin in kagan, ki so jih kasneje uporabljali turški in mongolski narodi, so podedovani od Šiungnujev in so verjetno jenisejskega izvora. Iz proto-jenisejskega tɨŋVr naj bi izhajala tudi šiungnujska beseda za nebesa.[114][115]

Za besedišče šiungnujskih napisov se včasih zdi, da ima jenisejsko sorodstvo. Jenisejskim so na primer podobne šiungnujske besede kʷala (sin), ket kalek (mlajši sin), sakdak (škorenj) in dar (sever).[114][116]

Alexander Vovin meni, da so nekatera šiungnujska imena konj turške besede z jenisejskimi predponami.[117]

Analiza Savaljeva in Jeonga je pokazala, da je jenisejska teorija dvomljiva.[110]

Turške teorije[uredi | uredi kodo]

Po študiji Aleksandra Saveljeva in Choongwona Jeonga, objavljeni leta 2020 v reviji Evolutionary Human Sciences Cambridge University Press, je "pretežni del prebivalstva Šiungnuja verjetno govoril turško", verjetno neko zgodnjo obliko turščine.[118]

Kitajski viri Šiungnuje povezujejo z več turškimi ljudstvi:

Ob tem je treba reči, da kitajski viri pripisujejo šiungnujsko poreklo tudi paramongolsko govorečim Kumo Šijem in Kitanom.[134]

Mongolske teorije[uredi | uredi kodo]

Šiungnujska pasna sponka, 2.-1. stoletje pr. n. št.[135][136][137][138]

Mongolski in drugi znanstveniki so domnevali, da so Šiungnuji govorili jezik, soroden mongolskim jezikom,[139][140] mongolski arheologi pa, da so bili ljudje iz kulture ploščastih grobov predniki Šiungnujev. Nekateri znanstveniki so predlagali, da so bili Šiungnuji morda predniki Mongolov.[25] Nikita Bičurin je menil, da sta Šiungnu in Šjanbej podskupini (ali dinastiji) iste etnične pripadnosti.[141]

Po Knjigi Songa so imeli Rourani, ki jih Knjiga Veja šteje za potomce protomongolskega[142] ljudstva Donghu,[143] tudi alternativni imeni: Dàtán (Tatar) in/ali Tántán (Tartar). Po Knjigi Lianga so bili ločena veja Šiungnujev.[144][145] Stara knjiga Tanga omenja dvajset plemen Šivejev,[146] ki jih drugi kitajski viri (Knjiga Suja, Nova knjiga Tanga) povezujejo s Kitani,[147] ki so izhajali iz Šjanbejev[148] in bili preko njih povezani s Šiongnuji. [149] Na splošno velja, da so bili Šjanbeji, Kitani in Šiveji pretežno mongolsko- in paramongolsko govoreči.[147][150][151] Kitajski kronisti so izvor Šiungnujev redno pripisovali različnim nomadskim skupinam, na primer paramongolsko govorečim Kumo Šijem ter turško govorečim Gokturkom in Tielejem.[134]

Džingiskan v svojem pismu daoistu Čju Čudžiju omenja čas Modu čanjuja kot "oddaljen čas našega čanjuja".[152] Šiungnujska simbola sonca in lune sta podobna mongolskemu simbolu sojombo.[153][154][155]

Večnarodna teorija[uredi | uredi kodo]

Širjenje pašništva v Mongolijo okoli leta 1000 pr. n. št. (zgodnja železna doba) in shematski prikaz nastanka Šiungnujskega imperija v 3. stoletju pr. n. št.[156]

Od začetka 19. stoletja so številni zahodni učenjaki predlagali povezave med različnimi jezikovnimi družinami ali poddružinami in jezikom ali jeziki Šiungnujev. Albert Terrien de Lacouperie je za Šiungnuje menil, da jih tvori več ljudstev.[30] S tem se strinja veliko znanstvenikov, čeprav sta tako etnična sestava kot jezik še vedno nedorečena.[157]

Kitajski viri s Šiungnuji povezujejo Tieleje in klan Ašina, drugih turških ljudstev pa ne. Po Knjigi Džova in Zgodovini severnih dinastij je bil klan Ašina sestavni del konfederacije Šiungnu,[158][159] vendar je ta povezava sporna.[160] Po Knjigi Suja in Tongdžijanu so bili Šiungnuji "mešani nomadi" (zá hú) iz Pinglianga.[161][162] Klan Ašina in Tieleji sta bili morda ločeni etnični skupini, ki sta se mešali s Šiungnuji.[163] Kitajski viri so s Šiungnuji povezovali številna nomadska ljudstva na njihovih severnih mejah, tako kot so na primer grško-rimski zgodovinopisci Avare in Hune imenovali Skiti.

Nekateri Ujguri so trdili, da izvirajo iz Šiungnujev. Po kitajskih virih je bil Vejšu, ustanovitelj Ujgurskega kaganata, potomec vladarja Šiungnujev.[127] Mnogo sodobnih znanstvenikov meni, da sodobni Ujgori niso potomci tistih iz Ujgurskega kaganata, ker se sodobni ujgurski jezik in stari ujgurski jezik precej razlikujeta.[164] Znanstvniki menijo, da so potomci več ljudstev, med katerimi so bili tudi starodavni Ujguri.[165][166][167]

Po mnenju več zgodovinarjev je možno, da so bila med Šiungnuji tudi plemena korejskega izvora. Nekateri korejski raziskovalci poudarjajo, da so grobovi v Sili in vzhodnem Šiungnuju podobni.[168][169][170][171][172]

Teorija jezikovnega izolata[uredi | uredi kodo]

Turkolog Gerhard Doerfer je zanikal kakršno koli povezavo med jezikom Šiungnujev in katerim koli drugim znanim jezikom in celo kakršno koli povezavo s turščino ali mongolščino.[173]

Geografsko poreklo[uredi | uredi kodo]

