Švedsko-norveška zveza

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Združeno kraljestvo Švedske in Norveške
Förenade Konungarikena Sverige och Norge
De forenede Kongeriger Norge og Sverige
Dei foreina Kongerike Noreg og Sverige
Personnalna unija

 

 

1814–1905
 

Zastava Kraljev grb (1814-1844)
Švedska-Norveška leta 1904
Glavno mesto Stockholm in Christiania[a]
Jeziki švedščina, norveščina,[b] danščina, samijski jeziki, finščina
Religija luteranstvo
Vlada ustavna monarhija
Kralj
 -  1814–1818 Karel XIII./II.
 -  1818–1844 Karel XIV./III. Ivan
 -  1844–1859 Oskar .I
 -  1859–1872 Charles XV./IV.
 -  1872–1905 Oskar II.
Zakonodajno telo [d]
 -  Švedska Riksdag
 -  Norveška Storting
Zgodovinsko obdobje od napoleonskih vojn do prve svetovne vojne
 -  Kielski sporazum 14. januar 1814
 -  Karel XIII. Švedski izvoljen za kralja Norveške; sprejeta norveška ustava 4. november 1814
 -  Skandinavska monetarna unija 16. oktober 1875
 -  Razpustitev 26. oktober 1905
Površina
 -  1905 774.184 km²
Prebivalstvo
 -  1820 (ocena) 3.550.000[c] 
 -  1905 (ocena) 7.560.000[c] 
Valuta Švedska:
  • švedski riksdaler (1814–1873)
  • švedska krona (1873–1905)
Norveška:
  • norveški speciedaler (1814–1875)
  • norveška krona (1875–1905)
Danes del Zastava Švedske Švedska
Zastava Norveške Norveška
a. ^ Kralj je vladal izmenoma v Stockholmu (večinoma) in Kristianiji (običajno nekaj mesecev letno). Sprejemal je ministre obeh držav hkrati (Svet unije) ali ločeno v Švedskem in Norveškem svetu. Večina norveških ministrov kabineta se je v kraljevi odsotnosti sestajala v Christianiji.

b. ^ Pisna norveščina je prenehala obstajati v prvi polovici 16. stoletja, ko jo je nadomestila danščina. V Švedsko-norveški zvezi se je še vedno uporabljala danščina, ki se je d drugi polovici 19. stoletja rahlo ponorvežila. Leta 1885 je Storting sprejel landsmål kot uradni jezik, enakovreden danščini.

c. ^ 1820: 2,585,000 na Švedskem in 970,000 na Norveškem.[1]
1905: 5,260,000 na Švedskem in 2,300,000 na Norveškem.[2]

d. ^ Švedski Riksdag je bil do leta 1866 Svet štirih dežel, potem pa se je reorganiziral v dvodomno zakonodajno telo. Norveški Storting je bil enodomno zakonodajno telo, v katerem je kabinet potreboval soglasje večine.

Švedsko-norveška zveza (švedsko Svensk-norska unionen, norveško Den svensk-norske union), uradno Združeno kraljestvo Švedske in Norveške, je bila personalna unija kraljestev Švedske in Norveške pod skupnim monarhom in s skupno zunanjo politiko, ki je trajala od leta 1814 do mirne razpustitve leta 1905.[3][4]

Državi sta imeli vsaka svojo ustavo, zakonodajo, sodstvo, državno upravo, oborožene sile in valuto. Kralji so vladali večinoma iz Stockholma, kjer so bila tuja diplomatska predstavništva. Norveški vladi so predsedovali podkralji: Švedi do leta 1829 in Norvežani do leta 1856. Po tem letu je mesto ostalo prazno in bilo leta 1873 ukinjeno. Zunanjo politiko je do razpustitve zveze leta 1905 vodil švedski zunanji minister.

Norveška je bila pred tem tesno povezana z Dansko. Dansko-norveško zavezništvo z napoleonsko Francijo sta izkoristili Združeno kraljestvo in Carska Rusija za aneksijo Švedskega kraljestva kot kompenzacijo za izgubo Finske leta 1809 in kot nagrado za pridružitev k protinapoleonski koaliciji. Do sklenitve Kielskega sporazuma leta 1814 je bil kralj Danske-Norveške prisiljen odstopiti Norveško švedskemu kralju. Ker se je Norveška uprla sprejeti določila sporazuma, je razglasila svojo neodvisnost in na začetku leta 1814 v Eidsvollu sklicala ustanovno skupščino.

Po sprejetju nove norveške ustave 17. maja 1814 je bil za kralja izvoljen danski princ Kristijan Friderik. Po izvolitvi je izbruhnila švedsko-norveška vojna, ki se je končala z Mossko konvencijo. S sklepnim dokumentom, ki ga je sestavil Kristijan Friderik, je po sklicu izrednega zasedanja norveškega parlamenta (Storting) abdiciral, da bi se norveška ustava lahko revidirala in omogočila personalno unijo s Švedsko. 4. novembra je Storting za kralja Norveške izvolil Karla XIII. Švedskega, s čimer je potrdil novo zvezo. Razlike med kraljestvoma soprivedle do neuspelega poskusa ustanovitve ločene norveške konzularne službe in 7. junija 1905 do enostranskega sklepa Stortinga, da Norveška razglasi svojo neodvisnost. Švedska je norveško odločitev sprejela in 26. oktobra 1905 sprejela sklep o razpustitvi personalne unije. Na Norveškem so na plebiscitu za novega kralja potrdili danskega princa Karla. Princ je ponudbo sprejel in bil 18. novembra kronan kot Haakon VII.

