Osvobodilna fronta

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Osvobodilna fronta slovenskega naroda (znana tudi le kot Osvobodilna fronta; kratica: OF SN oz. OF) je bila slovenska politična organizacija, ki je nastala kot posledica večanja aktivnosti Komunistične partije Slovenije (KPS) v času po okupaciji Slovenskega ozemlja v drugi svetovni vojni, najprej pod imenom Protiimperialistična fronta, po propadu pakta med Nemčijo in Sovjetsko zvezo pa pod imenom Osvobodilna fronta (OF). Delovala je med letoma 1941 in 1953. Njen namen je bil organizacija oboroženega odpora proti okupatorju do končne osvoboditve Slovenije, po koncu vojne pa prevzem oblasti.

Prapor Osvobodilne fronte slovenskega naroda

Ustanovitev[uredi | uredi kodo]

26. aprila 1941 so se v vili književnika Josipa Vidmarja v Rožni dolini sestale skupine, ki so že pred okupacijo sodelovale v Društvu prijateljev Sovjetske zveze. KPS so predstavljali Boris Kidrič, Aleš Bebler in Boris Ziherl, krščanske socialiste Tone Fajfar, sokole Josip Rus, kulturne delavce pa Josip Vidmar, Franc Šturm in Ferdo Kozak. Ta sestanek je sklicala KPS[1], udeležence pa so o njem obvestili tik pred zdajci[2].

Kaj so na sestanku govorili ni povsem jasno, saj dokumenti s tega sestanka ne obstajajo[3], izjave posameznih udeležencev pa si nasprotujejo (nekateri pravijo, da so se dogovorili o pripravah na oborožen odpor proti imperializmu[4], nekateri pa trdijo, da se o tem niso pogovarjali[5]) . Na začetku se je organizacija zaradi politike Kominterne imenovala Protiimperialistična fronta (kratica PIF). V spomin na ta dogodek je 27. aprila (napačen datum) praznik Dan upora proti okupatorju (prej Dan OF). Zares se je PIF preimenovala v Osvobodilno fronto šele ob napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo junija 1941.[6][7] V natančnejših zapisih se kasneje pojavlja tudi ime Osvobodilna fronta slovenskega naroda (kratica OF SN).

Vsega skupaj je OF sestavljalo več kot 15 skupin; med drugim:

  • Komunistična partija Slovenije (ustanovna skupina),
  • Krščanski socialisti (ustanovna skupina),
  • Narodni demokrati - Sokoli (ustanovna skupina),
  • Kulturniška skupina (ustanovna skupina),
  • Društvo kmečkih fantov in deklet,
  • Stara pravda (kasneje izključena),
  • "Ministrska skupina" (ministri starojugoslovanske vlade),
  • "Čoševa skupina" (študenti ljubljanske univerze),
  • Zveza inženirjev,
  • Zveza slovenske mladine,
  • Jugoslovanska ženska zveza (kasneje izključena),
  • Antifašistična fronta žensk Slovenije (pridružena po vojni),
  • Ljudska mladina Slovenije (pridružena po vojni),
  • Enotni sindikati (pridruženi po vojni).

Poleg tega je bilo v OF tudi več poluradnih skupin, ki so predstavljale organizacije in združenja in so OF pomagale znotraj okvira svojega siceršnjega delovanja (prevozniki). Vstopanje novih skupin v OF je bilo prepovedano septembra 1944.

Temeljne točke in gesla[uredi | uredi kodo]

OF je že leta 1941 sestavila svoja gesla (cilje) in program, ki ga je kasneje preimenovala v Temeljne točke Osvobodilne fronte. Prvih sedem točk je bilo predstavljenih in sprejetih na 4. zasedanju Vrhovnega plenuma OF 1. novembra 1941, zadnji dve pa na seji IO OF 21. decembra 1941.

Cilje so ves čas vojne določneje opredeljevali, program pa je bil dopolnjen na 1. kongresu OF julija 1945 v Ljubljani.

