Giovanni Battista Tiepolo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Giovanni Battista Tiepolo
Portret
Avtoportret (1750–1753), iz stropne freske v Würzburške rezidence
RojstvoGiovanni Battista Tiepolo
5. marec 1696({{padleft:1696|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:5|2|0}})[1][2][…]
Benetke[4][5][6]
Smrt27. marec 1770({{padleft:1770|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:27|2|0}})[1][2][…] (74 let)
Madrid[4][5][6]
NarodnostItalijan
Državljanstvo Beneška republika
Poklicfreskant, tiskarski grafik, arhitekturni risar, slikar, grafik, tiskar, jedkar
Poznan poslikarstvo
GibanjeBarok, rokoko

Giovanni Battista Tiepolo (italijanska izgovorjava: [dʒoˈvanni batˈtista ˈtjɛːpolo, ˈtjeː-][7]; 5. marec 1696 – 27. marec 1770), znan tudi kot Giambattista (ali Gianbattista) Tiepolo, je bil italijanski slikar in grafik iz Beneške republike, ki je slikal v baročnem in rokokojskem slogu in velja za pomembnega člana beneške šole iz 18. stoletja. Bil je plodovit in ni delal samo v Italiji, ampak tudi v Nemčiji in Španiji.

Giovanni Battista Tiepolo, skupaj z Giambattisto Pittonijem, Canalettom, Giovanom Battisto Piazzetto, Giuseppejem Mario Crespijem in Francescom Guardijem velja za tradicionalne stare mojstre tega obdobja.

Uspešen že od začetka svoje kariere, ga je Michael Levey opisal kot »največjega dekorativnega slikarja Evrope 18. stoletja, pa tudi njenega najbolj sposobnega rokodelca.«[8]

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Slava sv. Dominika, 1723
Scipion Afričan osvobodi Massivo prikazuje Massiva, nečaka numidijskega princa, kako je izpuščen, potem ko ga je ujel Scipio Africanus.[9] Muzej umetnosti Walters.
Kleopatrin banket, 1743–44, 1743–44

Mladost (1696–1726)[uredi | uredi kodo]

Rojen v Benetkah, je bil najmlajši od šestih otrok Domenica in Orsette Tiepolo.[10] Njegov oče je bil majhen ladijski trgovec,[11] ki je pripadal družini, ki je nosila prestižno patricijsko ime Tiepolo, ne da bi imela plemiško poreklo. Nekateri otroci so dobili plemiške botre, Giambattista pa je prvotno dobil ime po botru, beneškem plemiču Giovanniju Battisti Doriàju. Krščen je bil 16. aprila 1696 v tamkajšnji cerkvi San Pietro di Castello (takrat še uradno beneška stolnica). Njegov oče je umrl približno leto kasneje, mati pa pustil vzgojo družine majhnih otrok, verjetno v nekoliko težkih okoliščinah.

Leta 1710 je postal učenec Gregoria Lazzarinija, uspešnega slikarja eklektičnega sloga. Nanj pa je vsaj enako močno vplivalo njegovo preučevanje del drugih sodobnih umetnikov, kot sta Sebastiano Ricci in Giovanni Battista Piazzetta ter del njegovih beneških predhodnikov, zlasti Tintoretta in Veroneseja.[12] Biografija njegovega učitelja, objavljena leta 1732, pravi, da je Tiepolo »odstopil od (Lazzarinijevega) študiranega načina slikanja in, ves duh in ogenj, sprejel hiter in odločen slog«. Njegova najzgodnejša znana dela so upodobitve apostolov, naslikane v spandrelih kot del okrasja cerkve Ospedoletto v Benetkah v letih 1715–6.[13] Približno v istem času je postal slikar doža Giovannija II. Cornara in nadzoroval obešanje slik v njegovi palači, pa tudi sam je naslikal številna dela, od katerih sta bila identificirana le dva portreta.[14] Svojo prvo fresko je naslikal leta 1716 na stropu cerkve v Biadenu blizu Trevisa.[9] Verjetno je zapustil Lazzarinijev atelje leta 1717, ko je bil sprejet v Fraglio ali ceh slikarjev.[12]

