Veronika Deseniška

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Veronika Deseniška
Rojstvo 1380
Smrt 17. oktober 1425
Grad Ojstrica
Državljanstvo Celjska grofija[d]
Poklic plemkinja

Veronika Deseniška je bila druga žena Friderika II. Celjskega.

Poroka je bila nezaželena, zaradi česar je bila proti Veroniki sprožena gonja. Prišlo je do prvega zabeleženega čarovniškega procesa na Slovenskem. Čeprav je bila pred sodiščem oproščena, so jo umorili.

Življenje[uredi | uredi kodo]

O prvem delu njenega življenja nimamo podatkov. S Friderikom II. Celjskim se je Veronika poročila leta 1424 ali 1425, nekaj let zatem, ko je v sumljivih okoliščinah umrla njegova prva žena Elizabeta Frankopanska (obstaja sum, da jo je umoril prav Friderik II.), kar je že povzročilo ohladitev odnosov med Friderikom II. in njegovim očetom Hermanom II. Celjskim.[1] Veronika je bila plemkinja nižjega stanu, po rodu iz Desinića, poroke med nižjim in višjim življenjem pa so bile po cerkvenem pravu sicer veljavne, a med plemstvom niso bile sprejete.[2] Herman II. je bil zaradi vseh teh dogodkov jezen, ker je bila čast celjske dinastije s Friderikovimi dejanji omadeževana,[3][2] in ker je imel s Friderikom druge načrte.[4] Friderik se je pred očetom skrival, a ga je v past zvabil njegov svak, ogrski kralj Sigismund.

Med tem, ko je bil Friderik II. v ujetništvu pri svojem očetu, so Hermanovi ljudje iskali Veroniko, ki se je nekaj časa v veliki stiski in bedi skrivala v divjini, nekaj časa pa preživela skrita na gradu Vurberk pri Frideriku IX. Ptujskem.[4] [5] Ko so jo ujeli in privedli v Celje, jo je Herman II. obtožil, da ga je hotela zastrupiti, in da je s čarovništvom obnorela njegovega sina, da jo je poročil. [3][6] Proces proti Veroniki Deseniški je prvi zabeležen čarovniški proces na Slovenskem.[3] Veronika je imela dobrega zagovornika, zato jo je sodišče oprostilo krivde, kljub temu pa jo je dal Herman II. zapreti v grad Ojstrico, kjer so jo 17. oktobra 1425 (1427? 1428?) umorili tako, da so jo utopili v kadi.[3][5] Po ljudskem izročilu naj bi po naročilu Hermana II. to storil celjski vazalni vitez Jošt Soteški (nem. Jobst von Helffenberg).

Pokopali so jo v Braslovčah, Friderik II. pa jo je kasneje dal prekopati v samostansko cerkev Kartuzijanskega samostana Jurklošter. Lik Veronike Deseniške je navdihnil več umetniških literarnih del med Slovenci, Hrvati, Nemci, Italijani in Čehi, pri Slovencih pa tudi eno opero. [5]

Veronika Deseniška v leposlovju[uredi | uredi kodo]

Veroniko Deseniško je najti tudi v hrvaških, čeških, italijanskih in nemških literarnih delih.

Opombe in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Kovačič Mojca (2008). Veronika Deseniška – nesrečne ljubezni in prepovedane poroke v srednjem veku. Iz: Keber Katarina, Šter Katarina (2008). Historični seminar 6. Ljubljana, ZRC. Str. 24, 26.
  2. ^ 2,0 2,1 Kovačič Mojca (2008). Veronika Deseniška – nesrečne ljubezni in prepovedane poroke v srednjem veku. Iz: Keber Katarina, Šter Katarina (2008). Historični seminar 6. Ljubljana, ZRC. Str. 30.
  3. ^ 3,0 3,1 3,2 3,3 Košir Matevž, Tratnik Volasko Marjeta (1995). Čarovnice: Predstave, procesi, pregoni v evropskih in slovenskih deželah. Ljubljana, Znanstveno in publicistično središče. Str. 190.
  4. ^ 4,0 4,1 Kovačič Mojca (2008). Veronika Deseniška – nesrečne ljubezni in prepovedane poroke v srednjem veku. Iz: Keber Katarina, Šter Katarina (2008). Historični seminar 6. Ljubljana, ZRC. Str. 32
  5. ^ 5,0 5,1 5,2 Grafenauer Bogo: Veronika Deseniška. Slovenski biografski leksikon.
  6. ^ Grafenauer Bogo: Veronika Deseniška. Slovenski biografski leksikon.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Košir Matevž, Tratnik Volasko Marjeta (1995). Čarovnice: Predstave, procesi, pregoni v evropskih in slovenskih deželah. Ljubljana, Znanstveno in publicistično središče.
  • Kovačič Mojca (2008). Veronika Deseniška – nesrečne ljubezni in prepovedane poroke v srednjem veku. Iz: Keber Katarina, Šter Katarina (2008). Historični seminar 6. Ljubljana, ZRC.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]