Čarovniški proces

Prva stran zapisnika čarovniškega procesa proti Marini Češarek, gospostvo Ribnica, 1701

Čarovniški proces je naziv za sodni postopek proti osebam, ki so bile obtožene čarovništva. Čarovništvo je bilo hujše kaznivo dejanje, ki se je pojavilo v Evropi v srednjem veku, v katerem so bile obtožbe večinoma povezane z zlobnimi duhovi, hudičem, slabo letino ter vplivom na vremenske razmere. Razlog za obtožbe je bil pogosto maščevalne narave, saj so ljudje čarovnicam pripisovali krivdo za neurja, točo in druge vremenske neprilike. Med preganjanimi je bilo največ žensk, medtem ko je bilo moških manj, za sojenje v čarovniških procesih pa je bilo pristojno deželsko sodišče, pri katerem je bil trajno nameščen krvni sodnik.

Potek čarovniškega procesa

Postopek je vodil krvni sodnik, ki je moral biti vedno osebno prisoten. Izvajal se je za zaprtimi vrati s prisedniki, bil je inkvizitoren (izhajal pa je iz domneve krivde, obtožena oseba ni imela možnosti obrambe), trajal pa je lahko več dni. V procesu so iskali čarovniška znamenja, kot so na primer kožna znamenja ali bradavice ter razni kožni izrastki. Uporabljali so tudi različne mučilne metode (npr. stol s konicami na sedalu). Zaradi hudega mučenja so obtoženci dejanje običajno hitro priznali, priznanje pa je bilo v čarovniških postopkih najpomembnejši dokaz. Obsojence so pogosto kaznovali s smrtjo (sežig na grmadi), v 18. stoletju pa so izrekali tudi milejše kazni.

Čarovništvo na Slovenskem

Čarovniški procesi sodijo širše v čas zgodnjega novega veka, ko se tudi sicer pojavijo tudi drugod po Evropi. Prva poročila o čarovniških procesih na Slovenskem lahko umestimo v 16. stoletje. Čarovništvo je bilo sicer pri nas tedaj že poznano, saj je bil proces s tovrstnimi obtožbami sprožen proti Veroniki Deseniški leta 1427, a še ne predstavlja tipičnih značilnosti čarovniškega procesa, saj je bilo čarovništvo pojmovano kot ljubezensko čaranje in zastrupljanje. V teku procesa je bila oproščena. Čarovništvo pa je bilo širše znano, saj o tem pričajo na primer poslikave cerkve v bližini Škofje Loke. Med bolj znane čarovniške procese spadajo procesi v Poljanah in v Ribnici. Odločilen vpliv na prenehanje čarovniških procesov so imele reforme vladarice Marije Terezije. Leta 1740 je zahtevala, da vse čarovniške procese v habsburških dednih deželah predložijo v njeno osebno odločitev. V tem obdobju so se čarovniški procesi tudi končali, čeprav je kazenski zakon Marije Terezije iz leta 1768 še omenjal čarovništvo kot kaznivo dejanje.

Čarovniški procesi na Kranjskem

Do srede 17. stoletja je območje Kranjske zaznamoval čas posameznih čarovniških procesov. Od leta 1660 pa so postajali pogostejši. Pred tem se srečamo s primeri, ki kažejo na čarovniške procese. Tako je eden potekal v Ljubljani leta 1513. Leta 1643 je potekal proces v Škofji Loki proti vlomilcu v cerkev, leta 1652 sta bili v Škofji Loki sežgani dve ženski, ki sta v pol leta trajajočem postopku priznali, da sta čarovnici. Leta 1661 je potekal en proces v Železnikih, leta 1668 pa v [Kranj|Kranju]]. Do leta 1690 za Kranjsko tudi nimamo nobenega popolnega sodnega zapisa. Do razmaha procesov pa pride po leta 1690. Za to obdobje je značilno, da je prihajalo do večji procesov, ki pa so po izveneli v desetletju. Zaznamo lahko sledeče pregone:

• na Bločicah, tu že okoli leta 1675,
• v Ljubljani (1691–1694),
• na Poljanah (1692–1699),
• v Krškem (169?–171?) in
• v Ribnici (1700–1701).

