Komunistična partija Slovenije

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Zastava Komunistične partije (pozneje Zveze komunistov) Slovenije

Komunistična partija Slovenije (kratica KPS) je bila slovenska politična stranka, ki se je zavzemala za socialistično in komunistično Slovenijo.

Nastanek in začetki delovanja[uredi | uredi kodo]

Komunistična stranka na Slovenskem je nastala leto dni za nastankom jugoslovanske komunistične stranke, po boljševiški revoluciji v Rusiji na tako imenovanem združitvenem ali velikonočnem kongresu 20. do 23. aprila 1919. 27 članov ljubljanske sekcije Jugoslovanske socialdemokratske stranke (JSDS) so izstopili iz stranke in ustanovili Slovensko socialistično stranko. Odbor je za prvega predsednika izbral Josipa Petriča, tajnica pa je postala Angela Vode. Stranka je potrdila zavezanost politiki Lenina, v revolucionarnem programu so se zavzeli za oboroženo revolucijo v Jugoslaviji in nasprotovali parlamentarni demokraciji. Program je bil formalno sprejet marca 1920, ko so v Beogradu ustanovili Socialistično delavsko partijo Jugoslavije in se je vanjo vključila slovenska sekcija komunistov. Leta 1920 se je stranka preimenovala v Komunistično partijo Jugoslavije (KPJ).

Revolucionarna vročica, ki je dobila zagon med vojaki v I. svetovni vojni, s koncem vojne ni pojenjala. Kmetje in delavci, še posebej tisti demobilizirani, ter celo aktivni vojaki so bili akterji uporov in ustanavljanj »sovjetskih republik« v letih 1918-1919 v Labinu (Labinska republika), Ptuju in jugovzhodnem Banatu (Kusićka republika). Čeprav so bili ti poskusi avtonomije preprečeni, se število kmečkih in delavskih protestov ni zmanjšalo. Jeseni 1920 izbruhnejo kmečki upori (Moslavina, Posavina, Zagorje) proti kralju in proti »gospodi«. Povod za nezadovoljstvo je bil državno žigosanje živine in rekviriranje konj za vojaške manevre. Čeprav je vojska upor zatrla, so bile še naslednje leto (1921) v gozdovih precejšnje skupine oboroženih kmetov. Kljub vsemu takšni spontani in kaotični upori za oblast niso bili nevarni.

Rezultati na volitvah 1920[uredi | uredi kodo]

Na volitvah v ustavodajno skupščino 28. novembra l. 1920 je KPJ dobila skupno 59 mandatov (od 419), s čimer je postala tretja najmočnejša politična stranka. Največji uspeh je imela v Črni Gori (38%), zatem v Srbiji (15%). V Bosni, Hrvaški in Sloveniji je bil njen delež pod 10%. Na občinski volitvah marca in avgusta istega leta je zmagala v pomembnih urbanih središčih(Beograd, Zagreb, Osijek, Skoplje, Niš).

Prepoved delovanja in ilegala[uredi | uredi kodo]

Zaradi splošnih štrajkov v Sloveniji in Bosni (še posebej v rudnikih) je vlada k. Jugoslavije uvedla v rudnike vojaško upravo.

Komunistična stranka na Slovenskem je z združitvijo v KPJ takrat izgubila svoj avtonomni položaj. Slovenske komuniste sta vodila generalna sekretarja KPJ Filip Filipovič in Sima Markovič. Komunisti so kot nova stranka tedaj v Sloveniji delovali le devet mesecev.

28 junija 1921 bila sprejeta Vidovdanska ustava. Sprejelo jo je 223 poslancev od 285 prisotnih (skupno število je bilo 419), ostali so sejo obstruirali. 2. avgusta 1921, takoj po sprejemu nove ustave, je bil sprejet Zakon o zaščiti države, s katerim je bila vsa komunistična dejavnost prepovedana. V razlagi tega zakona so KPJ pripisali krivdo za neuspešna atentata na regenta Aleksandra in ministra Milorada Draškovića.

Zaradi atentatov komunistov na visoke predstavnike jugoslovanske vlade in njihovih pozivov k oboroženem prevratu v državi ter rušenju demokratično izvoljene vlade je jugoslovanski parlament 29. decembra 1920 sprejel razglas oziroma tako imenovano Obznano s katero je prepovedal delovanje KPJ.

