Zgodovina Slovenije

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Zemljevid slovenskih dežel Petra Kozlerja iz 1853

Zgodovina Slovenije je zgodovina vseh prebivalcev na ozemlju današnje Republike Slovenije in v njeni neposredni soseščini od prazgodovine do danes, čeprav se ime Slovenija v pomenu, ki je približno enak današnjemu, pojavi šele leta 1834 v knjigi ruskega zgodovinarja Jurija Venelina Starodavni in današnji Slovenci, deset let kasneje pa še v pesmi Koseskega in se Slovenija kot politična enota prvič konstituira po letu 1945, kot samostojna država pa šele 1991.

Prazgodovina[uredi | uredi kodo]

Najstarejši dokaz človeškega bivanja na današnjem slovenskem ozemlju sta dve kamniti orodji iz Jame v Lozi pri Orehku, stari okoli 250.000 let. Iz obdobja würmske ledene dobe, ko so na ozemlju Slovenije živeli neandertalci, je najpomembnejša najdba piščalke iz Divjih bab v bližini vasi Šebrelje na Idrijsko-Cerkljanskem. V mlajši kameni dobi in bakreni dobi so se prebivalci že ukvarjali z živinorejo in poljedelstvom. Na prehodu iz bronaste v železno dobo je obstajala kultura žarnih grobišč. Za halštatsko obdobje so značilne utrjene naselbine na vzpetinah, imenovane gradišča, in lepo izdelani železni predmeti (npr. situle) in orožje (Most na Soči, Vače, Rifnik, Šentvid pri Stični). Njihovi prebivalci etnično niso določljivi.

Kelti in Rimljani[uredi | uredi kodo]

V 4. in 3. stoletju pr. n. št. so ozemlje današnje Slovenije zasedla plemena Keltov, ki so tu ustanovili prvo državno tvorbo imenovano Noriško kraljestvo. Na Gorenjskem in v delu Štajerske so živeli Tavriski, Karni so se naselili na severozahodu, Noričani na severu, Japodi na Dolenjskem in delno na Notranjskem, Latobiki na Dolenjskem in Posavju, ter Histri v Istri. Ta ljudstva so razvojno in gospodarsko zaostajala za Rimljani. Ukvarjala so se predvsem s poljedelstvom, živinorejo in pastirstvom. Iz tega časa izvirajo imena mnogih današnjih krajev (Bohinj, Tuhinj) in rek (Sava, Savinja, Drava).

Mesta Emona, Celeia, Poetovio, so navedena tudi na Peutingerjevi Tabuli, ki prikazuje cestno omrežje rimskega cesarstva v 1. stoletju pr.n.š.

Današnje slovensko ozemlje je imelo za Rimljane velik strateški pomen. Rimski prodor na ozemlje današnje Slovenije se je začel po ustanovitvi Akvileje (181 pr. n. št.). V drugi polovici 2. stoletja so Rimljani v istrskih vojnah podjarmili Histre, Tavriske (129 pr. n. št.) in Karne (115 pr. n. št.). Nato je Oktavijan v letih 35-33 pr. n. št. mejo premaknili vse do Donave in okoli 10 pr. n. št. mirno priključil še zavezniško Noriško kraljestvo.Zasedena področja so Rimljani vključili v provincialno organizacijo: zahodna Slovenija z Istro je bila vključena v 10. regijo Italije (Regio X), vzhodni del in Dolenjska sta bila vključena v provinco Panonijo, alpski prostor in Posavje sta bila sredi 1. stoletja vključena v provinco Norik. Nastajati so začela mesta Emona (danes Ljubjana), Celeia (danes Celje), Poetovio (danes Ptuj), Neviodunum (danes Drnovo), ki so jih naseljevali priseljenci iz Italije in poromanjeni staroselci. Zgrajen je bil cestni sistem z glavno osjo Akvileja-Emona-Celeia-Poetovio-Carnuntum (Petronell ob Donavi).

Prve organizirane krščanske cerkve so nastale proti koncu 3. stoletja; v 4., 5. in 6. stoletju so se oblikovale škofije, ki so sodile pod oblast metropolije v Akvileji. Zaradi obrambe meje Italije je v 3. stoletju na kraškem robu nastal utrdbeni sistem Claustra Alpium Iuliarum. V 5. in 6. stoletju je začela rimska oblast na ozemlju Slovenije slabeti zaradi vdorov germanskih plemen, ki so se premikala proti Italiji; domače prebivalstvo se je iz mest začelo seliti v višinska zatočišča. Sredi 5. stoletja so prek Slovenije v Italijo vdrli Huni in opustošili vrsto mest na poti, ob koncu 5. stoletja pa so Vzhodni Goti (Ostrogoti) zasedli Italijo in do 536 so bili v njihovo Italsko kraljestvo vključeni tudi Norik, Dalmacija in Panonija.

Naselitev Slovanov[uredi | uredi kodo]

V 6. stoletju so se na širšem ozemlju vzhodnih Alp naselili Slovani. Prvi slovanski naselitveni sunek je datiran okoli leta 550, potekal pa je iz smeri današnje Moravske. Drugi slovanski sunek je prišel po odhodu Langobardov z današnjega slovenskega ozemlja v Italijo leta 568. V izpraznjeni prostor so se začeli naseljevati Avari in Slovani.

Prostor, ki so ga poselili Slovani, so naseljevali tudi ostanki romaniziranih staroselcev, ki so deloma še ohranili krščanstvo. Naselitev Slovanov v Vzhodne Alpe potrjujejo propadi škofij v vzhodnoalpskem prostoru v drugi polovici 6. stoletja, sprememba poselitve in materialne kulture, predvsem pa uveljavitev novega, slovanskega govora. Meja z Bavarci se je že takrat začasno ustalila na vzhodnem Tirolskem, v 8. stoletju pa se je na robu Furlanske nižine in v Istri na kraškem robu ustalila meja z Langobardi.

Slovanski plemenski kneževini Karantanija in Karniola[uredi | uredi kodo]

Najverjetnejši obseg Karantanije okoli leta 800
Verjetni obseg Karniole okoli leta 800

Slovani v Vzhodnih Alpah so bili, tako kot Slovani v Panoniji, podrejeni oblasti avarskih kaganov. Avarski davčni pritiski in nasilje nad podrejenimi Slovani[1] so nekje med leti 622[1] in 626[2] sprožili obsežen slovanski upor pod Samovim vodstvom, ki je obsegal področja na današnjem Češkem in Moravskem, verjetno pa tudi že v Vzhodnih Alpah. Samova vstaja in avarski poraz pred Konstantinoplom sta vsekakor tako hudo omajala avarsko vojaško moč,[3] da so se jim v širokem loku od Sudetov do južne Rusije uprla številna slovanska plemena in se začasno otresla njihove oblasti.[4] Zdi se, da je bila Samova plemenska zveza delno že razslojena družba, saj Fredegarjeva kronika, ki opisuje tedanje dogodke, ločuje med izrazi »Vendi« in »Slovani«, pri čemer naj bi bili »Vendi« le tisti Slovani, ki so Avarom služili kot pomožna vojska.[5]

