Elizabeta Frankopanska
Elizabeta Frankopanska | |
---|---|
Rojstvo | 1373 Modruš |
Smrt | 1422 Krapina |
Državljanstvo | Hrvaška |
Elizabeta Frankopanska, celjska grofica, * 1373, † 1422 ali 1423, Krapina.
Mladost in poroka s Friderikom II. Celjskim
[uredi | uredi kodo]Elizabeta je bila hči kneza Stjepana Modruškega in Katarine Carrarske.[1] S povečano dejavnostjo Celjskih na področju Slavonije je vez Modruških iz Hrvaške s Celjskimi postajala vse pomembnejša, saj je že v zaroki med Elizabeto in Friderikom II. Celjskim Stjepan Modruški za doto določil tudi Steničnjak z okolico.[2] Ker je Stjepan Modruški umrl leta 1390, so se priprave na poroko zavlekle, saj je Elizabetin stric Ivan Frankopan oporekal zaroki, sklenjeni brez njegove vednosti.[2] Katarina Carrarska je nazadnje dosegla, da je popustil in privolil v doto, ki je med drugim vključevala balo 20.000 goldinarjev, Steničnjak, polovico Senja, polovico Krka, Trsat, Bribir, Bakar – leta 1405 ali 1406 je sledila tudi poroka, ki je bila verjetno nekje na Kranjskem.[2][3][4]
Razpad zakona in smrt
[uredi | uredi kodo]Elizabeta je Frideriku rodila dva otroka: Ulrika II. in Friderika III., pri čemer je slednji umrl že kot otrok, prvi pa je postal celjski knez.[5] Odnos med zakoncema se je po rojstvu otrok pričel krhati, tako da sta zadnjih osem let pred Elizabetino smrtjo (to je od leta 1415 dalje) bivala ločeno.[3][4] Leta 1415 se je Friderik II. v navezi s kraljem Sigismundom polastil ženinega gradu Steničnjaka.[6] Z Elizabetino doto, ki je vključevala tudi ozemlje okrog Steničnjaka (danes na osrednjem Hrvaškem), se je Frankopanom namreč zapiral dostop v Slavonijo![7] Zaradi razrahljane zakonske zveze je med Friderikom in Elizabeto posredoval Friderikov oče Herman II. in tako je leta 1422 ali 1423 v Krapini prišlo do njunega srečanja, toda v noči, ki sta jo zakonca prebila skupaj, je prišlo do nepojasnjene grofičine smrti.[8][3] Zlasti po Slavoniji in na Hrvaškem so se razširile govorice, da je Elizabeto umoril kar sam Friderik,[9] zaradi tega, da bi za ženo lahko vzel Veroniko Deseniško.[4] Ob upoštevanju pristranskosti piscev in dogodkov v povezavi s Friderikom II. pa je najbolj verjetno, da Friderik nikakor ni bil Elizabetin morilec.[10]
Opombe in sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Klaić (1991), str. 27.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 Klaić (1991), str. 40-41.
- ↑ 3,0 3,1 3,2 »Friderik II. Celjski«. Knjižnica Celje. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. aprila 2014.
- ↑ 4,0 4,1 4,2 Grafenauer.
- ↑ Grdina (1994), rodovnik na prednji platnici.
- ↑ Klaić (1991), str. 41.
- ↑ Klaić (1991), str. 42.
- ↑ Fugger Germadnik (2006), str. 16.
- ↑ Grdina (1994), str XXI.
- ↑ Klaić (1991), str. 35, 47, 55, 56.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Fugger Germadnik, Rolanda (2006), K zvezdam in nazaj: Ob 550-letnici smrti poslednjega grofa celjskega, Celje: Pokrajinski muzej Celje, COBISS 229647616.
- Grafenauer, Bogo. »Veronika Deseniška«. Slovenski biografski leksikon.
- Grdina, Igor (1994). Celjski knezi v Evropi. Celje: Fit-Media. COBISS 7628089.
- Klaić, Nada (1991). Zadnji knezi Celjski v deželah Sv. Krone. Ljubljana-Celje: Založba Prese. COBISS 26960128.
- Friderik II. Celjski. Arhivirano 2014-04-07 na Wayback Machine. Knjižnica Celje