Okoli 1719–1720 je naslikal shemo fresk za premožnega in nedavno poplemenitenega založnika Giambattista Baglioneja v dvorani njegove vile v Massanzagu blizu Padove. Tiepolo je upodobil zmagoslavje Aurore na stropu in mit o Faetonu na stenah, kar je ustvarilo nekakšno fluidno prostorsko iluzijo, ki je postala ponavljajoča se tema v njegovem delu.[15]

Leta 1722 je bil eden od dvanajstih umetnikov, ki so jim naročili, da prispevajo sliko na platnu enega od apostolov kot del okrasne sheme za ladjo San Stae v Benetkah. Drugi vpleteni umetniki so bili Ricci, Piazetta in Pellegrini.[16]

Poroka in otroci[uredi | uredi kodo]

Rinaldo očaran z Armido, 1742–1745

Leta 1719 se je Tiepolo poročil s plemkinjo Mario Cecilio Guardi, sestro dveh sodobnih beneških slikarjev, Francesca in Giovannija Antonia Guardija. Tiepolo in njegova žena sta imela devet otrok, od katerih so štiri hčere in trije sinovi preživeli polnoletnost. Dva od njegovih sinov, Domenico in Lorenzo, sta slikala z njim kot njegova pomočnika in pozneje dosegla nekaj neodvisnega priznanja, zlasti Giovanni Domenico Tiepolo. Njegovi otroci so slikali figure s podobnim dizajnom kot njihov oče, vendar z značilnimi, tudi žanrskimi, slogi. Njegov tretji sin je postal duhovnik. Med njegovimi učenci so bili Fabio Canal, Francesco Lorenzi in Domenico Pasquini.

Zgodnje zrelo delo (1726–1750)[uredi | uredi kodo]

Junona in Luna, c., c. 1735–1745
Perzej in Andromeda, 1730–1731

Nekaj večjih naročil je prišlo od patricijske družine Dolfin. Dionisio Dolfin, videmski nadškof v Furlaniji, ga je zaposlil, da je okrasil kapelo v videmski stolnici in nato naslikal še en cikel, ki prikazuje epizode iz življenja Abrahama in njegovih potomcev iz Geneze v njegovi nadškofovski palači ("Arcivescovado" «) (dokončano 1726–1728). Kljub vzvišeni tematiki so svetlih barv in lahkotnega razpoloženja: Michael Levey opisuje slike v palači kot »bleščeč niz miz, poln duhovitosti in elegance«[8]] Tiepolo je uporabil veliko hladnejšo paleto kot prejšnji beneški slikarji, da bi ustvaril prepričljiv učinek dnevne svetlobe. Njegove prve mojstrovine v Benetkah so bile cikel desetih ogromnih platen, naslikanih za okras velike sprejemne sobe Ca' Dolfin na Beneškem kanalu (pribl. 1726–1729), ki prikazuje bitke in zmagoslavja iz zgodovine starega Rima.[16]

Te zgodnje mojstrovine, inovativne med beneškimi freskami zaradi svoje svetlosti, so mu prinesle številna naročila. Slikal je platna za cerkve, kot je Verolanuova (1735–1740), za Scuola dei Carmini (1740–1747), v Cannaregiu, strop za Palazzi Archinto in Casati-Dugnani v Milanu (1731), kapelo Colleoni v Bergamo (1732–1733), strop za Gesuati (Santa Maria del Rosario) v Benetkah sv. Dominika, ki postavlja rožni venec (1737–1739), Palazzo Clerici, Milano (1740), okraski za vilo Cordellina Molin, strop za Chiesa degli Scalzi (1743–1744); zdaj uničena (rekonstitucija: [14]), Villa Cordellina, v Montecchio Maggiore (1743–1744) in za plesno dvorano Palazzo Labia v Benetkah (zdaj televizijski studio), ki prikazuje Zgodbo o Kleopatri (1745–1750).

