Ivan Sivec

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Picto infobox auteur.png
Ivan Sivec
*
Psevdonim(i): Peresnik
Rojstvo: (1949-05-23) 23. maj 1949 (68 let)
Moste pri Komendi
Poklic(i): pisatelj
Narodnost: slovenska

Ivan Sivec, slovenski pisatelj, publicist in popotnik, * 23. maj 1949, Moste pri Komendi.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Ivan Sivec se je rodil 23. maja 1949 v Mostah pri Komendi blizu Ljubljane kot tretji sin. Že kot otrok je kazal nadarjenost, zato so ga poslali v šolo že pri šestih letih. Osemletno osnovno šolo je obiskoval v letih 1955-1963, najprej dve leti v Komendi, nadaljeval pa jo je v Mostah. Ves čas je bil odličen učenec in pogosto je nastopal kot recitator ali igralec. K nastopanju in pisanju v Pionirski list, Ciciban in regionalni časopis Gorenjski glas ga je spodbujala predvsem profesorica slovenščine Ana Razpotnik.

V letih 1963-1967 je obiskoval štiriletno srednjo tehniško šolo, elektro smeri, na Vegovi ulici v Ljubljani in se po zaključku šolanja zaposlil pri RTV Slovenija kot tehnik pri oddajanju radijskega programa. Na tedanjem Radiu Ljubljana je kot dijak objavljal pravljice za otroke, humoreske in tudi feljtone. Kot dijak je popisoval za dr. Nika Kureta s Slovenske akademije znanosti in umetnosti gorenjske šege in navade, ter o njih veliko pisal v Gorenjski glas. Veliko spominov za to rubriko mu je povedal oče Andrej.

Po petih letih tehničnega službovanja se je leta 1973 vpisal na Filozofsko fakulteto, smer slavistika, kjer je diplomiral spomladi leta 1978, vmes pa ves čas pripravljal različne prispevke za Radio Ljubljana, od leta 1976 naprej tudi daljše reportaže za Dokumentarno-feljtonsko uredništvo. Leta 1979 se je zaposlil v Jutranjem uredništvu, od leta 1980 do upokojitve leta 2007 pa v Dokumentarno-feljtonskem uredništvu, kjer je bil najprej zaposlen kot novinar, od leta 1993-2005 pa urednik uredništva. Kot novinar je prekrižaril večji del Slovenije, službeno in zasebno pa je prepotoval tudi velik del Jugoslavije. Zasebno je popotoval po poteh pisatelja Jacka Londona na Aljasko, po poteh pisatelja Julesa Verna po Franciji in na Mont Blanc (4810 m), po poteh etnologa Janka Benigarja po Argentini, po poteh antropologa Williama Howellsa po Namibiji, po poteh hribolazca Janka Mlakarja po evropskih gorah, po poteh Aboridžinov po Avstraliji, po poteh Maorov po Novi Zelandiji in po Prešernovih poteh po Sloveniji, Avstriji in Moravski.

Od leta 1972 živi z ženo Sonjo v Mengšu. Ima dva poročena otroka, Vesno in Iztoka, ter tri vnuke: Marka, Lano in Mašo. Vseh šest mu je tudi navdih za nekatere mladinske in humoristične knjige.

Leta 2002 je na etnološkem oddelku Filozofske fakultete v Ljubljani pri Marku Terseglavu in Janezu Bogataju zagovarjal magistrsko nalogo z naslovom Fenomen ansambla bratov Avsenik in si s tem pridobil naziv magister etnoloških znanosti.


Delo[uredi | uredi kodo]

Napisal je največ knjig v Sloveniji – 116 (april 2013). Njegovo delo je zaslužna profesorica Helga Glušič Krisper označila kot vitalni realizem.