Prvotna geografska lokacija Šiungnujev je sporna. Od 60. let 20. stoletja se geografski izvor Šiungnujev poskuša izslediti z analizo grobišč iz starejše železne dobe, vendar nobena regija nima pogrebnih običajev, ki bi se jasno ujemali s šiungnujskimi.[174]

Arheologija[uredi | uredi kodo]

Šiungnujsko usnjeno oblačilo iz obdobja Hana, Muzej province Henan, Džengdžov

V 20. letih 20. stoletja je Pjotr Kozlov nadziral izkopavanje kraljevih grobnic na grobišču Noin-Ula v severni Mongoliji, datiranih približno v 1. stoletje n. št. Druga najdišča Šiungnujev so bila odkrita v Notranji Mongoliji, na primer ordoška kultura. Sinolog Otto Maenchen-Helfen je ugotovil, da imajo obrazi Šiungnujev iz Transbajkala in Ordosa običajno zahodnoevrazijske značilnosti.[175]

Portreti, odkriti med izkopavanji na grobišču Noin-Ula, in drugi dokazi kažejo na vzajemen vpliv šiungnujske in kitajske umetnosti. Na nekaj portretih iz kurganon Noin-Ula so upodobljeni Šiungnuji z dolgimi lasmi, spetimi s širokimi trakovi, značilnimi za klan Ašina.[176] Dobro ohranjena telesa v grobnicah Šiungnujev in njihovih predhodnikov v Mongoliji in južni Sibiriji imajo tako vzhodnoazijske kot zahodnoevrazijske značilnosti.[177]

Analiza lobanjskih ostankov z nekaterih lokacij, pripisanih Šiungnujem, je pokazala, da so imeli dolihocefalne lobanje z vzhodnoazijskimi kraniometričnimi značilnostmi, kar jih ločuje od sosednjih populacij v današnji Mongoliji.[178] Ruske in kitajske antropološke in kraniofacialne študije kažejo, da so bili Šiungnuji fizično zelo heterogeni, s šestimi različnimi skupinami prebivalstva, ki kažejo različne fizične lastnosti zahodne Evrazije in vzhodne Azije.[25]

Preproga z živalskimi motivi, najdena na pokopališču Noin-Ula, 1. stoletje n. št.[179]

Trenutno obstajajo štiri v celoti izkopana in dobro dokumentirana grobišča: Ivolga,[180] Direstuj,[181] Burhan Tolgoj[182][183] in Daodunzi.[184][185] Razen njih je bilo v Transbajkalju in Mongoliji evidentiranih še več tisoč drugih grobnic.

Na grobiščih prevladujeta dve vrsti pokopov: monumentalne grobnice s terasami, pogosto obdane z manjšimi satelitskimi pokopi, in krožni ali obročasti pokopi.[186] Nekateri strokovnjaki menijo, da je gre za elitne in običajne grobove. Drugi strokovnjaki menijo, da je takšna delitev preveč poenostavljena in kaže na ne dovolj dobro poznavanje pogrebnih običajev.[187]

Kultura[uredi | uredi kodo]

Umetnost[uredi | uredi kodo]

Šiungnujska pasna zaponka s tremi kozorogi, 2.-1. stoletje pr. n. št.[188][189][190]
Pasna zaponka s prizorom živalskega boja, 2.–1. stoletje pr. n. št., izdelana na severu Kitajske za Šiungnuje[191][112]
Pasna zaponka z nomadskim zoomorfnim dizajnom, izdelana na Kitajskem za Šiungnuje[192][111]

Kultura Šiungnujev je zelo raznolika, odvisna od kraja in časa, a kljub temu tvori celoto, ki se povsem razlikuje od kulture Hanov in nekitajskih ljudstev na severu.[193] V nekaterih primerih ikonografije ni mogoče uporabiti kot glavni kulturni identifikator, ker se ne razlikuje od ikonografije drugih stepskih ljudstev. Za vse je značilen na primer motiv tigra, ki nosi svoj mrtev plen.[193]

Umetnost šiungnujev je težko razločiti od umetnosti Sakov in Skitov, vendar so od njih pogosto razlikuje v ikonografiji. Zdi se, da umetnost Sakov ni vključevala prizorov plenjenja in bojevanja istovrstnih živali, vključevala pa je elemente, ki za šiungnujsko ikonografijo niso bili običajni. Mednje so spadali na primer krilati rogati konji.[193] Kulturi sta upodabljali različne ptičje glave. Ptice Šiungnujev imajo običajno srednje velike oči in kljune, včasih tudi ušesa, medtem ko imajo ptice Sakov izrazite oči in kljun in nimajo ušes.[194] Sophia-Karin Psarras meni, da so šiungnujske podobe živalskega plenjenja, posebej tigra in mrtvega plena, duhovne, in predstavljajo smrt in ponovno rojstvo, borbe med istovrstnimi živalmi pa simbolizirajo borbo za pridobivanje ali ohranjanje oblasti.[194]

Skalna umetnost in pisava[uredi | uredi kodo]

Skalna umetnost na gorah Jin in Helan je datirana v obdobje od 9. tisočletja pr. n. št. do 19. stoletja n. št. in vsebuje predvsem petroglife in zelo slik.[195]

Kitajski viri kažejo, da Šiungnuji niso imeli ideografske oblike pisave kot Kitajci. Isti viri pripovedujejo, da so Šiungnuji sporočila vrezali na kos lesa (ke-mu). Omenja se tudi pisava hu. Na grobišču Noin-Ula in drugih šiungnujskih grobiščih v Mongoliji in severno od Bajkalskega jezera je bilo med predmeti, odkritimi med izkopavanji med letoma 1924 in 1925, več kot 20 vrezanih znakov. Večina njih je identična ali zelo podobna črkam staroturške abecede zgodnjega srednjega veka, najdene v evrazijskih stepah. Iz tega nekateri strokovnjaki sklepajo, da so Šiungnuji uporabljali pisavo, podobno starodavnim evrazijskim runam, in da je bila ta pisava osnova za poznejše turške pisave.[196]

Vera in prehrana[uredi | uredi kodo]

Po Knjigi Hana so Šiungnuji nebesa imenovali čengli (撐犁),[197] kar je kitajska transkripcija Tengrija.