Jedkanice[uredi | uredi kodo]

Tiepolo je ustvaril dva kompleta jedkanic, Capricci (okoli 1740–1742) in Scherzi di fantasia (okoli 1743–1757). Deset capriccijev je prvi objavil Anton Maria Zanetti, vključenih v tretjo izdajo zbirke lesorezov po Parmigianu. Ločeno so bila objavljena šele leta 1785. Tematika je pogosto bizarna in fantastična, dela pa veliko dolgujejo zgledu Salvatorja Rosa in Giovannija Benedetta Castiglioneja.[17] 23 Scherzev je bilo vgraviranih več kot deset let in zasebno v obtoku, komercialno objavljenih šele po Tiepolovi smrti, s številkami in naslovi, ki jih je dodal njegov sin Giandomenico. Predmeti vključujejo skrivnostne vzhodnjaške figure in v nekaterih kasnejših grafikah prizore nekromancije.[18]

Apoteoza Španije, 1762–1766, Kraljeva palača v Madridu
Bogastvo in koristi španske monarhije pod Karlom III., 1762, Narodna galerija umetnosti

Würzburška rezidenca (1750–1753)[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Würzburška rezidenca.

Do leta 1750 se je Tiepolov sloves trdno utrdil po vsej Evropi s pomočjo njegovega prijatelja Francesca Algarottija, trgovca z umetninami, kritika in zbiratelja. Tistega leta je po naročilu knezoškofa Karla Philipa von Greiffenklaua odpotoval v Würzburg, kamor je prispel novembra 1750. Tam je ostal tri leta, med katerimi je izdelal stropne poslikave v palači Neue Residenz (dokončana 1744). V sodelovanju s svojima sinovoma Giandomenico in Lorenzom je poslikal freske v salonu Kaisersaal, nato pa je bil povabljen, da pripravi načrt za veličastno vhodno stopnišče (Treppenhaus), ki ga je zasnoval Balthasar Neumann. To je ogromna stropna freska na 677 m 2 in je bila dokončana novembra 1753.[19] Njegova Alegorija planetov in celin prikazuje Apolona, ki se podaja na svojo dnevno pot; božanstva okoli njega simbolizirajo planete; alegorične figure (na vencu) predstavljajo štiri celine. V evropski del te freske je vključil več portretov, vključno z avtoportretom, eden od njegovega sina Giandomenica, eden od knezoškofa von Greiffenklaua, eden od slikarja Antonia Bossija in eden od arhitekta, Balthasarja Neumanna.[20]

Vrnitev v Benetke in Benečijo (1753–1770)[uredi | uredi kodo]

Brezmadežno spočetje, 1767–1768

Tiepolo se je leta 1753 vrnil v Benetke. Po njem so zdaj povpraševali doma, pa tudi v tujini, kjer je bil izvoljen za predsednika Padovanske akademije. Nadaljeval je z dokončanjem gledaliških fresk za cerkve; Triumf vere za Chiesa della Pietà; freske na ploščah za Ca' Rezzonico (kjer je zdaj tudi njegova stropna freska iz Palazzo Barbarigo) in slike za patricijske vile na beneškem podeželju, kot je vila Valmarana v Vicenzi in dodelan panegirični strop za vilo Pisani v Stra.

Na nekaterih slavnih freskah v Palazzo Labia je upodobil dva prizora iz Kleopatrinega življenja: srečanje Antonija in Kleopatre in leopatrino pojedino, kot tudi na osrednji stropni freski Triumf Belerofonta nad časom. Tu je sodeloval z Girolamom Mengozzijem Colonno. Ta povezava s Colonno, ki je oblikoval tudi scenografijo za opero, poudarja vse večjo težnjo po kompoziciji kot uprizorjeni fikciji v Tiepolovih freskah. Arhitektura banketne freske spominja tudi na Veronesejevo poroko v Kani. Leta 1757 je naslikal oltarno sliko za družino Thiene, ki predstavlja apoteozo svetega Kajetana. Je v cerkvi zaselka Rampazzo v Camisano Vicentino.

Madrid[uredi | uredi kodo]

Apolno zasleduje Dafne, 1755–1760
Mana v puščavi

Leta 1761 je Karel III. naročil Tiepolu izdelavo stropne freske za okrasitev prestolne sobe kraljeve palače v Madridu. Panegirična tema je Apoteoza Španije in ima alegorične upodobitve, ki spominjajo na prevlado Španije v Ameriki in po vsem svetu.