Ozadje[uredi | uredi kodo]

Švedska in Norveška sta bili dvakrat združeni pod isto krono: od 1319 do 1343 in ponovno na kratko od 1449 do 1450. V naslednjih stoletjih je bila Norveška tesno povezana z Dansko, uradno kot eno kraljestvo, v resnici pa kot provinca, v kateri so iz Kopenhagna vladali danski kralji. Po uvedbi absolutizma leta 1660 je bila vzpostavljena bolj centralizirana oblika vladanja, vendar je Norveška kljub temu obdržala nekaj svojih institucij, vključno z zakonodajo, vojsko in denarjem. Kasnejši zgodovinarji so to državo imenovali Danska-Norveška.

Švedska je iz Kalmarske zveze izstopila leta 1523 pod kraljem Gustavom Vaso in sredi 17. stoletja po posredovanju Gustava II. Adolfa v tridesetletni vojni postala lokalna velesila. Po ambicioznih vojnah kralja Karla XII. je po veliki severni vojni (1700-1721) izgubila svoj primat.

Po razpustitvi Kalmarske zveze sta Švedska in Danska-Norveška postala rivala in se vojskovala v več vojnah, v katerih so morali Norvežani in Danci v letih 1645-1658 Švedom prepustiti več pokrajin. Švedi so Norveško napadli tudi leta 1567, 1644, 1658 in 1716, da bi jo odcepili od Danske ali jo celo priključili. Stalne vojne in pohodi so med Norvežani povzročili neprikrito jezo do Švedov.

V 18. stoletju je Norveška doživljala obdobje velikega razcveta in postala pomemben član zveze z Dansko. Razvila se je lesna industrija, ki je rezan les izvažala predvsem v Veliko Britanijo. Lastniki žag in trgovci z lesom v okolici Kristanije so postali zelo vplivna gospodarska elita, ki je vlado v Kopenhagnu začela gledati kot oviro za norveške težnje. Njihova vse večja samozavest je povzročila dvom v politiko, ki je postavljala danske interese nad interese Norveške, hkrati pa zavračala ključne norveške zahteve po ustanovitvi pomembnih nacionalnih institucij, kot sta nacionalna banka in univerza. Nekateri člani "lesne aristokracije" so zato videli Švedsko kot bolj naravnega partnerja in z njo gojili trgovinske in politične stike. Okoli leta 1800 so se mnogi vidni Norvežani na skrivaj zavzemali za odcepitev od Danske, vendar niso dejavno spodbujali neodvisnosti. Njihov neuradni vodja je bil grof Herman Wedel-Jarlsberg.

Švedska politika je v tistem času gojila dobre odnose z Norveško in spodbujala vse znake separatizma. Kralj Gustav III. je navezal dejavne stike z vsemi krogi na Norveškem, ki so bili bolj naklonjeni zvezi s Švedsko kot z Dansko.

Takšna prizadevanja na obeh straneh meje so bila nerealna, dokler niso napoleonske vojne ustvarila razmer, ki so povzročile velike politične preobrate v Skandinaviji.

Posledice napoleonskih vojn[uredi | uredi kodo]

Švedska in Danska-Norveška sta si med napoleonskimi vojnami vztrajno prizadevali ostati nevtralni in dolgo uspevali, kljub številnim vabilom sprtih strani. Obe državi sta se leta 1800 pridružili Rusiji in Prusiji v Drugi zvezi oborožene nevtralnosti. Danska-Norveška je bila po britanskem napadu na njeno ladjevje v prvi bitki pri Kopenhagenu aprila 1801 prisiljena na umik iz zveze, vendar je ostala politično nevtralna. Po umoru ruskega carja Pavla I. leta 1801 je zveza razpadla.

Danska-Norveška je po drugem britanskem napadu na dansko ladjevje v bitki pri Kopenhagnu leta 1807 sklenila zavezništvo s Francijo. Prestolnica je bila brez obrambe, ker je bila vojska na južni meji, da bi jo branila pred morebitnim francoskim napadom. Po težkem obstreljevanju britanske mornarice se je vdala. Ker je Švedska medtem sklenila zavezništvo z Britanci, je Danska-Norveška stopila na Napoleonovo stran in 29. februarja 1808 Švedski napovedala vojno.