Samovi plemenski zvezi se je pridružil tudi velik del vzhodnoalpskih Slovanov pod vodstvom kneza Valuka.[6][7] Kdaj točno so se pridružili svojim severnim slovanskim sosedom, ni jasno.[7] Vsekakor so leta 630 v pohodih zoper Samovo kraljestvo sodelovali tudi Langobardi, ki pa so tedaj mejili le na vzhodnoalpske Slovane, in tem so že med leti 623-626 iztrgali iz rok področje v Kanalski dolini.[8] Po drugi strani pa so že leta 628 vzhodnoalpski Slovani proti Bavarcem dosegali tako odlične uspehe, da so dosegli ustalitev svoje zahodne meje, kar dokazuje, da so bile v igri širše povezave med Slovani in ne zgolj vojne lokalnih plemen na delu Vzhodnih Alp. To dokazuje vsaj povezovanje vzhodnoalpskih plemen in nastanek politične skupnosti, ki kasneje nosi ime Karantanija, če ne že Samove plemenske zveze na tem področju.[9] Čeprav so Valukovi Slovani v vzhodnih Alpah nedvomno vsaj od leta 630 pripadali Samovi plemenski zvezi, pa ni nujno, da so ji pripadali tudi Slovani južno od Alp na področju današnje Slovenije, saj je bilo to področje prehodnih vplivov med Langobardi, Avari in Slovani.[6][10] Samo je vladal do leta 658, [11] po njegovi smrti pa se je zveza plemen od Labe pa morda celo do Jadrana hitro razkrojila.[12]

Po propadu Samove plemenske zveze leta 658 je »krajina Slovanov« s središčem na Krnskem gradu severno od današnjega Celovca, ki se je že začela imenovati Karantanija, ohranila neodvisnost. Ko so Karantanci okoli leta 743 Bavarce zaprosili za pomoč v obrambi pred Avari, so morali priznati njihovo nadoblast, ter jim za talca poslali sina kneza Boruta, Gorazda, in knezovega nečaka Hotimira, ki so ju Bavarci pokristjanili. Z vladanjem kneza Hotimira leta 751 se je začelo pokristjanjevanje Karantancev, kar je sprožilo tri neuspele upore. Po porazu bavarskega kneza Tasila III. leta 788, je bila v frankovsko državo Karla Velikega skupaj z Bavarsko vključena tudi Karantanija. Ko je knez slavonskih Slovanov Ljudevit Posavski leta 819 zaradi nezadovoljstva s frankovskim furlanskim mejnim grofom začel upor, so se mu leta 820 priključili tudi Karantanci, a so bili še istega leta poraženi. Po zadušitvi tega upora so Franki leta 828 reorganizirali upravo in najkasneje tedaj so po večinskem mnenju zgodovinske stroke domače slovanske kneze zamenjali frankovski grofje. Iz časa Karantanije pa se je vse do leta 1414 ohranil poseben obred ustoličevanja koroških vojvod, ki je potekal v slovenskem jeziku. Kljub postopni integraciji Karantanije v frankovski politični okvir in njenemu kasnejšemu razpadu na posamezne dežele, se je na vsem njenem ozemlju ohranilo tudi slovensko govoreče plemstvo, o čemer pričajo t.i. slovenske fevdne prisege iz 17. stoletja. [13] [14]

Karniolo omenja že v 8. stoletju langobardski kronist Pavel Diakon, ki za deželo uporabi oznako " Carniola, patria Sclavorum ". Med zgodovinarji in arheologi prevladuje mnenje, da se je na območju osrednje Slovenije, v zgornjem Posavju, na prehodu iz 8. v 9. stoletje razvila slovanska plemenska kneževina Karniola, katere središče je bilo v Carniumu (današnjem Kranju). Leta 795 je izpričan edini domnevni knez Vojnomir. Karniola je bila ob koncu 8. stoletja vključena v frankovsko Furlansko marko, vendar je svojo plemensko ureditev ohranila do leta 828, ko so jo Franki po neuspešnem uporu panonskega slovanskega kneza Ljudevita Posavskega spremenili v mejno grofijo.

Langobardski kronist Pavel Diakon opisuje tudi prihod Slovanov na današnje ozemlje Primorske. V svojem znamenitem delu " Historia Langobardorum " (Zgodovina Langobardov), kjer je opisana zgodovina Langobardov od začetkov leta 560 do konca leta 740, Pavel Diakon omenja med drugim tudi bitko med Langobardi in slovanskimi bojevniki leta 670 ob reki Nadiži:

"Broxas dicitur, non longe a Foroiuli....ad ponte Natisonis fluminis"

Med najstarejšimi viri, ki omenjajo prisotnost Slovanov na današnjem ozemlju Primorske je listina rižanskega zbora. To je naziv zapisnika rižanskega zbora, ki se je odvijal najverjetneje leta 804, v kraju Rižana blizu Kopra. Rižanski zbor je sklical gradeški patriarh Fortunat. Udeležili so se ga predstavniki istrskih mest in kaštelov, predsedovali pa so mu trije cesarjevi odposlanci. V njej je, med drugim, zapisana obveza vojvode Janeza, ki je predstavljal tedanjo frankovsko oblast nad deželo, da bo Slovane, ki so se nastanili v okolico mest, pregnal v tiste kraje, v katerih mestom ne bodo povzročali škode na poljih in v gozdovih.[15]

Frankovska država[uredi | uredi kodo]

Frankovska država

Po neuspešnem bolgarskem prodoru v Panonijo in njeni ponovni osvojitvi je kralj Ludvik Nemški okoli leta 840 Panonijo podelil v fevd beguncu z Moravske Pribini. Leta 847 je bil Pribina imenovan za grofa in ozemlje Spodnje Panonije je postalo njegova last. Sedež oblasti je bil v Blatenskem kostelu na današnjem Madžarskem. Leta 861 je Pribino nasledil sin Kocelj in se iztrgal frankovskemu vplivu. Kocelj je podpiral slovanski misijon svetega Cirila in svetega Metoda in oviral delovanje salzburških misijonarjev. Vendar je bil okoli leta 876 odstranjen, kar je končalo kratko obdobje samostojnosti spodnjepanonske slovanske kneževine. Ozemlje je bilo ponovno vključeno v Vzhodno marko. V času vlade Arnulfa Koroškega je Koroška postala središče Vzhodne marke in dobila precejšnjo samostojnost znotraj cesarstva. Na slovenskem ozemlju se je krepila fevdalizacija, a proces je zaustavil prodor Madžarov ob koncu 9. stoletja.

Po porazu Bavarcev v bitki z Madžari pri današnji Bratislavi leta 907 je namreč ozemlje osrednje Slovenije za približno po stoletja padlo pod madžarsko oblast. Fevdalni sistem se je tako izoblikoval šele po porazu Madžarov pri Augsburgu leta 955 in ponovni vključitvi tega ozemlja v cesarstvo, v 10. in 11. stoletju.

