Rimski imperij

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Rimsko cesarstvo)
Skoči na: navigacija, iskanje
Rimski imperij
Imperivm Romanvm

27 pr. n. št.–1453
 

Geslo
Senatus Populusque Romanus (SPQR)
Rimski imperij pri največjem obsegu, okoli 117 n. št.
Glavno mesto Rim
(44 pr. n. št.-286)

Milano
(286-402)

Ravenna
(402-476)

Nikomedija
(286-330)

Konstantinopel
(od 330 naprej)

Jeziki latinščina (cesarsko), grščina (administrativni jezik)
Religija Politeizem, pozneje krščanstvo
Vlada monarhija
cesar
 -  27 pr. n. št. - 14 n. št. Avgust
 -  475-476 Romul Avgustul
konzul
 -  27 pr. n. št. - 23 n. št. Avgust
 -  476 Flavij Basilisk
Zakonodajno telo rimski senat
Zgodovinsko obdobje antika
 -  cesar je proglašen za večnega diktatorja 27 pr. n. št.
 -  Bitka pri Akciju 2. september 31 pr. n. št.
 -  Oktavij je proglašen za Avgusta 16. januar 27 pr. n. št.
 -  Dioklecijan razdeli upravo imperija med vzhod in zahod 285
 -  Konstantin I. razglasi Konstantinopel za novo prestolnico 330
 -  Konstantinopel zavzamejo Osmani 1453
Površina
 -  25 pr. n. št.[1] 2.750.000 km²
 -  50[1] 4.200.000 km²
 -  117[1] 5.000.000 km²
 -  390 [1] 4.400.000 km²
Prebivalstvo
 -  117[1] (ocena) 88.000.000 
     Gostota 17,6 /km²
Valuta solid, avrej, denarij, sesterc, as
Rimskega imperija ne smemo zamenjevati s Svetim rimskim cesarstvom (843–1806).

Rímski impêrij (tudi Rimsko cesarstvo) označuje starorimsko civilizacijo v stoletjih, ki so sledila reorganizaciji pod vodstvom cesarja Avgusta. Stoletja pred vladavino Avgusta označujemo kot Rimsko republiko. Razlika med njima je predvsem v organih vodenja države in zvezah med njimi.

Vrsto let so zgodovinarji delali razliko med »principatom«, obdobju od Avgusta do krize tretjega stoletja ter »dominatom«, obdobju od Dioklecijana do propada zahodnega dela cesarstva. Po tej teoriji je v obdobju principata (iz latinščine princeps, »prvi«; Avgust si je dovolil le ta naziv) stvarnost diktature spretno skrita za republikansko formo, medtem ko se je v obdobju dominata (lat. dominus, »gospodar«) pokazala v svoji pravi luči, z zlatimi krotami in bleščečim imperialnim ritualom. Poznejše raziskave so pokazale, da ne moremo govoriti o ostrem prehodu; po eni strani so se nekatere zgodovinske republikanske oblike ohranile tudi v bizantinskem obdobju, tisočletje po svojem nastanku, po drugi pa je bilo razkazovanje imperialne mogočnosti pogosto tudi v najzgodnejših dneh imperija.

V svoji zgodovini je Rimski imperij nadziral vse helenizirane države v Sredozemlju, kot tudi keltska območja Zahodne Evrope. Upravljanje Rimskega imperija je sčasoma privedlo do ločitve na vzhodno in zahodno polovico. Leta 476, ko je oblast na zahodu prevzel Odoaker, se je zahodna polovica že močno razvijala v novo smer, v kateri je cerkev prevzela večino administrativnih in karitativnih vlog nekdanje sekularne vlade. Vzhodna polovica cesarstva s sedežem v Konstantinoplu, mestu Konstantina Velikega, je ostajala srce rimske države do leta 1453, ko je Bizantinsko cesarstvo klonilo pred Otomanskimi Turki.

Vpliv rimskega imperija na vlado, pravo in monumentalno arhitekturo, kot tudi druge vidike življenja na Zahodu, ostaja viden še danes. Rimske nazive moči so privzeli nasledniki z imperialnimi pretenzijami, med njimi Frankovsko kraljestvo, Sveto rimsko cesarstvo, Kijevska Rusija in Nemško cesarstvo.

