Nobelova nagrada za kemijo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Nobelova nagrada za kemijo

Podeljeno za pomembni dosežki v kemiji
Podeljuje Kraljeva švedska akademija znanosti/Nobelov sklad
Mesto Stockholm, Švedska
Prvič 1901
Uradna spletna stran

Nobelova nagrada za kemijo (švedsko Nobelpriset i kemi) je ena od Nobelovih nagrad, ki jih od leta 1901 podeljuje švedski Nobelov sklad za pomembne dosežke v kemiji. Je ena od petih nagrad, ki jih je švedski izumitelj Alfred Nobel predvidel v svoji oporoki. Nagrajence izbira petčlanska komisija, ki jo volijo člani Kraljeve švedske akademije znanosti.

Velja za najprestižnejšo nagrado za dosežke na področju kemije na svetu.

Seznam dobitnikov[uredi | uredi kodo]

1900.   1901 1902 1903 1904 1905 1906 1907 1908 1909
1910. 1910 1911 1912 1913 1914 1915 1916 1917 1918 1919
1920. 1920 1921 1922 1923 1924 1925 1926 1927 1928 1929
1930. 1930 1931 1932 1933 1934 1935 1936 1937 1938 1939
1940. 1940 1941 1942 1943 1944 1945 1946 1947 1948 1949
1950. 1950 1951 1952 1953 1954 1955 1956 1957 1958 1959
1960. 1960 1961 1962 1963 1964 1965 1966 1967 1968 1969
1970. 1970 1971 1972 1973 1974 1975 1976 1977 1978 1979
1980. 1980 1981 1982 1983 1984 1985 1986 1987 1988 1989
1990. 1990 1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999
2000. 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009
2010. 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018 2019
2020. 2020 2021 2022 2023        

 

1901[uredi | uredi kodo]

Jacobus Henricus van 't Hoff

za odkritje zakonov kemične dinamike in osmoznega tlaka v raztopinah

1902[uredi | uredi kodo]

Hermann Emil Fischer

za delo o sladkornih in purinskih sintezah

1903[uredi | uredi kodo]

Svante August Arrhenius

za elektrolitsko teorijo razpada (glej ion)

1904[uredi | uredi kodo]

sir William Ramsay

za odkritje sledi inertnih plinov v zraku

1905[uredi | uredi kodo]

Johann Friedrich Wilhelm Adolf von Baeyer

za delo o organskih barvilih in hidroaromatskih zmesi

1906[uredi | uredi kodo]

Henri Moissan

za raziskave in izolacijo elementa fluora, ter za električno obločno peč, ki se imenuje po njem

1907[uredi | uredi kodo]

Eduard Buchner

za biokemične raziskave in odkritje brezcelične fermentacije

1908[uredi | uredi kodo]

Ernest Rutherford

za raziskave razpada elementov in kemijo radioaktivnih snovi

1909[uredi | uredi kodo]

Wilhelm Ostwald

za delo o katalizi in raziskave o kemijskih ravnovesjih in reakcijskih razmerjih

1910[uredi | uredi kodo]

Otto Wallach

za delo na področju acikličnih spojin

1911[uredi | uredi kodo]

Marie Skłodowska-Curie

za odkritje radija in polonija, ter za raziskave o radiju

1912[uredi | uredi kodo]

Victor Grignard, Paul Sabatier

za odkritje Grignardovega reagenta in za postopek hidriranih organskih zmesi

1913[uredi | uredi kodo]

Alfred Werner

za delo o povezovanju atomov in molekul.

1914[uredi | uredi kodo]

Theodore William Richards

za določitev atomske mase, več elementom.

1915[uredi | uredi kodo]

Richard Martin Willstätter

za raziskovanje rastlinskih barvil

1918[uredi | uredi kodo]

Fritz Haber

za postopek sinteze amonijaka

1920[uredi | uredi kodo]

Walther Hermann Nernst

za delo na področju termokemije

1921[uredi | uredi kodo]

Frederick Soddy

za delo o kemiji radioaktivnih snovi in raziskav o izotopih

1922[uredi | uredi kodo]

Francis William Aston

za odkritje izotopov v velikem številu ne-radioaktivnih elementov, in za pravilo celotnih števil

1923[uredi | uredi kodo]

Friderik Pregl

za izum postopka mikroanalize organskih snovi

1925[uredi | uredi kodo]

Richard Adolf Zsigmondy

za prikaz heterogene narave koloidnih raztopin in pri tem uporabljenih postopkov

1926[uredi | uredi kodo]

The (Theodor) Svedberg

za delo na disperzijskih sistemih

1927[uredi | uredi kodo]

Heinrich Otto Wieland

za raziskave žolčnih kislin in sorodnih snovi

1928[uredi | uredi kodo]

