Bitka pri Nedavi

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Bitka pri Nedavi
Del germansko-hunskih vojn
Datum 454
Prizorišče Panonija
Izid odločilna zmaga germanskih zaveznikov,
konec Hunskega cesarstva
Udeleženci
Gepidi,
Ostrogoti
Heruli
Rugijci
Skirijci
Svebi
Huni
Alani
Poveljniki
Ardarik
Teodemir
Valamir
Elak 
Moč
ni znano ni znano
Žrtve
ni znano približno 30.000

Bitka pri reki Nedavi (Nedao) v Panoniji je bila bitka med Huni pod poveljstvom Atilovega sina Elaka ter Gepidi in Ostrogoti pod poveljstvom kraljev Ardarika in Teodomirja leta 454, v kateri so Hudi doživeli težak poraz. Natančen položaj reke Nedave ni znan. Del sodobnih zgodovinarjev domneva, da je bila eden od pritokov Save, drugi pa jo umeščajo med Tiso in Karpati.

Po Atilovi smrti leta 453 so se sin Elak (zakoniti naslednik) in njegova polbrata Dengizih in Ernah takoj sprli zaradi hunskega prestola in dali podložnim ljudstvom priložnost, da se otresejo hunske nadoblasti. Bitka pri Nedavi je bila spopad velikih razsežnosti, ki je naredil velik vtis na njene sodobnike, med njimi tudi zgodovinarja Jordanesa, ki ni skrival navdušenja nad pokolom barbarov, ki so samo nekaj let pred tem združeni pod Atilovim vodsvom sejali strah po Rimskem cesarstvu.[1] Huni so bili v bitki poraženi, Elak pa je padel. Ostanki hunske vojske so se umaknili preko Karpatov, kjer so pod Dengizihom brez uspeha poskušali obnoviti Atilovo cesarstvo. Del Hunov je pobegnil na rimsko ozemlje in vstopil v rimsko vojsko. Po bitki so v Panoniji zavladali Gepidi in Ostrogoti.

Sklic[uredi | uredi kodo]

  1. Jordanes, Origins and History of the Goths.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • H. Castritius, Nedao, Reallexikon der Germanischen Altertumskunde., 21. zvezek, 2002, str.49–51.
  • O. Maenchen-Helfen, Die Welt der Hunnen, ND Wiesbaden, 1997, str. 110.
  • D. Gazda, Pola Katalaunijskie 451, Wyd. Bellona, Varšava, 2005.
  • E. Zwolski, Kasjodor i Jordanes, Historia gocka czyli Scytyjska Europa, Wydawnictwo Towarzystwa Naukowego Katolickiego Uniwersytetu Lubelskiego, Lublin. 1984