Nikifor II. Fokas

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Nikifor II. Fokas
Νικηφόρος Β΄ Φωκᾶς
Cesar Bizantinskega cesarstva
Nikiphoros Phokas.jpg
Vladanje 16. avgust 963 – 10./11. december 969
Predhodnik Roman II.
Naslednik Ivan I. Cimisk
Rojstvo 912[1][2][3]
Kapadokija, Bizantinsko cesarstvo[4][5][6]
Smrt december 969[3]
Konstantinopel, Bizantinsko cesarstvo[7][8][9]
Pokop cerkev Svetih apostolov
Zakonec Teofano
Otroci Bazilij II., Konstantin VIII. (pastorka)
Polno ime
Nikifor Fokas
Dinastija Makedonska dinastija
Oče Bard Fokas starejši
Mati ni znano

Nikifor II. Fokas (grško Νικηφόρος Β΄ Φωκᾶς [Nikēphoros II Fōkas]) je bil cesar Bizantinskega cesarstva, ki je vladal od leta 963 do 969, * okoli 912, † 10./11. decembra 969.

Njegovi brilijantni vojaški dosežki so pripomogli k ponovnemu vzponu Bizantinskega cesarstva.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Mladost[uredi | uredi kodo]

Nikifor Fokas je bil rojen v kapadoški družini, ki je dala več slavnih generalov, vključno z Nikiforjevim očetom Bardom Fokasom, bratom Leonom Fokasom in starim očetom Nikiforjem Fokasom starejšim. Vsi so bili poveljniki armade (domestikos tōn scholōn). Nikiforjeva mati, katere ime ni znano, je bila iz vplivnega anatolskega klana Maleinov.

Nikifor je že zelo mlad vstopil v bizantinsko vojsko. Leta 945 je pod cesarjem Konstantinom VII. napredoval v vojaškega guvernerja Anatolske teme. Ko je bil njegov oče leta 953 v bitki ranjen, je Nikifor napredoval v vrhovnega komandanta vzhodne fronte. V vojni proti Abasidskemu kalifatu je leta 954 doživel težak poraz, vendar se je opomogel in v naslednjih letih v Siriji večkrat zmagal, prvič leta 957.

Fokasovo obleganje Handaksa pozimi 960/961

Po prihodu Romana II. na bizantinski prestol leta 959 sta Nikifor in njegov mlajši brat Leon postala komandanta vzhodne oziroma zahodne armade. Leta 960 je cesarstvo zbralo vojsko 27.000 veslačev in mornariških pešakov, ki so na 308 ladjah prevažali še 50.000 vojakov,[10][11] s katero je nameravalo napasti saracenski Kretski emirat. Njeno poveljstvo so na priporočilo vplivnega ministra Jožefa Bingasa zaupali Nikiforju Fokasu. Po devet mesecev trajajočem obleganju je Nikifor zavzel Handaks in do leta 961 pregnal muslimana s cele Krete. Po vrnitvi v Konstantinopel je zavrnil običajno čast triumfa in dovolil samo manjše ovacije na hipodromu.[12]

Fokasova vojska oblega Alep

Kmalu zatem se je vrnil na vzhod z veliko in dobro opremljeno vojsko. Na pohodih leta 962-963 je z brilijantno strategijo osvojil mesta v Kilikiji in napredoval v Sirijo, kjer sta z nečakom Ivanom Cimiskom osvojila Alep, trajnih osvojitev pa nista dosegla. Na teh pohodih si je Nikofor prislužil vzdevek Bela smrt Saracenov. Po osvojitvi Alepa je bizantinska vojska je zaplenila 390.000 srebrnih dinarjev, 2.000 kamel in 1.400 mul.

Nikifor se je že mlad poročil s Stefano, ki je umrla preden je postal slaven. Po njeni smrti se je zaobljubil, da se ne bo več poročil, kar bi mu kasneje lahko povzročalo težave.

