Akupunktura

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Akupunkturna »karta« iz dinastije Ming

Akupunktura ali zhen jiu (poenostavljena kitajščina: 针灸; pinyin: Zhēnjiǔ) je zdravilska metoda, ki temelji na zabadanju iglic v akupunkturne točke. Temelji na teoriji akupunkturnih meridianov, ki potekajo vzdolž telesa in po katerih naj bi se pretakala življenjska energija či.

Ime izhaja iz latinskih besed aku (igla) in »pungere« (zabosti). Sama metoda je pomemben del stare in sodobne kitajske medicine in velja za enega najstarejših postopkov zdravljenja nasploh. V 20. stoletju sodi med alternativne metode zdravljenja, kar pomeni, da za njeno učinkovitost ni objektivnih dokazov in da njena teoretska podlaga nima osnove v sodobnem znanju o naravoslovju.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Začetki akupunkture segajo 5000 let v preteklost. Za iznajditelja akupunkture se omenja kitajskega cesarja Huang Tija (»Rumeni cesar«, ki naj bi izumil tudi denar in voz). Najstarejši učbeniki so stari okoli 2000 let, na njih pa še danes sloni celotna umetnost akupunkture.

V Evropo je akupunktura prišla v 17. stoletju, vendar pa je bila zasmehovana in ni bila priznana kot znanstveno podprta metoda zdravljenja. V zahodnem svetu še vedno velja, da tehnike akupunkture učinkujejo zgolj kot placebo s kratkoročnim učinkom, zato jo v veliki meri uporabljajo dovzetni ljudje kot spremljevalno terapijo izven sistema javnega zdravstva.[1][2]

Temelji[uredi | uredi kodo]

Tako kot celotna kitajska medicina temelji tudi akupunktura na filozofsko-religioznem nazoru Kitajcev, taoizmu. Bolezen je po tem nazoru le disharmonija razmerja moči jina in janga. Cilj zdravljenja je tako ponovna vzpostavitev harmonije v telesu.

Jang je moško počelo, ki pomeni spremenljivost, aktivnost veliko energijo, sušo, svetlost in širitev. Jin pomeni ženskost, vzdrževanje, pasivnost, mraz, vlago, temo in krčenje. Obe počeli kljub nasprotju, ali prav zaradi njega tvorita harmonično celoto, kar je v sodobni medicini možno primerjati z vegetativnim živčnim sistemom. Tako sta glavna živca, simpatikus in parasimpatikus s svojima vlogama v telesu lahko primerljiva z jinom in jangom. Človeško telo ima nalogo optimalno koordinirati pomembne funkcije telesa, kot so presnova, dihanje in srčni utrip, na katere ne moremo vplivati z voljo.

Tako akupunktura kot tradicionalna kitajska medicina nasploh izhajata iz obstoja tako imenovanih meridianov, ki so medsebojno povezane energetske poti, po katerih se pretakata energiji jin in jang.

Meridiani[uredi | uredi kodo]

Akupunkturne točke na ušesu

V človeškem telesu obstaja dvanajst glavnih parnih meridianov, ki so simetrično porazdeljeni po levi in desni strani telesa in so poimenovani po glavnih organih, s katerimi so tesno povezani. Poleg teh meridianov pa obstajata še dva posebna neparna meridiana: t. i. centralni meridian na sprednji strani telesa in t. i. nadzorni meridian na zadnji strani telesa. Po meridianih se pretaka bodisi jin energija bodisi energija jang. Energijo jin imajo meridiani pljuč, srca in ledvic, energijo jang pa meridiani debelega črevesa, želodca in trojnega grelca.

Vsak meridian vsebuje določeno število akupunkturnih točk, skupaj pa v telesu obstaja 642 takih točk s premeri od 2-5 mm. Poimenovane so po ustreznem meridianu in dodeljeni številki. Tako, na primer, je točka B2 druga točka v meridianu mehurja. Poleg tega obstajajo še glavne točke, ki naj bi izravnavale pomanjkanje energije in glavne točke, ki naj bi uravnavale presežek energije. To so t. i. poživljajoče in pomirjajoče točke in še cela vrsta posebnih točk.

Igle[uredi | uredi kodo]

V akupunkturi se uporablja veliko različnih tipov igel. Te se med seboj ločijo po dolžini, debelini, predvsem pa po kovinah, iz katerih so izdelane. Tako se, na primer, zlate igle uporabljajo na poživljajoče točke, srebrne pa na pomirjajoče točke. Danes se sicer uporabljajo predvsem igle, izdelane iz kirurškega jekla.

Način zabadanja in učinek igel[uredi | uredi kodo]

Igle se v kožo zabadajo hitro in z rahlim zasukom. V kožo se zabadajo od 2 - 8 mm globoko, v koži pa se pustijo od 10 do 20 minut. Učinek delovanja igel lahko okrepimo z dodatnim vrtenjem, hlajenjem ali segravanjem, včasih pa tudi s šibkim električnim tokom. Rdečica ali koprivka na koži veljata za pozitivni reakciji in ne stranski učinek zabadanja.

V Evropi se akupunktura uporablja predvsem za lajšanje kroničnih bolečin, vendar sistematični pregledi raziskav razkrivajo, da ni zanesljivih dokazov o kakršnemkoli učinku, razen mogoče za blaženje postoperativne slabosti in idiopatskih glavobolov.[3][4]

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Hutchinson, Amanda J P; Ball, Simon; Andrews, Jeremy C H; Jones, Gareth G (2012). "The effectiveness of acupuncture in treating chronic non-specific low back pain: a systematic review of the literature". Journal of Orthopaedic Surgery and Research 7 (1): 36. doi:10.1186/1749-799X-7-36. ISSN 1749-799X. PMID 23111099. 
  2. ^ Ernst, E. (2006). "Acupuncture--a critical analysis". Journal of Internal Medicine 259 (2): 125–137. doi:10.1111/j.1365-2796.2005.01584.x. PMID 16420542. 
  3. ^ Ernst, Edzard (2009). "Acupuncture: What Does the Most Reliable Evidence Tell Us?". Journal of Pain and Symptom Management 37 (4): 709–714. doi:10.1016/j.jpainsymman.2008.04.009. ISSN 0885-3924. PMID 18789644. 
  4. ^ Ernst, E.; Lee, Myeong Soo; Choi, Tae-Young (2011). "Acupuncture: Does it alleviate pain and are there serious risks? A review of reviews" (PDF). Pain 152 (4): 755–764. doi:10.1016/j.pain.2010.11.004. PMID 21440191. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]


Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]