V Svetem rimskem cesarstvu[uredi | uredi kodo]

Po novi osvojitvi je bila spremenjena tudi upravna organizacija, ki je temeljila na mejnih grofijah (markah oz. krajinah). Cesar Oton II. je Koroški, ki je leta 976 postala vojvodina, podredil sosednje mejne grofije: Karantansko marko, Podravsko in Savinjsko marko, Kranjsko, Istrsko marko in Furlansko ter Veronsko marko. Ta polsamostojna tvorba je obstajala do začetka 11. stoletja, ko so se začele oblikovati dežele. V tem obdobju se je utrdil fevdalni sistem, naselile so se pomembne plemiške rodbine, nastali so prvi gradovi okrepila se je kolonizacija in uveljavil se je hubni sistem delitve obdelovalne zemlje. Iz tega časa izvirajo tudi Brižinski spomeniki.

Iz mejnih krajin in iz nekaterih zaključenih ozemelj, ki so jih obvladovale velike plemiške družine, so se v visokem srednjem veku na Slovenskem izoblikovale zgodovinske dežele Štajerska, Koroška, Kranjska, Goriška, Trst in Istra, vključene v Sveto rimsko cesarstvo.

Prihod in utrditev Habsburžanov[uredi | uredi kodo]

Friderik III.

Potem ko so leta 1246 izumrli avstrijski vojvode Babenberžani in leta 1269 kranjski in koroški Spanheimi se je na prostoru Slovenije uveljavil češki kralj Otokar II. Přemysl, ki je leta 1260 ogrskemu kralju Beli IV. iztrgal Štajersko in leta 1269 zasedel Kranjsko in Koroško. Ker je že od leta 1254 s svojih rokah imel Avstrijo in je leta 1272 postal še furlanski generalni kapitan, je obvladoval ozemlja od Češke do Jadranskega morja. Vendar cesar Rudolf I. Habsburški teh pridobitev ni priznal in je začel vojno, ki se je končala z Otokarjevim porazom leta 1278. Rudolf je leta 1282 sinovoma Albrehtu in Rudolfu dal v fevd Avstrijo in Štajersko, Koroško in Kranjsko pa je dobila majnhardinska (tirolska) veja Goriških grofov. Ko je leta 1335 izumrla tudi ta velika rodbina, so Habsburžani pridobili še Kranjsko in Koroško, leta 1374 pa so po drugi veji Goriških podedovali še istrsko Pazinsko grofijo in Slovensko marko. Naposled so leta 1382 pridobili še Trst in s tem izhod na Jadransko morje.

Oblast Habsburžanov pa je začasno ogrozil vzpon domače rodbine, Celjskih grofov. Ta se je začel v drugi tretjini 14. stoletja: leta 1333 so dedovali po Vovbržanih, leta 1341 dobili grofovski naslov, povezava s cesarjem Sigismundom Luksemburškim pa jim je omogočila, da so se njihove posesti razširile še na Ogrsko in Hrvaško. Sigismund jih je leta 1436 povišal v državne kneze, kar je omogočilo razvoj posebne dežele, Celjske kneževine. Povišanje pa je sprožilo tudi vojno s Habsburžani, ki se je leta 1443 končala s poravnavo med Friderikom II. Celjskim in Friderikom III. Habsburškim. S poravnavo sta družini sklenili pogodbo o dedovanju, ki pa so jo po smrti zadnjega Celjana Ulrika II. leta 1456 Habsburžani morali ubraniti v vojni za celjsko dediščino. (do leta 1460).

Leta 1461 se je Friderik III. zaradi dediščine ogrske krone zapletel v vojno z ogrskim kraljem Matijo Korvinom in s svojim bratom Albrehtom, ki je zahteval del avstrijske dediščine. Spopadi, ki so v glavnem potekali v Spodnji Avstriji, so zajeli tudi Štajersko, v njih pa so cesarju precej pomagale notranjeavstrijske čete. Končali so se z Albrehtovo smrtjo brez potomcev leta 1463. Toda leta 1469 je Štajersko, predvsem Spodnjo, močno prizadela fajda plemstva in najemniških čet z vladarjem. Tudi te spopade je spodbudil ogrski kralj. Končala se je z usmrtitvijo najemniškega poveljnika Andreja Baumkircherja leta 1471. Po letu 1479 se je zaradi imenovanja salzburškega nadškofa Friderik III. znova zapletel v dolgotrajno vojno z Matijo Korvinom. Korvin je bil uspešen in njegove čete so zasedle večino Štajerske, Kranjske, Reko in vojvodino Avstrijo ter leta 1485 vkorakale na Dunaj. Oblast nad temi deželami so Habsburžani znova dobili šele po njegovi smrti, ko je ozemlja zasedel Maksimilijan I. Habsburški.

Konec srednjega veka, v 15. in 16. stoletju, so dogajanja na tem območju zaznamovali turški vpadi. Nezadovoljstvo s preslabo fevdalno obrambo zoper Turke in uvajanje novih, predvsem naturalnih davkov in tlake, so tudi na Slovenskem povzročili kmečke upore. Največji je 1515 zajel skoraj vse slovensko ozemlje. Leta 1572/73 so se v skupnem uporu povezali slovenski in hrvaški kmetje. Upori so se s krvavimi porazi nadaljevali vse do prve polovice 18. stoletja.

Leta 1518 se je v Innsbrucku zvršilo zasedanje vseh deželnih stanov dednih habsburških dežel. Na enotnem deželnem zboru so si zadali nalogo, da obrambno povežejo dedne dežele v trajno, trdno in enotno zvezo in da sodelujejo Notranjeavstrijske in Zgornjeavstrijske dežele v obrambi zoper Turkov. Na zasedanju so določili dedno celovitost habsburških dednih dežel.

Od reformacije do baroka[uredi | uredi kodo]

Sredi 16. stoletja se je na Slovenskem razmahnila reformacija pretežno luteranske smeri in postavila temelje slovenskega knjižnega jezika in s tem oblikovanja slovenske jezikovne skupnosti. Primož Trubar je leta 1550 izdal prvi knjigi v slovenskem jeziku, Abecednik in Katekizem. Protestanti so izdali še okoli 50 drugih knjig v slovenščini, med drugim je Adam Bohorič napisal prvo slovensko slovnico (Articae Horulae (1584)), leta 1584 pa je Jurij Dalmatin izdal prevod celotnega Svetega pisma.

V začetku 17. stoletja sta knežji absolutizem in katoliška cerkev v procesu Protireformacije in katoliške prenove zatrli protestantizem in za dolgo časa zavrli književnost v slovenskem jeziku.

Terezijanska in jožefinska doba[uredi | uredi kodo]

Dežele Notranje Avstrije leta 1794 (pred Napoleonovimi osvojitvami)

V času vladanja Marije Terezije in njenega sina, cesarja Jožefa II. (1765-1790), ko je bila med drugim uvedena tudi splošna šolska obveznost in vpeljano osnovno šolstvo v slovenskem jeziku (1774), se je s kulturno jezikovno akcijo slovenskih izobražencev začenjalo oblikovanje ideje o obstoju posebnega slovenskega naroda. Oba vladarja sta izvedla še številne druge reforme, vendar je moral Jožef II. nekatere najbolj radikalne razveljaviti še pred svojo smrtjo. Med pomembnejšimi ukrepi, ki so se obdržali, sta nevoljniški patent, ki je podložnik podelil osebno svobodo in tolerančni patent, ki je znova dovolil naselitev Judov in protestantov. Jožefa II. je kratko nasledil njegov brat, zmerni reformist Leopold II. (1790-92), tega pa sin konservativni Franc II.