Poslikal je tudi dva druga stropa v palači in izvedel številna zasebna naročila v Španiji.[21] Vendar je trpel zaradi ljubosumja in ostrega nasprotovanja vzhajajočega prvaka neoklasicizma Antona Raphaela Mengsa; na pobudo Mengsovega zagovornika, kraljevega spovednika Joaquima de Electa, je dal Tiepolovo serijo platen za cerkev S. Pascuala v Aranjuezu zamenjati z deli njegovega ljubljenca.

Tiepolo je umrl v Madridu 27. marca 1770. Pokopan je v Madonni dell'Orto v Benetkah.

Po njegovi smrti sta vzpon strogega neoklasicizma in postrevolucionarni zaton absolutizma privedla do počasnega zatona rokokojskega sloga, povezanega z njegovim imenom, vendar nista okrnila njegovega ugleda. Leta 1772 je bil Tiepolov sin dovolj spoštovan, da je postal slikar doža Giovannija II. Cornara, odgovornega za dekoracijo Palazzo Mocenigo v sestiereju San Polo v Benetkah.

Galerija[uredi | uredi kodo]

  • Satirica s puttom, c. 1740–1742, muzej Norton Simon
    Satirica s puttom, c. 1740–1742, muzej Norton Simon
  • Imperij Flore, c. 1743, Muzej lepih umetnosti v San Franciscu
    Imperij Flore, c. 1743, Muzej lepih umetnosti v San Franciscu
  • Alegorija planetov in celin, 1752
    Alegorija planetov in celin, 1752
  • Žrtev Ifigenije, 1757, Villa Valmarana
    Žrtev Ifigenije, 1757, Villa Valmarana
  • Alegorija kreposti in plemenitosti (Allegorija moči in modrosti), c. 1740–1750, Museo Poldi Pezzoli
    Alegorija kreposti in plemenitosti (Allegorija moči in modrosti), c. 1740–1750, Museo Poldi Pezzoli
  • Skica za Venero in Vulkana, 1765–66
    Skica za Venero in Vulkana, 1765–66
  • Družina Satirov (Pan in njegova družina), jedkanica, c. 1743–1750
    Družina Satirov (Pan in njegova družina), jedkanica, c. 1743–1750
  • Karikatura nizkega gospoda, ki drži muf, pero in sivo črnilo
    Karikatura nizkega gospoda, ki drži muf, pero in sivo črnilo
  • Ženska in dojenček satir v pokrajini, iz serije jedkanic 'Kapriči'
    Ženska in dojenček satir v pokrajini, iz serije jedkanic 'Kapriči'

Seznam del[uredi | uredi kodo]

Slike pred letom 1740[uredi | uredi kodo]

Delo Datacija Lega Link
Scipion Afričan osvobodi Massivo med 1719 in 1721 Walters Art Museum, Baltimore, USA
Mučeništvo sv. Bartolomeja 1722 San Stae, Benetke
Slava sv. Dominika 1723 Gallerie dell'Accademia, Benetke
Ugrabitev Europe ok. 1725 Gallerie dell'Accademia, Benetke
Alegorija moči zgovornosti ok. 1725 Courtauld Institute, Model za Palazzo Sandi, Benetke
Freske 1726 Škofovska palača, Videm
Ca' Dolfin Tiepolos 1726–1729 Metropolitan Museum of Art, New York; Ermitaž, Sankt Peterburg; Kunsthistorisches Museum, Dunaj
Perzej & Andromeda 1730 Frick Collection
Vzgoja Marije 1732 Santa Maria della Consolazione, Benetke (Fava), Benetke
Angel rešuje Hagar 1732 Scuola Grande di San Rocco, Benetke
Janez Krstnik pridiga 1732–1733 Cappella Colleoni, Bergamo
Obglavljenje Janeza Krstnika 1732–1733 Cappella Colleoni, Bergamo
Bič jač 1732–1735 Gallerie dell'Accademia, Benetke
Jožef prejema prstan od faraona 1732–1735 Dulwich Picture Gallery
Triumf Zefirja in Flore 1734–1735 Museo del Settecento Veneziano, Ca' Rezzonico, Benetke
Jupiter in Danaa 1736 Universitet Konsthistoriska Institutionen, Stockholm
Najdba Mojzesa 1736–1738 National Gallery of Scotland, Edinburgh
Papež sv. Klemen, ki časti Trojico 1737–1738 Stara pinakoteka, München
Sv. Avguštin, sv. Ludvik Francoski, sv. Janez Evangelist in škof 1737–1738 Palais des Beaux-Arts de Lille
Ustanova rožnega venca 1737–1739 Cerkev Santa Maria del Rosario (Gesuati), Benetke
Kristus nosi križ 1737–1738 Sant'Alvise, Benetke
Madona z gore Karmel 1730s Pinakoteka Brera, Milano
Marija in šest svetnikov 1737–1740 Museum of Fine Arts, Budapest