Nicolas Jouy (po portretu François-Josepha Kinson): Jean Baptiste Bernadotte, Napoleonov maršal, od leta 1810 švedski kronski princ in od leta 1818 švedaski in norveški kralj

Ker je britanska pomorska blokada ogrozila komunikacije med Dansko in Norveško, je Norveška ustanovila začasno norveško vlado s sedežem v Kristianiji (zdaj Oslo). Vlado je vodil princ Kristijan Avgust Augustenborški. Bila je prva norveška nacionalna vlada po nekaj stoletjih danske nadoblasti. Za Kristijana Avgusta je bil največji izziv, kako med britansko blokado zagotoviti zadostne dobave hrane. Ko je Norveško spomladi 1808 napadla Švedska, je princ poveljeval vojski v južni Norveški in uspešno odbil nekaj švedskih napadov. Po bitkah pri Toverundu in Prestebakku je prisilil Švede na umik na njihovo ozemlje. Zaradi uspešnega vodenja vlade in zmag proti Švedom, je na Norveškem postal zelo priljubljen. Njegove zasluge in priljubljenost so opazili celo Švedi in mu po strmoglavljenju kralja Gustava IV. Adolfa ponudili švedski prestol.

Eden od vzrokov za neuspehe švedske invazijske vojske je bil istočasen napad Rusije na Finsko 21. februarja 1808. Vojna na dveh frontah se je za Švedsko izkazala za katastrofalno, ker je morala po Fredrikshamnskem mirovnem sporazumu, sklenjenem 17. september 1809, Rusiji prepustiti celo Finsko. Nezadovoljstvo zaradi slabega vodenja vojne je privedlo odstavitve kralja Gustava IV. Adolfa 13. maja 1809. Za njegovega naslednika je bil izbran poveljnik sovražnikove vojske Kristijan Avgust, leta 1809 povišan v podkralja Norveške. Švedski vstajniki so menili, da bi njegova velika priljubljenost med Norvežani morda odprla pot za združitev z Norveško, ki bi nadomestila izgubo Finske. Zelo cenjen je bil tudi zato, ker ni zasledoval umikajoče se švedske vojske v času, ko je v finski vojni na Švedsko močno pritiskala Rusija.

Kristijan Avgust je bil 29. decembra 1809 izvoljen za kronskega princa Švedske in 7. januarja 1810 zapustil Norveško. Po njegovi nenadni smrti maja 1810 je Švedska za njegovega naslednika izbrala francoskega maršala Jean Baptista Bernadotta, v katerem je videla tudi galantnega nasprotnika in sposobnega vojaškega poveljnika.

Švedska išče nadomestilo za izgubo Finske[uredi | uredi kodo]

Kralj Karel XIII. Švedski (Karel II. Norveški)

Glavni cilj Bernardottove zunanje politike v vlogi kronskega princa je bila pridobitev Norveške, ki bi nadomestila dokončno izgubo Finske v korist Rusije. Z ruskim carjem Aleksandrom I. je 24. marca 1812 sklenil tajni sporazum o zavezništvu proti Franciji in Danski-Norveški. Njegova zunanja politika je izzvala nekaj kritik med švedskimi politiki, ki se jim je zdelo nemoralno odškodovati Švedsko na račun šibkejšega prijateljskega soseda, Združeno kraljestvo in Rusija pa sta vztrajali, da je njegova prva naloga protinapoleonska koalicija. Britanija je odločno nasprotovala svoji podpori sramotni norveški pustolovščini pred uničenjem skupnega sovražnika. Združeno kraljestvo je s Stockholmsko pogodbo, sklenjeno 3. marca 1813, zagotovilo podporo združenju Norveške in Švedske. Nekaj tednov kasneje je podporo zagotovila tudi Rusija in nato še Prusija kot nagrado za sodelovanje v vojni proti Napoleonu. Švedska sama je svojim zaveznikom 24. marca 1813 obljubila, da se bo pridružila Šesti koaliciji in napovedala vojno Franciji in Danski-Norveški.

Na pohodih v severni Evropi je Karel Ivan uspešno poveljeval Severni armadi v bitki pri Leipzigu 16.-19. oktobra 1813 in pohodu proti Danski, s katerim je prisilil Dance na predajo Norveške.

1814[uredi | uredi kodo]

Kielski mirovni sporazum[uredi | uredi kodo]

Švedske, ruske in nemške čete pod poveljstvom švedskega prestolonaslednika so grozile, da bodo okupirale Jutlandijo, zato je danski kralj Friderik VI. 7. januarja 1814 pristal, da Norveško prepusti Švedski.

Predaja je bila formalizirana v Kielskem mirovnem sporazumu, podpisanem 14. januarja 1814. Danska je obdržala suverenost nad norveškimi Ferskimi otoki, Islandijo in Grenladijo. Četrti člen sporazuma je določal, da se Norveška prepušča "švedskemu kralju" in ne Švedskemu kraljestvu. Klavzula je bila ugodna tako za Norvežane kot za bodočega kralja, katerega položaj je bil zaradi revolucionarnega vzdušja na Švedskem dokaj negotov. Iz korespondence britanske vlade je razvidno, da je pritiskala na pogajalce naj sklenejo sporazum in se izognejo invaziji na Dansko. Bernadotte se je po sklenitvi sporazuma pisno zahvalil vladam Prusije, Avstrije in Združenega kraljestva za njihovo podporo, poudaril zasluge Rusije in najavil večjo stabilnost v Skandinaviji. 18. januarja je danski kralj poslal pismo norveškemu narodu in ga odvezal od prisege zvestobe.