Temeljne točke OF[uredi | uredi kodo]

  1. Proti okupatorjem je treba vršiti neizprosno oboroženo akcijo.
  2. Ta akcija predstavlja izhodišče za osvoboditev in združitev vseh Slovencev.
  3. Stoječ na stališču naravne in usodne skupnosti jugoslovanskih narodov OF ne priznava razkosanja Jugoslavije in deluje z vsemi silami za slogo in enotnost njenih narodov. Hkrati stremi k povezanosti slovanskih narodov pod vodstvom velikega ruskega naroda na temelju pravice slehernega naroda do samoodločbe.
  4. Z osvobodilno akcijo in aktivizacijo slovenskih množic preoblikuje OF slovenski narodni značaj. Slovenske ljudske množice, ki se borijo za svoje narodne in človekove pravice, ustvarjajo nov lik aktivnega slovenstva.
  5. Vse skupine, ki sodelujejo v OF, so se obvezale, da bodo lojalne v medsebojnih odnosih.
  6. Po narodni osvoboditvi prevzame na slovenskem ozemlju oblast OF slovenskega naroda kot celota.
  7. Po narodni osvoboditvi uvede OF dosledno ljudsko demokracijo. Vsa vprašanja, ki presegajo okvir narodne osvoboditve, se bodo reševala na dosleden ljudski demokratični način
  8. V skladu s slovesnimi izjavami Churchilla, Roosevelta in Stalina bo po svoji narodni osvoboditvi o notranji ureditvi Združene Slovenije in o svojih zunanjih odnosih odločil slovenski narod sam. OF bo to elementarno pravico slovenskega naroda uveljavila in branila z vsemi sredstvi.
  9. Narodna vojska na slovenskem ozemlju raste iz Slovenskih narodno-osvobodilnih partizanskih čet in Narodne zaščite, kamor se pozivajo vsi zavedni Slovenci.

Gesla OF[uredi | uredi kodo]

  1. Pravica slovenskega naroda do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve in združitve z drugimi narodi.
  2. Osvoboditev in združitev razkosanega slovenskega naroda, vključno s koroškimi in primorskimi Slovenci.
  3. Sloga in enotnost zasužnjenih narodov Jugoslavije in vsega Balkana v njihovem boju za osvoboditev.
  4. SZ je vodilna sila in glavna opora v osvobodilnem boju slovenskega naroda in vseh zatiranih narodov, je vzor enakopravnega sožitja med narodi.
  5. Osvoboditev je možna samo na ruševinah imperializma.
  6. Brez boja proti lastni izdajalski kapitalistični gospodi se zatirani narod ne more osvoboditi.
  7. Bratstvo in mir med narodi morata biti rezultat protiimperialističnega boja, ki bo porušil imperializem.

Hierarhija in organi[uredi | uredi kodo]

Hierarhija Osvobodilne fronte

VRHOVNI PLENUM
(od septembra 1941 tudi slovenski
narodnoosvobodilni odbor)

Predstavniki vseh skupin
Arrow up.svg
IZVRŠILNI ODBOR
Predstavniki ustanovnih skupin
Arrow up.svg
SEKRETARIAT
en predstavnik KPS, krščan.
socialistov in sokolov
Arrow up.svg
POKRAJINSKI ODBORI
Arrow up.svg
OKROŽNI ODBORI
Arrow up.svg
OKRAJNI ODBORI
Arrow up.svg
TERENSKI ODBORI

Arrow right.svg
SLOVENSKI

NARODNOOSVOBODILNI
ODBOR
September 1941

Arrow right.svg
SLOVENSKI

NARODNOOSVOBODILNI
SVET
Februar 1944, Črnomelj

Že kmalu po nastanku je bila določena natančna hierarhija OF, ki je v mnogočem posnemala predvojno partijsko hierarhijo.

Na dnu so bili razni lokalni odbori, posejani po vsem ozemlju, na katerem je OF delovala. Sekretariat in Izvršilni odbor so sestavljali predstavniki posameznih sodelujočih skupin. Najvišji organ OF je bil Vrhovni plenum, imenovan tudi Slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO), februarja 1944 pa preimenovan v Slovenski narodnoosvobodilni svet (SNOS).

Lokalni odbori OF[uredi | uredi kodo]

OF je postopoma po vsem slovenskem ozemlju razširila mrežo odborov, ki so na terenu predstavljali OF. Ti so se delili na pokrajinske (za Štajersko, Gorenjsko, Primorsko in Koroško - kratica PNOO oz. PO OF), okrožne (kratica OO OF), okrajne ali rajonske (kratica OkO) in terenske ali krajevne odbore. Obstajali so tudi matični odbori, ki so predstavljali poklice ali ustanove.

Posamezne odbore je sestavljalo po 3 do 15 predstavnikov. Vodili so jih sekretarji, ki so bili pogosto tudi sekretarji lokalnega komiteja KPS. Posamezniki, ki so pri OF sodelovali, pa so se imenovali aktivisti OF.