Dela od 1740–1750[uredi | uredi kodo]

Delo Datacija Lega Link
Devica s tremi dominikanskimi svetnicami 1739–1748 erkev Santa Maria del Rosario (Gesuati), Benetke
Aleksander Veliki in Campaspe v ateljeju Apelles 1740 Getty Center, Los Angeles
Devica se prikazuje sv. Filipu Neriju 1740 Museo Diocesano, Camerino
Zbiranje mane 1740–1742 Parrocchiale, Verolanuova
Melkizedekova žrtev 1740–1742 Parrocchial church, Verolanuova
Najdba Mojzesa 1740–1745 National Gallery of Victoria, Melbourne [1]
Rinaldo očaran z Armido 1742 Art Institute of Chicago
Rinaldo in Armida v njenem vrtu 1742 Art Institute of Chicago
Armido zapusti Rinaldo 1742 Art Institute of Chicago
Rinaldo in mag iz Ascalona 1742 Art Institute of Chicago
Zmaga kreposti in plemenitosti nad nevednostjo 1743 Norton Simon Museum, (Pasadena, CA)
Imperij Flore 1743 The Legion of Honor, (San Francisco, CA)
Čas razkriva resnico ok. 1743 Museo Civico Palazzo Chiericati, Vicenza
Kleopatrin banket 1743–1744 National Gallery of Victoria, Melbourne [2]
Častilci 1743–1745 Gallerie dell'Accademia, Benetke
Apolon in Dafne 1755–1760 National Gallery of Art, Washington DC [3]
Odkritje pravega križa ok. 1745 Gallerie dell'Accademia, Benetke
Čas razkriva resnico ok. 1745–1750 Museum of Fine Arts, Boston [4]
Freske zgodbe o Kleopatri 1746 Palazzo Labia, Benetke
Sv. Patrik, irski škof 1746 Musei Civici di Padova, Padova
Zadnje obhajilo svete Lucije 1747–1748 Santi Apostoli, Benetke
Banket Kleopatre in Antonija 1747–1750 North Carolina Museum of Art, Raleigh, ZDA
Poveličevanje družine Barbaro 1749–1750 Metropolitan Museum of Art, New York, USA
Sv. Jakob Veliki osvaja Mavre 1749–1750 Museum of Fine Arts, Budimpešta
Bakh in Ariadna 1743–1745 National Gallery of Art, Washington, D.C., USA

Dela po letu 1750[uredi | uredi kodo]