Poskus državnega udara kronskega princa Kristijana Friderika[uredi | uredi kodo]

Ko je bil norveški podkralj in danski kronski princ Kristijan Friderik še na Norveškem, se je odločil ohraniti celovitost države in poskušal z uporom na Norveškem doseči ponovno združitev z Dansko. Svoj načrt je v tajnem pismu decembra 1813 razkril danskemu kralju, ki se je z njim verjetno celo strinjal, ko bi bilo treba načrt izvesti, pa je spoštoval določila Kielskega sporazuma in Kristijanu Frideriku ukazal, naj Švedom preda obmejne trdnjave in se vrne na Dansko. Kristijan Friderik ukaza ni spoštoval in ukazal svojim četam, da trdnjav ne predajo. Odločil se je, da bo kot zakonit dedič ustanovil neodvisno vlado na čelu z njim samim. 30. januarja se je posvetoval z več prominentnimi norveškimi svetovalci in trdil, da kralj Friderik nima nobene pravice, da bi mu odvzel zakonito dediščino, ker je zakonit norveški kralj, Norveška pa ima pravico do samoodločbe. Z njim se je strinjala rudi začasna vlada in s tem postavila temelje gibanja za neodvisnost.

2. januarja je bila norveška javnost obveščena, da njihova država zdaj pripada švedskemu kralju. Večina Norvežanov je bila ogorčena, ker je zavračala švedsko oblast in zagovarjali idejo o nacionalni neodvisnosti. Švedski kronski princ Bernardotte jim je odgovoril z grožnjo, da bo z vojsko okupiral Norveško in uvedel embargo na žito, dokler ne bo država prostovoljno spoštovala določil Kielskega sporazuma. Grožnja z vojsko ni bila realna, ker je bil v tistem času prezaseden s sklepnimi bitkami na celini, kar je Norvežanom dalo čas, da razvijejo svoje načrte.

Gibanje za neodvisnost Norveške[uredi | uredi kodo]

Johan Ludwig Lund (1813): Kristijan Friderik, princ Danske in Norveške, od maja do oktobra 1814 kralj Norveške in od leta 1839 do 1848 kot Kristijan VIII. kralj Danske

Kristijan Friderik je 10. februarja povabil na srečanje v Eidsvollu prominentne Norvežane, da bi preučili stanje v državi. Obvestil jih je, da se namerava upreti švedski nadoblasti in zase zahtevati norveško krono. V burni razpravi so ga svetovalci prepričali, da mora norveška zahteva za neodvisnost temeljiti na samoodločbi in da je on tisti, ki jo mora izvesti. Po vrnitvi v Kristianijo se je Kristijan Friderik 19. februarja proglasil za regenta Norveške. Vsem stanovom je ukazal, da na srečanju 25. februarja prisežejo lojalnost norveški neodvisnosti in izvolijo delegate v ustavno skupščino, sklicano v Eidsvollu 10. aprila.

Švedska vlada je Kristijanu Frideriku takoj poslala delegacijo z opozorilom, da kršitev Kielskega sporazuma za Norveško pomeni vojno s podpisnicami sporazuma. Posledica vojne bi bilo pomanjkanje in bankrot države. Kristijan Friderik je po zasebnih poteh poslal dopise vladam evropskih držav in jih prepričeval, da ni voditelj danske zarote proti sklepom Kielskega sporazuma in da je njegovo delovanje odraz želje Norvežanov po samoodločitvi.

24. februarja 1814 je prišla v Kristianijo švedska delegacija. Kristijan Friderik je zavrnil proklamacijo švedskega kralja in vztrajal, da bo prebral svojo izjavo norveškemu ljudstvu in se razglasil za regenta. Švedi so njegovo odločitev označili za nepremišljeno in nezakonito in se vrnili na Švedsko. Naslednji dan so cerkveni zvonovi v Kristianiji zvonili celo uro in pozivali meščane, naj prisežejo zvestobo Kristijanu Frideriku.

Kristijan Friderik je v London poslal Carstena Ankerja, da bi pri britanski vladi dosegel priznanje norveške neodvisnosti. Britanski prvi minister lord Liverpool je Ankerjevo prošnjo odločno zavrnil, Anker pa je kljub temu vztrajal in poskušal britanske aristokrate in politike prepričati, da ga podprejo. Zahteve mu je uspelo predstaviti v parlamentu, kjer je Earl Grey 10. maja skoraj tri ure govoril v Gornjem domu. Njegove argumenta so predstavili tudi v Spodnjem domu parlamenta in jih utemeljevali z izjavo, da se Združeno kraljestvo, ki se je 22 let borilo za svobodo v Evropi, zdaj ne bi smelo boriti za prisilno podjarmljenje svobodnega ljudstva. Sporazum med Britanijo in Švedsko so Britanci vsem argumentom navkljub spoštovali. Anker je ostal v Londonu do jeseni in se vztrajno prizadeval vzbuditi naklonjenost in podporo norveški neodvisnosti.

Kristijan Friderik je na začetku marca organiziral svoj kabinet in vlado s petimi resorji, odločanje pa je obdržal zase.

