France Bevk

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
France Bevk
*
Rojstvo: 17. september 1890
Zakojca
Smrt: 17. september 1970
Ljubljana
Poklic(i): učitelj, urednik
Bevkova rojstna hiša

France Bevk [Francè Bévk], slovenski pisatelj, * 17. september 1890, Zakojca pri Cerknem, † 17. september 1970, Ljubljana, Slovenija.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Bevkov dedek Jakob, ki je bil izobražen, je Francetu že zgodaj vzbudil željo po znanju in pisanju. Ni namreč želel, da bi vnuk imel enako usodo kot on, da bi bil gostač, dninar in čevljar. Leta 1906 je revija Domači prijatelj prvič objavila Bevkovo delo, črtico Vstajenje. Po končani osnovni šoli je leta 1907 po priporočilu cerkljanskega dekana Franca Knavsa odšel kot trgovski vajenec v Gorico, kjer je bila v Podgori pripravnica za učiteljišče. S sošolci je sklenil izdajati dijaški literarni list Alfa, ki je izhajal vse dokler zanj niso izvedeli profesorji. Svoje pesmi je pošiljal dijaškemu listu Zora in urednici Domačega prijatelja, Zofki Kveder. Po maturi leta 1913 je učil v vasi Orehek, leta 1916 pa je bil premeščen v Novake nad Cerknem. Leta 1917 so ga vpoklicali v vojsko na vzhodno fronto v Galicijo in Bukovino.

Novembra leta 1918 se je vrnil s fronte. Opustil je učiteljski poklic in leta 1919 postal urednik ljubljanskega Večernega lista. Ko je ta prenehal izhajati, se je odločil za urejanje kulturne rubrike časopisa Slovenec. Ob koncu leta 1920 se je vrnil na Goriško, kjer je prevzel uredništvo Mladine, ki jo je urejal od leta 1921 do leta 1922. Hkrati je svoj čas posvetil gledališču. Vodil je Ljudski oder in režiral. Leta 1921 je postal urednik Goriške straže in Čuka na pal'ci. Leta 1923 pa je postal ravnatelj Narodne knjižnice v Gorici. Zaradi fašizma, ki je čedalje bolj zatiral Slovence na Primorskem, je bil Bevk tudi zaprt. Spomladi leta 1935 je bil skupaj s Francetom Steletom in z Josipom Vidmarjem v Španiji. Tam je prijateljeval z Zoranom Mušičem. Leta 1943 je pobegnil iz zapora in postal eden izmed voditeljev narodnoosvobodilnega gibanja v Slovenskem primorju.

Po drugi svetovni vojni je najprej živel v Trstu, nato pa v Ljubljani, kjer je leta 1970 tudi umrl. Prevzel je visoke funkcije, med drugim je bil predsednik skupščine in član SAZU. Prebivalci Nove Gorice so mu postavili spomenik, po njem se imenuje Goriška knjižnica Franceta Bevka Nova Gorica in Osnovna šola Franceta Bevka v Tolminu. Pokopan je v Solkanu.

Delo[uredi | uredi kodo]

Bevkovo literarno delo je obsežno, saj zajema zgodovinske romane in romane iz sodobnega življenja, novele, kmečke povesti, črtice, drame, mladinske povesti, pesmi, filmske scenarije, potopise in prevode. S prevodi v albanščino, francoščino, hrvaščino, italijanščino, madžarščino, makedonščino, nemščino, ruščino, srbščino, ukrajinščino itd. je napisal preko 100 del. Čeprav glavnina njegovega opusa pripada žanroma kmečke povesti in zgodovinskega romana, je velik uspeh dosegel z romanom Kaplan Martin Čedermac, v katerem je krepil slovensko narodno zavest.

Že pred prvo svetovno vojno in med njo je pisal pesmi, za katere sta značilna razgibana ritmika in simbolika. Nanje je sprva zelo vplival Oton Župančič, pozneje pa se je usmeril v ekspresionističen način izražanja. Pisateljevanja se je učil pri domačih pisateljih, zlasti pri Ivanu Cankarju, ter pri tujih, in sicer ruskih in francoskih realistih. Objavljal je v skoraj vseh slovenskih časnikih in revijah. Bevkove zgodbe se dogajajo na Primorskem, zanima ga življenje meščanov in samotnih hribovskih kmetov po rodnem Cerkljanskem in Tolminskem. Bevk je v času, ko je fašizem v Italiji pregnal čez mejo v Jugoslavijo doberšen del primorske inteligence, vztrajal na drugi strani meje in z zavzetim publiciranjem pod različnimi psevdonimi skrbel za duševno hrano slovenskega človeka. Bevkove kmečke povesti so v veliki meri pokrajinske povesti. Pri bralcih je z njimi utrjeval zavest, da so pokrajine, ki jih je prva svetovna vojna odtrgala od Jugoslavije, še vedno slovenske. Njegova zgodnja dela so sledila ekspresionističnemu načinu izražanja, ki ga je sčasoma nadomestilo poljudnejše fabuliranje z mislijo na recepcijski nivo preprostega lokalnega bralstva.