Delo Datacija Lega Link
Freske 1751–1753 Würzburška rezidenca [5] [6]
zbirka Manna okoli 1751 Narodni muzej Srbije, Beograd
Alegorija planetov in celin 1752 Metropolitanski muzej umetnosti, New York [7]
Hijacintova smrt 1752–1753 Thyssen-Bornemisza Museum, Madrid
Čaščenje Treh kraljev 1753 Stara pinakoteka, Munich
Kronanje Device 1754 Kimbell Art Museum, Dallas (model za Ospedale della Pietà)
Prihod gonfaloniera Piera Soderinija v Firence leta 1502
(L'ingresso di gonfaloniere Piero Soderini in Firenze nel 1502) 		1754 Swiss Embassy, Rim, Italija [8]
Alegorija z Venero in Časom 1754–1758 Narodna galerija, London
Freske iz rimske mithologije 1757 Villa Valmarana, Vicenza
Sedeči mož in dekle z vrčem okoli 1755 Narodna galerija, London
Teološke kreposti okoli 1755 Kraljevi muzeji lepih umetnosti Belgije, Bruselj
Mučeništvo sv. Agate okoli 1756 Gemäldegalerie, Berlin
Alegorija zaslug, ki jih spremlja plemenitost in krepost 1757–1758 Museo del Settecento Veneziano, Ca' Rezzonico, Benetke
Santa Tecla moli za osvoboditev Esteja od kuge 1759 Santa Tecla, Este
Papež sv. Silvester krsti cesarja Konstantina Velikega 1759 cerkjev San Silvestro, Brescia
Videnje sv. Ane 1759 Gemäldegalerie Alte Meister, Dresden
Vrlina in plemenitost kronata ljubezen 1759–1761 Museum of Fine Arts, Boston
Model za apoteozo družine Pisani 1760 Musée des Beaux-Arts d'Angers
Marija in lišček okoli 1760 National Gallery of Art, Washington
Ženska s papigo 1760–1761 Ashmolov muzej, Oxford
Apoteoza družine Pisani 1761–1762 Vila Pisani, Stra
San Carlo Borromeo 1767–1769 Cincinnati Art Museum
Brezmadežno spočetje 1767–1769 Muzej Prado, Madrid
Slava Španije 1762–1766 Prestolna soba Kraljeva palača, Madrid
Apoteoza španske monarhije 1762–1766 Kraljičina predsoba, kraljeva palača v Madridu
Venera in Vulkan 1762–1766 Halberdiersova soba, kraljeva palača v Madridu
Pokopavanje Kristusa 1769–1770 Narodni muzej antične umetnosti, Lizbona [9]
Beg v Egipt 1765–1770 Narodni muzej antične umetnosti, Lizbona [10]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ 1,0 1,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  2. ↑ 2,0 2,1 Giovanni Battista Tiepolo
  3. ↑ 3,0 3,1 Benezit Dictionary of Artists — OUP, 2006. — ISBN 978-0-19-977378-7
  4. ↑ 4,0 4,1 Тьеполо Джованни Баттиста // Большая советская энциклопедия: [в 30 т.] — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1969.
  5. ↑ 5,0 5,1 http://www.getty.edu/vow/ULANFullDisplay?find=Giovanni+Battista+Tiepolo&role=&nation=&prev_page=1&subjectid=500018523
  6. ↑ 6,0 6,1 RKDartists
  7. ↑ Luciano Canepari. »Tiepolo«. DiPI Online (v italijanščini). Pridobljeno 17. marca 2021.
  8. ↑ 8,0 8,1 Levey 1980, str. 193.
  9. ↑ »Scipio Africanus Freeing Massiva«.
  10. ↑ Barcham, William L. »Tiepolo«. Grove Art Online. Oxford Art Online, Oxford University Press. Pridobljeno 3. maja 2014. (zahtevana naročnina)
  11. ↑ »Tièpolo, Giambattista«. Treccani (v italijanščini). Treccani. Pridobljeno 3. maja 2014.
  12. ↑ 12,0 12,1 Giambattista Tiepolo 1698–1770 1996, str. 37.
  13. ↑ Giambattista Tiepolo 1698–1770 1996, str. 37–8.
  14. ↑ Giambattista Tiepolo 1698–1770 1996, str. 57.
  15. ↑ Giambattista Tiepolo 1698–1770 1996, str. 40–1.
  16. ↑ 16,0 16,1 Giambattista Tiepolo 1698–1770 1996, str. 41.
  17. ↑ Giambattista Tiepolo 1698–1770 1996, str. 349– 50.
  18. ↑ Giambattista Tiepolo 1698–1770 1996, str. 358– 9.
  19. ↑ Levey 1980, str. 225–230.
  20. ↑ »Residenz staircase«. Würzburg Residenz. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. junija 2008.
  21. ↑ Wittkower 1973, str. 486.

Viri[uredi | uredi kodo]

Zunanje povzave[uredi | uredi kodo]

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Giovanni Battista Tiepolo.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Giovanni_Battista_Tiepolo&oldid=6148590«