Andronik IV. Paleolog

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Andronik IV. Paleolog
Cesar in avtokrat Rimljanov
Andronikos IV Palaiologos.jpg  *
Cesar Bizantinskega cesarstva
Vladanje12. avgust 1376 – 1. julij 1379
PredhodnikIvan V. Paleolog
NaslednikIvan V. Paleolog
Rojstvo11. april 1348
Konstantinopel, Bizantinsko cesarstvo  *
Smrt25. ali 28. junij 1385
Selimbrija, Bizantinsko cesarstvo  *
PokopSamostan Pantokrator
ZakonecKeraca Bolgarska
OtrociIvan VII. Paleolog
Polno ime
Andronik Komnen Paleolog
Vladarska hišaPaleologi
OčeIvan V. Paleolog
MatiHelena Kantakuzena

Andronik IV. Paleolog (grško Ἀνδρόνικος Δ' Παλαιολόγος, Andrónikos D' Palaiológos) je bil najstarejši sin cesarja Ivana V. Paleologa, * 11. april 1348, † 28. junij 1385.

Leta 1352 je bil imenovan za socesarja. Imel je težavne odnose z očetom in leta 1373 se mu je neuspešno uprl. V letih 1376–1379 je na silo prevzel oblast in se z očetom vojskoval do svoje smrti leta 1385. Državljanska vojna je izčrpala že tako skromne bizantinske vire in zelo pospešila osmansko osvajanje Balkana, zlasti potem, ko jim je Andronik prepustil polotok Galipoli.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Andronik IV. je bil najstarejši sin cesarja Ivana V. Paleologa in njegove žene Helene Kantakuzene.[1] Oče ga je že leta 1352 imenoval za svojega sovladarja. Ko je Ivan V. leta 1369 odpotoval v Italijo, da bi potrdil svojo podreditev papežu, je oblast v Konstantinoplu prepustil Androniku, mlajšega sina Manuela II. pa je imenoval za guvernerja Soluna.[2]

Med bivanjem v Italiji je poskušal poravnati svoje dolgove do Beneške republike. V njih niso bila samo njegova posojila, temveč tudi posojilo v višini 30.000 dukatov in z njim povezane obresti, ki ga je v času bizantinske državljanske vojne 1341–1347 vzela njegova mati Ane Savojska. Kredit je zavarovala z bizantinskimi kronskimi dragulji. Ivan se je osebno odpravil v Benetke, a mu je primanjkovalo sredstev za poplačilo dolgov in celo za najem ladje za potovanje domov. Benečanom je zato predlagal, da bi v zameno za nadaljnje kredite in šest vojnih ladij odstopil otok Tenedos na strateško pomembnem položaju na vhodu v Dardanele. Benečani so njegovo ponudbo sprejeli. Ko je za dogovor izvedel Andronik IV., ki se je očitno dogovarjal z beneškimi rivali Genovežani, ga je zavrnil. Ivan je kot dolžnik obtičal v Benetkah. Predlagal je, da se sredstva za njegov odkup zberejo s prodajo cerkvenih dragocenosti, vendar je Andronik tudi ta predlog zavrnil. Ivanovo izpustitev je dosegel sin Manuel, ki je osebno priplul iz Soluna v Benetke. V Konstantinopel se je vrnil šele oktobra 1371.[3]

Ko je sultan Murat I. leta 1373 Ivana V. prisilil v vazalstvo, se je Andronik IV. ponovno uprl. Povezal se je z Muratovim sinom Savcı begom, ki se je uprl svojemu očetu, vendar sta oba upora spodletela. Andronika so aretirali in oslepili, zdi de, da samo na eno oko. Oslepitev je bila tradicionalna bizantinska kazen za upornike. Ivanov uradni naslednik je postal brat Manuel.[4]

Vladanje[uredi | uredi kodo]

Julija 1376 so Genovežani pomagali Androniku pobegniti iz zapora. Po osvoboditvi je takoj odšel k Muratu I. in mu ponudil vrnitev Galipolija v zameno za njegovo podporo. Sultan mu je dal na razpolago konjenico in pešake, s katerimi je osvojil Konstantinopel in aretiral Ivana V. in Manuela.