Pod Francozi[uredi | uredi kodo]

Ilirske province

Ob koncu 18. stoletja so slovenske dežele dosegli spopadi francoskih revolucionarnih vojn. Leta 1797, ob koncu vojne prve koalicije, so francoske čete za kratek čas zasedle dele današnjega slovenskega ozemlja.

Po podpisu campoformijskega miru pa je celotno slovensko etnično ozemlje prišlo v okvir Habsburške monarhije, saj so Habsburžani v zameno za Lombardijo in Avstrijsko Nizozemsko dobili nekdanjo beneško Istro in Benečijo.

Toda že po porazu v vojni tretje koalicije in podpisu bratislavskega miru (1805) je monarhija izgubila obe pokrajini, ki sta pripadli francoskemu Italijanskemu kraljestvu.

Po novem porazu Avstrijskega cesarstva leta 1809 je Napoleon s schönbrunnskim mirom od habsburške monarhije odtrgal jugozahodne slovenske dežele (do Save) in na ozemlju zahodne Koroške, Kranjske, Goriške, Trsta, Istre, Dalmacije in Hrvaške južno od Save ustanovil Ilirske province (1809-1813) z glavnim mestom v Ljubljani. Province so bile popolnoma odvisne od Francije, čeprav niso bile njen sestavni del. Motivi za njihovo ustanovitev so bili predvsem strateški in gospodarski (kopenska povezava z Osmanskim imperijem, blokada avstrijskega dostopa do Sredozemlja). Kratkotrajna francoska vladavina je spremenila davke, uvedla reforme prava (Code Napoleon) in izboljšala položaj slovenščine v šolah, fevdalizma pa ni odpravila, čeprav je to načrtovala.

Izboljšan položaj slovenščine in nekateri drugi vplivi francoske zasedbe približno polovice današnje Slovenije, pa tudi vplivi idej francoske revolucije so še pospešili oblikovanje zavesti o obstoju posebnega slovenskega naroda. Anton Tomaž Linhart v zgodovinopisju, Jernej Kopitar v jezikoslovju in nekateri drugi so pripomogli k uveljavljanju predstave o etnični enotnosti slovanskih prebivalcev Kranjske, južnega dela Štajerske, Koroške, Goriške in dela Istre ter tržaškega zaledja. Vendar je bilo takšno prepričanje značilno predvsem za del izobražencev, med širšim slojem pa je francoska zasedba ostala v spominu predvsem po visokih davkih in slabi gospodarski situaciji, ki je bila posledica nenehnih vojn.

Slovenija v predmarčni dobi[uredi | uredi kodo]

Ilirsko kraljestvo (1822-1849)

V 30. in 40. letih 19. stoletja so slovensko govoreče izobraženske elite z redkimi izjemami zavrnile ideologijo ilirizma, ki je predvidevala nastanek južnoslovanskega (ilirskega) naroda in skupnega knjižnega jezika. Prepričanje o posebni slovenski identiteti je izviralo predvsem iz verjetja v obstoj slovenske jezikovne skupnosti, ki je bila utemeljena na književni tradiciji iz časa delovanja slovenskih protestantov v 16. stoletju, ter na tedanji živahni slovstveni dejavnosti. Vrednost slovenskega jezika je dvignilo zlasti delovanje pesnika Franceta Prešerna, ki je dokazal, da je slovenščina primerna tudi za visoko kulturo. Poleg tega je individualnost slovenščine dokazovala tedanja slavistika (Jernej Kopitar, Pavel Jozef Šafárik). Ker je tedaj veljalo, da so jezikovne skupnosti enake narodom, se je med izobraženci vse bolj širilo prepričanje o obstoju posebnega naroda, Slovencev.

V predmarčni dobi se je nadaljevala modernizacija vasi in začela prva industrializacija. Velika pričakovanja je vzbudila zlasti gradnja Južne železnice, ki je povezovala Dunaj in Trst ter je potekala čez slovenske dežele.

V evropski pomladi narodov, marca in aprila 1848 je nastal prvi slovenski politični program imenovan »Zedinjena Slovenija«, ki je zahteval združitev vseh dežel, naseljenih s Slovenci, v eno deželo Slovenijo.

V ustavnem obdobju[uredi | uredi kodo]

Dežele Avstro-Ogrske po 1867

Leta 1867 so slovenski poslanci na deželnih volitvah na Kranjskem že dobili večino. Tega leta je z razdelitvijo države na ogrsko in avstrijsko polovico nastala Avstro-Ogrska. Večji del današnjega slovenskega ozemlja je ostal v avstrijskem delu monarhije, le Prekmurje je ostalo v ogrskem delu. Že leta 1866, po izgubljeni vojni z Italijo in Prusijo pa je Italija dobila Benečijo; Beneški Slovenci so tako prišli pod Italijo, kar je potrdil formalni plebiscit.

Slovenska politična gibanja v tem času je zaznamoval najprej skupni narodnostni boj vseh Slovencev (obdobje slogaštva), kasneje pa so se vse poglabljala politična razhajanja, zlasti v 80. in 90. letih 19. stoletja, ki je obdobje kulturnega boja med katoliško in liberalno strujo meščanskih politikov. V začetku 20. stoletja se uveljavljajo tudi socialdemokratska politična združenja, ki so jih vodili razumniki, sodelavce pa iskali med vse številčnejšim delavstvom. Predvsem v začetku 20. stoletja so se precej okrepila prizadevanja za državnopravno in tudi kulturno povezovanje z Južnimi Slovani, predvsem s Hrvati. Zamisel o trialistični preureditvi Avstro-Ogrske, s katero bi Slovenci in Hrvati v monarhiji dobili posebno državno enoto je imela pristaše v katoliškem in liberalnem taboru[navedi vir], med izobraženci so se mnogi zavzemali za tesno kulturno in jezikovno povezovanje in celo za opustitev slovenskega jezika (neoilirizem).

Prva svetovna vojna[uredi | uredi kodo]

Avstrijska pehota v 1. svetovni vojni

Med prvo svetovno vojno, ki je Slovenijo hudo prizadela zlasti s krvavo soško fronto in s politiko velesil, ki je grozila z razkosanjem slovenskega ozemlja med več držav (londonski sporazum, 1915), so Slovenci že poskušali urediti svoj narodni položaj v skupni državni enoti s Hrvati in Srbi v habsburški monarhiji. Zahtevo, znano kot majniško deklaracijo, so podali slovenski, hrvaški in srbski poslanci v dunajskem parlamentu spomladi 1917. Vladajoči krogi habsburške monarhije so zahtevo sprva zavrnili, poznejše pobude vlade za federalizacijo monarhije (npr. oktobrski manifest cesarja Karla) pa je zavrnila večina slovenskih politikov, ki se je že nagibala k neodvisnosti. Ohranitev reformirane države je najdlje zagovarjal nekdanji načelnik Slovenske ljudske stranke in zadnji kranjski deželni glavar, Ivan Šusteršič, ki pa je imel le malo pristašev in vpliva.