Prvo daljše pripovedno delo Ivana Sivca je bila povest Pesem njenih zvonov, ki jo je napisal leta 1970. Najprej je izhajala kot podlistek v Kmečkem glasu (urednica Lučka Ušeničnik), v knjižni obliki pa je izšla leta 1972, zatem pa je bila še trikrat ponatisnjena (1982, 1992 in 2011). Na Sivčev slog pisanja povesti in romanov so zlasti v prvem obdobju najbolj vplivali Jurčič, Kersnik, Finžgar in Tavčar. V prvem pisateljskem obdobju je pisal predvsem kmečke povesti in romane.

Prvo pisateljevo mladinsko delo je pustolovski roman Pozabljeni zaklad, ki je bil prvič objavljen 1978, ponatisnjen pa leta 2001. Po njem je režiser Tugo Štiglic leta 2001 posnel celovečerni film, nastala pa je tudi tridelna televizijska nadaljevanka. Film je zaradi velike gledanosti – 300.000 gledalcev – kot tretji med filmi v Sloveniji prejel najvišje priznanje - zlato rolo. Po letu 1978 se je Sivec več posvečal pisanju mladinskih del, posebno pustolovskim romanom, knjigam s športno tematiko, socialno-psihološkim romanom in zbirki Srečna družina. Socialno-psihološki roman Zadnji mega žur (2001, ponatis 2005) je ena njegovih najbolj branih knjig, večkrat pa je bila tudi med prvimi najbolj branimi mladinskimi knjigami nasploh. Scenarist, režiser in igralec Roman Končar je po Sivčevih predlogah iz serije knjig Srečna družina posnel še tri celovečerne televizijske filme oziroma nadaljevanke in sicer Vlomilci delajo poleti (2009), Zakleta bajta (2010) in Princ na belem konju (2013). Med knjigami s športno tematiko sta med najbolj branimi Formula smrti (1997) in Zelena kri (1998).

K pisanju za mladino ga je navdušil pisatelj Branko Gradišnik. Je tudi učenec Gradišnikove kreativne šole pisanja. Leta 1993 je izdal svoj prvi zgodovinski roman Jutro ob Kresu, sledila je Krvava grajska svatba (1997), literarni zgodovinarji (prof. dr. Helga Glušič Krisper) pa menijo, da je vrh dosegel s Sago o Karantaniji oziroma z romani Kralj Samo 2010), Cesar Arnulf (2010) in Kneginja Ema (2010). Enako obsežna in zelo dobro sprejeta pri bralcih sta tudi romana o soški fronti Ognjeni ruj (2011) in Zelena solza (2011).

Od leta 1991 naprej se veliko posveča pisanju biografskih romanov o pomembnih slovenskih možeh in ženah: o Petru Pavlu Glavarju (In večno bodo cvetele lipe, 1991), o Tonetu Kozlevčarju (Pesem je sonce, 1994), o Jakobu Aljažu (1994), o Simonu Gregorčiču (Biseri bolečine, 1996 in 2012), o Jožetu Peternelju-Mausarju (Umetnik z mehko dušo, 1999), o Mirku Lebarju (Hodim z rokami, 1999), o Jožetu Plečniku (Mojster nebeške lepote, 2001 in 2002), o Janezu Ciglerju (Povest o Janezovi sreči, 2002), o Dragojili Milekovi (Planinska roža, 2004), o Antonu Aškercu (Brodnikova oporoka, 2006), o Juliji Primic (Julija iz Sonetnega venca, 2006), o Maksimu Gaspariju (Slovenska pravljica Maksima Gasparija, 2007), o Anžetu Koširju (Prvi kranjski ropar, 2007) o Brezjanski mariji (Kraljica Slovencev, 2007), o Jerneju Kopitarju (Kamen nad gladino, 2007), o Karlu Destovniku-Kajuhu (Moji edini, ki jo ljubim, 2008), o sorodnikih in prijateljih pisateljev (Neznani znanci, 2009) in o Giuseppeju Tartiniju (Moj ljubljeni Tartini, 2012).