Leta 1377 je naredil veliko napako: Genovežane je za njihove usluge nagradil z otokom Tenedos pred vhodom v Dardanele, tamkajšnji guverner pa jim ga ni hotel predati in ga je predal Benečanom. Tega leta je svojega sina Ivana VII. kronal za socesarja. Dve leti kasneje sta Ivan in Manuel pobegnila iz zapora in malo kasneje s pomočjo Benečanov Andronika odstavila. Andronik je pobegnil v Galato in ostal v njej do leta 1381, ko je kljub izdaji spet postal socesar in naslednik prestola. Dobil je dostop do Konstantinopla in strateško pomembno mesto Selimbrija (Silivri).

Leta 1385 se je ponovno uprl, vendar je kmalu zatem 25. ali 28. junija v Selimbriji umrl.[4] Pokopali so ga v samostanu Pantokrator v Konstantinoplu.[1]

Družina[uredi | uredi kodo]

Leta 1356 se je poročil s Karaco Bolgarsko, hčerko bolgarskega carja Ivana Aleksandra, s katero je imel sina Ivana VII. Paleologa.[1]

Družinsko drevo[uredi | uredi kodo]

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
16. Andronik II. Paleolog
 
 
 
 
 
 
 
8. Mihael IX. Paleolog
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
17. Ana Ogrska
 
 
 
 
 
 
 
4. Andronik III. Paleolog
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
18. Leon II., kralj Armenije
 
 
 
 
 
 
 
9. Rita Armenska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
19. Keran Armenska
 
 
 
 
 
 
 
2. Ivan V. Paleolog
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
20. Tomaž II., grof Piemonta
 
 
 
 
 
 
 
10. Amadej V., grof Savoje
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
21. Beatrika di Fieschi
 
 
 
 
 
 
 
5. Ana Savojska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
22. Ivan V., vojvoda Brabanta
 
 
 
 
 
 
 
11. Marija Brabantska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
23. Margareta Flandrijska
 
 
 
 
 
 
 
1. Andronik IV. Paleolog
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
12. Mihael Kantakuzen
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
6. Ivan VI. Kantakuzen
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
13. Teodora Paleologina Kantakuzena
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
3. Helena Kantakuzena
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
28. Ivan Asen III. Bolgarski
 
 
 
 
 
 
 
14. Andronik Asen
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
29. Irena Paleologina
 
 
 
 
 
 
 
7. Irena Asanina
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 


Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 PLP, 21438. Παλαιολόγος, Ἀνδρόνικος IV. [Κομνηνός].
  2. Nicol 1993, str. 270.
  3. Nicol 1993, str. 271–273.
  4. 4,0 4,1 ODB, "Andronikos IV Palaiologos" (A. M. Talbot), str. 95–96.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Harris, Jonathan. The End of Byzantium. Yale University Press, 2010. ISBN 978-0-300-11786-8.
  • Kazhdan, Alexander, ur. (1991). The Oxford Dictionary of Byzantium. Oxford and New York: Oxford University Press. ISBN 0-19-504652-8.
  • Necipoğlu, Nevra (2009). Byzantium between the Ottomans and the Latins: Politics and Society in the Late Empire. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 978-1-107-40388-8.
  • Nicol, Donald M. (1993) [1972]. The Last Centuries of Byzantium, 1261-1453. Cambridge: Cambridge University Press.
  • Trapp, Erich; Beyer, Hans-Veit; Walther, Rainer; Sturm-Schnabl, Katja; Kislinger, Ewald; Leontiadis, Ioannis; Kaplaneres, Sokrates (1976–1996).Prosopographisches Lexikon der Palaiologenzeit (v nemščini). Dunaj: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften. ISBN 3-7001-3003-1.
Andronik IV. Paleolog
Rojen: 2. april 1348 Umrl: 28. junij 1385
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Ivan V. Paleolog
Bizantinski cesar
1376–1379
z Ivanom VII. Paleologom (1377–1379)
Naslednik: 
Ivan V. Paleolog