Zunaj začrtanega okvira 1690 in 1709 z izjemo Bločic se na Kranjskem niso dogajali množični čarovniški procesi. V tem obdobju so sodili 74 odstotkov osumljenih čarovništva. Zanimivo je dejstvo, dejstvo, da so na Štajerskem v celoti, na Kranjskem pa z izjemo cerkniškega področja čarovniški procesi potekali v vinorodnih okoliših.

Prvi množični čarovniški procesi so se na Kranjskem pričeli dokazljivo pričeli dogajati na deželskem sodišču Poljane, ki je pripadalo Auerspergom. Od 1680 leta pa se začne kazati zaostrovanje sodne prakse. Za leto 1679 najdemo vire, ki govorijo, da je krvni sodnik v Predgradu še oprostil dve ženski osumljenki. Podobno je storil sodnik Ivan Jurij Samberger, ki je leta 1689 izpustil več osumljenih čarovništva v Ložu in Snežniku. Na njegovo popustljivo ravnanje je bil opozorjen kranjski vicedom, ki je bil po funkciji višje od njega, in mu je ukazal, naj izpuščene še enkrat zapre, zaprtim pa naj sodi čim prej. Ivan Jurij Samberger je kljub temu postopke vodil počasi, saj ni smel začeti sojenja in posledično mučenja, le ni dovolj trdnih dokazov za čarovništvo. Kmalu pa so nanj pritisnili tudi prebivalci Loža zaradi stroškov, ki jim jih je povzročalo dolgotrajno sojenje. Sodnikova popustljivost se je kljub temu nadaljevala. Nanj se je kranjski vicedom ponovno obrnil, osumil ga je tudi podkupljivosti. V svojem pismu se je obrnil na notranjeavstrijsko vlado, v njem pa pisal, da zaradi njegove »nesposobnosti« čarovništvo ostaja na Kranjskem ter da čarovnice zapeljujejo veliko ljudi. Vicedomovo opozorilo je zaleglo, saj je krvi sodnik Samberger postal v svojih obsodbah veliko ostrejši. Na Kranjskem je tedaj prišlo do razmaha čarovniških procesov, ki so se po večini končali s smrtno obsodbo.

Od leta 1691, ko je potekal prvi večji čarovniški proces, do 1694 so le-ti zaznamovali tudi Ljubljano. Zanje ni ohranjenih zapiskov, so pa ostali računske knjige, kjer so vsi stroški rablju plačani zaradi čarovništva. Leta 1691 je bilo 5 oseb obsojenih čarovništva, v letu 1692 pa je bilo obsojenih še 26 ljudi. Leta 1694 je potekalo sojenje še štirim ženskam. Med letoma 1691 in 1694 pa je bilo v Ljubljani usmrčenih vsaj 30 oseb.

Za razumevanje čarovniških procesov na Kranjem je ključno poznavanje procesov na deželnem sodišču Poljane. Krvni oz. kazenski sodnik Samberger je spremenil svojo sodno prakso, leta 1695 pa ga je nasledil sodnik Janez Jurij Hočevar, doktor prava, ki je prakso še zaostril. Tu je bilo v letih 1691–1699 obsojenih čarovništva 60 oseb, naznanjenih pa 250. Leta 1695 in 1696 so procesi na Kranjskem še potekali, potem pa se je zgodil krajši premor, tudi v Ljubljani, ki se je prekinil leta 1699 v Poljanah. Istočasno je potekalo množično preganjanje in zapiranje k Krškem, hkrati pa se je čarovniški pregon dogajal tudi v Zagrebu. Veliko sodnih zapisov, ki govorijo o poteku zasliševanja in sojenja, je ohranjenih ravno iz območja Poljan, in sicer od leta 1692 dalje. Gre za pomembne dokumente, ki nam pomagajo razumeti ustroj sojenja. Ob tem je pomembno opozoriti, da na Slovenskem ni niti enega zapisnika ohranjenega v slovenskem jeziku. Tako nimamo nobenega avtentičnega zapisana takega procesa. A zaslišanja so potekala v slovenščini, saj obtoženi večinoma niso znali nemško. V prid temu pričajo določeni slovenski zapisi v sodnih zapisnikih.

