Federico Fellini

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Federico Fellini
Portret
Rojstvo 20. januar 1920({{padleft:1920|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:20|2|0}})[1][2][3][4][5]
Rimini[1]
Smrt 31. oktober 1993({{padleft:1993|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:31|2|0}})[6][2][3][4][5][7] (73 let)
Rim[6]
Državljanstvo Flag of Italy.svg Italija
Poklic filmski režiser, scenarist, satirik
Leta aktivnosti 1945–1990
Zakonci Giulietta Masina (1921–1994)
Nagrade

Oskar

  • Najboljši tujejezični film
  • 1956 La strada
  • 1957 Le notti di Cabiria
  • 1963
  • 1974 Amarcord
  • Častni Oskar
  • 1993 za življenjsko delo

Nagrade BAFTE

  • Najboljša produkcija
  • 1978 Il Casanova di Federico Fellini

Zlati globus

  • Najboljši tujejezični film
  • 1963
Zlati lev
1953 I Vitelloni
1954 La strada
Častni Zlati lev
1985 za življenjsko delo
Zlata palma
1960 Sladko življenje
Nagrada NYFCC za najboljšega režiserja
1973 Amarcord
Nagrada NYFCC za najboljši film
1973 Amarcord
Nagrada NYFCC za najboljši tujejezični film
1960 Sladko življenje
1963
Nagrada NBR za najboljši tujejezični film
1963
1974 Amarcord
Spletna stran
federicofellini.it
federicofellini.info

Federico Fellini, italijanski filmski režiser, * 20. januar 1920, Rimini, Italija, † 31. oktober 1993, Rim.

Federico Fellini je bil eden izmed najvplivnejših filmskih režiserjev 20. stoletja. Prepoznaven je bil po svojem posebnem slogu, ko je združeval domišljijo in baročne podobe z realnostjo. Priznan je bil kot eden največjih in najbolj vplivnih filmskih ustvarjalcev vseh časov. Njegove filme so v anketah, kot sta Cahiers du cinéma in Sight & Sound, uvrstili med najboljše filme vseh časov. Njegov film iz leta 1963 je bil uvrščen na deseto mesto med najboljšimi filmi vseh časov.[8][9][10]

V karieri, ki je trajala skoraj petdeset let, je Fellini osvojil zlato palmo za film La Dolce Vita. Nominiran je bil za 12 oskarjev, režiral pa je štiri, ki so osvojili oskarja za najboljši tujejezični film. Na 65. podelitvi oskarjev v Los Angelesu leta 1993 je prejel častnega oskarja za življenjsko delo. Skupno je za svoje filme prejel pet oskarjev, dva zlata leva, zlato palmo in glavno nagrado Mednarodnega filmskega festivala v Moskvi. Odlikovan je bil tudi z italijanskim redom za zasluge.[11]

Poleg La Dolce Vita in so njegovi znani filmi tudi La Strada, Nights of Cabiria, Juliet of the Spirits, Satyricon, Amarcord in Fellini's Casanova.

Zgodnje življenje in izobrazba[uredi | uredi kodo]

Rimini (1920-1938)[uredi | uredi kodo]

Federico Fellini se je rodil 20. januarja 1920 v Riminiju, v majhnem mestu ob Jadranskem morju. Starši so pripadali srednjemu sloju. Oče Urbano Fellini (1894-1956) je bil rojen v kmečki družini iz Gambettole in se je leta 1915 preselil v Rim, kjer je delal kot pek v tovarni testenin Pantanella. Mama Ida Barbiani (1896-1984) je izhajala iz meščanske katoliške družine rimskih trgovcev. Kljub neodobravanju družine je leta 1917 odšla z Urbanom živet v dom njegovih staršev v Gambettoli. Civilno sta se poročila leta 1918, cerkveni obred pa je potekal leto dni pozneje v Santa Marii Maggiore v Rimu.[12]

Par se je nastanil v Riminiju, kjer je Urbano delal kot potujoči prodajalec. Federico je imel mlajšega brata Riccarda (1921-1991), ki je postal dokumentarni direktor na televiziji RAI, in sestro Mario Maddaleno (1929-2002), pozneje poročeno Fabbri. Leta 1924 je Federico začel obiskovati zasebno osnovno šolo San Vincenzo v Riminiju, ki so jo vodile nune. Dve leti pozneje je nadaljeval na javni šoli Carlo Tonni. V prostem času je risal, sodeloval pri lutkovnih predstavah in prebiral priljubljeno revijo Il corriere dei piccoli, ki je povzela tradicionalne ameriške stripe avtorjev Winsorja McCaya, Georgea McManusa in Fredericka Burr Opperja. Njegov Happy Hooligan naj bi Fellinija navdihnil za Gelsomino v filmu La Strada leta 1954, McCayev Little Nemo pa naj bi vplival na njegov film City of Women iz leta 1980. Leta 1926 je odkril teater Grand Guignol, kjer je igral klovn Pierino in kjer je tega leta videl prvi film Maciste All'Inferno Guida Brignoneja, ki je vplival na njegovo poznejše delo.[10][13]

Federico se je leta 1929 vpisal v šolo Ginasio Giulio Cesare, kjer se je spoznal z Luigijem ''Tittom'' Benzijem, ki je kasneje postal ugledni odvetnik v Riminiju in je bil model za mladega Titto v filmu Amarcord iz leta 1973. V času Mussolinijeve diktature sta Federico in Riccardo postala člana Avanguardiste, obvezne fašistične mladinske moške skupine. Leta 1933 je s starši prvič obiskal Rim. Tega leta je čezatlantska ladja SS Rex, ki je prikazana v Amarcordu, odplula na prvo potovanje. Morsko bitje, najdeno na plaži na koncu filma La Dolce Vita iz leta 1960 ima svojo osnovo v ogromni ribi, ki so jo leta 1934 po nevihti odkrili na plaži v Riminiju.