Življenje v Rimskem cesarstvu[uredi | uredi kodo]

Življenje je v vseh mestih v rimskem cesarstvu potekalo približno enako. Rimski državljani so imeli več pravic kot drugi. Ti državljani so se delili na plebejce in plemiče. Ostali so bili večinoma sužnji in prebivalci inozemstva (v 3. stoletju pr. n. št. so dobili tudi ostali poleg plemičev volilno pravico, kritično stanje in napetosti med slednjima dvema stranema so pripeljale celo do državljanske vojne). Rimsko državljanstvo se je lahko pridobilo le z okoli 30-letnim delom v pomožni pehoti. S tablico o državljanstvu se je državljanstvo prenašalo iz roda v rod. Sužnje so zajeli večinoma po obleganjih mest in vasi. Praktičen primer: Po bitki z Galci so Rimljani popolnoma strli vojsko. Vasico so oropali, jo požgali, zaplenili živino, orožje. Ženske so posilili ter jih z otroki in nekaj moškimi nagnali na prisilno delo: v rudnik, v suženjstvo, ali v areno (kot gladiatorje). Delavci v npr. rudnikih železa po Galiji mnogokrat niso nikoli več videli sonca. Sužnji so garali za manj ali bolj stroge gospodarje. Včasih so jih gospodarji tudi osvobodili (dokaz je bil pergament z pečatom), sužnji pa so imeli tudi težja dela: pogosto so morali poleti iz gora privaliti led za pijačo, poleg tega so si pogosto mastne roke na gostijah gosti brisali kar v njihove lase. V areni so se znašli večinoma močni ujetniki, redke ženske, bankrotiranci, sem in tja tudi državljan, premamljen od nagrad. Trening je bil mučen; pogosto so učitelji silili učence jesti tudi npr. pepel. Včasih so gradili stavbe, ki so se zaradi velikosti pogosto zrušile. Gaj Avgust Oktavijan je prvi omejil gradnjo stavb na zgolj tri nadstropja. Ker so bili Rimljani navdušeni vrtnarji, so verjetno iz okenskih polic pogosto padali cvetlični lonci. Bogataši so imeli ogromne vile z bazeni in odprtimi dvorišči. Mesta so povezovale močne rimske ceste, voda iz akvaduktov, ki so se stekali v vodnjake na glavnem trgu, je bila brezplačna. Ogled javnih iger in kopanje v toplicah je bilo prav tako brezplačno, iz tega je tudi nastalo rimsko pravilo za ohranjanje miru: Kruha in iger! Prevoze so zaradi dnevnega vrveža raje opravljali ponoči.

Propad Rimskega cesarstva[uredi | uredi kodo]

V 3. stoletju so se v Rimski državi vedno bolj kazali očitni znaki krize. Vzroki so bili v prvi vrsti ekonomski, ki pa so bili tesno povezani tudi z drugimi aspekti rimskega načina življenja. Rimsko gospodarstvo je bilo ves čas rimskega cesarstva močno odvisno od cenenega dela sužnjev, ko pa se je v 2. stoletju širjenje Rimskega imperija ustavilo, se je prekinil tudi stalni dotok suženjske delovne sile. Prav tako se je vedno bolj zmanjševalo število rojstev (prebivalstvo je padlo od 30 milijonov na začetku cesarstva na vsega 10 milijonov okrog leta 300), kar je pomenilo, da je primanjkovalo delovne sile, posledično pa je ostalo vedno več zemlje neobdelane. Zato je bila država prisiljena aktivnemu prebivalstvu poviševati davke, saj je obramba mej cesarstva, vedno večji stroški za podporo revnemu rimskemu prebivalstvu in razvejana birokracija zahtevala vedno več sredstev. Zaradi povišanega davčnega pritiska na kmete, je veliko število kmetov našlo rešitev v begu in se je pričelo ukvarjati s piratstvom in cestnim roparstvom.

V poznem obdobje rimskega cesarstva je velik problem predstavljala tudi inflacija. Pomanjkanje denarja so cesarji reševali s kovanjem malo vrednega denarja. Posledica je bila, da je pričela upadati trgovina in da je menjalno gospodarstvo pričelo izpodrivati denarnega.

Zaradi ekonomskega propadanja je za državo vedno večje breme predstavljala podpora revnemu rimskemu prebivalstvu. Na splošno je veljalo, da je Italija vedno bolj postajala zajedavec preostalih provinc imperij, ki je zahtevala vedno več sredstev, ne da bi pri tem karkoli proizvajala. Drsenje rimske države v propad je skušal zaustaviti cesar Dioklecijan, ki pa so se mu reforme posrečile le delno.

Gospodarskim težavam so se pridružile tudi težave v rimski vojski. Sistem, ki je od Marija naprej slonel na svobodnih rimskih državljanih, ki so služili rimsko vojsko 20 let, za kar so po končani vojaški službi prejeli zemljo, se je nahajal v težavah, ker je bilo vedno manj Rimljanov pripravljenih služiti vojsko. V rimski vojski so zato novačili vedno več tujih, zlasti germanskih plačancev - [[federatov]], ki so se naselili na rimskem ozemlju, zlasti na obmejnih področjih, ter v zameno za vojaško službo dobili zemljo. Vprašljiva pa je bila njihova zvestoba rimski državi in njihova pripravljenost braniti mejo pred svojimi germanskimi rojaki.