Do jeseni 1944 so posamezne odbore z izjemo krajevnih in matičnih volili predstavniki višjih odborov, nato pa so, če je bilo mogoče, na zborih aktivisti OF izvolili okrožne in okrajne plenume, ti pa nato svoja tajništva.

Izvršni odbor OF[uredi | uredi kodo]

Izvršni odbor OF (kratica IO OF) je bil ustanovljen 28. julija 1941 kot delovni odbor s petimi člani (Kidrič, Kardelj, Fajfar, Rus, Vidmar) izmed ustanovnih skupin OF. Avgusta se je odbor razširil za dva člana (Kocbek, Lubej) in dobil dokončno ime. 1. oktobra je bil vanj sprejet še Leskošek, 12. decembra pa sta bila Rus in Kocbek poslana v IO AVNOJa. 12. januarja 1943 je v svojo sestavo sprejel še Breclja in Poliča.

Do aprila 1943 je imel tudi sekretariat treh članov (Rus (predsednik), Kidrič in Fajfar). Pri IO je delovalo več komisij (nadzorna, upravna, osrednja gospodarska komisija, komisija za agitacijo in propagando,...).

Zbor odposlancev slovenskega naroda leta 1943 je delo IO OF potrdil in ga izvolil v dotedanji sestavi. Na prvem zasedanju SNOS v Črnomlju je bil vanj izvoljen še France Bevk in od takrat je IO OF nastopal tudi kot Predsedstvo SNOS. 23. septembra 1944 je bil razširjen še s člani nekdanjega Vrhovnega plenuma in uveljavljenimi aktivisti OF, tako da se je število njegovih članov povzpelo na 27.

Na omenjeni seji septembra 1944 je bil IO ločen od državnih oblasti in postal zgolj politični organ. Tudi po osvoboditvi je kljub prizadevanjem KPS ostal organ z raznoliko politično strukturo.

Na prvem kongresu OF julija 1945 je postal izvršilni organ GO OF s predsednikom Josipom Vidmarjem. Njegova naloga je postala usmerjanje članstva h graditvi ljudske oblasti in v notranjih vrstah obračunavanje z ostanki strankarstva.

Na drugem kongresu OF aprila 1948 je bilo izvoljeno novo predsedstvo. Po novem je IO imel 36 članov. V letih po sporu KPJ z Informbirojem je prvo soglasno podpiral ter se doma ukvarjal z uvajanjem samoupravljanja.

Na tretjem kongresu OF leta 1951 so bila sprejeta nova pravila OF. Število članstva se tam ni bistveno spremenilo, članstvo celotnega GO pa se je povečalo na 250. Tega leta je sledil spor z Edvardom Kocbekom in njegov odstop leta 1952. Ko se je OF aprila 1953 preoblikovala v Socialistično zvezo delavnega ljudstva, je prenehal obstajati tudi IO.

Vrhovni plenum OF[uredi | uredi kodo]

Vrhovni plenum OF je bil od začetkov OF junija 1941 do oktobra 1943 najvišji organ OF. Sestavljali so ga predstavniki vseh v OF sodelujočih skupin. Do italijanske kapitulacije septembra 1943 je deloval v Ljubljani, nato pa na osvobojenem ozemlju.

Na prvem zasedanju 15. junija 1941 je sprejel gesla OF in na drugem 28. julija izvolil Izvršni odbor (IO) OF. Na tretjem zasedanju 15. septembra si je nadel še ime Slovenski narodnoosvobodilni odbor (kratica SNOO), ki je predstavljal zakonodajno telo OF.

Na tem sestanku je sprejel nekatere temeljne odloke: razglasil je, da edini predstavlja, zastopa, organizira in vodi slovenski narod, prepovedal podobno organiziranje zunaj OF, se povezal s podobnimi partizanskimi organi po Jugoslaviji, sprejel odlok o začiti slovenskega naroda in njegovem osvobodilnem gibanju ter uvedel narodni davek in posojilo svobode.

Na četrtem zasedanju 1. novembra 1941 je sprejel prvih sedem temeljnih točk OF. Na petem zasedanju 6. novembra 1942 je po italijanski ofenzivi sprejel sklepe o okrepitvi enotnosti OF.

Po italijanski kapitulaciji so člani Vrhovnega plenuma odšli na osvobojeno ozemlje in imeli nekaj zasedanj v gradu Soteska ter v Bazi 20. 16. septembra 1943 so tam sprejeli sklep o priključitvi Slovenskega Primorja Zedinjeni Sloveniji ter pripravljali Zbor odposlancev slovenskega naroda.