Ilegala, sodelovanje z Moskvo in ustanovni kongres KPS[uredi | uredi kodo]

Spominska plošča ustanovnega kongresa KP Slovenije 1937 na Barličevi hiši v Čebinah

Velik del slovenskih komunistov je odšel v ilegalo ali pa so delovali v tujini, predvsem v Parizu, na Dunaju in v Moskvi. Konec 20. let je komunistična stranka v Sloveniji štela 450 članov, vendar brez vidnega zunanjega vpliva. «[1]. Po navedbah protikomunističnih virov tistega časa so bili vodilni predvojni slovenski komunisti večinoma plačani agenti moskovske Kominterne in od nje tudi popolnoma finančno odvisni. [2] Kominterna je za svoje agente urejala lažne potne liste, jih financirala in organizirala mrežo postojank v raznih evropskih mestih, kamor so se lahko umaknili v primeru nevarnosti. V tridesetih letih je komunistično stranko na slovenskem začel prenavljati še ne dvajset letni Boris Kidrič. Leta 1934 so znotraj KPJ ustanovili Komunistično partijo Slovenije in Komunistične partije Hrvaške. Ustanovitev KPS je bila formalna izvršitev sklepa 4. konference KPJ, ki je bila konec leta 1934 v Ljubljani.

Ustanovni kongres KPS je potekal v strogi tajnosti ponoči s 17. na 18. april 1937 najprej v cerkvi, potem na kmetiji Barličevih na Čebinah[3] nad Trbovljami. Vodstvo KPS je prevzel Edvard Kardelj, ki se je v ta namen vrnil iz Sovjetske zveze prek Pariza. V Moskvi se je Edvard Kardelj, kot pred njim že Boris Kidrič, izobraževal na zloglasni šoli Dzerzinskega. Komunistov tedaj ni bilo več kot 250, so pa sprejeli manifest o fašistični nevarnosti - videli je niso le v zunanji ogroženosti (Španija, Italija, Nemčija), za fašizem so razglasili tudi politiko predsednika jugoslovanske vlade Milana Stojadinovića in notranjega ministra Antona Korošca. Ko je leta 1937 vodstvo KPJ prevzel Josip Broz Tito je v vodstvo jugoslovanske komunistične stranke vključil kar tri predstavnike iz Slovenije, Edvarda Kardelja, Franca Leskoška in Miho Marinka.[4] Do leta 1941 so slovenski komunisti delovali v ilegali.

Sporazum Ribbentrop-Molotov[uredi | uredi kodo]

Avgusta 1939 sta komunistična Sovjetska Zveza in nacistična Nemčija na presenečenje mnogih slovenskih komunistov podpisali sporazum Ribbentrop-Molotov, kar je dejansko pomenilo vzpostavitev partnerskega odnosa med obema režimoma in ideologijama. Nekateri slovenski komunisti in protifašisti (npr. Angela Vode) se s to usmeritvijo Kominterne niso strinjali in so izstopili iz partije, medtem ko je ostalo vodstvo (Kardelj, Leskošek, Kidrič, Maček) popolnoma pod vplivom ukazov iz Moskve. Tako je KPS v naslednjih dveh letih močno omilila svojo protifašistično propagando in se osredotočila na obračunavanje z zahodnimi parlamentarnimi demokracijami, po njihovo "zahodnimi imperialisti".

Delovanje ob okupaciji in razkosanju Kraljevine Jugoslavije[uredi | uredi kodo]

6. aprila 1941 so sile osi napadle, razkosale in okupirale Jugoslavijo. Slovenski komunisti so v skladu z navodili iz Moskve nacistično okupacijo sprejeli benevolentno in jo dojemali kot prvi korak k zrušitvi obstoječega družbenega reda. Hvalili so naciste kot sovražnike svetovnega kapitalizma in se navduševali nad državno-planskim gospodarstvom, kot ga je izvajala Hitlerjeva Nemčija. K dezerterstvu so nagovarjali nabornike redne kraljeve vojske in sabotirali tovarne. Komunisti in njihovi simpatizerji v nekaterih največjih delavskih središčih (Jesenice, Trbovlje) so ob prihodu prvih nemških čet s svojih domov izobešali zastave s svastiko, v Trbovljah so organizirali tudi skupinsko proslavljanje 1.maja. Nekateri najbolj goreči med njimi so se celo včlanili v Hitlerjugend in novačili člane zanj. V obdobju, ko so nacistične okupacijske oblasti začele s prvimi izgoni zavednih Slovencev, intelektualcev, duhovnikov in velikih kmetov iz okupiranih Gorenjske, Koroške in Štajerske, so bili slovenski komunisti varni pred preganjanjem. V prvih dveh mesecih okupacije slovenski komunisti niso na noben način nasprotovali nacističnemu okupacijskemu režimu, temveč so ga marsikdaj celo podpirali. [5]