V povezavi s poljanskimi so tudi ribniški procesi, saj so si v marsičem sorodni, kar lahko sklepamo po zapisnikih. Sodnik je imel že vnaprej pripravljena vprašanja, ki so ponazarjala novoveške predstave o čarovništvu. Sodnik je na zastavljena vprašanja pričakoval določene odgovore, ki so morali vsebovati osnovne elemente: »čarovniški polet, pakt s hudičem, spolni odnos s hudičem in škodljivo čaranje«. Podobna pa sta si tudi po izjavah obdolženk, ki so v svojih izjavah zatrdile, da so letele na Klek, kjer je potekala pojedina in druženje s hudiči, navedle so podoben recept za izdelavo čarovniškega mazila, zatrdile so, da so čarale neurja ter da so se čarovnice in čarovniki spreminjali v ptiče, da so lahko pobirali zrnja po polju.

Veliko sodišč, pred katerimi je potekalo sojenje v zadevi čarovniških procesov, so bila nepriviligirana, kar je pomenilo, da ne morejo razsojati v zadevi življenja in smrti. Taka sodišča so še zmeraj imela prisednike, morišče in sedež, a so morale, ko so določeno dejanje označila za hujše, poklicati deželnoknežjega krvnega sodnika. Primer nepriviligiranega sodišča je tudi ribniško. Na Kranjskem je bil krvni sodnik nastavljen pri uradu deželnega vicedoma. Kamor so ga poklicali, je prišel skupaj s hlapcem in pisarjem. Osumljenega je najprej zaslišal in mu postavljal zagonetna vprašanja. Na obtoženi oz. obtoženem pa je izvajal preizkuse. Tipičen preizkus je bilo iskanje čarovniških znamenj. Rabelj pa je obdolženo (povečini so bile ženske) vedno ostrigel ter oblekel v konopljino srajco. Po zasliševanju je na vrsto prišla tortura ali mučenje. Tu so sicer veljale omejitve, kaj se sme, vendar je čarovništvo veljalo za najhujši prekršek, zato tu le-teh ni bilo. Mučenja so se navadno stopnjevala od milejšega k hujšemu. Sodnik Janez Jurij Hočevar pa je navadno začel z najhujšim, to je bilo privezovanje na čarovniški stol. Priznanje je sledilo nato tudi pred množico brez mučenja.

Čarovništvo na Slovenskem in s tem tudi na Kranjskem večinoma poneha po letu 1714. Za prenehanje čarovniških procesov je zaslužna zlasti Marija Terezija. Zadnji čarovniški proces na Kranjskem pa se je izvršil leta 1746 v Metliki. Šlo je za to, da so prebivalci zahtevali nujno sojenje Margareti Kukerzo. V poročilo je sodnik zapisal, da se je »zbrala vsa soseska« in da ljudje oblastem ne verjamejo. Proces je trajal skoraj celo leto, konec pa nam ni znan.

Mučilne metode in naprave

Mučenje in usmrtitve je ponavadi izvajal rabelj. Najbolj pogoste mučilne metode in naprave:

Natezalnica-- mučilna naprava sestavljena iz ravne deske na katero so položili obsojenca, roke in noge pa so mu privezali z vrvjo, ki se je navijala na vreteno. Ko so vreteno začeli vrteti, so telo začeli raztezati in tako so lahko obsojencu izpahnili skoraj vse sklepe. V nekaterih inkvizitorskih poročilih lahko preberemo, da je bilo mogoče človeško telo z natezalnico ”podaljšati“ tudi do 30 cm.

Železna ali nurnberška devica- izgleda kot nekakšen sarkofag ali omara, v podobi ženske, v kateri je bil prostor za enega človeka. Notranjost je bila opremljena s številnimi bodicami, med drugim sta bili v notranjosti tudi bodici, ki sta prebodli oči, da je obtoženi oslepel. Ko so napravo zaprli so se bodice zarile v telo.

Kolo- mučilni inštrument na katerega so privezali obsojenca in mu nato lomili kosti, ga vrteli nad ognjem; priljubljeno v Španiji in Franciji.

Klešče- klešče so uporabljali za različne namene; puljenje nohtov in zob, trganje dojk, trganje mesa od telesa.