Adolf Otto Reinhold Windaus

za raziskave o sterolih in njihovi povezavi z vitamini

1929[uredi | uredi kodo]

Arthur Harden
Hans Karl August Simon von Euler-Chelpin

za raziskavo o fermentaciji sladkorja in fermentacijskih encimih

1930[uredi | uredi kodo]

Hans Fischer

za raziskave hema in klorofila

1931[uredi | uredi kodo]

Carl Bosch
Friedrich Bergius

za prispevek pri razvoju visokotlačnih kemičnih procesov

1932[uredi | uredi kodo]

Irving Langmuir

za delo o površinski kemiji

1934[uredi | uredi kodo]

Harold Clayton Urey

za odkritje težkega vodika

1935[uredi | uredi kodo]

Frédéric Joliot-Curie
Irene Joliot-Curie

za sintezo novih radioaktivnih elementov

1936[uredi | uredi kodo]

Peter Joseph William Debye

za delo o zgradbi molekul prek raziskav dipolnih momentov in uklona rentgenskih žarkov ter elektronov v plinih

1937[uredi | uredi kodo]

Walter Norman Haworth
Paul Karrer

za njegovo delo na ogljikovih hidratih in vitaminu C ter za njegovo delo na karotenoidih, flavinih in vitaminih A in B2

1938[uredi | uredi kodo]

Richard Kuhn

za delo na področju karotenoidov in vitaminov

1939[uredi | uredi kodo]

Adolf Friedrich Johann Butenandt
Leopold Ružička

za njegovo delo na spolnih hormonih in za njegovo delo na polimetilenih in višjih terpenih

1943[uredi | uredi kodo]

George de Hevesy

za delo pri uporabi izotopov kot indikatorjev za preučevanje kemičnih postopkov

1944[uredi | uredi kodo]

Otto Hahn

za odkritje fuzije težkih jeder

1945[uredi | uredi kodo]

Artturi Ilmari Virtanen

za raziskovanje na področju kmetijske in živilske kemije

1946[uredi | uredi kodo]

James Batcheller Sumner
John Howard Northrop
Wendell Meredith Stanley

za njegovo odkritje, da je encime moč kristalizirati in za njegovo pripravo encimov ter virusnih proteinov v čisti obliki

1947[uredi | uredi kodo]

sir Robert Robinson

za raziskovanje rastlinskih produktov, še posebej alkaloidov.

1948[uredi | uredi kodo]

Arne Wilhelm Kaurin Tiselius

za raziskovanje elektroforeze in adsorpcijske analize

1949[uredi | uredi kodo]

William Francis Giauque

za prispevek na področju kemične termodinamike.

1950[uredi | uredi kodo]

Otto Paul Hermann Diels
Kurt Alder

za odkritje in razvoj sinteze dienov (Diels-Alderjeva reakcija)

1951[uredi | uredi kodo]

Edwin Mattison McMillan
Glenn Theodore Seaborg

za odkritja v kemiji čezuranskih elementov

1952[uredi | uredi kodo]

Archer John Porter Martin
Richard Laurence Millington Synge

za izum kromatografije delcev

1953[uredi | uredi kodo]

Hermann Staudinger

za odkritja s področja makromolekularne kemije

1954[uredi | uredi kodo]

Linus Carl Pauling

za raziskovanje narave kemijskih vezi

1955[uredi | uredi kodo]

Vincent du Vigneaud

za delo o žveplovih spojinah, še posebej za prvo sintezo polipeptidnega hormona

1956[uredi | uredi kodo]

sir Cyril Norman Hinshelwood
Nikolaj Nikolajevič Semjonov

za raziskovanje mehanizmov kemijskih reakcij

1957[uredi | uredi kodo]

Lord Alexander R. Todd

za delo na nukleotidih in njihovih koencimih

1958[uredi | uredi kodo]

Frederick Sanger

za delo na področju zgradbe proteinov, še posebej inzulina

1959[uredi | uredi kodo]

Jaroslav Heyrovsky

za odkritje in razvoj polarografskih postopkov analize

1960[uredi | uredi kodo]

Willard Frank Libby

za postopek določanja starosti z ogljikom-14

1961[uredi | uredi kodo]

Melvin Calvin

za delo o presnovi ogljikovega dioksida v rastlinah

1962[uredi | uredi kodo]

Max Ferdinand Perutz
John Cowdery Kendrew

za preučevanje zgradbe kroglastih proteinov

1963[uredi | uredi kodo]

Karl Ziegler
Giulio Natta

za njuna odkritja na področju visokih polimerov

1964[uredi | uredi kodo]

Dorothy Crowfoot Hodgkin

za dognanja o zgradbi pomembnih biokemičnih snovi z uporabo postopkov z rentgenskimi žarki

1965[uredi | uredi kodo]

Robert Burns Woodward

za dosežke na področju organske sinteze

1966[uredi | uredi kodo]

Robert Sanderson Mulliken

za delo na področju kemijskih vezi in elektronske sestave molekul

1967[uredi | uredi kodo]

Manfred Eigen
Ronald George Wreyford Norrish
George Porter

za raziskovanje izjemno hitrih kemijskih reakcij.