Vzpon na prestol[uredi | uredi kodo]

15. marca 963 je cesar Roman II. nepričakovano in iz neznanega vzroka umrl, star komaj šestindvajset let. Takratni viri in kasnejši zgodovinarji so trdili, da je mladi cesar umrl zaradi razuzdanega življenja in pretiranega popivanja, ali pa da ga je zastrupila njegova žena, cesarica Teofano. Teofano je slovela kot inteligentna in ambiciozna ženska, po njegovi smrti pa kot ženska, ki je brezobzirna pri doseganju svojih ciljev. Roman je za socesarja imenoval svoja sinova Bazilija II. in Konstantina VIII., ki sta bila ob njegovi smrti stara pet oziroma tri leta. V njunem imenu je zato kot regentka vladala njuna mati.

Teofani niso dovolili, da bi vladala sama, ampak s pomočjo nekdanjega Romanovega glavnega svetovalca, evnuha in dvornega uradnika Jožefa Bingasa. Takratni viri omenjajo, da je Bingas poskušal vzeti oblast v svoje roke in zmanjšati moč Nikiforja Fokasa, ker se je bal, da bo poskušal priti na bizantinski prestol. Zmagoviti general je kljub temu ostal komandant armade in vzdrževal tesne vezi z aristokracijo. Jožefove spletke v naslednjih nekaj mesecih so proti njemu obrnile tako Teofano kot Nikiforja. Nikifor je sklenil zasesti prestol in se začel preko svojega nečaka Ivana Cimiska pogajati s Teofano.

Nikifor poleti 963 kot cesar vstopa skozi Zlata vrata v Konstantinopel

Z njeno in patriarhovo pomočjo je dobil vrhovno poveljstvo vzhodnih sil in bil 2. julija 963 proglašen za bizantinskega cesarja. Po razglasitvi je odšel v Konstantinopel, kjer je s pomočjo svojih pristašev odstavil svojega nasprotnika Bingasa. 16. avgusta 963 je bil ob Romanovih mladoletnih sinovih kronan za cesarja in se nato kljub nasprotovanju konstantinopelskega patriarha poročil z njuno materjo in regentko Teofano.

Kasnejši vojni pohodi[uredi | uredi kodo]

Nikifor II. Fokas je med svojim vladanjem sprožil več vojn. Na pohodu leta 961 in 962 je napadel hamdanidski Alepski emirat. Njegov cilj ni bil osvojitev emirata, ampak prekiniti njegovo prevlado v regiji. Bizantinska vojska je zato popolnoma opustošila Alep in uničila hamanidsko vojsko, ozemlja pa ni priključila k Bizantinskemu cesarstvu. V letih 964 do 966 je z vojsko 40.000, ki je osvojila Kilikijo, odpravljal na pohode v Mezopotamijo in Sirijo, medtem pa je njegov general Nikita Halkuca ponovno osvojil Ciper.[13] Leta 968 je prodrl do Tripolija in mimogrede oplenil večino bližnjih trdnjav. Njegova poskusa leta 966 in 968, da bi Antiohijo odrezal od njenih zaveznic, nista bila uspešna, zato se je odločil, da bo mesto osvojil z izstradanjem. V trdnjavi Bagras na poti med Antiohijo in Aleksandreto je pustil oddelek 1500 mož pod poveljstvom patrikija Mihael Burca. Burc, nezadovoljen s podrejenim položajem, ni ubogal cesarjevih ukazov in je s podporo enot stratopedarha Petrosa z bliskovitim napadom osvojil Antiohijo. Burc je bil za svojo nepokorščino kaznovan in se je kasneje pridružil zarotnikom, ki so Fokasa ubili.

Na severni fronti se je leta 967 začela vojna z Bolgarijo, ker je Nikifor prenehal Bolgarom plačevati letni mirovni davek. Nikifor je s 15.000 funti zlata podkupil kijevskega velikega kneza Svjatoslava I., da je napadel Bolgarijo. Njegov napad je bil tako učinkovit, da je ogrozil samo Bizantinsko cesarstvo. Nikifor je zato obnovil zavezništvo z Bolgarijo in se obrnil proti svojemu kijevskemu zavezniku.