Krepitev opozicije[uredi | uredi kodo]

Grof Wedel-Jarlsberg, najvidnejši član norveške aristokracije, je na Danskem organiziral dobave hrane za stradajoče Norvežane, Kristiijan Friderik pa jih je medtem miril. Grof je na svojem potovanju obiskal grofa Hansa Henrika von Essena, novoimenovanega norveškega generalnega guvernerja. Ob vrnitvi marca 1814 je opozoril regenta, da igra nevarno igro, za kar je bil obtožen za tajno dogovarjanje s Švedi. Javno mnenje je postajalo vedno bolj kritično do regentove politike, za katero so sumili, da namerava Norveško ponovno privesti pod dansko oblast.

9. marca 1814 je prišla v Kopenhagen švedska delegacija z zahtevo, da Kristijanu Frideriku odvzamejo pravico do dedovanja danskega prestola, in grožnjo, da bodo evropske sile napadle Dansko, če ne bo prekinila stikov z norveškim gibanjem za neodvisnost. Danski zunanji minister Niels Rosenkrantz je na švedske zahteve odgovoril, da danska vlada ne podpira norveške neodvisnosti in ne more zapustiti obmejnih utrdb, ker niso njene. Razdedinjenja Kristijana Friderika niso obravnavali. Ob norveški meji se je začela zbirati švedska vojska in širiti novice, da se bo začela vojna. Poveljnik švedske vojske na norveški meji von Essen je v pisnih poročilih Bernadottu Kristijana Friderka omenjal kot upornika in da bodo vsi danski uradniki, ki se ne bodo vrnili v domovino, obravnavani kot izobčenci. Kristijan Friderik se je na to odzval z zasegom vseh plovil v norveških pristaniščih in aretacijo vseh uradnikov, ki so načrtovali odhod na Dansko.

1. aprila je danski kralj Friderik VI. poslal Kristijanu Frideriku dopis, v katerem ga je prosil, naj odneha in se vrne na Dansko. Omenjeno je bilo tudi razdedinjenje. Kristijan Friderik je ponudbo zavrnil, se skliceval na samoodločanje Norvežanov in omenil možnost ponovne združitve Danske in Norveške v nekem prihodnjem času.

Četudi so evropske sile zavrnile priznanje norveškega gibanja za neodvisnost, so se na začetku aprila začeli pojavljati znaki, da niso povsem na švedski strani. S približevanjem ustavne konvencije se je gibanje za neodvisnost vedno bolj krepilo.

Ustavna konvencija[uredi | uredi kodo]

Oscar Wergeland: Norveška ustavna skupščina leta 1814

Delegati ustavne konvencije so se zbrali 10. aprila v Eidsvollu. 11. aprila so v prisotnosti Kristijana Friderika izvolili predsedstvo, naslednji dan pa se je začela razprava. Razpravljavci so se kmalu razdelili v dve stranki. V prvi, imenovani "danska stranka", so bili zagovorniki neodvisnosti, v drugi, imenovani "švedska stranka", pa unionisti. Vsi delegati so se strinjali, da bi bila idealna rešitev neodvisnost, vendar se niso strinjali glede tega, kaj je v danih okoliščinah izvedljivo.

  • Stranka za neodvisnost je imela večino in trdila, da je mandat omejen na formaliziranje norveške neodvisnosti na osnovi ljudske prisege zvestobe, izrečene na začetku tega leta. Norveški regent bo Kristijan Friderik, odnosi z Dansko pa bodo predmet pogajanj v kontekstu norveške neodvisnosti.
  • Unionistična stranka, ki je bila v manjšini, je verjela, da lahko Norveška doseže bolj neodvisen položaj v ohlapni zvezi s Švedsko kot del Danske monarhije. Skupščina bi morala delovati z delom tudi potem, ko bo ustava popolna.
Kristijan Magnus Falsen, pri 32 letih oče norveške ustave

Ustavna komisija je 16. aprila predstavila svoje predloge in sprožila živahne debate. Stranka za neodvisnost je na glasovanju zmagala z rezultatom 78:33 in razglasila Norveško za neodvisno monarhijo. V naslednjih dneh je znotraj konvencije na površje izplavalo vzajemno sumničenje in nezaupanje. Delegati niso bili soglasni ali naj upoštevajo mišljenja evropskih sil, ker so bila nekatera dejstva morda zamolčana.

Do 20. aprila sta Christian Magnus Falsen in Gunder Adlerhad za osnovo ustave vzela načelo pravice naroda do samoodločbe in ga artikulirala. Prvi osnutek ustave je 1. maja parafirala komisija za parafiranje osnutka. Ključni koncept ustave je vključeval zagotovila za osebno svobodo, pravico do lastnine in enakost.

Po silni razpravi se je skupščina 4. maja odločila, da bo Norveška privržena luteranski veri, da bo kralj moral biti luteranec, s čimer je bil katoliški švedski prestolonaslednik Bernadotte izključen iz tekme za prestol. Judom in jezuitom vstop v kraljestvo ne bi bil dovoljen. Stranka za neodvisnost je na drugem glasovanju, na katerem je bilo izglasovano načelo, da na Norveškem lahko vlada tudi tuj monarh, če se je zanj odločita dve tretjini članov ustavne skupščine, izgubila z rezultatom 11:98.

Čeprav je bil zadnji odlok ustave podpisan 18. maja, se kot Dan norveške ustavnosti praznuje 17. maj, ko je bil za norveškega kralja soglasno izvoljen Kristijan Friderik. Več delegatov se je kljub temu spraševalo, ali se bo politično stanje s tem stabiliziralo.