Šiungnuji so bili nomadsko ljudstvo. Pasli so črede in trgovali s konji s Kitajsko, iz česar je mogoče sklepati, da je bila njihova prehrana sestavljena predvsem iz ovčetine, konjskega mesa in ulovljenih divjih gosi.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Coatsworth, John; Cole, Juan; Hanagan, Michael P.; Perdue, Peter C.; Tilly, Charles; Tilly, Louise (16. marec 2015). Global Connections: Volume 1, To 1500: Politics, Exchange, and Social Life in World History. Cambridge University Press. str. 138. ISBN 978-1-316-29777-3.
  2. ↑ Atlas of World History. Oxford University Press. 2002. str. 51. ISBN 978-0-19-521921-0.
  3. ↑ Fauve, Jeroen (2021). The European Handbook of Central Asian Studies. str. 403. ISBN 978-3-8382-1518-1.
  4. ↑ Feng, Li (30. december 2013). Early China: A Social and Cultural History (v angleščini). Cambridge University Press. str. 273. ISBN 978-0-521-89552-1.
  5. ↑ Zheng Zhang (Chinese: 鄭張), Shang-fang (Chinese: 尚芳). 匈 – 上古音系第一三千八百九十字 [匈 - The 13890th word of the Ancient Phonological System]. ytenx.org [韻典網] (v kitajščini). Rearranged by BYVoid.
  6. ↑ Zheng Zhang (Chinese: 鄭張), Shang-fang (Chinese: 尚芳). 奴 – 上古音系第九千六百字 [奴 – The 9600th word of the Ancient Phonological System]. ytenx.org [韻典網] (v kitajščini). Rearranged by BYVoid.
  7. ↑ Martini, Martino (2002). Opera omnia. ISBN 9788884430281 – prek Google Books.
  8. ↑ »Xiongnu People«. britannica.com. Encyclopædia Britannica. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. marca 2020. Pridobljeno 25. julija 2015.
  9. ↑ Di Cosmo 2004, str. 186.
  10. ↑ Chase-Dunn, C.; Anderson, E. (18. februar 2005). The Historical Evolution of World-Systems (v angleščini). Springer. str. 36-37. ISBN 978-1-4039-8052-6.
  11. ↑ Grousset 1970, str. 19, 26–27.
  12. ↑ Pulleyblank 2000, str. 17.
  13. ↑ Schuessler 2014, str. 257, 264.
  14. ↑ 14,0 14,1 Beckwith 2009, str. 404–405 notes 51–52.
  15. ↑ 15,0 15,1 Étienne de la Vaissière (15. november 2006). »Xiongnu«. Encyclopedia Iranica online. Arhivirano iz spletišča dne 4. januarja 2012.
  16. ↑ Hucker 1975, str. 136.
  17. ↑ Savelyev, Alexander; Jeong, Choongwon (10. maj 2020). »Early nomads of the Eastern Steppe and their tentative connections in the West«. Evolutionary Human Sciences. 2. doi:10.1017/ehs.2020.18. hdl:21.11116/0000-0007-772B-4. PMC 7612788. PMID 35663512. S2CID 218935871.
  18. ↑ Robbeets, Martine; Bouckaert, Remco (1. julij 2018). »Bayesian phylolinguistics reveals the internal structure of the Transeurasian family«. Journal of Language Evolution. 3 (2): 145–162. doi:10.1093/jole/lzy007. hdl:21.11116/0000-0001-E3E6-B. ISSN 2058-4571.
  19. ↑ »Northern Dynasties and Southern Dynasties«, Chinese Architecture, Princeton University Press, str. 72–103, 14. maj 2019, doi:10.2307/j.ctvc77f7s.11, S2CID 243720017, pridobljeno 1. aprila 2023Larousse, Éditions. »Turcs ou Turks - LAROUSSE«. www.larousse.fr (v francoščini). Pridobljeno 1. aprila 2023.
  20. ↑ Book of Zhou, vol. 50.Henning 1948.
  21. ↑ Sims-Williams 2004.Pritsak 1959.Hucker 1975, p. 136.Jinshu vol. 97 Four Barbarians - Xiongnu".Weishu, "vol. 102 Wusun, Shule, & Yueban" quote: "悅般國，…… 其先，匈奴北單于之部落也。…… 其風俗言語與高車同".Yuanhe Maps and Records of Prefectures and Counties vol. 4 quote: "北人呼駮馬為賀蘭.Kim, Hyun Jin (18. april 2013). The Huns, Rome and the Birth of Europe. Cambridge University Press. doi:10.1017/cbo9780511920493. ISBN 978-0-511-92049-3.Du You. Tongdian. Vol. 200. "突厥謂駮馬為曷剌，亦名曷剌國。".Wink 2002, pp. 60–61.
  22. ↑ 22,0 22,1 Harmatta 1994, str. 488
  23. ↑ Bailey 1985, str. 21–45.
  24. ↑ Jankowski 2006, str. 26–27.
  25. ↑ 25,0 25,1 25,2 Tumen D (Februar 2011). »Anthropology of Archaeological Populations from Northeast Asia« (PDF). Oriental Studies. Dankook University Institute of Oriental Studies. 49: 25, 27. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 29. julija 2013.
  26. ↑ Di Cosmo 2004, str. 166.
  27. ↑ Adas 2001, str. 88.
  28. ↑ Vovin, Alexander (2000). »Did the Xiongnu speak a Yeniseian language?«. Central Asiatic Journal. 44 (1): 87–104. JSTOR 41928223.
  29. ↑ 高晶一, Jingyi Gao (2017). »Quèdìng xià guó jí kǎitè rén de yǔyán wéi shǔyú hànyǔ zú hé yè ní sāi yǔxì gòngtóng cí yuán« 確定夏國及凱特人的語言為屬於漢語族和葉尼塞語系共同詞源 [Xia and Ket Identified by Sinitic and Yeniseian Shared Etymologies]. Central Asiatic Journal. 60 (1–2): 51–58. doi:10.13173/centasiaj.60.1-2.0051. JSTOR 10.13173/centasiaj.60.1-2.0051. S2CID 165893686.
