Nobelova nagrada za kemijo
| Nobelova nagrada za kemijo | |
 | |
| Podeljeno za | pomembni dosežki v kemiji |
| Podeljuje | Kraljeva švedska akademija znanosti/Nobelov sklad |
| Mesto | Stockholm, Švedska |
| Prvič | 1901 |
| Uradna spletna stran | |
|---|---|
Nobelova nagrada za kemijo (švedsko Nobelpriset i kemi) je ena od Nobelovih nagrad, ki jih od leta 1901 podeljuje švedski Nobelov sklad za pomembne dosežke v kemiji. Je ena od petih nagrad, ki jih je švedski izumitelj Alfred Nobel predvidel v svoji oporoki. Nagrajence izbira petčlanska komisija, ki jo volijo člani Kraljeve švedske akademije znanosti.
Velja za najprestižnejšo nagrado za dosežke na področju kemije na svetu.
Seznam dobitnikov[uredi | uredi kodo]
1901[uredi | uredi kodo]
- za odkritje zakonov kemične dinamike in osmoznega tlaka v raztopinah
1902[uredi | uredi kodo]
- za delo o sladkornih in purinskih sintezah
1903[uredi | uredi kodo]
- za elektrolitsko teorijo razpada (glej ion)
1904[uredi | uredi kodo]
sir William Ramsay
1905[uredi | uredi kodo]
Johann Friedrich Wilhelm Adolf von Baeyer
- za delo o organskih barvilih in hidroaromatskih zmesi
1906[uredi | uredi kodo]
- za raziskave in izolacijo elementa fluora, ter za električno obločno peč, ki se imenuje po njem
1907[uredi | uredi kodo]
- za biokemične raziskave in odkritje brezcelične fermentacije
1908[uredi | uredi kodo]
1909[uredi | uredi kodo]
- za delo o katalizi in raziskave o kemijskih ravnovesjih in reakcijskih razmerjih
1910[uredi | uredi kodo]
- za delo na področju acikličnih spojin
1911[uredi | uredi kodo]
1912[uredi | uredi kodo]
Victor Grignard, Paul Sabatier
- za odkritje Grignardovega reagenta in za postopek hidriranih organskih zmesi
1913[uredi | uredi kodo]
- za delo o povezovanju atomov in molekul.
1914[uredi | uredi kodo]
- za določitev atomske mase, več elementom.
1915[uredi | uredi kodo]
- za raziskovanje rastlinskih barvil
1918[uredi | uredi kodo]
- za postopek sinteze amonijaka
1920[uredi | uredi kodo]
- za delo na področju termokemije
1921[uredi | uredi kodo]
- za delo o kemiji radioaktivnih snovi in raziskav o izotopih
1922[uredi | uredi kodo]
- za odkritje izotopov v velikem številu ne-radioaktivnih elementov, in za pravilo celotnih števil
1923[uredi | uredi kodo]
- za izum postopka mikroanalize organskih snovi
1925[uredi | uredi kodo]
- za prikaz heterogene narave koloidnih raztopin in pri tem uporabljenih postopkov
1926[uredi | uredi kodo]
The (Theodor) Svedberg
- za delo na disperzijskih sistemih
1927[uredi | uredi kodo]
- za raziskave žolčnih kislin in sorodnih snovi
1928[uredi | uredi kodo]
1929[uredi | uredi kodo]
Arthur Harden
Hans Karl August Simon von Euler-Chelpin
- za raziskavo o fermentaciji sladkorja in fermentacijskih encimih
1930[uredi | uredi kodo]
1931[uredi | uredi kodo]
- za prispevek pri razvoju visokotlačnih kemičnih procesov
1932[uredi | uredi kodo]
- za delo o površinski kemiji
1934[uredi | uredi kodo]
- za odkritje težkega vodika
1935[uredi | uredi kodo]
Frédéric Joliot-Curie
Irene Joliot-Curie
- za sintezo novih radioaktivnih elementov