Ta je 3. oktobra 1943 v Kočevju izvolil nov 120-članski Plenum OF oz. Slovenski narodnoosvobodilni odbor, v katerem so bili tudi člani dotedanjega Vrhovnega Plenuma; ta je s tem prenehal obstajati, njegovi člani pa so bili septembra 1944 vključeni v razširjeni IO OF.

Kot Slovenski narodnoosvobodilni odbor je prenehal obstajati 19. februarja 1944 z nastankom SNOS.

Slovenski narodnoosvobodilni svet[uredi | uredi kodo]

Slovenski narodnoosvobodilni svet (kratica SNOS) je bil med februarjem 1944 in oktobrom 1946 vrhovni predstavniški in zakonodajni organ slovenskega NOG in kasneje LRS. Njegov predhodnik je bil SNOO, ki se je na prvem zasedanju 19. februarja 1944 v Črnomlju preimenoval v SNOS. Na začetku je imel 120 članov.

Na prvem zasedanju je, ker je bila večina članov iz Ljubljane, Notranjske in Dolenjske, izvolil novih 20 predstavnikov iz Primorske, 21 iz Štajerske in 19 iz Koroške ter Gorenjske. V vojnem času to povečanje nikoli ni bilo izpeljano.

Njegovi sestavni deli so bili zakonodajni odbor, komisija za ugotavljanje zločinov okupatorja in njegovih pomagačev za Slovenijo in verska komisija, druge komisije pa so bile pri njegovem predsedstvu, ki je bilo do razglasitve Narodne vlade Slovenije v Ajdovščini 5. maja 1945 tudi izvršilni organ NOG in LRS.

Drugo zasedanje SNOS je bilo v Ljubljani 9. in 10. oktobra 1946. Z izvolitvijo ustavodajne skupščine LRS 27. oktobra 1946 je SNOS prenehal obstajati.

Medvojno delovanje[uredi | uredi kodo]

Že kmalu po ustanovitvi je OF postala močan politični faktor in do konca leta 1941 delovala v večjem delu slovenskega ozemlja. Edini del Slovenije, v katerem do konca vojne ni imela posebnega vpliva, je bilo Prekmurje.

Najmočnejši vpliv je OF imela v kraju nastanka Ljubljani. Tam se je njena VOS lotila odstranjevanja svojih ideoloških nasprotnikov (do konca leta 1941 je večinoma v Ljubljani pa tudi drugod po Slovenijini ubila 17 slovencev)[8]. Te umori so se končali po streljanju talcev zaradi usmrtitve dr. Marka Natlačena. Poleg tega je z raznimi akcijami (grafiti, trosenje letakov) ter z demonstracijami redno dokazovala svojo prisotnost in pozivala na boj.

Ko je OF imela dovolj vpliva in podpore, se je začela razglašati za utelešenje ljudske oblasti, nasprotne okupatorski.[9] Konec leta 1941 in v začetku leta 1942 je razglasila slovensko partizansko vojsko za edino obliko boja proti okupatorju in posebej prepovedala ostale oblike.

KPS je imela ves čas delovanja OF vodilno vlogo, kar sta ji preostali ustanovni članici (krščanski socialisti in sokoli) 28. februarja 1943 potrdili z Dolomitsko izjavo, ki je določala enotnost OF. Izjavo je konec aprila 1943 na Žibnu na Kočevskem potrdil 1. zbor aktivistov OF Dolenjske in Notranjske. Čeprav to v izjavi ni bilo zahtevano, je kmalu sledil razpad omenjenih skupin.

OF je poveljevala celotnemu osvobodilnemu gibanju na Slovenskem; poleg redne partizanske vojske je vodila še posebne službe znotraj nje (varnostne službe) in tehnične organizacije, pomembne za njeno delovanje (tisk, saniteta, delavnice, ilegalni radio).

Svoje aktiviste in prebivalce je OF privabljala z raznimi sestanki in mitingi, med slednjimi sta bila dva najbomembnejša v Žibnu in v Črnomlju.

Za delovanje OF so bila pomembna njena sredstva za javno obveščanje. Svoja glasila so imele posamezna ustanovne skupine, pokrajinski odbori in nekateri okrožni odbori OF ter množične organizacije znotraj nje. OF je imela tudi svoj radijski oddajnik, ki je med leti 1941 in 1942 kot Radio Kričač oddajal v Ljubljani, med leti 1944 in 1945 pa kot Radio OF v Črnomlju. OF je bila kot narodna organizacija posebnost v jugoslovanskem odporniškem gibanju, zaradi česer so jo nekateri njegovi voditelji gledali z nezaupanjem. Prevladujoče mnenje pa je, da bi se brez OF zaradi posebnega zemljepisnega položaja in razkosanosti Slovenije partizansko gibanje tu težko uveljavilo.