  30. ↑ 30,0 30,1 Geng 2005.
  31. ↑ 31,0 31,1 Yü, Ying-shih (1986). "Han Foreign Relations". The Cambridge History of China, Volume 1: The Ch'in and Han Empires, 221 BC – AD 220. Cambridge: Cambridge University Press. p. 384. ISBN 978-0-521-24327-8.
  32. ↑ Gao, Jingyi (高晶一) (2013). »Huns and Xiongnu Identified by Hungarian and Yeniseian Shared Etymologies« (PDF). Central Asiatic Journal. 56: 41. ISSN 0008-9192. JSTOR 10.13173/centasiaj.56.2013.0041.
  33. ↑ Atwood, Christopher P. (2015). "The Kai, the Khongai, and the Names of the Xiōngnú". International Journal of Eurasian Studies. 2: 45–47.
  34. ↑ Narasimhan, Vagheesh M.; Patterson, Nick; Moorjani, Priya; Rohland, Nadin; Bernardos, Rebecca (6. september 2019). »The formation of human populations in South and Central Asia«. Science. 365 (6457). doi:10.1126/science.aat7487. ISSN 0036-8075. PMC 6822619. PMID 31488661.
  35. ↑ Khenzykhenova, Fedora I.; Kradin, Nikolai N.; Danukalova, Guzel A.; Shchetnikov, Alexander A.; Osipova, Eugenia M.; Matveev, Arkady N.; Yuriev, Anatoly L.; Namzalova, Oyuna D. -Ts; Prokopets, Stanislav D.; Lyashchevskaya, Marina A.; Schepina, Natalia A.; Namsaraeva, Solonga B.; Martynovich, Nikolai V. (30. april 2020). »The human environment of the Xiongnu Ivolga Fortress (West Trans-Baikal area, Russia): Initial data«. Quaternary International (v angleščini). 546: 216–228. Bibcode:2020QuInt.546..216K. doi:10.1016/j.quaint.2019.09.041. ISSN 1040-6182. S2CID 210787385.
  36. ↑ Rogers & Kaestle 2022
  37. ↑ 37,0 37,1 37,2 37,3 Tse, Wicky W. K. (27. junij 2018). The Collapse of China's Later Han Dynasty, 25-220 CE: The Northwest Borderlands and the Edge of Empire (v angleščini). Routledge. str. 45-46, 63 note 40. ISBN 978-1-315-53231-8.
  38. ↑ Linduff, Katheryn M.; Rubinson, Karen S. (2021). Pazyryk Culture Up in the Altai. Routledge. str. 69. ISBN 978-0-429-85153-7.
  39. ↑ »Pazyryk ǀ archaeological site, Kazakhstan«. Britannica.com. 11. september 2001. Pridobljeno 5. marca 2019.
  40. ↑ State Hermitage Museum 2007
  41. ↑ Whitehouse 2016, str. 369
  42. ↑ Harmatta 1992, str. 348
  43. ↑ Unterländer, Martina; Palstra, Friso; Lazaridis, Iosif; Pilipenko, Aleksandr; Hofmanová, Zuzana; Groß, Melanie; Sell, Christian; Blöcher, Jens; Kirsanow, Karola; Rohland, Nadin; Rieger, Benjamin (3. marec 2017). »Ancestry and demography and descendants of Iron Age nomads of the Eurasian Steppe«. Nature Communications. 8: 14615. Bibcode:2017NatCo...814615U. doi:10.1038/ncomms14615. ISSN 2041-1723. PMC 5337992. PMID 28256537.
  44. ↑ Benjamin, Craig (29. marec 2017). »The Yuezhi«. Oxford Research Encyclopedia of Asian History. doi:10.1093/acrefore/9780190277727.013.49. ISBN 978-0-19-027772-7.
  45. ↑ Bang, Peter Fibiger; Bayly, C. A.; Scheidel, Walter (2. december 2020). The Oxford World History of Empire: Volume Two: The History of Empires. Oxford University Press. str. 330. ISBN 978-0-19-753278-2 – prek Google Books.
  46. ↑ Marshak, Boris Ilʹich (1. januar 2002). Peerless Images: Persian Painting and Its Sources (v angleščini). Yale University Press. str. 9. ISBN 978-0-300-09038-3.
  47. ↑ Ilyasov, Jangar. »A Study on the Bone Plates from Orlat // Silk Road Art and Archaeology. Vol. 5. Kamakura, 1997/98, 107-159«: 127. {{navedi časopis}}: Sklic journal potrebuje|journal= (pomoč)
  48. ↑ Francfort, Henri-Paul (2020). »Sur quelques vestiges et indices nouveaux de l'hellénisme dans les arts entre la Bactriane et le Gandhāra (130 av. J.-C.-100 apr. J.-C. environ)« [On some vestiges and new indications of Hellenism in the arts between Bactria and Gandhāra (130 BC-100 AD approximately)]. Journal des Savants: 35–39.
  49. ↑ "The Account of the Xiongnu, Records of the Grand Historian", Sima Qian.DOI: https://doi.org/10.1163/9789004216358_00
  50. ↑ Shiji Ch. 110: Xiongnu liezhuan quote: "匈奴，其先祖夏后氏之苗裔也，曰淳維。"
  51. ↑ Di Cosmo 2002, str. 2.
  52. ↑ Shiji Vol. 81 "Stories about Lian Po and Lin Xiangru - Addendum: Li Mu" text: "李牧者，趙之北邊良將也。常居代鴈門，備匈奴。
  53. ↑ Theobald, Ulrich (2019) "Li Mu 李牧" in ChinaKnowledge.de - An Encyclopaedia on Chinese History, Literature and Art
  54. ↑ 54,0 54,1 54,2 Pulleyblank 1994, str. 518-520.
  55. ↑ Schuessler 2014, str. 264.
  56. ↑ Bunker 2002, str. 27-28.