V vojnah na zahodu je bil manj uspešen kot na vzhodu. Ko je zavrnil plačevanje davka tudi Fatimidskemu kalifatu, je poslal na Sicilijo vojsko pod poveljstvom nečaka Manuela Fokasa. Porazi na morju in kopnem so Manuela prisilili, da se je s celo vojsko umaknil z otoka. Leta 967 je s Fatimidi iz Kairuana sklenil mir in se obrnil proti skupnemu sovražniku Otonu I., ki se je proglasil za cesarja Zahoda in napadel bizantinske posesti v Italiji. Po nekaj začetnih uspehih so bili Fokasovi generali poraženi in prisiljeni na umik na južno obalo.

Napetosti med Vzhodom in Zahodom, so se odrazile tudi v neprijetnem opisu njega in njegovega dvora v Relatio de legatione Constantinopolitana kremonskega škofa Liutpranda.[14] Škof Nikiforju očitno ni bil naklonjen, verjetno zaradi slabega ravnanja na njegovi diplomatski misiji v Konstantinoplu. Nikifor je opisan kot dober vojak, vendar slab diplomat. K žaljivi in nepravični sodbi je zagotovo pripomoglo tudi pismo papeža Janeza XIII., poslanega med Liutprandovo misijo, v katerem je papež Otona I. naslavljal s cesarjem Rimljanov, Nikiforja pa samo s cesarjem Grkov. Liutprandova misija, na kateri naj bi organiziral poroko bizantinske princese z Otonovim sinom in kasnejšim cesarjem Otonom II., ni bila uspešna.

Notranja politika[uredi | uredi kodo]

Nikifor II. Fokas in njegov pastorek Bazilij II.

Zaradi skrbi, ki jo je posvečal vojski, je moral na drugih področjih uvesti strogo varčevanje. Omejil je razsipnost dvora, zmanjšal privilegije duhovščine in prepovedal ustanavljanje novih samostanov. S težkimi davki in razvrednotenjem denarja je zapravil svojo priljubljenost med ljudmi in povzročil nemire. Nazadnje ga je zapustila tudi žena in skovala zaroto, v kateri sta sodelovala njen nečak in ljubimec Ivan Cimisk. Nikiforja so zarotniki med spanjem umorili. Po njegovi smrti je družina Fokas pod vodstvom Nikiforjevega nečaka Barda Fokas uprla, vendar so njihov upor so takoj zatrli.

Nikifor je bil avtor več razprav o vojaški taktiki, od katerih je najslavnejša Praecepta Militaria, ki vsebuje pomembne podatke o načinu vojskovanja v tistem času. Manj znana je razprava Περί Παραδρομής (Spopadanje), ki obravnava gverilsko taktiko kot način vojskovanja proti številnejši sovražnikovi vojski. Slednje morda ni napisal Nikifor, ampak so jo zanj napisali drugi, morda brat Leon Fokas, domestik Zahoda.[15]

Nikifor je bil zelo pobožen in je pomagal svojemu prijatelju, menihu Anastaziju, ustanoviti samostan Velika Lavra na Atosu.

Opisa Nikiforjevih sodobnikov[uredi | uredi kodo]

V opisu škofa Liutpranda,[16] ki je nedvomno pristranski, je Nikifor opisan kot:

...pošasten človek, pritlikav, debeloglav, s kot krt drobnimi očimi in ogaben s svojo kratko, košato in osivelo brado, sramotnim, komaj palec dolgim vratom in dolgimi in debelimi ščetinastimi lasmi. Po barvi je podoben Etiopcu in eden tistih, s katerim se sredi noči ne bi rad srečal. Z velikim trebuhom, ozkimi ledji in zelo dolgimi boki zgleda njegova postava kratka, njegova golena majhna, tako kot njegove pete in stopala. Njegova oblačila so dragocena, vendar prestara, smrdljiva in obrabljena. Obut je v sikionske čevlje. Oster na jeziku, lisica po naravi, krivoprisežnik in lažnivec kot Odisej.

Medtem, ko škof Liutprand opisuje njegove lase kot ščetinaste, jih Leon Diakon opisuje kot črne, rahlo skodrane in nenavadno dolge.

Družina[uredi | uredi kodo]

V prvem zakonu z neimenovano ženo je imel Nikifor II. sina

  • Barda Fokasa, ki je umrl pred letom 969.

Z drugo ženo, cesarico Teofano, ni imel otrok.