Po Prešernovem vzoru je v knjigo o Prešernu z naslovom Ribčev dohtar (2009) vpletel svoj sonetni venec z akrostihom »V IMENU LJUBEZNI«.

Napisal je več kot 2500 besedil za glasbo, pa tudi dve obsežni monografiji o razvoju narodno-zabavne glasbe pri nas (Vsi najboljši muzikanti I, 1998 in Vsi najboljši muzikanti II., 2003), pa tudi biografije: o Avsenikih (Brata Avsenik, 1999 in 2010) in o Lojzetu Slaku (En godec nam gode, 2004), o Ivanki Kraševec Prešern in Ivanu Prešernu-Žanu (Najine sledi, 2012), izdal pa je tudi več zbirk besedil, med drugim Pod cvetočimi kostanji (2012). Med spominsko prozo se vrača v mladost v knjigah Kruh ponoči spi (1994), Vsak klas je zlat (1995) in Zlati časi (2000), na humorističen način pa prikazuje polpreteklost v knjigah Male neumnosti (2003) in Radioaktivni spomini (2008). Spominsko oz. humoristično so obarvane tudi pripovedi, kot so Ženin proti svoji volji (1991), Bog na dopustu (1994), Dopust s taščo (2005), pa tudi več osebnih humorističnih izpovedi, pregled vseh Sivčevih knjig do stote pa je objavljen v knjigi Mojih prvih sto (2010).

Izdal je tudi več slikanic za otroke, med drugim Petelinja drsalna šola (2005) in Čarobni trikotnik (2011). Slikanice je ilustrirala Tina Švajger. Za mlajše bralce je izdal tri knjige, med katerimi je tudi pripoved Počitnice na Marsu (2008).

Od 40-letnice izdaje prve knjige so začeli izhajati ponatisi Sivčevih uspešnic v zbirki Večno zelene. Kot prva je izšla njegova prva povest Pesem njenih zvonov, zatem pa Pod cvetočimi kostanji (jagodni izbor najlepših besedil), Biseri bolečine in Triglavski kralj.

Svoje knjige predstavlja na šolskih bralnih značkah in na literarnih večerih, nastopa pa tudi kot slavnostni govornik. Doslej je imel že več kot 850 tovrstnih nastopov po Sloveniji, nekaj pa tudi v drugih državah.

Za Radio Ljubljana oziroma Radio Slovenija je pripravil več kot 1100 polurnih oziroma enournih radijskih reportaž s pretežno pisnim delom, dvajset let je spremljal dogajanje na glasbeni sceni v Slovenskih novicah, kot publicist priobčuje zapise o pomembnejših ljudeh in dogodkih v Finance.

Literarna dela[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Dela Ivana Sivca.

Pomembnejša Sivčeva dela:

Zgodovinski romani[uredi | uredi kodo]

  • Jutro ob kresu (1993) (COBISS)
  • Krvava grajska svatba (1997) (COBISS)
  • Saga o Karantaniji:
    • Kralj Samo (1. del; 2010) (COBISS)
    • Cesar Arnulf (2. del; 2010) (COBISS)
    • Kneginja Ema (3. del; 2010) (COBISS)
  • Ognjeni ruj (2011) (COBISS)
  • Zelena solza (2011) (COBISS)
  • Slovenska zgodovina, Rimljani na naših tleh:
    • Zadnji keltski poglavar (2014) (COBISS)
    • Usodna emonska lepotica (2014) (COBISS)
    • Burja nad mrzlo reko (2014) (COBISS)
    • Atila, šiba božja (2014) (COBISS)
  • Slovenska zgodovina, Celjski grofje in knezi:

Biografski romani[uredi | uredi kodo]