Obdobje med svetovnima vojnama[uredi | uredi kodo]

Po porazu Avstro-Ogrske in centralnih sil sta hrvaški sabor v Zagrebu in ljudski shod v Ljubljani 29. oktobra 1918 razglasila narodno osvoboditev in ustanovitev samostojne Države Slovencev, Hrvatov in Srbov s središčem v Zagrebu.

Major Rudolf Maister je 1.11.1918 v vojašnici 26. strelskega polka v Melju pred mestnim poveljnikom podpolkovnikom Antonom Holikom razglasil Maribor in Spodnjo Štajersko za posest Države SHS in s prevzemom vojaškega poveljstva nad Mariborom in vso Spodnjo Štajersko zagotovil pripadnost Spodnje Štajerske Sloveniji.

Nevarnost s strani Italije, ki je na podlagi londonskega sporazuma iz leta 1915 zasedla Primorsko in Istro ter dele Dalmacije, nedefinirane meje, odsotnost mednarodnega priznanja in pritisk[dvomljivo ] Srbov po združitvi v skupno državo, sta povzročila 1. decembra 1918 združitev Države SHS s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki se je od 3. oktobra 1929 imenovala Kraljevina Jugoslavija.

Leta 1919 so jugoslovanske čete zasedle Prekmurje in ga priključile kraljevini.

Po izgubljenem koroškem plebiscitu leta 1920 je južna Koroška pripadla Avstriji.

Po podpisu rapalske pogodbe (1920) je bila urejena meja z Italijo, ki je dobila celotno zahodno Slovenijo.

Večinski del slovenskega naroda v jugoslovanski državi, ki je bila popolnoma centralistično urejena, ni užival nobene ustavnopravne avtonomije, je pa zaradi kompaktne etnične naselitve in zaradi prevlade politične stranke SLS, ki se je zavzemala za avtonomijo, dejansko živel dokaj avtonomno narodno življenje, ki ga tudi centralistična beograjska zakonodaja ni mogla spodnesti.

Slovenija se je gospodarsko in kulturno dobro razvijala. V njenem političnem življenju pa je do uvedbe šestojanuarske diktature (1929) vladal hud boj med Slovensko ljudsko stranko in liberalno Jugoslovansko demokratsko stranko.

Druga svetovna vojna[uredi | uredi kodo]

Letak iz leta 1938 (po priključitvi Avstrije Tretjemu rajhu), ki ga je izdala KPS

Ko so k trojnemu paktu leta 1940 pristopile tudi Madžarska, Bolgarija in Romunija, je močno povečal pritisk na Jugoslavijo, da bi tudi pristopila, za kar si je prizadeval Hitler, ki si je pred napadom na SZ želel zaščiti južni bok. Tako je prišlo 25. marca 1941 do podpisa pogodbe Kraljevine Jugoslavije z Nemčijo, čemur je dva dni kasneje, 27. marca, sledil puč, ki ga je vodil letalski general Dušan Simović. Regent knez Pavel je bil odstavljen in oblast je bila dodeljena mlademu Petru. Začasno vodenje vlade je prevzel general Simović. Hitlerju se tako Jugoslavija ni zdela več zanesljiva in tako so Nemci in zavezniki 6. aprila 1941 po načrtu Marita in brez vojne napovedi napadli Kraljevino Jugoslavijo. Napad se je začel z bombardiranjem Beograda, pri čemer je bilo ubitih 20.000 ljudi. Odpor jugoslovanske kraljeve vojske je bil zgolj simboličen, saj so zaradi počasne mobilizacije uspeli zbrati le polovico nabornikov in tudi vojaška oprema in doktrina Srbije iz balkanskih vojn in prve svetovne vojne sta bili zastareli. Tako so nemške čete 10. aprila že dosegle Zagreb in 12. aprila Beograd. Italijanska vojska je svoj napad začela šele 11. aprila, ko se je vključila tudi Madžarska. Tedaj je bila nemška vojska že v Karlovcu. Italijanska vojska se je razcepila na dva dela: del je prodiral proti in Ljubljani in naprej preko Kočevja, drugi del pa je prodiral preko Dalmacije. Nemška vojska je vdrla tudi iz Bolgarije in z mobiliziranimi enotami zlahka preprečila umik Jugoslovanske vojske na solunsko fronto.

Kmalu po napadu je nastal slovenski Narodni svet pod vodstvom Marka Natlačena, ki je pozival k mirni predaji orožja in vdaji okupatorju. Po kapitulaciji jugoslovanske vojske je Madžarska je zasedla večino Prekmurja. Pod oblastjo NDH se je leta 1941 znašlo pet slovenskih naselij: Bregansko selo (danes se imenuje Slovenska vas), Nova vas pri Bregani (danes Nova vas pri Mokricah), Jesenice na Dolenjskem, Obrežje in Čedem. Šlo je za ozemlje veliko približno 20 kvadratnih kilometrov, na katerem je takrat živelo približno 800 prebivalcev.

Na zemljevidu je označena Ljubljanska pokrajina (črno obarvano območje z navpičnimi črtami), ki so jo italijanski okupatoriji leta 1941 anektirali svoji državi skupaj z njenimi 320.000 prebivalci. - Od aprila 1941 do septembra 1943 je v Italiji živelo približno 640.000 Slovencev

Italijani so na svojem okupiranem ozemlju na začetku vodili zmerno politiko. Tako sodovoljevali dvojezičnost, italijanski jezik so v šole uvedli zgolj kot učni predmet, dovoljevali so vsa nepolitična, kulturna in športna društva. Na zasedenem ozemlju, ki so ga sestavljala Ljubljana, Notranjska in Dolenjska s približno 320.000 prebivalci, je Italija ustanovila Ljubljansko pokrajino (italijansko Provincia di Lubiana). Po prvih uspešnih uporniških akcijah prebivalcev na zasedenem ozemlju, je italijanska oblast spremenila politiko in začela izvajati program etničnega čiščenja.[16]. Izvedba tega naklepa je privedla do izgona približno 35.000 civilistov, od katerih je v italijanskih koncentracijskih taboriščih, v letih 1942 in 1943, umrlo od lakote in bolezni okoli 3500 moških, žensk in otrok.[17] Da je šlo za poskus etničnega čiščenja, izhaja ne samo iz zelo velikega števila ubitih in razseljenih, ampak tudi iz izjav in ukazov visokih italijanskih oficirjev, predvsem pa iz vsebine zloglasne okrožnice 3C, ki jo je podpisal prvega marca 1942 general Mario Roatta.[18]

"Pokončati je treba vse moške, tega prekletega plemena"
(Benito Mussolini, šef italijanske vlade, v Gorici 31. julija 1942)[19]

Nemška oblika okupacije pa je bila najhušja izmed vseh treh, saj so prepovedali vse slovenske časopise, nemški jezik so v šole uvedli kot učni jezik, odrasle so nasilno vpisovali v Štajersko domovinsko zvezo in Koroško ljudsko zvezo oziroma v njune oborožene oddelke. Uradovalni jezik je prav tako postala nemščina. Nasilno so odvzeli 600 otrok, ki so po videzu zadoščali kriterijem arijske rase in jih dodelili organizaciji Lebensborn, uvedli so nacistične zakone, kasneje so začeli z vojaško mobilizacijo prebivalstva, kar je bilo v nasprotju z mednarodnim pravom,...