V zadnjih desetletjih 10. stoletja so člani družine Fokas večkrat poskusili priti na bizantinski prestol. Nikiforjevemu nečaku Bardu Fokasu mlajšemu, ki se je uprl Baziliju II., je to skoraj uspelo. Upor se je končal zaradi njegove nenadne smrti, morda zaradi srčnega zastoja. Drug, prav tako neuspešan upor, sta leta 1022 sprožila njegov sin Nikifor Fokas Beritahel in Nikifor Ksifij.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Record #118587595 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. ^ SNAC
  3. ^ 3,0 3,1 https://www.britannica.com/biography/Nicephorus-II-Phocas
  4. ^ C. W. C. Oman - Byzantine Empire
  5. ^ http://www.britannica.com/EBchecked/topic/413989/Nicephorus-II-Phocas
  6. ^ http://homepages.rootsweb.ancestry.com/~cousin/html/p325.htm
  7. ^ http://en.citizendium.org/wiki/Byzantine_Imperial_Court
  8. ^ http://asiaminor.ehw.gr/forms/fLemmaBodyExtended.aspx?lemmaID=8634
  9. ^ http://www.forumancientcoins.com/gallery/thumbnails.php?album=3894
  10. ^ Treadgold, W. (1997). A History of the Byzantine State and Society. Stanford: Stanford University Press. str. 495. ISBN 0-8047-2421-0.
  11. ^ Norwich, J. (1992). Byzantium: The Apogee. New York: Knopf. str. 175–178. ISBN 0-394-53779-3.
  12. ^ Norwich, str. 961.
  13. ^ W. Treadgold. A History of the Byzantine State and Society, str. 948.
  14. ^ H. Mayr-Harting. Liudprand of Cremona’s Account of his Legation to Constantinople (968) and Ottonian Imperial Strategy. English Historical Review (2001), str. 539–556.
  15. ^ George T. Dennis. Three Byzantine Military Treatises. Washington D.C.: Dumbarton Oaks, 2008, str. 139.
  16. ^ Liutprand of Cremona (968). Relatio de legatione Constantinopolitana ad Nicephorum Phocam.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • The Oxford Dictionary of Byzantium. Oxford University Press. 1991.
  • Chisholm, Hugh, urednik (1911). Encyclopædia Britannica, 11. izdaja. Cambridge University Press, ki je v javni lasti.
  • Norwich, John Julius (1991). Byzantium: The Apogee. New York: Alfred A. Knopf. ISBN 0-394-53779-3.
  • Dennis, George T. (2008). Three Byzantine Military Treatises. Washington, DC: Dumbarton Oaks. ISBN 978-0-88402-339-5.
  • Garrood, William (2008). The Byzantine Conquest of Cilicia and the Hamdanids of Aleppo, 959–965. Anatolian Studies (British Institute at Ankara) 58: 127–140.ISSN 0066-1546. JSTOR 20455416.
  • Ioannes A. Melisseides, Poulcheria Zavolea Melisseidou. Nikefhoros Phokas (El) Nikfur. ek ton Leontos tou Diakonou, Kedrenou, Aboul Mahasen, Zonara, Ibn El Athir, Glyka, Aboulfeda k.a. Historike Melete, Vol.1-2, Vergina, Atene 2001, ISBN 9607171888 139789607171887 (Vol.1) ISBN 9607171896 139789607171894 (Vol.2), (Worldcat, Greek National Bibliography 2001/2007, Biblionet).
  • Taxiarchis Kolias. Nicephorus II Focas 963-969. The Military Leader Emperor and his reforms. Vasilopoulos Stefanos D. Athens 1993, ISBN 9607100654139789607100658, (Worldcat, Greek National Bibliography 1993, Biblionet).
Nikifor II. Fokas
Makedonska dinastija
Rojen: okoli 912 Umrl: 969
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Roman II.
Cesar Bizantinskega cesarstva
963–969
Z: Bazilijem II.
Naslednik: 
Ivan I.
Vojaški položaji
Predhodnik: 
Bard Fokas starejši
Domestik šol Vzhoda
954–963
Naslednik: 
Ivan Cimisk