  57. ↑ Di Cosmo 2002, str. 129.
  58. ↑ Shiji, Vol. 110 "Account of the Xiongnu". quote: "後秦滅六國，而始皇帝使蒙恬將十萬之眾北擊胡，悉收河南地。…… 匈奴單于曰頭曼，頭曼不勝秦，北徙
  59. ↑ 59,0 59,1 Di Cosmo 2002, str. 107.
  60. ↑ Di Cosmo 1999, str. 892–893.
  61. ↑ Pulleyblank 1994, str. 514-523.
  62. ↑ Pulleyblank 2000, str. 20.
  63. ↑ 63,0 63,1 Di Cosmo 1999, str. 892–893 & 964.
  64. ↑ Rawson, Jessica (2017). »China and the steppe: reception and resistance«. Antiquity. 91 (356): 375–388. doi:10.15184/aqy.2016.276. ISSN 0003-598X. S2CID 165092308.
  65. ↑ Beckwith 2009, str. 71–73.
  66. ↑ Bentley 1993, str. 38.
  67. ↑ Baumer, Christoph (18. april 2018). History of Central Asia, The: 4-volume set (v angleščini). Bloomsbury Publishing. str. 4. ISBN 978-1-83860-868-2 – prek Google Books..
  68. ↑ 68,0 68,1 Bentley 1993, str. 36.
  69. ↑ 69,0 69,1 69,2 Barfield, Thomas J. (1981). »The Hsiung-nu imperial confederacy: Organization and foreign policy«. The Journal of Asian Studies. 41 (1): 45–61. doi:10.2307/2055601. JSTOR 2055601. S2CID 145078285.
  70. ↑ Grousset 1970, str. [navedi št.strani].
  71. ↑ »Archeologists discover capital of Xiongnu Empire in central Mongolia«.
  72. ↑ »Metropolitan Museum of Art«. www.metmuseum.org.
  73. ↑ Bunker 2002, str. 137 item 109.
  74. ↑ Lo, Ping-cheung (2015). »11 Legalism and offensive realism in the Chinese court debate on defending national security 81 BCE«. V Lo, Ping-cheung; Twiss, Sumner B. (ur.). Chinese Just War Ethics: Origin, Development, and Dissent. War, Conflict and Ethics (illustrated izd.). Routledge. str. 269. ISBN 978-1317580973 – prek Google Books.
  75. ↑ Qian, Sima (2019). Historical Records 史记: The First and Most Important Biographical General History Book in China. DeepLogic – prek Google Books.
  76. ↑ Chin, Tamara T. (2020). Savage Exchange: Han Imperialism, Chinese Literary Style, and the Economic Imagination. Harvard University Studies in East Asian Law. Brill Publishers. str. 225. ISBN 978-1684170784 – prek Google Books.
  77. ↑ Chin, Tamara Ta Lun (2005). Savage Exchange: Figuring the Foreign in the Early Han Dynasty. University of California, Berkeley. str. 66, 73, 74 – prek Google Books.
  78. ↑ Mosol, Lee (2013). Ancient History of the Manchuria. X libris Corporation. str. 77. ISBN 978-1483667676 – prek Google Books.
  79. ↑ Moorey, P. R. S. (Peter Roger Stuart); Markoe, Glenn (1981). Ancient bronzes, ceramics, and seals: The Nasli M. Heeramaneck Collection of ancient Near Eastern, central Asiatic, and European art, gift of the Ahmanson Foundation. Los Angeles, CA: Los Angeles County Museum of Art. str. 168, item 887. ISBN 978-0-87587-100-4.
  80. ↑ So, Jenny F.; Bunker, Emma C. (1995). Traders and raiders on China's northern frontier. Seattle : Arthur M. Sackler Gallery, Smithsonian Institution, in association with University of Washington Press. str. 22 & 90. ISBN 978-0-295-97473-6.
  81. ↑ Francfort, Henri-Paul (2020). »Sur quelques vestiges et indices nouveaux de l'hellénisme dans les arts entre la Bactriane et le Gandhāra (130 av. J.-C.-100 apr. J.-C. environ)«. Journal des Savants: 37, Fig.16.
  82. ↑ Grousset 1970, str. 34.
  83. ↑ Loewe 1974, str. [navedi št.strani].
  84. ↑ Qingbo, Duan (Januar 2023). »Sino-Western Cultural Exchange as Seen through the Archaeology of the First Emperor's Necropolis«. Journal of Chinese History. 7 (1): 52. doi:10.1017/jch.2022.25. S2CID 251690411.
  85. ↑ Maenchen-Helfen, Otto; Helfen, Otto (1. januar 1973). The World of the Huns: Studies in Their History and Culture (v angleščini). University of California Press. str. 369–370. ISBN 978-0-520-01596-8.
  86. ↑ For a frontal view: »Horse Stepping on a Xiongnu Soldier«. en.chinaculture.org.
  87. ↑ Bentley 1993, str. 37.
  88. ↑ Grousset 1970, str. 42–47.
  89. ↑ Psarras, Sophia-Karin (2. februar 2015). Han Material Culture: An Archaeological Analysis and Vessel Typology. Cambridge University Press. str. 19. ISBN 978-1-316-27267-1 – prek Google Books.
  90. ↑ Grousset 1970, str. 37–38.
  91. ↑ Grousset 1970, str. 39.
  92. ↑ Grousset 1970, str. 53.
  93. ↑ Book of Wei Vol. 102 (in Chinese)
  94. ↑ Gumilev L.N. »Ch. 15«. История народа Хунну [History of Hun People] (v ruščini). Moscow. Arhivirano iz spletišča dne 29. junija 2009.
  95. ↑ Hyun Jim Kim (2015). »2 The So-called 'Two-Hundred year Interlude'«. The Huns. Routledge. ISBN 978-1317340904.