26. aprila 1941 je bila v Ljubljani ustanovljena Protiimperialistična fronta (ob napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo preimenovana v Osvobodilno fronto), ki je začela oborožen boj proti okupatorjem. Ustanovne skupine Protiimperialistične fronte so bile: Komunistična partija Slovenije, del krščanskih socialistov, demokratični del liberalnega telovadnega društva Sokol in del kulturnikov, ki pa so bili nepovezani. V Volkmerjevem prehodu v Mariboru so dne 29. april 1941 protinacistično razpoloženi slovenski mladinci pod vodstvom Bojana Ilicha zažgali dva osebna avtomobila nemške civilne uprave. To je bila prva odporniška protiokupatorska akcija v okupirani Sloveniji, ki se je porodila iz revolta ob transu ki ga je med Hitlerjevim obiskom tri dni pred tem dejanjem doživela večina mariborskih Nemcev. Nacistična policija je zaprla okoli 60 mladincev, vendar jih je kmalu izpustila saj jim ni mogla dokazati udeležbe pri požigu. 22. junija 1941 je bil ustanovljeno glavno poveljstvo partizanskih sil in na isti dan so bile objavljena Gesla osvobodilnega gibanja OF. Kasneje, 1. novembra 1941 so bile objavljene tudi Temeljne točke OF, katerih 8. in 9. točka sta bili napisani pod vplivom atlantske listine. Vodilno vlogo v Osvobodilni fronti je s podpisom Dolomitske izjave 1. marca 1943 prevzela Komunistična partija Slovenije, ki je v zmagovitem narodnoosvobodilnem boju sama prevzela vso oblast.

Leta 1943 je na Kočevskem nastalo znatno osvobojeno ozemlje na katerem je OF organizirala Kočevski zbor, na katerem je izvolila najvišji organ slovenske države, sprejela odločitev o priključitvi Primorske Sloveniji in izvolila delegacijo za II. zasedanje AVNOJ.

Ob koncu vojne je slovenska partizanska vojska skupaj z Jugoslovansko armado in sovjetsko Rdečo armado osvobodila celotno slovensko etnično ozemlje. Oddelki VOS pod komando komunistične partije in po sovjetskem vzoru so po koncu vojne povečini izvajali t.i. povojne izvensodne poboje nad civilnimi in vojaškimi osebami. Doslej je evedentiranih okoli 600 grobišč po vsej Sloveniji.

Nastanek federativne Jugoslavije[uredi | uredi kodo]

Grb SR Slovenije

Zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju (oktober 1943) se je odločil za vključitev Slovenije v novo Jugoslavijo, ki je bila ustanovljena na zasedanju AVNOJ v Jajcu novembra 1943 in bila dve leti kasneje razglašena za Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo (FLRJ). Slovenija se je kot njen sestavni del preimenovala v Ljudsko republiko Slovenijo. Do leta 1947 je bila nacionalizirana vsa zasebna dejavnost.

Po prelomu s Sovjetsko zvezo leta 1948 je Jugoslavija začela uvajati milejšo obliko socializma, ki je temeljila na družbeni lastnini in samoupravljanju. Leta 1963 se je FLRJ preimenovala v Socialistično federativno republiko Jugoslavijo (SFRJ), Slovenija pa v Socialistično republiko Slovenijo.

Slovenija se je gospodarsko hitro razvijala, posebej še v petdesetih letih, ko se je dežela močno industrializirala. Po gospodarski reformi in nadaljnji gospodarski decentralizaciji Jugoslavije v letih 1965 in 1966, se je Slovenija med vsemi šestimi republikami najhitreje približevala tržnemu gospodarstvu. Kljub zaviralni gospodarski in socialni zakonodaji je Slovenija ohranjala svojo večjo gospodarsko razvitost, od državnega povprečja boljšo kvalifikacijsko strukturo, boljšo delovno disciplino in organizacijo.[navedi vir] Slovenija je ustvarjala kar 2,5-krat večji družbeni produkt od državnega povprečja, kar je med Slovenci krepilo narodno samozavest. Ta samozavest se je kazala tako na gospodarskem kot kulturnem področju.

Osamosvojitev Slovenije[uredi | uredi kodo]

V povojnem času so v Jugoslaviji potekala trenja med zagovorniki centralizma na eni in federalizma na drugi strani, Slovenija pa je bila eden glavnih udeležencev teh sporov. Vendar so se v teh sporih slovenski politiki omejevali predvsem na položaj Slovenije v Jugoslaviji in niso razmišljali o osamosvojitvi Slovenije in s tem o spremembi obsega jugoslovanske države. Po smrti Josipa Broza Tita leta 1980 so se začele gospodarske in politične razmere zaostrovati, kar je v desetih letih privedlo do konca SFRJ. Odločitev Slovenije, da zapusti Jugoslavijo, ni bila enostavna, saj je vanjo v povojnih desetletjih vložila veliko energije in sredstev, od nje pa pričakovala varnost in zaščito nacionalne identitete ter možnost za miren razvoj. Prvo jasno zahtevo po neodvisnosti Slovenije je leta 1987 postavila skupina izobražencev v 57. številki Nove revije. Množičnejše zahteve po demokratizaciji in odpor proti centralistični Jugoslaviji je sprožila aretacija in sodni pregon treh sodelavcev političnega tednika Mladina in podčastnika JLA (Janez Janša, David Tasić, Franci Zavrl in Ivan Borštner). Pripadniki močnega civilnega gibanja so ustvarili Odbor za obrambo četverice, ki se je kasneje preoblikoval v Odbor za varstvo človekovih pravic, vodil ga je Igor Bavčar. Slovenska javnost je na iniciativo odbora z množičnimi demonstracijami protestirala proti procesu sojenja četverici, a vojaške oblasti niso popustile. Vsi štirje so bili obsojeni na zaporne kazni, ki so jih kasneje slovenske oblasti zmanjšale.

Zahteve po demokratizaciji in temeljiti preureditvi jugoslovanske države so izražale tudi prve opozicijske stranke. Te so se sprva še imenovale zveze, kot na primer Slovenska kmečka zveza, ki je nastala leta 1988, in pa Slovenska demokratična zveza, ki je nastala leta 1989. Tudi slovenska oblast je začela spoznavati, da so možnosti za sožitje v Jugoslaviji vse manjše, in je začela braniti slovenske pozicije . To je bila posledica reformnih procesov v zvezi komunistov, v kateri je pod vodstvom Milana Kučana začela prevladovati t.i. prenoviteljska struja. Ta se je postopoma začela odpovedovati oblastnem monopolu, in sicer zaradi pritiskov opozicije in konflikta z Beogradom. To odpovedovanje pa se je najprej izrazilo v političnem geslu o nestrankarskem pluralizmu., nato pa v sestopu iz oblasti.