V zgodovinskih romanih je tematiziral preteklost zahodnega roba slovenskega etničnega prostora, zlasti Tolminskega (tako kot Pregelj). Presenetljivo je, da socialne konflikte med kmečkim ljudstvom in plemsko gospodo ni enačil s konfliktom med Slovenci in Neslovenci, ampak je pozitivne in negativne lastnosti oseb enakopravno razporedil med pripadnike nacij in stanov. Pogumno je posegal po motivni drastiki, opisoval je kruta mučenja in smrti. Strožji literarni kritiki so mu zaradi velike sugestivnosti očitali romantičnost. Sporočilo njegovih romanov je, da bodo Slovenci preživeli, če se bodo odpovedali želji po moči in oblasti ter aktivni udeležbi v zgodovini. Alternative je videl v duhovniškem stanu, pesništvu in potepuštvu. Bevk je uzaveščal zgodovinsko izkušnjo, kako kratka je gospodarjeva oblast: ``Slovenec je skozi vso zgodovino menjaval gospodarje, ki so eden za drugim propadali, sam pa je obstal´´.

V njegovem delu se zvrsti množica oseb, ki jih v dejanje ženejo ljubezen, boj za zemljo, dom in posest. Mnogi med njimi so pohlepni, lakomni, grabežljivi, skopuški, nekateri zaidejo na pot zločina ali v čudaštvo.

Znani Bevkovi povesti iz kmečkega življenja sta Krivda in Ljudje pod Osojnikom. Največkrat ponatisnjeno Bevkovo delo je roman Kaplan Martin Čedermac, v katerem obsoja raznarodovanje, nasilje nad ljudstvom in protinarodne cerkvene ustanove v času fašistične Italije. Da bi se varoval fašistične policije, je delo izdal v Ljubljani pod psevdonimom Pavle Sedmak. Pred vojno in po njej je veliko pisal za mladino. Za najmlajše je pripovedoval pravljice, starejše pa vodil po svetu, jih učil kulturnega vedenja ali pa jim pripovedoval o svojem življenju. V mladinska dela je vnesel spoznanja o naravi, družbi in življenju ter domoljubje. V povestih Pastirci, Grivarjevi otroci in Pestrna je Bevk popeljal svoje mlade bralce v tolminske hribe, med revne bajtarje in dninarje. Knjiga Tonček pripoveduje o dečku, ki je živel v Gorici, kjer so fašisti zaprli vse slovenske šole in se je zaradi tega moral učiti italijanski jezik. Pomembno delo je tudi zgodba Lukec in njegov škorec, v kateri opisuje, kako sta Lukec in njegova mati krenila na pot z ladjo proti Ameriki, kjer ju je čakal oče, ki je še pred njima odšel služit in poskusil »priti do kruha« v t.i. obljubljeni deželi. Zelo popularna je bila njegova Knjiga o Titu, zaradi katere ga je marsikdo pozneje ožigosal celo kot režimskega pisatelja, pozabljajoč, da je Bevk velik del svojega opusa pred vojno objavil v katoliški reviji Dom in svet.

Nagrade[uredi | uredi kodo]

Po njem so poimenovali več osnovnih šol.

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

Pesmarice[uredi | uredi kodo]

Dela za odrasle[uredi | uredi kodo]

Dela za mladino[uredi | uredi kodo]

Spisi[uredi | uredi kodo]

  • Izbrani spisi (za odrasle; od 1951) (COBISS)
  • Mladost med gorami (za mladino; 1960) (COBISS)
  • Otroci samote (za mladino; 1963) (COBISS)

Manj znana dela[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Stanko Janež: Pregled slovenske književnosti. Maribor: Založba Obzorja, 1965.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

France Bevk. Slovenski biografski leksikon 1925–1991. Elektronska izdaja. Ljubljana: SAZU, 2009.