  96. ↑ Grousset 1970, str. 54.
  97. ↑ Fang, Xuanling (1958). Jìnshū 晉書 [Book of Jin] (v kitajščini). Beijing: Commercial Press. Vol. 97
  98. ↑ Grousset 1970, str. 56–57.
  99. ↑ Grousset 1970, str. 57–58.
  100. ↑ Sand-covered Hun City Unearthed, CN: China
  101. ↑ National Geographic (online izd.)
  102. ↑ Obrusánszky, Borbála (10. oktober 2006). »Hunok Kínában« [Huns in China] (PDF). Amsterdam Studies (v madžarščini) (3). ISSN 1873-3042. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 18. julija 2013. Pridobljeno 18. avgusta 2008.
  103. ↑ Xiong, Victor (2017). Historical Dictionary of Medieval China. str. 315. ISBN 9781442276161 – prek Google Books.
  104. ↑ Barfield 1989, str. [navedi št.strani].
  105. ↑ Betts, Alison; Vicziany, Marika; Jia, Peter Weiming; Castro, Angelo Andrea Di (19. december 2019). The Cultures of Ancient Xinjiang, Western China: Crossroads of the Silk Roads. Archaeopress Publishing Ltd. str. 104. ISBN 978-1-78969-407-9.
  106. ↑ Francfort, Henri-Paul (1. januar 2020). »Sur quelques vestiges et indices nouveaux de l'hellénisme dans les arts entre la Bactriane et le Gandhāra (130 av. J.-C.-100 apr. J.-C. environ)« [On some vestiges and new indications of Hellenism in the arts between Bactria and Gandhāra (130 BC-100 AD approximately)]. Journal des Savants (v francoščini): 26–27, Fig.8 "Portrait royal diadémé Yuezhi" ("Diademed royal portrait of a Yuezhi").
  107. ↑ Polos'mak, Natalia V.; Francfort, Henri-Paul; Tsepova, Olga (2015). »Nouvelles découvertes de tentures polychromes brodées du début de notre ère dans les "tumuli" n o 20 et n o 31 de Noin-Ula (République de Mongolie)«. Arts Asiatiques. 70: 3–32. doi:10.3406/arasi.2015.1881. ISSN 0004-3958. JSTOR 26358181.
  108. ↑ Nehru, Lolita (14. december 2020). »KHALCHAYAN«. Encyclopaedia Iranica Online. Brill.
  109. ↑ Neumann, Iver B.; Wigen, Einar (19. julij 2018). The Steppe Tradition in International Relations: Russians, Turks and European State Building 4000 BCE–2017 CE (v angleščini). Cambridge University Press. str. 103. ISBN 978-1-108-42079-2 – prek Google Books.
  110. ↑ 110,0 110,1 Savelyev, Alexander; Jeong, Choongwoon (7. maj 2020). »Early nomads of the Eastern Steppe and their tentative connections in the West«. Evolutionary Human Sciences. 2 (E20). doi:10.1017/ehs.2020.18. hdl:21.11116/0000-0007-772B-4. PMC 7612788. PMID 35663512. S2CID 218935871.
  111. ↑ 111,0 111,1 Bunker 2002, str. 29.
  112. ↑ 112,0 112,1 »Metropolitan Museum of Art«. www.metmuseum.org.
  113. ↑ Jin Kim, Hyun (november 2015). The Huns. Taylor & Francis. str. 6–17. ISBN 978-1317340904 – prek Google Books.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  114. ↑ 114,0 114,1 Vovin, Alexander. »Did the Xiongnu speak a Yeniseian language? Part 2: Vocabulary«. Academia.
  115. ↑ Georg, Stefan (22. marec 2007). A Descriptive Grammar of Ket (Yenisei-Ostyak): Part 1: Introduction, Phonology and Morphology (v angleščini). Global Oriental. str. 16. ISBN 978-90-04-21350-0 – prek Google Books.
  116. ↑ Vovin, Alexander (2007). »ONCE AGAIN ON THE ETYMOLOGY OF THE TITLE qaγan«. Studia Etymologica Cracoviensia. Kraków. 12. Pridobljeno 6. aprila 2022.
  117. ↑ Xumeng, Sun (14. september 2020). Identifying the Huns and the Xiongnu (or Not): Multi-Faceted Implications and Difficulties (PDF). PRISM: University of Calgary's Digital Repository (diplomska naloga).
  118. ↑ Craig Benjamin (2007, 49). V Hyun Jin Kim. The Huns, Rome and the Birth of Europe. Cambridge University Press. 2013. str. 176.
  119. ↑ Linghu Defen in drugi. Zhoushu, vol. 50
  120. ↑ Beishi "vol. 99 - section Tujue"
  121. ↑ Golden, Peter B. (avgust 2018). "The Ethnogonic Tales of the Türks". The Medieval History Journal, 21 (2): p. 298 of 291-327, fn. 36.
  122. ↑ 122,0 122,1 Ud You. Tongdian vol. 197 quote: "突厥之先，平涼今平涼郡雜胡也，蓋匈奴之別種，姓阿史那氏。"
  123. ↑ Xin Tangshu, vol. 215A. "突厥阿史那氏, 蓋古匈.
  124. ↑ Wei Zheng in drugi. Suishu, vol. 84
  125. ↑ Zhoushu, "vol. 50" "或云突厥之先出於索國，在匈奴之北。"
  126. ↑ Beishi "vol. 99 - section Tujue" quote: "又曰突厥之先，出於索國，在匈奴之北。"
  127. ↑ 127,0 127,1 Golden 1992, str. 155.
  128. ↑ Wei Shou in drugi. Book of Wei vol. 103. - section Gaoche
  129. ↑ Xin Tangshu vol 217A - Huihu.
  130. ↑ Weishu, "vol. 102 Wusun, Shule, & Yueban"