Iskanje domačega in mednarodnega priznanja[uredi | uredi kodo]

Švedski kronski princ Bernadotte, ki je neomajno nasprotoval norveški neodvisnosti in ponujal ugodne pogoje za združitev

22. maja je novoizvoljeni kralj triumfalno vstopil v Kristianijo. Pozdravile so ga topovske salve s trdnjave Akershus, v stolnici pa je bila slavnostna maša. Vlada je bila še vedno zaskrbljena zaradi mednarodnega ozračja in se odločila, da bo dva delegata iz ustavodajne skupščine poslala h Karstenu Ankerju v Anglijo, da bi skupaj z njim dosegla britansko priznanje norveške neodvisnosti. Sklicana je bila prva seja državnega sveta in ustanovljeno vrhovno sodišče.

5. junija je prišel v Kristianijo na neuradni obisk britanski odposlanec John Philip Morier. Sprejel ga je eden od ministrov. Odposlanec je pristal, da se neuradno sestane s kraljem in poudaril, da se ničesar, kar je in bo storil, ne sme razlagati kot priznanje norveške neodvisnosti. Govorilo se je, da Morier želi Bernadottovo odstavitev in izgon na danski otok Bornholm. Kralj je prosil Veliko Britanijo, naj posreduje med Norveško in Švedsko, toda Morier ni odstopil od britanske zavrnitve norveške neodvisnosti. Zahteval je, da se Norveška podredi švedski nadvladi, in to, da se stališče njegove vlade objavi v vseh norveških časopisih. 10. junija je bila mobilizirana norveška vojska in razdeljeno orožje in strelivo.

16. junija je Karsten Anker pisno poročal Kristijanu Frideriku o svojih nedavnih razgovorih z visokimi pruskimi in avstrijskimi diplomati, na katerih je izvedel, da se njihova podpora švedskim zahtevam do Norveške zmanjšuje, da ruski car Aleksander I., daljni sorodnik Kristijana Friderika, zagovarja švedsko-norveško zvezo, vendar brez Bernadotta kot kralja, in da želi Velika Britanija obdržati Norveško izven ruskega vplivnega območja.

Uvod v vojno[uredi | uredi kodo]

26. junija so prišli v Vänersborg na Švedskem odposlanci Rusije, Prusije, Avstrije in Združenega kraljesta, da bi prepričali Kristijana Friderika, naj privoli v določila Kielskega sporazuma. Von Essen je odposlancem povedal, da je 65.000 švedskih vojakov pripravljenih za napad na Norveško. 30. junija so odposlanci prišli v Kristianijo, kjer so odklonili gostoljubnost Kristijana Friderika. Naslednji dan so se sestali z norveškim Državnim svetom, kateremu je ruski odposlanec odkrito povedal: Norveška se mora podrediti švedski kroni ali se soočiti z vojno s celo Evropo. Ko je Kristijan Friderik ne grožnjo odgovoril, da imajo Norvežani pravico do odločanja o svoji usodi, je avstrijski odposlanec August Ernst Steigentesch komentiral: "Narod? Kaj imajo povedati proti volji njegovih vladarjev? To bi pomenilo obrniti svet na glavo".

Kristijan Friderik je med pogajanji ponudil, da se odreče prestolu in se vrne na Dansko, Norvežani pa naj se o svoji prihodnost izrečejo na izredni seji Parlamenta (Storting). Predajo obmejnih trdnjav švedski vojski je zavrnil. Delegacija štirih držav je zavrnila Kristijanov predlog, da bi bila norveška ustava podlaga za pogajanja o združitvi s Švedsko, vendar je obljubila, da bo predlog poslala v obravnavo švedskemu kralju.

20. julija je Bernadotte poslal svojemu "bratrancu" dopis, v katerem ga je obtožil za dvorne spletke in nori avanturizem. Dva dni kasneje se je sestal z delegacijo, ki je bila na Norveškem. Delegati so ga spodbujali, naj razmisli o predlaganih pogojih Kristijana Friderika za zvezo s Švedsko. Ogorčeni kronski princ je ponovil svoj ultimat, da se mora Kristijan Friderik odpovedati vsem pravicam do norveškega prestola in prepustiti obmejne trdnjave Švedski ali se soočiti z vojno. 27. julija je švedsko ladjevje zasedlo otoke Hvaler, s čimer se je začela vojna z Norveško. Naslednji dan je Kristijan Friderik zavrnil švedski ultimat, ker bi vdaja pomenila izdajo naroda. 29. julija je švedske vojska napadla Norveško.

Vojna z dvema zmagovalcema[uredi | uredi kodo]

Švedske sile so med prodiranjem v Norveško naletele na šibek odpor in obšle trdnjavo Fredriksten. Prvi spopadi so bili kratki in so se končali z zmagami Švedov. 4. avgusta se je utrjeno mesto Fredrikstad vdalo. Kristijan Friderik je ukazal umik na reko Glommo. Švedska vojska je poskušala umik preprečiti, vendar je bila v bitki Lamgnesu poražena. Norvežani so slavili pomembno taktično zmago. Švedskim napadom so se uspešno upirali tudi pri Kongsvingeru.

