Jože Plečnik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Jože Plečnik
Jože Plečnik (1943), Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK - Crop1.jpg
Rojstvo: 23. januar 1872(1872-01-23)
Ljubljana
Smrt: 7. januar 1957 (84 let)
Ljubljana
Grob: Žale, Ljubljana
Poklic: arhitekt

Jože Plečnik [jóže pléčnik], slovenski arhitekt, * 23. januar 1872, Ljubljana, † 7. januar 1957, Ljubljana.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Rodil se je v Gradišču v Ljubljani kot eden štirih otrok v družini mizarja, ki je bil po rodu iz Hotedrščice. Po prvem neuspešnem letniku na nižji gimnaziji je šolanje začasno opustil. Oče ga je vzel k sebi v mizarsko delavnico. Pozneje je marljivi risar z deželno štipendijo nadaljeval šolanje na Državni obrtni šoli v Gradcu. Izučil se je za umetnostnega mizarja in načrtovalca pohištva. Nad arhitekturo se je navdušil, ko je na razstavi videl načrte Otta Wagnerja za berlinsko katedralo. Študiral je v Gradcu, kjer je bil učenec Leopolda Theyerja, in na Dunaju, kjer je bil učenec Otta Wagnerja. Kot nagrado za izvrstno izdelano diplomsko delo o nizozemskem letovišču je prejel Rimsko štipendijo, ki mu je omogočila nekajmesečno študijsko potovanje po Italiji in Franciji. Leta 1901 je odprl samostojen arhitekturni atelje na Dunaju. Od leta 1911 je bil profesor na Umetniško-obrtni šoli v Pragi, od 1921 pa na Tehniški fakulteti v Ljubljani. Preselil se je v Ljubljano, v Trnovo, kjer je zase in sorodnike uredil hišo za cerkvijo. Med obema vojnama je spremenil podobo Ljubljane s svojimi arhitekturami in ureditvami. Od leta 1938 je bil član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Izvoljen je bil za častnega meščana mesta Ljubljana, prejel je odlikovanje Zasluge za narod, Prešernovo nagrado, promoviran pa je bil tudi za častnega doktorja Tehniške visoke šole v Ljubljani in na Dunaju. Umrl je 7. januarja 1957 na svojem domu v ljubljanskem Trnovem.

Arhitekt[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Delo Jožeta Plečnika.

Plečnik je celovito in izvirno reševal urbanistične probleme ter načrtoval javne in zasebne stavbe na Dunaju (cerkev Sv. Duha, Zacherlova hiša), na Češkem, zlasti v Pragi (Hradčani, Cerkev Srca Jezusovega), v Ljubljani (Tromostovje, arkade osrednje mestne tržnice, zapornice na Ljubljanici, stavba NUK, osrednje sprehajališče v Tivoliju, Čevljarski most, mestno pokopališče Žale, celostna prenova številnih ambientov) in drugod. Veliko je delal na ozemlju Jugoslavije. S premišljenimi posegi v urbano tkivo Ljubljane, mostovi, uličnimi in parkovnimi potezami, je Plečnik provincialno habsburško mesto z baročnimi in secesijskimi poudarki spremenil v slovensko prestolnico. Kot njegova najpomembnejša arhitektura v Sloveniji je ovrednotena Narodno in univerzitetno knjižnico. Pri delu je izhajal iz globokega poznavanja različnih evropskih pa tudi neevropskih kulturnih in stavbnih tradicij. Poleg zgradb je oblikoval tudi različne izdelke umetne obrti. Rad je uporabljal raznovrstne materiale, kar se najbolje vidi v cerkvah v Bogojini in na Barju. Številni njegovi načrti so bili popolnoma nerealni (stavba slovenskega parlamenta itd.) in so ostali neuresničeni. Plečnikovo delo je pomembno tako na področju prostorskega načrtovanja in arhitekture, kot na pedagoškem področju.

Marsikatero njegovo delo je ostalo nedokončano. V Zagrebu so odstopili od načrta za lurdsko cerkev (Lurdska Majka Božja) blizu Maksimira. Uresničena je bila samo kripta z mogočnimi stebri in značilnimi originalnimi Plečnikovimi lestenci. Za samo cerkev pa so sprejeli nekakšen kubističen načrt, ki se s Plečnikovim načrtom ne ujema ali pa mu celo nasprotuje. V Beogradu so frančiškani na tako imenovanem Crvenom krstu po Plečnikovih načrtih zgradili cerkev Svetega Antona Padovanskega. Posvečena je bila šele po zgraditvi zvonika leta 1962. Za osnovo je Plečnik vzel starokrščansko rotundo, kar naj bi projekt povezovalo s prvinskimi vrednotami krščanstva, ki je cvetelo že v rimskem Singidunumu. Kip sv. Antona je vlil znameniti kipar Ivan Meštrović.