  131. ↑ Jinshu vol. 97 Four Barbarians - Xiongnu"
  132. ↑ Yuanhe Maps and Records of Prefectures and Counties vol. 4 quote: "北人呼駮馬為賀蘭"
  133. ↑ Du You. Tongdian. Vol. 200. "突厥謂駮馬為曷剌，亦名曷剌國。"
  134. ↑ 134,0 134,1 Lee, Joo-Yup (2016). "The Historical Meaning of the Term Turk and the Nature of the Turkic Identity of the Chinggisid and Timurid Elites in Post-Mongol Central Asia". Central Asiatic Journal. 59 (1–2): 105.
  135. ↑ »Belt Buckle LACMA Collections«. collections.lacma.org.
  136. ↑ Bunker 2002, str. 30,110, item 81.
  137. ↑ Prior, Daniel (2016). "FASTENING THE BUCKLE: A STRAND OF XIONGNU-ERA NARRATIVE IN A RECENT KIRGHIZ EPIC POEM" (PDF). The Silk Road. 14: 191.
  138. ↑ So, Jenny F.; Bunker, Emma C. (1995). Traders and raiders on China's northern frontier: 19 November 1995 - 2 September 1996, Arthur M. Sackler Gallery (PDF). Seattle: Arthur M. Sackler Gallery, Smithsonian Inst. [u.a.] str. 90–91, item 2. ISBN 978-0295974736.
  139. ↑ Ts. Baasansuren "The scholar who showed the true Mongolia to the world", Summer 2010 vol.6 (14) Mongolica, str. 40
  140. ↑ Sinor, Denis (1990). Aspects of Altaic Civilization III. str. [navedi št.strani].
  141. ↑ N.Bichurin "Collection of information on the peoples who inhabited Central Asia in ancient times", 1950, p. 227.
  142. ↑ Pulleyblank, Edwin G. (2000). "Ji 姬 and Jiang 姜: The Role of Exogamic Clans in the Organization of the Zhou Polity", Early China. str. 20.
  143. ↑ Wei Shou. Book of Wei. vol. 91 "蠕蠕，東胡之苗裔也，姓郁久閭氏" tr. "Rúrú, offsprings of Dōnghú, surnamed Yùjiŭlǘ"
  144. ↑ Liangshu Vol. 54 txt: "芮芮國，蓋匈奴別種。" tr: "Ruìruì state, possibly a Xiongnu's separate branch"
  145. ↑ Golden, Peter B. "Some Notes on the Avars and Rouran", in The Steppe Lands and the World beyond Them. Ed. Curta, Maleon. Iași (2013). str. 54-55.
  146. ↑ Liu Xu et al. Old Book of Tang "vol. 199 section: Shiwei"
  147. ↑ 147,0 147,1 Xu Elina-Qian (2005). Historical Development of the Pre-Dynastic Khitan. University of Helsinki. p. 173-178.
  148. ↑ Xu Elina-Qian (2005). Historical Development of the Pre-Dynastic Khitan. University of Helsinki. p. 99.
  149. ↑ Xue Juzheng et al. Old History of the Five Dynasties vol. 137
  150. ↑ Schönig, Claus. (27 January 2006) "Turko-Mongolic relations" in Janhunen (ed.) The Mongolic Languages. Routledge. p. 393.
  151. ↑ Shimunek, Andrew. "Early Serbi-Mongolic-Tungusic lexical contact: Jurchen numerals from the 室韦 Shirwi (Shih-wei) in North China". Philology of the Grasslands: Essays in Mongolic, Turkic, and Tungusic Studies, Edited by Ákos Bertalan Apatóczky et al. (Leiden: Brill). Retrieved 22 September 2019.
  152. ↑ Howorth, Henry H. (Henry Hoyle). History of the Mongols from the 9th to the 19th century. London : Longmans, Green – prek Internet Archive.
  153. ↑ »Sun and Moon« (JPG). depts.washington.edu.
  154. ↑ »Xiongnu Archaeology«. depts.washington.edu.
  155. ↑ Elite Xiongnu Burials at the Periphery (Miller et al. 2009)
  156. ↑ Hyun Jin Kim, The Huns, Rome and the Birth of Europe. ISBN 978-1-107-00906-6. Cambridge University Press. 2013. page 31.
  157. ↑ Di Cosmo 2004, str. 165.
  158. ↑ Linghu Defen et al. Book of Zhou, Vol. 50. (kitajsko)
  159. ↑ Li Yanshou (李延寿), History of the Northern Dynasties, Vol. 99. (kitajsko)
  160. ↑ Christian 1998, str. 249.
  161. ↑ Wei Zheng et al., Book of Sui, Vol. 84. (kitajsko)
  162. ↑ Du, You (1988). 辺防13 北狄4 突厥上. 《通典》 [Tongdian] (v kitajščini). Zv. 197. Beijing: Zhonghua Book Company. str. 5401. ISBN 978-7-101-00258-4.
  163. ↑ »Об эт нической принадлежности Хунну«. rudocs.exdat.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. septembra 2018. Pridobljeno 21. junija 2014.
  164. ↑ Nabijan Tursun (5. julij 2023). »The Formation of Modern Uyghur Historiography and Competing Perspectives toward Uyghur History«. The China and Eurasia Forum Quarterly. 6 (3): 87–100.
  165. ↑ James A. Millward & Peter C. Perdue (2004). »Chapter 2: Political and Cultural History of the Xinjiang Region through the Late Nineteenth Century«. V S. Frederick Starr (ur.). Xinjiang: China's Muslim Borderland. M. E. Sharpe. str. 40–41. ISBN 978-0-7656-1318-9.
  166. ↑ Susan J. Henders (2006). Susan J. Henders (ur.). Democratization and Identity: Regimes and Ethnicity in East and Southeast Asia. Lexington Books. str. 135. ISBN 978-0-7391-0767-6. Pridobljeno 9. septembra 2011.