Dokončen udarec pa so rimskemu cesarstvu zadali vpadi Germanov in Hunov. Prvi so na Rimsko ozemlje vdrli Goti, ki so na območje današnje Bolgarije zbežali pred Huni, ter prosili Rim za naselitev in pomoč. Zaradi slabega ravnanja Rimljanov so se Goti uprli in leta 378 pri Adrianoplu uničujoče porazili rimsko vojsko. Po tem porazu Rimljani nikoli več niso uspeli pregnati številnih Germanskih ljudstev, ki so se pomikala čez ozemlje rimskega imperija in na njenih tleh ustanavljali barbarske države. Eden najhujših tovrstnih napadov je bil napad Hunov leta 450, ki pa so se iz neznanega vzroka ustavili pred Rimom. Pred tem so temeljito oplenili severno Italijo, ter med drugim uničili Oglej.

Letnica, ki zaznamuje dokončen propad zahodnega dela rimske države je leto 476, ko je germanski poveljnik Odoaker odstavil zadnjega rimskega cesarja Romula, ter njegovo krono izročil bizantinskemu cesarju.

Širjenje rimske države od nastanka do propada
Zemljevid slovenskega ozemlja z rimskimi provincami in mesti.
Rimske province (1-300)

Rim na slovenskih tleh[uredi | uredi kodo]

Slovensko ozemlje je bilo z vidika rimske države pomembno zlasti kot prehodna dežela, saj so preko našega ozemlja vodile glavne poti iz Italije v Podonavje in naprej na Vzhod. Kasneje je naša dežela postala pomembna tudi kot zadnja obrambna linija Italije pred prodirajočimi barbari z vzhoda.

Rimljani so v naše kraje prodirali iz mesta Akvileja (lat. Aquileia; danes Oglej), večji del našega ozemlja pa je osvojil šele cesar Avgust, ki je s temi osvojitvami želel zavarovati Italijo in si zagotoviti ugled vojaškega poveljnika. Ustanovil je tudi prvo rimsko mestno naselbino – Emono (danes Ljubljana). V času pred prihodom Rimljanov je bil sicer pomembnejši Nauportus (danes Vrhnika), ki pa nikoli ni dobil mestnih pravic. Kasneje so mestne pravice pridobili še Celeia (Celje), Neviodunum (danes Drnovo pri Krškem) in Poetovio (danes Ptuj). Pomembna trgovska in prometna središča so bila še Castra (danes Ajdovščina), ad Pirum (danes Hrušica na Notranjskem) in Atrans (Trojane).

Tudi upravno je bilo naše ozemlje razdeljeno na več različnih provinc: Zahodni del Slovenije je spadal pod Italijo (10. pokrajina: Venetia in Histria) s sedežem v Aquileiji, večji del osrednje Slovenije in Štajerske je sprva spadal v provinco Ilirik, po njeni razdelitvi (ok. leta 10) pa pod Panonijo, ki je imela nekaj časa prestolnico v našem Ptuju, Zahodna Štajerska pa je spadala pod provinco Norik.

Slovensko ozemlje je imelo v rimskem času le obroben pomen, vseeno pa je doživelo velik gospodarski in družbeni napredek. Na to kažejo skrbno zgrajena in utrjena mesta z urejenimi vodovodi, kanalizacijami in javnimi poslopji. Velik delež mestnega prebivalstva so predstavljali odsluženi vojaki – veterani, ki so se po koncu svoje 20 letne vojaške službe naselili v naših krajih. Pomešali so se s staroselskimi prebivalci in odločilno vplivali na njihovo romanizacijo. Tudi v naših krajih so staroselci podobno kot na primer v Galiji, Romuniji in Španiji prevzeli rimske navade, običaje in predvsem latinski jezik. Veterane je rimska država včasih načrtno naseljevala v novo osvojenih pokrajinah, da bi jih čim hitreje romanizirali.

Že v času Marka Avrelija (161) so v naše kraje prvič vdrli barbari in nasilno zaustavili razvoj. Ozemlje današnje Slovenije je odtlej vedno bolj predstavljalo zadnjo obrambno linijo Italije pred vdori tujih ljudstev. Preko našega ozemlja je potekala Claustra Alpium Iuliarum: utrjena obrambna linija z dolgim obzidjem preko skoraj celotne Slovenije in trdnjavami. Prebivalstvo na našem ozemlju je bilo vedno bolj ogroženo, ne samo s strani prodirajočih barbarov, ampak tudi s strani rimske vojske, ki je za svoje vzdrževanje potrebovala vse več sredstev.

Pomembnejše rimske osebnosti[uredi | uredi kodo]

Gaj Julij Cezar

Avgust

Lucij Kornelij Sula

Marij

Pompej Veliki

Plavt

Mark Avrelij

Hadrijan

Vespazijan

Valerijan

Romul Avgustul

Mark Licinij Kras

Opombe in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 1,3 Taagepera, Rein (1979). "Size and Duration of Empires: Growth-Decline Curves, 600 B.C. to 600 A.D.". Social Science History (v angleščini) 3 (3/4): 125. doi:10.2307/1170959. 

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Rajko Bratož, Rimska zgodovina : Od začetkov do nastopa cesarja Dioklecijana. Zbirka Zgodovinskega časopisa, 26. Knjižna zbirka Scripta. Ljubljana, 2007.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]