Delovanje po napadu nacistične Nemčije na Sovjetsko Zvezo[uredi | uredi kodo]

Popoln obrat je sledil ob napadu nacistične Nemčije na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941. 4. julija 1941 je Centralni komite KPJ v Beogradu sprejel odločitev o začetku oborožega odpora proti okupatorju, predstavnikom domače oblasti in začetku revolucije. Na seji sta od slovenskih predstavnikov sodelovala tudi Edvard Kardelj in Franc Leskošek.

Diktatura po 2. svetovni vojni[uredi | uredi kodo]

Po drugi svetovni vojni so predstavniki KPS prevzeli oblast, uvedli diktaturo in prepovedali delovanje vseh drugih političnih strank. Predstavniki nekaterih strank, ki so po vojni želeli politično delovati so bili obsojeni na Nagodetovem procesu smrt ali dologoletne zaporne kazni.

Stranka se je leta 1952 preimenovala v Zvezo komunistov Jugoslavije. Z razpadom Socialistične federativne republike Jugoslavije je razpadla tudi Zveza komunistov Slovenije. Zadnji predsednik ZKS je bil Milan Kučan.

Delovanje ob demokratičnih spremembah v Sloveniji[uredi | uredi kodo]

Pred prvimi demokratičnimi volitvami leta 1990 je ZKS spremenila svoje ime v stranko Zveza komunistov Slovenije - Stranka demokratične prenove (ZKS-SDP). Stranka (ZKS-SDP) se je maja 1993 skupaj z Delavsko stranko, Socialdemokratsko unijo (SDU) in dvema močnima skupinama iz tedanje Socialistične stranke in Demokratične stranke upokojencev (DESUS) na združitvenem kongresu združila v Združeno listo socialnih demokratov (ZLSD). ZLSD je leta 1995 tudi formalno sprejela socialdemokratski program. Stranka se je v naslednjih letih pričela angažirati v mednarodnih povezavah socialdemokracije kot so Stranka Evropskih Socialistov ter Socialistična internacionala. Leta 2005 je stranka spremenila svoje ime v današnjo obliko Socialni demokrati in nadaljuje svoje delovanje v okviru modernih levosredniskih demokratičnih gibanj v Evropi.

Z nastankom samostojne Slovenije je bila ustanovljena tudi stranka z imenom Komunistična partija Slovenije, ki bi naj sicer nosila ideološko kontinuiteto svoje predhodnice, vendar nima uradnega pravnega nasledstva in kadrovske kontinuitete ZKS.

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Božo Repe, »Politika KP Slovenije skozi prizmo zadnjih treh predvojnih partijskih konferenc«, V: Problemi demokracije na Slovenskem, v letih 1918–1941, 7. in 8. december SAZU, Ljubljana, 2006, str. 3.
  2. ^ Črne bukve o delu komunistične Osvobodilne fronte proti slovenskemu narodu, Ljubljana, 1944
  3. ^ Božo Repe, »Delegati KPS, zbrani v cerkvi«, V: Dnevnik, 14. april 2007, http://www.dnevnik.si/objektiv/vec-vsebin/240009 V Čebinah se nahaja Spominska hiša Ustanovnega kongresa KPS.
  4. ^ Božo Repe, »Politika KP Slovenije skozi prizmo zadnjih treh predvojnih partijskih konferenc«, V: Problemi demokracije na Slovenskem, v letih 1918–1941, 7. in 8. december SAZU, Ljubljana, 2006, str. 5, 6.
  5. ^ John Corsellis, Marcus Ferrar: Slovenia 1945, Memories of death and survival after World War II, str. 28

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]