3. avgusta je Kristijan Friderik na seji kabineta v Mossu objavil svojo politično oporoko. 7. avgusta je v norveški vojni štab v Spydebergu prišla Bernadottova delegacija s predlogom za premirje, ki je temeljil na zvezi obeh držav ob spoštovanju norveške ustave. Kristijan Friderik je naslednji dan izjavil, da je zadovoljen s predlogom in švedski vojski dovolil, da ostane na položajih vzhodno od Glomme. 10. avgusta se je začela mirovna konencija v Mossu, ki se je končala 14. avgusta z objavo splošnega premirja.

Kristijanu Frideriku je uspelo iz besedila izključiti vse znake, da je Norveška priznala Kielski sporazum, in doseči, da je Švedska sprejela stališče, da de sporazum ne sme šteti za premiso bodoče zveze med državama. Bernadotte je izkoristil priložnost, da se izogne dragi vojni, zato osvojenega norveškega ozemlja ni priključil Švedski, ampak je z njega umaknil svojo vojsko in Norveški ponudil ugodne mirovne pogoje. Obljubil je, da bo priznal norveško ustavo z amandmajem, ki bo omogočil združitev obeh držav. Kristijan Friderik se je s tam strinjal in septembra ali oktobra sklical izredno sejo Parlamenta. Svoja pooblastila je prenesel na izvoljene predstavnike naroda, ki bi se pogajali o pogojih združitve s Švedsko, se odrekel vsem zahtevam po norveškem prestolu in zapustil državo. Po odhodu je zapadel v globoko depresijo, ker so ga z vseh strani obtoževali za politični in vojaški poraz.

Nemirno premirje[uredi | uredi kodo]

Novica je močno prizadela norveško javnost. Reakcije so vključevale jezo zaradi "strahopetnosti" in "izdaje" vojaških poveljnikov, obup nad prihodnostjo norveške neodvisnosti in zmedo glede prihodnosti države. Kristijan Friderik je potrdil svojo pripravljenost za sestop s prestola iz "zdravstvenih razlogov" in prepustitev oblasti Državnemu svetu. V listini, objavljeni 28. avgusta, je Državnemu svetu ukazal, da sprejme ukaze "najvišje oblasti", s čimer je implicitno mislil švedskega kralja. Dva dni kasneje se je švedski kralj proglasil z kralja obeh držav.

3. septembra je Velika Britanija ukinila blokado norveških pristanišč. Ponovno je začela delovati poštna služba med Švedsko in Norveško. Magnus Friderik Ferdinand Björnstjerna, švedski general na okupiranem norveškem ozemlju, je grozil z nadaljevanjem sovražnosti, če Norveška ne bo spoštovala mirovnega sporazuma in prostovoljno vstopila v zvezo s Švedsko.

Konec septembra je izbruhnil spor med švedskimi oblastmi in norveškim Državnim svetom zaradi delitve žita med reveže v Kristianiji. Švedi so poskušali žito prikazati kot darilo švedskega kralja, Državni svet pa se je poskušal izogniti videzu, da ima Norveška novega kralja, dokler zveza ne bi bila formalizirana.

Izpolnjevanje zahtev Mosske konvencije[uredi | uredi kodo]

Na začetku oktobra so Norvežani ponovno zavrnili Bernadottovo pošiljko žita. Norveški trgovci so najemali kredite za nabavljanje hrane in drugih potrebščin na Danskem. Norvežani so kljub temu na splošno sprejeli dejstvo, da je zveza s Švedsko neizbežna. 7. oktobra je bila sklicana izredna seja Parlamenta. Delegati z območij, ki jih je Švedska zasedla v Østfoldu, so se seje udeležili šele po zagotovilu, da ne dolgujejo zvestobe švedskim oblastem.

Dan pred iztekom premirja je Parlament z 72 glasovi proti petim glasoval za personalno unijo s Švedsko, poskus izvolitve Karla XIII. za norveškega kralja pa je propadel. Volitve kralja so preložili do sprejema ustreznih ustavnih dopolnil. Naslednji dan je Parlament sprejel več resolucij, s katerimi je želel v Zvezi ohraniti čimveč suverenosti. 1. novembra so z 52 glasovi proti 25 izglasovali sklep, da Norveška ne bo imenovala svojih konzulov, kar je imelo kasneje resne posledice. Parlament je prilagodil ustavne dopolnitve tako, da so 4. novembra omogočili zvezo s Švedsko, in enoglasno izvolili Karla XIII. za kralja Norveške.

