Flegrejsko otočje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Flegrejsko otočje
Flegree da Miseno tramonto.jpg
Flegrejsko otočje se nahaja v Italija
Flegrejsko otočje
Flegrejsko otočje
Flegrejsko otočje
Geografija
LegaTirensko morje
Koordinati40°45′0″N 14°01′0″E / 40.75000°N 14.01667°E / 40.75000; 14.01667Koordinati: 40°45′0″N 14°01′0″E / 40.75000°N 14.01667°E / 40.75000; 14.01667
OtočjeNeapeljsko otočje
Število otokov4
Večji otokiIschia, Procida, Nisida, Vivara, Capri
Površina50,54 km2
Najvišja nadm.višina787 m
Najvišji vrhMont Epomeo
Uprava
PokrajinaNapoli
DeželaKampanija

Flegrejsko otočje (v italijanskem izvirniku Isole Flegree [ìzole flegrèe]), je skupina štirih otokov v Tirenskem morju, zahodno od mesta Neapelj.[1] Upravno spada pod italijansko deželo Kampanija (pokrajina Napoli). Skupaj z otokom Capri in mnogimi majhnimi otoki v Neapeljskem zalivu, sestavlja Neapeljsko otočje.

Kakor istoimensko področje kopnega ob njem (Campi Flegrei), je otočje dobilo ime po ognju, iz latinske besede flego = gorim, kar jasno govori o vulkanskem delovanju na tem ozemlju. Izbruhi, ki so izoblikovali pokrajino, segajo daleč v preteklost (35.000 let od tega), toda ognjeniška dejavnost se še ni polegla. Otok Ischia je nastal verjetno okoli leta 2200 pr. n. št. po izbruhih današnje njegove najvišje vzpetine, ki je pa od leta 1301 neaktivna; na vulkansko dejavnost spominjajo le nekatere solfatare. Na otoku Procida so jasno vidni ostanki štirih vulkanskih žrel (kraterjev) in otoček Vivara je peto žrelo te skupine.

Otočje sestoji iz sledečih otokov:

Otok Površina km²
Ischia 46,3
Procida 4,13
Nisida 0,7
Vivara 0,4

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

V klasični epohi so se nekateri Flegrajski otoki imenovali Pithecussae, grško Pithekousai (Πιθηκοῦσαι, "otoki opic"). Grški mit pripoveduje o dveh razbojnikih, Cercopes iz Efeza, ki sta si privoščila potegavščino z Zevsom, ki ju je nato kaznoval tako, da ju je spremenil v opice in izgnal na otoka Aenaria (Ischia) in Prochyta (Procida).

Legenda je dala pošast Tifona pokopati pod Ischio, velikana Mimasa pa pokopati pod Procido. Takšne zgodbe bi lahko bile pomembne kot namig, kako so stari Grki poskušali pojasniti vulkanizem celotnega območja. Posledično spremembe topografije otokov so bile posledica pogostih posegov božanstev.

Sklici in viri[uredi | uredi kodo]

  1. Fiego, Giuseppe Consoli (1927). Cumae and the Phlegraean Fields (angleščina). American and British Traveller's Club.
  • Lessico Universale Italiano Treccani 1968-1986
  • Napoli e dintorni, Touring Club Italiano 1976

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]