Majniška deklaracija[uredi | uredi kodo]

Na protestnem zborovanju zaradi druge aretacije Janeza Janše je pisatelj Tone Pavček 8. maja 1989 prebral majniško deklaracijo. Deklaracijo so podpisali Društvo slovenskih pisateljev, Slovenska demokratska zveza, Slovensko krščansko socialno gibanje in Socialdemokratska zveza Slovenije. Zahteve, izražene v majniški deklaraciji, so postale temeljni program nastajajočih strank demokratične opozicije. Osnovne točke deklaracije so bile:

  • Zahteva po suvereni državi slovenskega naroda
  • Zahteva po samostojnem odločanju o povezavah z južnoslovanskimi narodi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope
  • Zahteva po spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, vključno s političnim pluralizmom
  • Zahteva po taki družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo slovenskim državljanom.

Oblasti so na razglasitev skušale odgovoriti z alternativnim programom, temeljno listino Slovenije 1989, ki jo je Socialistična zveza delovnega ljudstva Slovenije objavila 22. junija. Listina je še zagovarjala jugoslovansko državo, vendar pod pogojem, da bo dejansko federativna in demokratična. Nastajajoče opozicijske stranke, zlasti Zbor za ustavo, pa so zagovarjale doslednejše določbe o političnem pluralizmu in gospodarski suverenosti. Listino je odpisalo jo je 420.000 ljudi, medtem ko je majniško deklaracijo podprlo nekaj več kot 100.000 podpisnikov.[20]

Zaostritev razmer v Jugoslaviji[uredi | uredi kodo]

Slovenski komunisti so 20. januarja 1990, potem ko niso upoštevali nobene od njihovih pobud, zapustili 14. kongres ZKJ, ki je tako dokončno razpadla. V času ko je začela razpadati Sovjetska zveza, so se spori med Slovenijo in federacijo stopnjevali. Vrhunec so dosegli, ko so srbske oblasti napovedale Sloveniji gospodarsko blokado zaradi slovenske podpore kosovskim Albancem na zborovanju v Cankarjevem domu januarja 1989. Ob koncu leta se je konflkikt še zaostril. Pripadniki tedanjih slovenskih policijskih sil so 1. decembra 1989 v akciji imenovani "Akcija Sever" preprečili prihod Miloševićevim podpornikom z avtobusi iz Srbije v Ljubljano na "miting resnice", kjer naj bi rušili tedanjo oblast, ker je nasprotovala srbski centralistični politiki. Prepoved in preprečitev mitinga sta dodatno zaostrili odnose med oblastmi v Sloveniji in Srbiji.

Marca 1990 je Slovenija razglasila gospodarsko samostojnost, aprila je na volitvah za predsednika slovenskega predsedstva zmagal Milan Kučan, na parlamentarnih volitvah pa je s 126 poslanskimi sedeži proti 240 zmagala organizirana opozicija-DEMOS, ki jo je sestavljala večina opozicijskih strank. Te stranke so bile : Slovenska demokratična zveza, Socialdemokratska stranka Slovenije, Krščanski demokrati, Zeleni, Slovenska kmečka zveza. Predsednik skupščine je postal France Bučar, vlado je sestavil krščanski demokrat Lojze Peterle, ker je njegova stranka znotraj Demosa dobila največ glasov. Najmočnejši opozicijski stranki sta bili prenovljena komunistična in liberalna, v parlament pa je od prejšnjih družbenopolitičnih organizacij prišla tudi socialistična stranka(nekdanja SZDL)

Slovenska skupščina se je začela ukvarjati z osamosvojitveno zakonodajo že julija 1990. Tedaj je bila sprejeta Deklaracija o suverenosti Republike Slovenije, ki je določala enoletni rok za sprejetje ustave in postopke ugotavljanja, kateri zvezni zakoni v Sloveniji ne veljajo več; odpravila je tudi slovensko delegacijo v zveznem zboru skupščine SFRJ. Še pred prvimi večstrankarskimi volitvami(7. marca) so bila sprejeta dopolnila k slovenski ustavi; iz imena republike je bila črtana beseda »socialistična«, z deklaracijo o urejanju razmerij, ki imajo splošen pomen za Slovenijo, pa je bila načelno razglašena samostojnost na gospodarskem področju. Slovenska skupščina je 28. septembra in nato 4. oktobra(tedaj je bil sprejet ustavni zakon in razveljavljenih 27 jugoslovanskih zakonov) nadaljevala s sprejemanjem osamosvojitvene zakonodaje. Novi zakoni so dajali Sloveniji izključne pristojnosti pri določanju vojaškega roka in poveljevanja v teritorialni obrambi. Zvezni organi so terjali, naj Slovenija te zakone prekliče. Na podlagi zakona o SLO in družbeni samozaščiti ter z vednostjo vseh treh predsednikov(predsedstva, skupščine in vlade) sta Janez Janša in Igor Bavčar kot sekretarja za obrambo in notranje zadeve organizirala t.i. Manevrsko strukturo narodne zaščite. Oktobra 1990 so pripadniki JLA zasedli štab TO v Ljubljani. Njegov dotedanji poveljnik Ivan Hočevar je ostal lojalen JLA, zato ga je predsedstvo RS zamenjalo; njegov naslednik je postal Janez Slapar.

Plebiscit o osamosvojitvi Slovenije[uredi | uredi kodo]

V Sloveniji je 23. decembra 1990 potekal plebiscit o osamosvojitvi Slovenije. Pred tem je Slovenija drugim republikam ponujala predlog konfederalne pogodbe, ki pa so jo vse razen Hrvaške zavrnile. Del političnih strank, zlasti v Demosu, je odnos do Jugoslavije zaostroval in zlasti tistim, ki so izšli iz bivših družbenopolitičnih organizacij, očital »jugoslovanarstvo«. V odnosu do Jugoslavije je bila kombinacija obeh drž produktivna: radikalnost novih strank je Jugoslavijo postavljala pred dejstvo, da se mora hitro spremeniti ali pa jo bo Slovenija zapustila. V strankarske spore je posegla Socialistična stranka Slovenije s predlogom za plebiscit o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Pobudo je nato prevzel Demos in 6. decembra je skupščina sprejela zakon o plebiscitu.[21]

Vprašanje na plebiscitnem lističu se je glasilo:«Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?«. Plebiscit je bil 23. decembra, rezultati pa so bili uradno razglašeni 26. decembra. Glasovanja se je udeležilo 93,2 % volilnih upravičencev; za samostojnost je glasovalo 88,2 % vseh volivcev. Po zakonu naj bi bila odločitev uresničena v šestih mesecih.

Še pred plebiscitom je skupščina objavila tudi Deklaracijo o spoštovanju temeljnih konvencij Sveta Evrope, sprejela pa je tudi Izjavo o dobrih namerah (6. december 1990). Slovenska oblast je začela tudi diplomatsko akcijo, s katero je skušala drugim republikam in svetu pojasniti svoje motive pri osamosvajanju. Zagovarjala je tezo o razdružitvi in ne odcepitvi. Na zborovanju v Ljutomeru 16. decembra 1990 se je Jože Pučnik zavzel za rešitev, ki državljanstva ne bi priznala vsem, ki so na dan plebiscita imeli stalno prebivališče v Sloveniji, v izogib problemom "podobnim kninskim",[22] kar je pozneje vodilo do problematike Izbrisanih.