  167. ↑ Reed, J. Todd; Raschke, Diana (2010). The ETIM: China's Islamic Militants and the Global Terrorist Threat. ABC-CLIO. str. 7. ISBN 978-0-313-36540-9.
  168. ↑ Cho Gab-je (5. marec 2004). 騎馬흉노국가 新羅 연구 趙甲濟(月刊朝鮮 편집장)의 심층취재 내 몸속을 흐르는 흉노의 피 (v korejščini). Monthly Chosun. Pridobljeno 25. septembra 2016.
  169. ↑ 김운회 (30. avgust 2005). 김운회의 '대쥬신을 찾아서' <23> 금관의 나라, 신라" (v korejščini). 프레시안. Pridobljeno 25. septembra 2016.
  170. ↑ 경주 사천왕사(寺) 사천왕상(四天王像) 왜 4개가 아니라 3개일까 (v korejščini). 조선일보. 27. februar 2009. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. decembra 2014. Pridobljeno 25. septembra 2016.
  171. ↑ 김창호, 〈문무왕릉비에 보이는 신라인의 조상인식 – 태조성한의 첨보 -〉, 《한국사연구》, 한국사연구회, 1986년
  172. ↑ 자료검색>상세_기사 | 국립중앙도서관. www.nl.go.kr (v korejščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. oktobra 2018. Pridobljeno 15. aprila 2019.
  173. ↑ Di Cosmo 2004, str. 164.
  174. ↑ Honeychurch, William. »Thinking Political Communities: The State and Social Stratification among Ancient Nomads of Mongolia«. The Anthropological Study of Class and Consciousness: 47.
  175. ↑ Maenchen-Helfen 1973, str. 370–371.
  176. ↑ Camilla Trever. "Excavations in Northern Mongolia (1924–1925)". Leningrad: J. Fedorov Printing House, 1932 [1]
  177. ↑ The Great Empires of the Ancient World – Thomas Harrison – 2009 – page 288
  178. ↑ Fu ren da xue (Beijing, China), S.V.D. Research Institute, Society of the Divine Word – 2003 [2]
  179. ↑ »Hermitage Museum«.
  180. ↑ A. V. Davydova, Ivolginskii arkheologicheskii kompleks II. Ivolginskii mogil'nik. Arkheologicheskie pamiatniki Siunnu 2 (Sankt-Peterburg 1996). А. В. Давыдова, Иволгинский археологи-ческий комплекс II. Иволгинский могильник. Археологические памятники Сюнну 2 (Санкт-Петербург 1996).
  181. ↑ S. S. Miniaev, Dyrestuiskii mogil'nik. Arkheologicheskie pamiatniki Siunnu 3 (Sankt-Peterburg 1998). С. С. Миняев, Дырестуйский могильник. Археологические памятники Сюнну 3 (Санкт-Петербург 1998).
  182. ↑ Ts. Törbat, Keramika khunnskogo mogil'nika Burkhan-Tolgoi. Erdem shinzhilgeenii bichig. Arkheologi, antropologi, ugsaatan sudlal 19,2003, 82–100. Ц. Тѳрбат, Керамика хуннского могильника Бурхан-Толгой. Эрдэм шинжилгээний бичиг. Археологи, антропологи, угсаатан судлал 19, 2003, 82–100.
  183. ↑ Ts. Törbat, Tamiryn Ulaan khoshuuny bulsh ba Khünnügiin ugsaatny büreldekhüünii asuudald. Tükhiin setgüül 4, 2003, 6–17. Ц. Төрбат, Тамирын Улаан хошууны булш ба Хүннүгийн угсаатны бүрэлдэхүүний асуудалд. Түүхийн сэтгүүл 4, 2003, 6–17.
  184. ↑ Ningxia Cultural Relics and Archaeology Research Institute (寧夏文物考古研究所); Chinese Academy of Social Sciences Archaeology Institute Ningxia Archaeology Group; Tongxin County Cultural Relics Administration (同心縣文物管理所) (1988). 寧夏同心倒墩子匈奴墓地. 考古學報 [Archaeology Journal] (v kitajščini) (3): 333–356.
  185. ↑ Miller, Bryan (2011). Bemmann, Jan (ur.). Xiongnu Archaeology. Bonn: Vor- und Fruhgeschichtliche Archaeologie Rheinische Friedrich-Wilhelms-Universitat Bonn. ISBN 978-3-936490-14-5. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. julija 2013. Pridobljeno 13. decembra 2012.
  186. ↑ Miller, Bryan (2011). Jan Bemmann (ur.). Xiongnu Archaeology. Bonn: Vor- und Fruhgeschichtliche Archaologie Rheinische Friedrich-Wilhelms-Universitat Bonn. str. 23. ISBN 978-3-936490-14-5. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. julija 2013. Pridobljeno 13. decembra 2012.
  187. ↑ Miller, Bryan (2011). Bemmann, Jan (ur.). Xiongnu Archaeology. Bonn: Vor- und Fruhgeschichtliche Archaologie Rheinische Friedrich-Wilhelms-Universitat Bonn. str. 24. ISBN 978-3-936490-14-5. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. julija 2013. Pridobljeno 13. decembra 2012.
  188. ↑ »Metropolitan Museum of Art«. www.metmuseum.org.
  189. ↑ Bunker 2002, str. 136.
  190. ↑ Bunker 2002, str. 30.
  191. ↑ Bunker 2002, str. 29, 101 item 68.
  192. ↑ Bunker 2002, str. 100, item 67.
  193. ↑ 193,0 193,1 193,2 Psarras 2003, str. [navedi št.strani].
  194. ↑ 194,0 194,1 Psarras 2003, str. 102–103.
  195. ↑ Demattè 2006.
  196. ↑ Ishjamts 1996, str. 166, Fig 6.
  197. ↑ Book of Han, Vol. 94-I, 匈奴謂天為「撐犁」，謂子為「孤塗」，單于者，廣大之貌也.

Viri[uredi | uredi kodo]

Primarni viri[uredi | uredi kodo]

Drugi viri[uredi | uredi kodo]

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Šiungnu&oldid=6177494«