Zveza[uredi | uredi kodo]

Peter Andreas Munch: Zemljevid Norveške in Švedske leta 1847

Novi kralj ni nikoli prišel v svoje Norveško kraljestvo. Namesto njega je 18. novembra 1814 tja prišel njegov posinovljenec Bernardotte, kasnejši kralj Karel XIV. Ivan. V Parlamentu je sprejel kraljevo izvolitev in prisegel, da bo v kraljevem imenu spoštoval ustavo. V svojem govoru je poudaril, da je Švedsko-norveška zveza zveza, ki jo je kralj sklenil z norveškim ljudstvom, in "da se je odločil prevzeti obveznosti do ljudi in ne privilegijev, zapisanih v uradnih dokumentih". Zavrnitev Kielskega sporazuma kot pravne podlage za Zvezo je švedski Parlament potrdil v preambuli Akta o združitvi 15. avgusta 1815. Za razumevanje narave Zveze je treba poznati zgodovinske dogodke, ki so pripeljali do njene ustanovitve. Dogodki jasno kažejo, da je Švedska ob pomoči velikih sil prisilila Norveško na vstop v Zvezo, na drugi strani pa je Norveška s pomočjo istih velikih sil pomembno diktirala pogoje za vstop vanjo.

V ustavnemu združevanju dveh strani na podlagi tako nasprotujočih si kalkulacij se vedno skriva tudi seme nesoglasij. Švedi so v Zvezi videli uresničitev ideje, ki so jo gojili že veš stoletij, predvsem potem, ko so pred kratkim izgubili Finsko. Upali so, da bodo z upornimi Norvežani sčasoma navezali tesnejše stike. Norvežani kot šibkejša stran so zahtevali strogo izpolnjevanje pogojev, ki so jih sprejeli, in ljubosumno varovali spoštovanje vseh podrobnosti, ki so potrjevale enakost med državama.[5]

Posebnost Zveze je bila, da je imela Norveška bolj demokratično ustavo kot Švedska. Norveška ustava iz leta 1814 se je veliko bolj striktno držala načela delitve oblasti na izvršno, zakonodajno in sodno vejo. Norveška je dala zakonodajni veji oblasti večjo avtoriteto kot katera koli druga evropska država. Švedski kralj, na primer, je bil skoraj popoln avtokrat; v vladnem dokumentu iz leta 1809 je bila nedvoumna izjava, da bo "kralj sam vladal kraljestvu". Na Norveškem je imelo volilno pravico mnogo več odraslih moških (okoli 40%) kot v socialno razslojeni Švedski.

V zgodnjem obdobju Zveze je v norveški politiki prevladoval vpliv razreda državnih uslužbencev. Ker jih je bilo malo, bi svoj vpliv zlahka izgubili, če bi njihovi nasprotniki dobili številčno premoč z izbiro članov iz nižjih družbenih slojev. Civilni uslužbenci so za ohranitev svoje premoči začeli sklepati zavezništva z uspešnimi kmeti v regiji. Zvestobo kmetov je ohranjala politika vzajemnih interesov. Zaradi ustavnega določila, da mora biti 2/3 članov Parlamenta iz ruralnih okolij, se je število kmetov v Parlamentu povečalo, kar bi lahko povzročilo razkol v zavezništvu. Zakonodaja, ki je spodbujala udeležbo prebivalstva v lokalni samoupravi, je doživela vrhunec z uvedbo lokalne samouprave leta 1837, ko je ustvarila 373 podeželskih Formannskapsdistriktov, ki so se ujemale z župnijam norveške državne cerkve. Sodelovanje prebivalstva v vladi je dalo državljanom več upravnih in političnih izkušenj, da so začeli sčasoma promovirati svoje lastne zahteve, pogosto nasprotne pričakovanjem javnih uslužbencev.[6]

Naraščajoča demokratizacija Norveške bi lahko sčasoma še bolj razdvojil politična sistema Norveške in Švedske, kar bi zapletlo odnose med državama in nazadnje privedlo do razpada Švedsko-norveške zveze. Kralj na primer, ki je imel na Švedskem absolutni veto, je imel na Norveškem samo odložilni veto. Kralj Karel XIV. Ivan je zahteval, da mu norveški parlament podeli pravico absolutnega veta, vendar je moral zahtevo umakniti. Medtem ko je ustava določala, da ima izvršilno oblast kralj, je v praksi oblast vse bolj prehajala na njegov Državni svet (Statsråd). Prelomnica v tem procesu se je zgodila leta 1884, ko je Norveška postala prva skandinavska monarhija, ki je sprejela parlamentarno vladavino. Po letu 1884 kralj ni več mogel proti volji parlamenta niti imenovati vlade po svoji izbiri niti je razrešiti. Imenoval je lahko samo člane stranke ali koalicije, ki je imela v parlamentu večino. Državni svet je postal odgovoren Parlamentu, tako da je neuspešno glasovanje o zaupnici lahko povzročilo odstop vlade. Na Švedskem je bila oblast Parlamenta vzpostavljena šele leta 1905, se pravi malo pred razpadom zveze.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. "Skandinaviens befolkning". 
  2. "SSB – 100 års ensomhet? Norge og Sverige 1905–2005 (in Norwegian)". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. novembra 2014. 
  3. Sweden. World Statesmen. Pridobljeno 17. januarja 2015.
  4. Norway. World Statesmen. Pridobljeno 17. januarja 2015.
  5. Hertzberg, E. (1906). Unionen. V Salmonsens Konversationsleksikon, Vol. XVII, Kopenhagen. str. 1043.
  6. Dyrvik. S., Feldbæk, O. (1996). Mellom brødre 1780–1830. V Aschehougs Norges Historie, Vol. 7. Oslo. str. 227–228. ISBN 978-82-03-22020-3.