Barcelona

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Barcelona
Barcelona

Barcelona je glavno mesto Katalonije in drugo največje mesto Španije. Naseljena je že od prazgodovine in je danes svetovno pomembna turistična destinacija. Zelo znana je po Gaudijevíh arhitekturnih stvaritvah, največ turistov si ogleda njegovo slavno katedralo Sagrado Famílio.

Mesto se nahaja v okrožju (comarca) Barcelonès, vzdolž Sredozemskega morja, med ustji rek Llobregat in Besòs. Oddaljeno je okoli 160 km od Pirenejev. Meri 20 km2 širše velemestno območje pa meri 500 km2. Leta 2009 je imelo mesto 1.621.537 prebivalcev, medtem ko je imelo širše metropolitsko območje leta 2009 5.487.935 prebivalcev. Uradna jezika sta katalonski in španski.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Začetki Barcelone[uredi | uredi kodo]

Sedanja oblika in videz Barcelone sta nastajala več stoletji. V prazgodovini so v zaledju današnje Barcelone živeli Iberci, Lajetani pa so imeli svoje naselbine zelo blizu. Znano je, da so te obale obiskovali feničanski in grški trgovci. Kartažani so postavili tabor in ga poimenovali Barcino po generalu Hamilcarju Barci. Rimska Barcelona je iz drugega stoletja pred našim štetjem. Njeno središče je bilo na nizkem nasipu Mont Taber, ki je danes skoraj v osrčju Barrii Gòtica. Razvila se je na približno dvanajstih hektarih ter postala trgovsko in administrativno mesto pod oblastjo veliko večjega Tarraca. Ohranjeni so deli mestnega obzidja iz poznega tretjega stoletja, ki so ga zgradi zaradi napadov Frankovin Alemanov. Med izkopavanjem pod Placo del Rei in muzejem katalonske zgodovine pa so odkrili ruševine rimskega mesta. Vidne so tudi sledi, da so tam bivali Zahodni Goti, ki so imeli v šestem stoletju Barcelono krajši čas za svoje glavno mesto na iberskem polotoku. V naslednjih stoletjih so mesto izmenično nadzorovali Franki in Arabci, a ni nobenih dokazov, da so mesto visoko cenili ali širili. V 870. letih so se frankovske grofije južno od Pirenejev združile in njihov grof je postal Guifré el Pilós. Ustanovljena je bila hiša barcelonskih grofov. Barcelona je začela doživljati resnično rast, ko so se širile verske ustanove in dvor. Do dvanajstega stoletja je bila trgovina v Sredozemlju že razširjena, še hitreje pa se je razvijala pod vladavino Ramona Berenguera IV (1131-1162). S poroko tega grofa sta se Katalonija in sosednje Aragonsko kraljestvo združila v federacijo pod eno krono, obe kraljestvi pa sta ohranili svoje zakone, jezik in običaje. Federacija je med vladavino Jaumeja prvega (1213-1276) osvobodila Valencijo, Ibizo in Mallorco izpod Arabcev. Trgovina je doživela še en vzpon in v Barceloni so veliko gradili, med drugim novo mestno obzidje, s katerim so obzidali območje, ki je bilo desetkrat večje od območja, ki ga je obkrožalo prejšnje obzidje. Najemniška admirala Roger de Lluria in Roger de Flor sta pomagala barcelonskim in aragonskim grofom in kraljem, da so leta 1324 dobili Sicilijo, Atene, Korziko in Sardinijo. Pod Jaumejem drugim (1276-1327) so začeli z več velikimi gradbenimi projekti, vključno z veliko gotsko katedralo.

Špansko obdobje[uredi | uredi kodo]

Zadnji barcelonski vladar Martí prvi je leta 1410 umrl brez naslednika in katalonski interesi so se podredili oblasti Madrida, ki je bil sedež kastiljskega kraljestva. Katalonska državljanska vojna je v letih 1462 in 1473 uničila gospodarstvo in Katalonija je postala manj zanimiva za kastiljske vladarje. Ti so se po letu 1492 ozirali proti zahodu in so Barcelono izključili iz trgovine z Ameriko. Med špansko nasledstveno vojno, ki se je začela leta 1701 in končala leta 1714 sta francoska in španska vojska porazili Barcelono in Katalonija je bila le še španska provinca. Barceloni so zopet dovolili trgovati z Ameriko, začela se je tekstilna industrija in število prebivalstva je močno naraslo.

Širitev mesta[uredi | uredi kodo]

Do sredine devetnajstega stoletja se je mestno jedro razširilo zaradi zelo hitre rasti prebivalstva. Odobrili so Cerdov načrt za širitev mesta in mesto se je močno razširilo onstran nekdanjega mestnega obzidja. Leta 1888 je bila v Barceloni svetovna razstava, ki je pritegnila več kot dva milijona obiskovalcev. Razstavni prostor je bil okoli parka de la Ciutadella. Glavni razstaviščni prostor naslednje razstave v Barceloni, ki je bila leta 1929 pa je bil grič Montjuïc. V letih med obema razstavama se je prebivalstvo podvojilo, mesto pa so zaznamovali nenačrtovana rast, stavke, anarhija in terorizem, ki je dosegel vrhunec v tragičnem tednu leta 1909, ko je bilo uničenih več kot 70 verskih objektov. Zaradi španske nevtralnosti v 1. svetovni vojni je Barcelona doživela razcvet gospodarstva.

Novejša zgodovina[uredi | uredi kodo]

Leta 1931 so izgnali kralja Alfonza XIII in razglasili katalonsko republiko. Predsednik katalonske vlade je postal Francesc Macià, ki je prej živel v izgnanstvu. V Španiji so razglasili drugo republiko vendar pa do konca leta 1935 osemindvajsetim vladam v Madridu ni uspelo stabilizirati kaosa v državi. Po volitvah leta 1936 je na oblast prišla ljudska fronta vendar se je kaos nadaljeval. Nacionalist general Franco je vodil vojaško vstajo, ki so jo v Barceloni porazili oboroženi delavci. Leta 1939 je bila Barcelona v rokah nacionalistov. pod Francovo diktaturo je bil prepovedan katalonski jezik in močno se je občutil gospodarski padec. Po Francovi smrti pa je deklaracija o kraljevini pod Juanom Carlosom prvim dovolila ponovno vzpostavitev Generalitata kot skupščine avtonomne pokrajine vlada Katalonije. Z olimpijskimi igrami leta 1992 pa se je Barcelona vrnila med svetovna mesta.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Dodatno branje[uredi | uredi kodo]

  • B. Križnik: Lokalni odzivi na globalne izzive: Kulturni okvir preobrazbe Barcelone in Seula, Založba FDV, Ljubljana, 2009

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]