1936[uredi | uredi kodo]
- za delo o zgradbi molekul prek raziskav dipolnih momentov in uklona rentgenskih žarkov ter elektronov v plinih
1937[uredi | uredi kodo]
Walter Norman Haworth
Paul Karrer
- za njegovo delo na ogljikovih hidratih in vitaminu C ter za njegovo delo na karotenoidih, flavinih in vitaminih A in B2
1938[uredi | uredi kodo]
- za delo na področju karotenoidov in vitaminov
1939[uredi | uredi kodo]
Adolf Friedrich Johann Butenandt
Leopold Ružička
- za njegovo delo na spolnih hormonih in za njegovo delo na polimetilenih in višjih terpenih
1943[uredi | uredi kodo]
- za delo pri uporabi izotopov kot indikatorjev za preučevanje kemičnih postopkov
1944[uredi | uredi kodo]
- za odkritje fuzije težkih jeder
1945[uredi | uredi kodo]
- za raziskovanje na področju kmetijske in živilske kemije
1946[uredi | uredi kodo]
James Batcheller Sumner
John Howard Northrop
Wendell Meredith Stanley
- za njegovo odkritje, da je encime moč kristalizirati in za njegovo pripravo encimov ter virusnih proteinov v čisti obliki
1947[uredi | uredi kodo]
sir Robert Robinson
- za raziskovanje rastlinskih produktov, še posebej alkaloidov.
1948[uredi | uredi kodo]
- za raziskovanje elektroforeze in adsorpcijske analize
1949[uredi | uredi kodo]
- za prispevek na področju kemične termodinamike.
1950[uredi | uredi kodo]
Otto Paul Hermann Diels
Kurt Alder
- za odkritje in razvoj sinteze dienov (Diels-Alderjeva reakcija)
1951[uredi | uredi kodo]
Edwin Mattison McMillan
Glenn Theodore Seaborg
- za odkritja v kemiji čezuranskih elementov
1952[uredi | uredi kodo]
Archer John Porter Martin
Richard Laurence Millington Synge
- za izum kromatografije delcev
1953[uredi | uredi kodo]
- za odkritja s področja makromolekularne kemije
1954[uredi | uredi kodo]
- za raziskovanje narave kemijskih vezi
1955[uredi | uredi kodo]
- za delo o žveplovih spojinah, še posebej za prvo sintezo polipeptidnega hormona
1956[uredi | uredi kodo]
sir Cyril Norman Hinshelwood
Nikolaj Nikolajevič Semjonov
- za raziskovanje mehanizmov kemijskih reakcij
1957[uredi | uredi kodo]
- za delo na nukleotidih in njihovih koencimih
1958[uredi | uredi kodo]
Frederick Sanger
- za delo na področju zgradbe proteinov, še posebej inzulina
1959[uredi | uredi kodo]
- za odkritje in razvoj polarografskih postopkov analize
1960[uredi | uredi kodo]
- za postopek določanja starosti z ogljikom-14
1961[uredi | uredi kodo]
- za delo o presnovi ogljikovega dioksida v rastlinah
1962[uredi | uredi kodo]
Max Ferdinand Perutz
John Cowdery Kendrew
- za preučevanje zgradbe kroglastih proteinov
1963[uredi | uredi kodo]
- za njuna odkritja na področju visokih polimerov
1964[uredi | uredi kodo]
- za dognanja o zgradbi pomembnih biokemičnih snovi z uporabo postopkov z rentgenskimi žarki
1965[uredi | uredi kodo]
- za dosežke na področju organske sinteze
1966[uredi | uredi kodo]
- za delo na področju kemijskih vezi in elektronske sestave molekul
1967[uredi | uredi kodo]
Manfred Eigen
Ronald George Wreyford Norrish
George Porter
- za raziskovanje izjemno hitrih kemijskih reakcij.