Čeprav je Fellini prilagodil ključne dogodke iz otroštva in adolescence v filmih, kot so I Vitelloni (1953), (1963) in Amarcord (1973), je vztrajal, da so taki avtobiografski spomini izvirni:

»Ni moj spomin ta, ki dominira v mojih filmih. Če rečem, da so moji filmi avtobiografski, gre za preveč enostavno prenagljeno oznako. Zdi se mi, da sem izumil skoraj vse: otroštvo, značaj, nostalgije, sanje in spomine za zadovoljstvo, da jih lahko ponovim.«[14]

Leta 1937 je Fellini skupaj s slikarjem Demosom Boninijem odprl prodajalno portretov v Riminiju. Njegov prvi humorni prispevek se je pojavil v rubriki Postcards to Our Readers v milanski Domenici del Corriere. Odločil se je za kariero karikaturista in je zato leta 1938 odpotoval v Firence, kjer je v 420. številki tednika objavil svoj prvi strip. Šoli ni posvečal toliko pozornosti in si je v enem letu nabral 67 odsotnosti. Julija 1938 jo je naposled zaključil.[15]

Rim (1939)[uredi | uredi kodo]

Septembra 1939 se je na željo staršev vpisal na pravno šolo Univerze v Rimu. Pisec njegove biografije Hollis Alpert je zapisal, da ni nobenih podatkov o tem, ali se je sploh kdaj udeležil pouka. V tem času je spoznal še enega vseživljenjskega prijatelja, slikarja Rinalda Gelenga. Ker sta bila zelo revna, sta združila moči in začela risati skice restavracij in kavarn, vendar neuspešno. Fellini je sčasoma dobil delo novinarja za dnevna časopisa Il Piccolo in Il Popolo di Roma, vendar ga je kmalu prenehal opravljati zaradi pisanja le dolgočasnih lokalnih novic.[12]

Štiri mesece po objavi prvega članka v zelo vplivni humorni reviji Marc'Aurelio, ki je izhajala na dva tedna, se je pridružil uredništvu in dosegel uspeh s pisanjem kolumn v rubriki But Are You Listening?. Šlo je za odločilna leta v njegovem življenju. Dobil je stalno zaposlitev med letoma 1939 in 1942 ter v tem času spoznal veliko pisateljev in scenaristov. Ta poznanstva so mu odprla pot v kinematografijo. Njegovi sodelavci v uredništvu revije so bili poznejši režiser Ettore Scola, marksistični teoretik in scenarist Cesare Zavattini in Fellinijev poznejši scenarist Bernardino Zapponi. Med opravljanjem intervjujev za revijo CineMagazzino je spoznal najbolj priljubljenega italijanskega igralca, režiserja, scenarista in humorista Alda Fabrizija, s katerim je pozneje tudi sodeloval, še posebej pri ustvarjanju humornih monologov.[13][15]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Феллини Федерико // Большая советская энциклопедия: [в 30 т.] — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1969.
  2. ^ 2,0 2,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  3. ^ 3,0 3,1 Federico Fellini
  4. ^ 4,0 4,1 SNAC
  5. ^ 5,0 5,1 Internet Broadway Database — 2000.
  6. ^ 6,0 6,1 Record #118532421 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  7. ^ Find a Grave — 1995.
  8. ^ Wood, Jennifer M. (7. 7. 2002). "The 25 Most Influential Directors of All Time". MovieMaker. Pridobljeno dne 6. 3. 2018. 
  9. ^ "10 Most Influential Directors Of All Time". WhatCulture. Pridobljeno dne 6. 3. 2018. 
  10. ^ 10,0 10,1 Burke, Frank; Waller, M. R. (2003). Federico Fellini: Contemporary Perspectives. Toronto: University of Toronto Press. ISBN 0-8020-7647-5. 
  11. ^ "Federico Fellini - Awards". IMDb. Pridobljeno dne 6. 3. 2018. 
  12. ^ 12,0 12,1 Alpert, Hollis (1988). Fellini: A Life. New York: Paragon House. ISBN 1-55778-000-5. 
  13. ^ 13,0 13,1 Bondanella, Peter (2002). The Films of Federico Fellini. Cambridge: Cambridge University. ISBN 9780521575737. 
  14. ^ "Fellini interview". Panorama 18. 14. 1. 1980. 
  15. ^ 15,0 15,1 Kezich, Tullio (2006). Federico Fellini: His Life and Work. New York: Faber and Faber. ISBN 978-0-571-21168-5. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]