1968[uredi | uredi kodo]

Lars Onsager

za odkritje obratnih povezav, ki nosijo njegovo ime

1969[uredi | uredi kodo]

Derek Harold Richard Barton
Odd Hassel

za doprinose k razvoju zamisli prilagoditve

1970[uredi | uredi kodo]

Luis F. Leloir

za odkritje sladkornih nukleotidov in njihove vloge v biosintezi ogljikovih hidratov

1971[uredi | uredi kodo]

Gerhard Herzberg

za prispevek k elektronskemu sestavu in geometriji molekul, še posebej prostih radikalov

1972[uredi | uredi kodo]

Christian B. Anfinsen
Stanford Moore
William H. Stein

za njegovo delo na ribonukleazi in za njihov prispevek k razumevanju povezave med kemično zgradbo in katalitično aktivnostjo molekule ribonukleaze

1973[uredi | uredi kodo]

Ernst Otto Fischer
Geoffrey Wilkinson

za delo na kemiji organometaličnih zmesi

1974[uredi | uredi kodo]

Paul J. Flory

za temeljno delo, tako teoretično kot eksperimentalno na področju fizikalne kemije makromolekul

1975[uredi | uredi kodo]

John Warcup Cornforth
Vladimir Prelog

za njegovo delo na stereokemiji encimsko kataliziranih reakcij in za njegovo delo pri raziskovanju organskih molekul in reakcij

1976[uredi | uredi kodo]

William Nunn Lipscomb mlajši

za preučevanje zgradbe boranov

1977[uredi | uredi kodo]

Ilya Prigogine

za prispevek k neravnotežni termodinamiki

1978[uredi | uredi kodo]

Peter Dennis Mitchell

za oblikovanje kemiosmotske teorije

1979[uredi | uredi kodo]

Herbert C. Brown
Georg Wittig

za razvoj uporabe zmesi z vsebnostjo bora in fosforja v reagentih pri organski sintezi

1980[uredi | uredi kodo]

Paul Berg
Walter Gilbert
Frederick Sanger

za njegovo preučevanje biokemije nukleinskih kislin 'in za njune prispevke pri določitvi osnovnih zaporedij v nukleinskih kislinah

1981[uredi | uredi kodo]

Keniči Fukui
Roald Hoffmann

za teorije glede poteka kemijskih reakcij

1982[uredi | uredi kodo]

Aaron Klug

za razvoj kristalografske elektronske mikroskopije

1983[uredi | uredi kodo]

Henry Taube

za delo na mehanizmih reakcij elektronskega prenosa

1984[uredi | uredi kodo]

Robert Bruce Merrifield

za razvoj metodologije za kemijsko sintezo na trdni matrici

1985[uredi | uredi kodo]

Herbert A. Hauptman
Jerome Karle

za dosežke v razvoju metod za neposredno določitev kristalne zgradbe

1986[uredi | uredi kodo]

Dudley R. Herschbach
Yuan T. Lee
John C. Polanyi

za prispevke pri dinamiki osnovnih kemičnih procesov

1987[uredi | uredi kodo]

Donald J. Cram
Jean-Marie Lehn
Charles J. Pedersen

za razvoj in uporabo molekul, ki imajo zgradbi-specifično medsebojno vplivanje visoke selektivnosti

1988[uredi | uredi kodo]

Johann Deisenhofer
Robert Huber
Hartmut Michel

za določitev tridimenzionalne zgradbe fotosintetskega reakcijskega centra

1989[uredi | uredi kodo]

Sidney Altman
Thomas R. Cech

za raziskovanje katalitičnih lastnosti RNA.

1990[uredi | uredi kodo]

Elias James Corey

za razvoj teorije in metodologije sinteze organskih spojin

1991[uredi | uredi kodo]

Richard R. Ernst

za prispevke k razvoju visokoločljivostne jedrsko-magnetno-resonančne (NMR) spektroskopije

1992[uredi | uredi kodo]

Rudolph A. Marcus

za prispevek k teoriji o prenašanju elektronov v kemijskih sistemih

1993[uredi | uredi kodo]

Kary B. Mullis
Michael Smith

za prispevke k razvoju metod na področju kemije DNK

1994[uredi | uredi kodo]

George A. Olah

za njegove prispevke h kemiji karbokacije

1995[uredi | uredi kodo]

Paul J. Crutzen
Mario J. Molina
F. Sherwood Rowland

za delo iz atmosferske kemije.