Zaostrovanje jugoslovanske krize[uredi | uredi kodo]

Med tem so se nadaljevala prizadevanja za rešitev vse hujše politične krize v Jugoslaviji. V začetku 1991 so se vrstila srečanja vodstev vseh republik. V začetku junija pa je zvezni premier Ante Marković slovenske poslance prepričeval, naj Slovenija ostane v Jugoslaviji. Navkljub temu je vrsta dogodkov položaj bistveno poslabšala. Srbske oblasti so januarja 1991 vdrle v jugoslovanski finančni sistem in si »sposodile« 1,4 milijarde dolarjev. Zvezno predsedstvo je na predlog JLA sprejelo sklep o razorožitvi paravojaških oddelkov, kamor so šteli tudi Teritorialno obrambo, ki je bila sicer del jugoslovanskih oboroženih sil. Temu se je Slovenija uprla in prevzela poveljevanje nad svojo Teritorialno obrambo.

Razglasitev neodvisnosti in dogodki po njej[uredi | uredi kodo]

25. junija 1991 je slovenski parlament sprejel ustavni zakon za uresničitev Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, Deklaracijo o neodvisnosti in več zakonov, s katerimi je Slovenija prevzela prejšnje pristojnosti federacije na svojem ozemlju. JLA je že dan po osamosvojitvi poskusila s silo zatreti slovensko samostojnost. S tem se je začela desetdnevna vojna, v kateri sta slovenska TO in policija porazila JLA. Vodstvo JLA se je moralo sprijazniti s porazom in navkljub resnim grožnjam in ultimatom moralo opustiti kampanjo v Sloveniji in sesti za pogajalsko mizo. Začela so se pogajanja na Brionih, ki so se končala z podpisom brionske deklaracije. 18. julija je predsedstvo SFRJ sprejelo odločitev, da se JLA z orožjem in opremo umakne iz Slovenije in oktobra 1991 je odšel iz Slovenije zadnji vojak JLA.

Samostojna Slovenija[uredi | uredi kodo]

Grb Republike Slovenije

Novembra je bil sprejet zakon o denacionalizaciji, decembra pa nova ustava. Evropska unija je Republiko Slovenijo priznala sredi januarja 1992, OZN pa jo je sprejela med članice maja 1992. Demos je razpadel, aprila 1992 je bila izglasovana nezaupnica Lojzetu Petrletu, nasledil ga je Janez Drnovšek, ki je ostal na oblasti tudi po volitvah 1992 in 1997. Mandat predsednika republike pa so volivci dvakrat zaporedoma podelili Milanu Kučanu (1992-1997 in 1997-2002).

Februarja 1999 je začel veljati pridružitveni sporazum z Evropsko unijo, Slovenija je 29. marca 2004 postala članica zveze NATO, 1. maja 2004 pa tudi članica Evropske unije. Slovenija je 1. januarja 2007 prevzela skupno evropsko valuto evro. V prvem polletju 2008 je predsedovala evropskemu svetu.

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Grafenauer, B. (2000). Str. 94.
  2. ^ Curta, F. (2001). Str. 109.
  3. ^ Simoniti, V., Štih, P. (1996). Str. 30
  4. ^ Hauptman, L. (1999). Str. 37.
  5. ^ Curta, F. (2001). Str. 60.
  6. ^ 6,0 6,1 Korošec, P. (1990). Str. 17.
  7. ^ 7,0 7,1 Wolfram, H. (1991). Str. 177.
  8. ^ Simoniti, V., Štih, P. (1996). Str. 31.
  9. ^ Glej v: Grafenauer, B. (2000). Str. 115.
  10. ^ Štih, P. (2001). Str. 30.
  11. ^ Štih, P. (2001). Str. 30.
  12. ^ Grafenauer, B. (2000). Str. 97.
  13. ^ http://physics.fe.uni-lj.si/members/iglic/history/uporaba_slovenscine.pdf, Dr. Aleš Iglič, O uporabi slovenščine med plemstvom
  14. ^ http://ezb.ijs.si/fedora/get/nrss:bibl_097/VIEW/, Fran Kotnik, Dvoje slovenskih fevdnih priseg
  15. ^ Boris Gombač, Atlante storico dell'Adriatico orientale, Bandecchi & Vivaldi Editori, Pontedera 2007, ISBN 978-88-8641-327-8, Str. 43
  16. ^ Benito Mussolini: “To ozemlje moramo upoštevati kot poskusno ozemlje . . . Ne bi izključil možnosti preselitve celotnih skupin prebivalcev’’. Cit. v Marco Cuzzi, L’occupazione italiana della Slovenia, Roma, 1998, s. 225.
  17. ^ Božidar Jezernik, Italijanska koncentracijska taborišča za Slovence med drugo svetovno vojno, Ljubljana, 1997, s. 557-558.
  18. ^ Angelo del Boca, Italiani, brava gente?, Vicenza, 2005, s. 234-243.
  19. ^ Alojz Zidar, Slovenski narod pomni in obtožuje, Koper, 1999.
  20. ^ "Od aretacije četverice do samostojne države, 1988-1991", Muzej novejše zgodovine Slovenije
  21. ^ Slovenija2001.gov.si - Od plebiscita do samostojnosti
  22. ^ "Slovenija ne more več čakati, nabralo se je preveč slabega" - zapis o razpravah na ljutomerskem taboru za samostojno Slovenijo, Ljutomer, 16.12.1990". Delo, 17. decembra 1990.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Dvajseto stoletje [1]

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Curta, Florin (2001). The Making of Slavs: History and Archaeology of the Lower Danube Region c. 500-700. USA, Cambridge University Press.
  • Čepič et al. (1979). Zgodovina Slovencev. Ljubljana, Cankarjeva založba.
  • Grafenauer, Bogo (2000). Karantanija: izbrane razprave in članki. Ljubljana, Slovenska matica.
  • Grdina, Igor, Slovenci med tradicijo in perspektivo : Politični mozaik 1860-1918. Ljubljana, 2003.
  • Korošec, Paola (1990). Alpski Slovani- Die Alpenslawen. Ljubljana
  • Melik, Vasilij in Ferdo Gestrin (1966). Slovenska zgodovina : od konca osemnajstega stoletja do 1918. Ljubljana..
  • Prunk, Janko (1992). Slovenski narodni vzpon : narodna politika (1768-1992). Ljubljana.
  • Simoniti, Vasko in Peter Štih (1996). Slovenska zgodovina do razsvetljenstva. Celovec
  • Štih, Peter (2001). Ozemlje Slovenije v zgodnjem srednjem veku: osnovne poteze zgodovinskega razvoja od začetka 6. do konca 9. stoletja. Ljubljana, Filozofska fakulteta.
  • --. Slovenska zgodovina : Od prazgodovinskih kultur do konca srednjega veka. E-knjiga.
  • Vodopivec, Peter, Od Pohlinove slovnice do samostojne države : Slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja. Ljubljana, 2006.
  • --. Slovenska zgodovina - 1780-2004. E-knjiga.