1968[uredi | uredi kodo]
- za odkritje obratnih povezav, ki nosijo njegovo ime
1969[uredi | uredi kodo]
Derek Harold Richard Barton
Odd Hassel
- za doprinose k razvoju zamisli prilagoditve
1970[uredi | uredi kodo]
- za odkritje sladkornih nukleotidov in njihove vloge v biosintezi ogljikovih hidratov
1971[uredi | uredi kodo]
- za prispevek k elektronskemu sestavu in geometriji molekul, še posebej prostih radikalov
1972[uredi | uredi kodo]
Christian B. Anfinsen
Stanford Moore
William H. Stein
- za njegovo delo na ribonukleazi in za njihov prispevek k razumevanju povezave med kemično zgradbo in katalitično aktivnostjo molekule ribonukleaze
1973[uredi | uredi kodo]
Ernst Otto Fischer
Geoffrey Wilkinson
- za delo na kemiji organometaličnih zmesi
1974[uredi | uredi kodo]
- za temeljno delo, tako teoretično kot eksperimentalno na področju fizikalne kemije makromolekul
1975[uredi | uredi kodo]
John Warcup Cornforth
Vladimir Prelog
- za njegovo delo na stereokemiji encimsko kataliziranih reakcij in za njegovo delo pri raziskovanju organskih molekul in reakcij
1976[uredi | uredi kodo]
- za preučevanje zgradbe boranov
1977[uredi | uredi kodo]
- za prispevek k neravnotežni termodinamiki
1978[uredi | uredi kodo]
- za oblikovanje kemiosmotske teorije
1979[uredi | uredi kodo]
1980[uredi | uredi kodo]
Paul Berg
Walter Gilbert
Frederick Sanger
- za njegovo preučevanje biokemije nukleinskih kislin 'in za njune prispevke pri določitvi osnovnih zaporedij v nukleinskih kislinah
1981[uredi | uredi kodo]
- za teorije glede poteka kemijskih reakcij
1982[uredi | uredi kodo]
- za razvoj kristalografske elektronske mikroskopije
1983[uredi | uredi kodo]
- za delo na mehanizmih reakcij elektronskega prenosa
1984[uredi | uredi kodo]
- za razvoj metodologije za kemijsko sintezo na trdni matrici
1985[uredi | uredi kodo]
Herbert A. Hauptman
Jerome Karle
- za dosežke v razvoju metod za neposredno določitev kristalne zgradbe
1986[uredi | uredi kodo]
Dudley R. Herschbach
Yuan T. Lee
John C. Polanyi
- za prispevke pri dinamiki osnovnih kemičnih procesov
1987[uredi | uredi kodo]
Donald J. Cram
Jean-Marie Lehn
Charles J. Pedersen
- za razvoj in uporabo molekul, ki imajo zgradbi-specifično medsebojno vplivanje visoke selektivnosti
1988[uredi | uredi kodo]
Johann Deisenhofer
Robert Huber
Hartmut Michel
- za določitev tridimenzionalne zgradbe fotosintetskega reakcijskega centra
1989[uredi | uredi kodo]
- za raziskovanje katalitičnih lastnosti RNA.
1990[uredi | uredi kodo]
- za razvoj teorije in metodologije sinteze organskih spojin
1991[uredi | uredi kodo]
- za prispevke k razvoju visokoločljivostne jedrsko-magnetno-resonančne (NMR) spektroskopije
1992[uredi | uredi kodo]
- za prispevek k teoriji o prenašanju elektronov v kemijskih sistemih
1993[uredi | uredi kodo]
- za prispevke k razvoju metod na področju kemije DNK
1994[uredi | uredi kodo]
- za njegove prispevke h kemiji karbokacije
1995[uredi | uredi kodo]
Paul J. Crutzen
Mario J. Molina
F. Sherwood Rowland
- za delo iz atmosferske kemije.