1996[uredi | uredi kodo]

Robert Curl
sir Harold Walter Kroto
Richard Smalley

za odkritje fulerenov

1997[uredi | uredi kodo]

Paul D. Boyer
John E. Walker
Jens C. Skou

za pojasnitev mehanizma encimov, ki je odgovoren za sintezo adenozin trifosfata in za odkritje encima, ki prenaša ione, Na+K+-ATPase

1998[uredi | uredi kodo]

Walter Kohn
John Anthony Pople

za razvoj funkcionalno gostotne teorije in za razvoj računalniških metod v kvantni kemiji

1999[uredi | uredi kodo]

Ahmed H. Zewail

za raziskave prehodnih stanj kemijskih reakcij s pomočjo femtosekundne spektroskopije

2000[uredi | uredi kodo]

Alan J Heeger
Alan G MacDiarmid
Hideki Širakava

za odkritje in razvoj prevodnih polimerov

2001[uredi | uredi kodo]

William S. Knowles
Ryoji Noyori
K. Barry Sharpless

za delo na kiralno kataliziranih reakcijah hidrogenacije in za delo na kiralno kataliziranih oksidacijskih reakcijah

2002[uredi | uredi kodo]

Kurt Wüthrich
John B. Fenn
Koiči Tanaka

za razvoj postopka za identifikacijo in strukturno analizo bioloških makromolekul

2003[uredi | uredi kodo]

Peter Agre
Roderick MacKinnon

za odkritje ionskih kanalčkov v celičnih membranah

2004[uredi | uredi kodo]

Aaron Ciechanover
Avram Hershko
Irwin Rose

za odkritje degradacije proteinov ob posredovanju ubikvitina

2005[uredi | uredi kodo]

Robert Grubbs
Richard Schrock
Yves Chauvin

za razvoj metatezične metode v organski sintezi

2006[uredi | uredi kodo]

Roger Kornberg

za njegovo delo na molekularnih osnovah genskega prepisovanja v evkariontskih celicah

2007[uredi | uredi kodo]

Gerhard Ertl

za preučevanje kemičnih postopkov obdelovanja trdnih površin

2008[uredi | uredi kodo]

Osamu Shimomura
Martin Chalfie
Roger Tsien

za odkritje in razvoj zeleno fluorescirajočega proteina (GFP)

2009[uredi | uredi kodo]

Venkatraman Ramakrišnan
Thomas A. Steitz
Ada E. Yonath

za raziskave na področju zgradbe in funkcije ribosoma

2010[uredi | uredi kodo]

Richard F. Heck
Eiiči Negiši
Akira Suzuki

za s paladijem katalizirane sklopitve v organski sintezi

2011[uredi | uredi kodo]

Dan Shechtman

za odkritje kvazikristalov

2012[uredi | uredi kodo]

Robert Lefkowitz
Brian Kobilka

za raziskave na z G-proteinom sklopljenih receptorjih

2013[uredi | uredi kodo]

Martin Karplus
Michael Levitt
Arieh Warshel

za razvoj večrazsežnih modelov kompleksnih kemičnih sistemov

2014[uredi | uredi kodo]

Eric Betzig
Stefan Hell
William Moerner

za razvoj visokoločljivostne fluorescenčne mikroskopije

2015[uredi | uredi kodo]

Paul L. Modrich
Aziz Sancar
Tomas Lindahl

za študijo mehanizmov popravljanja DNK

2016[uredi | uredi kodo]

Ben Feringa
Jean-Pierre Sauvage
Fraser Stoddart

za dizajn in sintezo molekularnih strojev

2017[uredi | uredi kodo]

Jacques Dubochet
Joachim Frank
Richard Henderson

za razvoj krioelektronske mikroskopije za visokoločljivostno določevanje zgradbe biomolekul v raztopini

2018[uredi | uredi kodo]

Frances Arnold
George P. Smith
Gregory P. Winter

za usmerjeno evolucijo encimov in za fagno prikazovanje peptidov ter protiteles

2019[uredi | uredi kodo]

John B. Goodenough
M. Stanley Whittingham
Akira Jošino

za razvoj litij-ionskih baterij

2020[uredi | uredi kodo]

Emmanuelle Charpentier
Jennifer Doudna

za razvoj metode za urejanje genoma

2021[uredi | uredi kodo]

Benjamin List
David W.C. MacMillan

za razvoj nesimetrične organokatalize

2022[uredi | uredi kodo]

Carolyn R. Bertozzi
Morten Meldal
K. Barry Sharpless

za razvoj klik kemije in bioortogonalne kemije

2023[uredi | uredi kodo]

Moungi G. Bawendi
Louis E. Brus
Aleksej Jekimov

za odkritje in sintezo kvantnih pik

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]