Puščanje krvi- verjeli so, da je mogoče moč čarovnice izničiti, če ji izpustijo kri. Po telesu so jim naredili zareze, obsojeni je tako izkrvavel.

Heretikove vilice- dvostranske vilice s po dvema ostema na vsaki strani so zarili pod brado in ključnico, kar je obtožencu pustilo globoke rane. Vilice so odstranili, dokler obtoženi ni priznal čarovništva.

Stol na katerem so bile bodice kjer so obtožene privezali nanj.

Metaforična uporaba

Demonologija

V sodobnem izrazju je termin lov na čarovnice pridobil pomen, ki se nanaša na iskanje ali preganjanje katerega koli zaznanega sovražnika, posebno kadar poteka z uporabo skrajnih ukrepov in z neupoštevanjem dejanske krivde ali nedolžnosti. Uporablja se ne glede na to, ali ga izvaja država ali poteka samo na sodišču javnega mnenja.

V Britanijo je lov na čarovnice prinesel Jakob I Angleški. Tedaj je bil le škotski kralj, zato je lov na čarovnice najprej zajel celotno Škotsko. Kmalu po okronanju za angleškega kralja je napisal znano knjigo Demonologija. V njej je še posebej poudarjal, da je večji zločin obsoditi nedolžno osebo čarovništva, kot izpustiti pravo čarovnico.

V času državljanske vojne Jakob I ni mogel posvečati pozornosti kršiteljem zakona saj se je predal vojskovanju. To je izkoristil največji, ter prvi samooklicani lovec na čarovnice Matthew Hopkins. V svoji prvi pošiljki je oblastem predal preko deset čarovnic. Do priznanja jih je pripravil s pomankanjem spanja. Ko pa je imel opraviti z duhovnikom, ki ni želel priznati zveze s hudičem, je posegel po mnogo hujši metodi. V demonologiji je namreč pisalo, da so se čarovnice in čarovniki odrekli sveti vodi, in da jih voda ne bi sprejela. Duhovnika je oblekel v ohlapna oblačila, da je bila mala verjetnost, da bi potonil. Po več metih v vodo, kljub vsemu je.

Hopkinsa je ustavil župnik majhne vasice, v katero je le ta prihajal. Vložil je tožbo, ki se je obrnila proti Hopkinsu. Njegova največja napaka je bila, da se je skliceval na Demonologijo, saj je bil Jakob I že mrtev. Umrl je pod sumljivimi okoliščinami v svoji rodni vasi, kjer je prej čarovništva obtožil 10 ljudi.

Viri

• Jaklič, F. (2001). Zadnja na grmadi. Celje.(COBISS)
• Byloff, F. (1902). Das Verbrechen der Zauberei (crimen magiae). Ein Beitrag zur Geschichte der Strafrechtspflege in Steinermark. Graz. (COBISS)
• Jakopin, T. (2016). Čarovniški procesi na območju Ribnice in Poljan v 17. in 18. stoletju [Diplomsko delo]. (COBISS)
• Košir, M. (2002). Boj krvavi zoper čarovniško zalego. Ljubljana: Muzej Miklova hiša. (COBISS)
• Košir, M. (1998). Na grmado z veščami!. Kranj: Gorenjski muzej. (COBISS)
• Košir, M. (2018) Čarovniški proces v Ribnici 1700–1701. Najbolj znan čarovniški proces na Kranjskem. Kronika 3 (66), str. 507–514.
• Košir, M. (2024). Demonski ples na Kleku. Ribniški čarovniški proces v zgodovinskem okviru. Ribnica: Javni zavod Rokodelski center Ribnica. (COBISS)
• Lesar, A. (1864). Ribniška dolina na Kranjskem. Ljubljana. (COBISS)
• Rajšp, V. (1988). Čarovniški procesi na Slovenskem. Zgodovinski časopis 3 (42), str. 389—397.
• Skubic, A. (1976). Zgodovina Ribnice in ribniške pokrajine. Buenos Aires: Editorial Baraga A S.R.L. (COBISS)

Glej tudi

• Deželsko sodišče
• Krvno sodstvo
• Inkvizicija
• Kladivo čarovnic
• Čarovnica