Struvejev geodetski lok

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Koordinati: 59°3′28″N 26°20′16″E / 59.05778°N 26.33778°E / 59.05778; 26.33778
Struvejev geodetski lok
Zbirka znamenitosti
Najsevernejša točka loka v Fuglenesu, Norveška
Države Estonija, Belorusija, Finska, Latvija, Litva, Norveška, Moldavija, Rusija, Švedska, Ukrajina
Znamenitosti Fuglenes, Staro-Nekrasovka, drugi
Morja Arktični ocean, Baltiško morje, Črno morje
Koordinate 59°3′28″N 26°20′16″E / 59.05778°N 26.33778°E / 59.05778; 26.33778
Dolžina 2.821.853 m, sever-jug
Avtor Friedrich Georg Wilhelm von Struve
Ustanovitev Geodetski lok
Datum 1855
Unescova svetovna dediščina
Ime Struve Geodetic Arc
Leto 2005 (#29)
Številka 1187
Območje Evropa in Severna Amerika
Merila ii, iii, vi
Zemljevid Struvejevega geodetskega loka; rdeče točke označujejo kraje svetovne dediščine

Struvejev geodetski lok je veriga triangulacijskih točk, ki se razteza od Hammerfesta na severu Norveške do kraja Staro-Nekrasovka na črnomorski obali na jugu Ukrajine, v razdalji 2821,9 km. Z njihovo pomočjo je bil v 19. stoletju natančno izmerjen poldnevnik in določena oblika Zemlje. Poteka skozi 10 držav: Norveško, Švedsko, Finsko, Rusijo, Estonijo, Latvijo, Litvo, Belorusijo, Ukrajino in Moldavijo; v izvirniku je obsegal 265 triangulacijskih točk, ki so tvorile 258 trikotnikov. Od njih je danes ohranjenih 34 v vseh desetih državah.[1]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Astronomski observatorij v Tartuju je matična točka loka

Lok je bil oblikovan na pobudo nemško-ruskega astronoma in geodeta Friedricha von Struveja, ki je deloval na Univerzi v Tartuju (Tartu v nekdanjem Ruskem imperiju, danes Estonija), z namenom točne določitve oblike Zemlje. Po Napoleonovem porazu so želeli evropski vladarji izkoristiti obdobje miru za temeljito razmejitev držav, vendar je bila oblika Zemlje, pomembna za natančno merjenje razdalj na površju, v tem času še neznanka. Ruski car Aleksander I. je dal Struveju na razpolago dovolj sredstev za nalogo vzpostaviti ustrezno dolg lok triangulacijskih točk.[1] Triangulacija je bila namreč takrat edina zanesljiva metoda za merjenje daljših razdalj.[2]

Struve se je namenil izmeriti poldnevnik, ki poteka skozi observatorij v Tartuju približno 27 º vzhodne zemljepisne dolžine in je začel z lokom 3,5 º zemljepisne širine med otokom Gögland (Hogland) v Finskem zalivu ter Jacobstadtom (danes Jēkabpils, Latvija) na jugu. Delo je bilo opravljeno med letoma 1821 in 1831. Približno hkrati je Carl Tenner neodvisno od njega izvajal geodetske meritve z istim ciljem, a z bazo v Vilni (danes Litva) na jugu. Medtem ko je Struve razmišljal o navezavi na krajše loke, že prej zakoličene na skrajnem severu, si je Tenner zamislil tak podaljšek do Črnega morja na jugu. Njuna loka sta bila na srečo dovolj skupaj, da ju je bilo možno združiti. Nato sta daljšala lok vsak v svojo smer s pomočjo zunanjih sodelavcev na terenu. Naposled je bil lok do leta 1851 zakoličen na celotni razdalji med obalama Arktičnega in Črnega morja, z zaključno fazo (preverjanjem nekaj sumljivih meritev) med 1852 in 1855. Ob tej priložnosti so na skrajni severni in južni točki postavili spomenika.[2]

Ob dokončanju je bil Struverjev lok najsevernejši, najdaljši in najnatančnejši tovrsten lok, z negotovostjo 4 mm na kilometer, in edini, ki se je raztezal skozi več držav – Ruski imperij ter Švedsko-norveško zvezo. Poleg uporabnosti za kartiranje Srednje Evrope je bil njegov vpliv širši: spodbudil je izboljšave merilnih priprav in posredno pripomogel tudi k sprejetju metričnega sistema enot ter napredku ved o Zemlji kot celote.[1]

Ohranjenost in zaščita[uredi | uredi kodo]

Danes je znan položaj komaj več kot desetine od izvirnih 265 točk, ki so tvorile lok. Te so bile na terenu različno označene in precej označevalcev je izginilo že v 1890. letih.[2] Tudi preostale so danes različno obeležene, od preproste luknje v skali do posebnih spomenikov, postavljenih v bližini.[1]

Komisija Organizacije ZN za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) je leta 2005 obravnavala serijsko nominacijo desetih držav in vpisala 34 še ohranjenih točk v seznam svetovne kulturne dediščine na podlagi pomena Struvejevega geodetskega loka za znanstven napredek, pa tudi kot zgled za medkulturno ter meddržavno izmenjavo v obliki znanstvenega sodelovanja.[3] S tem je Struvejev geodetski lok edini spomenik, ki je vpisan v seznam izrecno zaradi svojega zgodovinskega pomena za astronomijo. Na seznamu so še drugi, denimo observatorij Pulkovo v Sankt Peterburgu, vendar vedno v sklopu širšega kulturnega spomenika (v omenjenem primeru skupaj z zgodovinskim mestnim jedrom in drugimi spomeniki).[4]

Ohranjene točke so zaenkrat v dobrem stanju in večina še danes služi kot del geodetskega omrežja v svojih državah.[2]

Veriga[uredi | uredi kodo]

Obeleženih je 34 točk v 10 današnjih državah na ozemlju loka:[1]

Norveška[uredi | uredi kodo]

Švedska[uredi | uredi kodo]

Finska[uredi | uredi kodo]

Rusija[uredi | uredi kodo]

»Gogland Z« na otočku Hogland v Finskem zalivu je ena od le dveh točk, ki ležita na ozemlju moderne Rusije

Estonija[uredi | uredi kodo]

Latvija[uredi | uredi kodo]

Litva[uredi | uredi kodo]

Belorusija[uredi | uredi kodo]

Moldavija[uredi | uredi kodo]

Ukrajina[uredi | uredi kodo]

Felštin, Ukrajina

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 "The Struve geodetic arc (multiple locations in ten countries): General description". Portal to the Heritage of Astronomy. UNESCO. Pridobljeno dne 14.4.2015. 
  2. ^ 2,0 2,1 2,2 2,3 Smith, J.R. (2005). The Struve Geodetic Arch. International Institution for History of Surveying & Measurement. http://www.fig.net/hsm/struve/struve_arc_smith_2005.pdf. Pridobljeno 14.4.2015. 
  3. ^ "Struve Geodetic Arc". Seznam svetovne dediščine. UNESCO. Pridobljeno dne 15.4.2015. 
  4. ^ Ruggles, Clive (2009). "Astronomy and the World Heritage". V Corbett, Ian F. Proceedings of the Twenty Seventh General Assembly Rio de Janeiro 2009: Transactions of the International Astronomical Union XXVIIB. Cambridge University Press. str. 12–17. ISBN 9780521768313. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]