  • In večno bodo cvetele lipe (1991) (COBISS)
  • Triglavski kralj (1994, ponatis 2001) (COBISS)
  • Biseri bolečine (1996) (COBISS)
  • Mojster nebeške lepote (2001, ponatis 2002) (COBISS)
  • Povest o Janezovi sreči (2002) (COBISS)
  • Planinska roža (2004) (COBISS)
  • Brodnikova oporoka (2006) (COBISS)
  • Prvi kranjski ropar (2007) (COBISS)
  • Julija iz sonetnega venca (2006) (COBISS)
  • Kamen nad gladino (2007, ponatis 2014) (COBISS)
  • Moji edini, ki jo ljubim (2008) (COBISS)
  • Neznani znanci (2009) (COBISS)
  • Moj ljubljeni Tartini (2012) (COBISS)

Zbirka Srečna družina[uredi | uredi kodo]

Socialno-psihološki romani[uredi | uredi kodo]

Pustolovski romani[uredi | uredi kodo]

Potopisi[uredi | uredi kodo]

  • Izgubljen na Aljaski (2005) (COBISS)
  • Potovanje na streho Evrope (2007) (COBISS)
  • Ranjeno drevo (2008) (COBISS)
  • Zgodbe iz peska (2012) (COBISS)
  • Ribčev dohtar (2009) (COBISS)
  • Zgodbe iz peska (2012) (COBISS)
  • Srebrna praprot (2013) (COBISS)
  • Zlato kraljestvo (2014) (COBISS)

Knjige s športno tematiko[uredi | uredi kodo]

Kmečke povesti in romani[uredi | uredi kodo]

  • Pesem njenih zvonov (1972, ponatisi 1982, 1992, 2011)
  • Sneg v maju (2001) (COBISS)

Knjige o glasbi[uredi | uredi kodo]

  • Godec pred peklom (1989, ponatis 1994) (COBISS)
  • Vsi najboljši muzikanti (I. del, 1998) (COBISS)
  • Brata Avsenik (1999, ponatis 2010) (COBISS)
  • Tisoč najlepših besedil (2002) (COBISS)
  • Vsi najboljši muzikanti (II. del, 2003) (COBISS)
  • En godec nam gode (2004) (COBISS)
  • Godec v nebesih, 2010. (COBISS)
  • Pod cvetočimi kostanji (2011) (COBISS)
  • Franc Mihelič: Glasba je moj čarobni svet (2014) (COBISS)

Spominska proza[uredi | uredi kodo]

Humorne pripovedi[uredi | uredi kodo]

  • Ženin proti svoji volji (1991) (COBISS)
  • Bog na dopustu (1994) (COBISS)
  • Mojih prvih petdeset (1999) (COBISS)
  • Dopust s taščo (2005) (COBISS)
  • Kako sem postal slaven (2007) (COBISS)
  • Male butale (2009) (COBISS)
  • Mojih prvih šestdeset (2009) (COBISS)
  • Mojih prvih sto (2010) (COBISS)

Slikanice za najmlajše bralce[uredi | uredi kodo]

Knjige za mlajše bralce[uredi | uredi kodo]

Zbirka uspešnic Večno zelene[uredi | uredi kodo]

  • Pesem njenih zvonov (2011) (COBISS)
  • Pod cvetočimi kostanji (2012) (COBISS)
  • Biseri bolečine (2013) (COBISS)
  • Triglavski kralj (2014) (COBISS)

Nagrade[uredi | uredi kodo]

  • Štirideset nagrad na glasbenih festivalih na Ptuju, Števerjanu, Slovenski polki in valčku itd. (od 1977 – 2008).
  • Zlata Kersnikova plaketa za ustvarjanje na literarnem področju (1986).
  • Priznanje Franca Terseglava za pokončno novinarsko držo pri odstiranju zamolčane zgodovine Slovencev (1996).
  • Zlata rola za gledanost filma Pozabljeni zaklad, posnetega po Sivčevi literarni predlogi (2002).
  • Souvanova nagrada za življenjsko delo za zakladnico slovenskih besedil (2002).
  • Zlato priznanje občine Mengeš za literarno delovanje (2010).

Viri[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]