1996[uredi | uredi kodo]
Robert Curl
sir Harold Walter Kroto
Richard Smalley
- za odkritje fulerenov
1997[uredi | uredi kodo]
Paul D. Boyer
John E. Walker
Jens C. Skou
- za pojasnitev mehanizma encimov, ki je odgovoren za sintezo adenozin trifosfata in za odkritje encima, ki prenaša ione, Na+K+-ATPase
1998[uredi | uredi kodo]
Walter Kohn
John Anthony Pople
- za razvoj funkcionalno gostotne teorije in za razvoj računalniških metod v kvantni kemiji
1999[uredi | uredi kodo]
- za raziskave prehodnih stanj kemijskih reakcij s pomočjo femtosekundne spektroskopije
2000[uredi | uredi kodo]
Alan J Heeger
Alan G MacDiarmid
Hideki Širakava
2001[uredi | uredi kodo]
William S. Knowles
Ryoji Noyori
K. Barry Sharpless
- za delo na kiralno kataliziranih reakcijah hidrogenacije in za delo na kiralno kataliziranih oksidacijskih reakcijah
2002[uredi | uredi kodo]
Kurt Wüthrich
John B. Fenn
Koiči Tanaka
- za razvoj postopka za identifikacijo in strukturno analizo bioloških makromolekul
2003[uredi | uredi kodo]
- za odkritje ionskih kanalčkov v celičnih membranah
2004[uredi | uredi kodo]
Aaron Ciechanover
Avram Hershko
Irwin Rose
- za odkritje degradacije proteinov ob posredovanju ubikvitina
2005[uredi | uredi kodo]
Robert Grubbs
Richard Schrock
Yves Chauvin
- za razvoj metatezične metode v organski sintezi
2006[uredi | uredi kodo]
- za njegovo delo na molekularnih osnovah genskega prepisovanja v evkariontskih celicah
2007[uredi | uredi kodo]
- za preučevanje kemičnih postopkov obdelovanja trdnih površin
2008[uredi | uredi kodo]
Osamu Shimomura
Martin Chalfie
Roger Tsien
- za odkritje in razvoj zeleno fluorescirajočega proteina (GFP)
2009[uredi | uredi kodo]
Venkatraman Ramakrišnan
Thomas A. Steitz
Ada E. Yonath
- za raziskave na področju zgradbe in funkcije ribosoma
2010[uredi | uredi kodo]
Richard F. Heck
Eiiči Negiši
Akira Suzuki
- za s paladijem katalizirane sklopitve v organski sintezi
2011[uredi | uredi kodo]
- za odkritje kvazikristalov
2012[uredi | uredi kodo]
Robert Lefkowitz
Brian Kobilka
- za raziskave na z G-proteinom sklopljenih receptorjih
2013[uredi | uredi kodo]
Martin Karplus
Michael Levitt
Arieh Warshel
- za razvoj večrazsežnih modelov kompleksnih kemičnih sistemov
2014[uredi | uredi kodo]
Eric Betzig
Stefan Hell
William Moerner
- za razvoj visokoločljivostne fluorescenčne mikroskopije
2015[uredi | uredi kodo]
Paul L. Modrich
Aziz Sancar
Tomas Lindahl
- za študijo mehanizmov popravljanja DNK
2016[uredi | uredi kodo]
Ben Feringa
Jean-Pierre Sauvage
Fraser Stoddart
- za dizajn in sintezo molekularnih strojev
2017[uredi | uredi kodo]
Jacques Dubochet
Joachim Frank
Richard Henderson
- za razvoj krioelektronske mikroskopije za visokoločljivostno določevanje zgradbe biomolekul v raztopini
2018[uredi | uredi kodo]
Frances Arnold
George P. Smith
Gregory P. Winter
- za usmerjeno evolucijo encimov in za fagno prikazovanje peptidov ter protiteles
2019[uredi | uredi kodo]
John B. Goodenough
M. Stanley Whittingham
Akira Jošino
- za razvoj litij-ionskih baterij
2020[uredi | uredi kodo]
Emmanuelle Charpentier
Jennifer Doudna
- za razvoj metode za urejanje genoma
2021[uredi | uredi kodo]
Benjamin List
David W.C. MacMillan
- za razvoj nesimetrične organokatalize
2022[uredi | uredi kodo]
Carolyn R. Bertozzi
Morten Meldal
K. Barry Sharpless
- za razvoj klik kemije in bioortogonalne kemije
Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]
