Italijanski ognjeniki

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Italijanski ognjeniki so razporejeni po južni polovici Apeninskega polotoka, v Tirenskem morju in na Siciliji. Veliko italijanskih ognjenikov je pod morsko površino. Nekateri od teh so še delujoči, drugi pa so že davno ugasli in so prava podmorska gorovja.

Na Apeninskem polotoku so: Colli Albani, Vezuv in Campi Flegrei s podaljškom Flegrejsko otočje, predapeninska pogorja Amiata, Volsini, Cimini, Sabatini ter Roccamonfina pri Caserti in Monte Vulture pri Potenzi.

Karta Eolskega loka, sestavljenega iz sedmih otokov in desetih podmorskih ognjenikov

V Tirenskem morju so: Pontinski otoki, Eolski ognjeniški lok in osamelca Vavilov in Marsili. Eolski lok, podaljšek Eolskega otočja, sestavlja več ugaslih vulkanov: dvojica Lametini, Alcione, Glabro, Palinuro, Eolo, Enarete, Prometeo, Sisifo, Glauco, Magnaghi.

Na Siciliji so Etna in Eolski otoki: Vulcano, Lipari, Salina, Panarea, Stromboli, Alicudi, Filicudi. V Sicilski ožini so: Pelagijsko otočje, podvodni ognjeniški lok in Pantelleria. [1]

Delitev glede na dobo mirovanja[uredi | uredi kodo]

Ognjeniki se delijo na delujoče, mirovalne in ugasle. Med ugasle ognjenike spadajo tisti, ki so zadnjič bruhali pred več kot deset tisoč leti. V Italiji so to: Salina, Amiata, Volsini, Cimini, Sabatini, Alicudi, Filicudi, Linosa, Pontinsko otočje, Roccamonfina in Vulture, poleg njih pa še Vavilov in Eolski podmorski ognjeniški lok.

Mirovalni ali speči ognjeniki so tisti, ki so bruhali v zadnjih deset tisoč letih, vendar ne v sedanjosti, če je sedanja doba mirovanja krajša od najdaljše dobe mirovanja v zgodovini. To so v Italiji: Colli Albani, Campi Flegrei, Ischia, Vezuv, Lipari, Vulcano, Panarea, Isola Ferdinandea in Pantelleria. Vezuv, Vulcano in Campi Flegrei imajo najdaljše dobe mirovanja. Nevarnost mirovalnih ognjenikov se zelo spreminja glede na posamezne lastnosti vulkana in glede na število prebivalcev v njegovi bližini. Nevarni so tudi različni ognjeniški pojavi, kot na primer fumarole, ker njihova normalno nizka škodljivost zavaja v podcenjevanje njihovega potenciala.

Delujoči ognjeniki so tisti, ki so bili aktivni v zadnjih letih. V Italiji sta to predvsem Etna in Stromboli, ki sta pa zaradi pogostega bruhanja iz odprtih dimnikov uvrščena med manj nevarne vulkane. Nevarnejši so podvodni ognjeniki, predvsem Marsili in Palinuro pa tudi ugasla Vavilov in Magnaghi, ki so vključeni na spisek stalno kontroliranih italijanskih vulkanov. Aktiven je tudi podvodni ognjeniški lok v Sicilski ožini, ki je sestavljen iz trinajstih vulkanov, od katerih je največji Empedocle z otokom Ferdinandea.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Biancotti, A.: Le metamorfosi della terra. Come acqua, aria e fuoco plasmano il volto del nostro pianeta, Firenze 1995, ISBN 88-09-20559-