Pedagog[uredi | uredi kodo]

Čeprav Plečnik nima zaslug za ustanovitev Oddelka za arhitekturo, ki je leta 1920 začel delovati na Tehniški fakulteti, velja za duhovnega očeta arhitekturne šole v Ljubljani. Na šolo je prišel leta 1921. Po njegovih načrtih so med 1920 in 1921 zgradili skromno staro zgradbo Tehniške fakultete (Stara tehnika ob Aškerčevi cesti), kjer so se šolali prvi v Sloveniji vzgojeni arhitekti. Tudi klasicistično zgradbo ob Grabnu, kamor se je šola za arhitekturo preselila leta 1947, zaznamuje vhodni baldahin, ki ga je načrtoval Plečnik. Predvsem pa je Plečnik arhitekturno šolo zaznamoval z načinom poučevanja arhitekture, pri katerem je uporabljal učne metode svojega dunajskega profesorja Otta Wagnerja. Šolo si je zamislil kot delavnice, kolektive profesorjev in študentov, ki skupaj izkušajo celoten proces načrtovalskega dela. Sistem delavnic - seminarjev se je v veliki meri ohranil vse do danes. Poučevanje, ki je temeljilo na arhitekturni kompoziciji in veščem risanju, je arhitekturno šolo v Ljubljani določilo kot bolj umetniško in manj tehnično. S specifičnim načinom študija in koreninami, ki preko Plečnika segajo do njegovega učitelja Wagnerja in naprej do Semperja, je danes Fakulteta za arhitekturo v Ljubljani prepoznavna kot ena pomembnih arhitekturnih šol v Srednji Evropi. Med številnimi generacijami njegovih diplomantov danes izstopa nadarjeni Edvard Ravnikar, ki je bil po vojni, ko je Plečnik zaradi starosti (73 let) in manj zaradi svojega katolicizma postal manj priljubljen, nastavljen za novega predstojnika fakultete. Številni učenci pa so k svojemu učitelju po nasvete hodili na njegov dom v Trnovem.

Plečnik in sodobna Slovenija[uredi | uredi kodo]

Po Plečniku so poimenovali največja slovenska priznanja na področju arhitekture. Od leta 1973 vsako leto Sklad Jožeta Plečnika objavi razpis za Plečnikovo nagrado in Plečnikove medalje. Podeli jih župan mesta Ljubljana konec maja. Na nekdanjem bankovcu za 500 tolarjev sta upodobljena lik Jožeta Plečnika in pročelje Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Na kovancu za 0,10 € pa je upodobljena njegova Katedrala svobode (Slovenski parlament), ki pa žal ni bila nikoli zgrajena. Prva poštna znamka v samostojni Sloveniji nosi sliko parlamenta in je bila izdana 26. junija 1991, vrednost 5,00 SIT. Leta 2002 pa je izšla tudi priložnostna poštna znamka s Plečnikovim likom.

Ob 50-letnici arhitektove smrti je Slovenija leto 2007 razglasila za Plečnikovo leto. V istem letu je Rimskokatoliška cerkev v Sloveniji sprožila postopek za arhitektovo beatifikacijo, kar je sprožilo precej vročih polemik.

Povečano zanimanje za Plečnika se je v svetu pojavilo v obdobju postmodernizma v arhitekturi, ko je ponovno postala priljubljena raba historičnih arhitekturnih elementov. Ker je Plečnik rad uporabljal klasične elemente in jih med seboj poljubno mešal, obenem pa je to počel v času, ko so bili klasični arhitekturni stili že davno preživeti, predstavlja v svetovni arhitekturi zanimivo posebnost.

Že v osemdesetih letih, v večji meri pa po vključitvi v EU in seriji razstav v Evropi (Pariz: 1986, Praga (Arhitektura za novo demokracijo): 1996) in izven nje so Plečnikove stavbe postale priljubljene turistične znamenitosti. V Ljubljani mestna občina poleti celo plačuje v Plečnika preoblečenega igralca, da se v turistični sezoni sprehaja po mestnih ulicah. Ljubljana ima pol ducata Plečnikovih spomenikov (Univerza, Križanke, Gimnazija, Trnovska cerkev, Fakulteta za arhitekturo, NUK). Plečnika in Ljubljano pogosto nekoliko površno primerjajo z Antoniom Gaudíjem in Barcelono.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]