Povojno delovanje[uredi | uredi kodo]

Po koncu vojne se je iz organizacije oboroženega odpora spremenila v organizacijo množičnega političnega udejstvovanja. Njena naloga je bila udejanjati politiko KPS in oblastnih organov ter organiziranje povojne obnove.

Prvi kongres OF je potekal 15. in 16. julija 1945. Na njem je sprejela program, ki je določal njen odnos do države in gospodarstva. Določeno je bilo tudi, da je lahko član OF vsak državljan, ki je pristal na njen program in se ni pregrešil čez narodno čast. OF so organizirali po ozemeljskem in delovnem načelu in izvolili nov 135-članski Glavni Odbor z IO OF in sekretariatom.

Na kongresu Ljudske Fronte Jugoslavije v Beogradu med 5. in 7. avgustom 1945 je OF uradno postala njen sestavni del. V tem času se je k njej priključilo tudi več množičnih organizacij.

Na drugem kongresu OF med 26. in 28. aprilom 1948 v Ljubljani je vodstvo OF ostalo nespremenjeno, povečalo pa se je število članov. Po njem je OF poskušala mobilizirati članstvo za sodelovanje v prvi petletki in okrepiti delovanje organizacij na terenu.

Tretji kongres OF je bil organiziran ob deseti obletnici ustanovitve in je potekal med 26. in 28. aprilom 1951 v Ljubljani. Namenjen je bil krepitvi samoupravljanja in razvoju socialistične demokracije. V tem času je imela OF že 676.500 članov (70 % vseh volilnih upravičencev) in 3560 krajevnih organizacij.

Aprila 1953 se je OF preimenovala v Socialistično zvezo delovnega ljudstva in s tem prenehala obstajati.

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Kidrič, Boris (1959). Kratek oris razvoja Osvobodilne fronte in sedanja politična situacija v Sloveniji. str. 45–88. COBISS 512420138. 
  2. ^ Vidmar, Josip (1980). Obrazi. Ljubljana: DZS. str. 366. COBISS 22216448. 
  3. ^ Griesser - Pečar, Tamara (2004). Razdvojeni narod. Ljubljana: Mladinska knjiga. str. 121. COBISS 213025024. 
  4. ^ Tone Fajfar (1971). Tovariš (17). 
  5. ^ Rus, Veljko (1992). Zapiski iz življenja Josipa Rusa. Ljubljana: Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije,. str. 138. COBISS 32442880. 
  6. ^ " In tako smo 30.06. 1941 na plenumu razpravljali o tem , da je treba našo organizacijo preimenovati. Po dolgem ugibanju smo jo preimenovali v OF slovenskega naroda." (Josip Vidmar, Bitka kakor življenje dolga, Ljubljana, Cankarjeva založba, 1978, str. 163)
  7. ^ "Povsem zanesljivo pa je, da so Sokoli svoje članstvo od vsega začetka vključevali v Osvobodilno fronto in ne v Protiimperialistično fronto. [...] Do 22. junija, se pravi do napada Nemčije na Sovjetsko zvezo je bilo po sokolski liniji v takratni ljubljanski pokrajini že vzpostavljeno organizacijsko omrežje OF. Gibanje OF se ni začelo šele z napadom Nemčije na Sovjetsko zvezo, prav tako pa se ni šele takrat preimenovalo v Osvobodilno fronto." (Veljko Rus, Osvobodilna ali Protiimperialistična fronta? Delo 7. maja 2011, 31; po knjigi Veljka Rusa Zapiski iz življenja Josipa Rusa, Ljubljana, 1992.)
  8. ^ Mlakar, Boris (avtor poglavja) (2005). "Krogi nasilja med slovenci v vojnih letih 1941-1945". Žrtve vojne in revolucije. Ljubljana: Državni svet Republike Slovenije. str. 23. COBISS 219759104. ISBN 961-6453-08-4. Pridobljeno dne 2011-06-25. 
  9. ^ Čepič, Zdenko s sod. (1995). Ključne značilnosti slovenske politike v letih 1929 - 1955. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino. str. 42–47. COBISS 53722624. ISBN 961-90261-0-1. 

Literatura[uredi | uredi kodo]