Francija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
République française
Francoska republika
Zastava Francije Grb  Francije
GesloLiberté, Égalité, Fraternité
»Svoboda, enakost, bratstvo«
HimnaMarseljeza
Lega Francije
Lega  Francije  (temnozelena)

– na Evropski celini  (svetlozelena & temnosiva)
– v Evropski uniji  (svetlozelena)

Lega Francije

Svetovno ozemlje Francoske republike

Glavno mesto
(in največje mesto)
Pariz
48°52′N, 2°19.59′E
Uradni jeziki francoščina
Upravljanje unitarna republika
 -  predsednik François Hollande
 -  ministrski predsednik Manuel Valls
Nastanek
 -  Francoska država:: 843 (Verdunska pogodba
 -  Današnja ustava:: 1958 (5. republika
Vstop v EU 25. marec 1957
Površina
 -  skupaj:1 674.843 km² (40.
 -  Metropolitanska Francija
  IGN2 551,695 km² (47.)
  Zemljiška knjiga3 543,965 km² (47.)
Prebivalstvo
  (ocena jan. 2007)
 -  skupaj1: 64.102.1404 (20.)
 -  Metropolitanska Francija: 61.538.3225 (20.)
BDP (PKM) ocena 2005
 -  skupaj: 1,871 bilijonov USD (7.)
 -  na prebivalca: 30.100 USD (20.)
Gini (2002) 26,7 (nizek
HDI (2005) Rast 0,952 (visok) (10.)
Valuta Evro ()7, CFP frank8
 
(EUR,    XPF)
Časovni pas CET6 (UTC+1)
 -  poletni (DST): CEST6 (UTC+2)
Vrhnja domena (TLD) .fr9
Klicna koda +33
1 Vse ozemlje Francoske republike, vključno z vsemi čezmorskimi departmaji in ozemlji, vendar brez Adelijine dežele (Terre Adélie) na Antarktiki, kjer je od podpisa Antarktične pogodbe 1959 suverenost razveljavljena.
2Po podatkih Francoskega narodnega geografskega inštituta.3 Po podatkih francoske zemljiške knjige, ki izključuje jezera, ribnike in ledenike, večje od 1 km², kot tudi estuarje ali reke.
4 Uradni vir INSEE
5 Uradni vir INSEE
6. Samo Metropolitanska Francija.
7 Vsa Francoska republika, razen čezmorskih ozemelj v Tihem oceanu.
8 Samo francoska čezmorska ozemlja v Tihem oceanu.
9 Poleg .fr se v francoskih čezmorskih departmajih in ozemljih uporablja še nekatere druge vrhnje internetne domene: .re, .mq, .gp, .tf, .nc, .pf, .wf, .pm, .gf in .yt. Francija tako kot ostale države članice Evropske unije uporablja tudi domeno .eu.
10. čezmorske regije in skupnosti so del Francoskega telefonskega številskega prostora, vendar imajo svoje lastne državne klicne kode: Guadeloupe +590; Martinik +596; Francoska Gvajana +594, Reunion and Mayotte +262; Saint Pierre et Miquelon +508.
Čezmorska ozemlja niso del Francoskega telefonskega številskega prostora. Njihove državne klicne kode so: Nova Kaledonija +687, Francoska Polinezija +689; Wallis in Futuna +681

Francóska repúblika ali Fráncija je obmorska država v Zahodni Evropi, ki na zahodu in severu meji na Atlantski ocean, na severovzhodu na Belgijo in Luksemburg, na vzhodu na Nemčijo, Švico, Italijo in Monako, ter na jugu na Sredozemsko morje, Španijo in Andoro. Francija je ustanovna članica Evropske unije.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Zgodovina Francije.

Meje današnje Francije so postavljene podobno, kot meje ozemlja Galcev, ki so bili Kelti. Rimljani so v 1. stoletju pr. n. št. zavzeli Galijo in prebivalci so kmalu sprejeli rimsko kulturo in jezik. Krščanstvo je prišlo v Galijo že v 2. in 3. stoletju n. št. V 4. stoletju so Germani, predvsem Franki, vdrli in naselili vzhodna območja Galije ob Renu. Iz tega tudi izhaja staro ime 'Francie'. Ime Francija pa izhaja iz fevdalnega posestva Kapetingov, francoskih kraljev, okoli Pariza, ki se imenuje Île-de-France.

Čeprav mnogi datirajo začetek francoske monarhije v 5. stoletje, se je samostojen obstoj države začel z delitvijo Frankovskega cesarstva Karla Velikega na zahodni in vzhodni del. Iz vzhodnega dela je nastala Nemčija, iz zahodnega pa Francija.

Nasledniki Karla Velikega so vladali Franciji do leta 987, ko je bil Hugo Capet, vojvoda Francije in grof Pariza, okronan za kralja Francije. Njegovi nasledniki, začenši s kapetinško dinastijo, so vladali Franciji do leta 1792, ko je francoska revolucija uveljavila republiko z radikalnimi spremembami, ki so se začele leta 1789.

Napoléon Bonaparte je leta 1799 prišel na oblast v republiki in se proglasil za cesarja (leta 1804). Njegova vojska se je udeležila mnogih vojn v Evropi, zavzela dosti držav in ustanavljala nova kraljestva z Napoléonovimi sorodniki na oblasti. Po Napoléonovem porazu, so v Francijo ponovno uvedli monarhijo, a so jo ukinili z začetkom Druge republike. Druga republika se je končala, ko je bil za predsednika izvoljen Louis-Napoléon, Napoléonov nečak, ki je proglasil Drugo cesarstvo. Louis-Napoléona (Napoléon III.), ki ni bil tako ambiciozen kot stric, so kmalu odstavili in Francija je ponovno postala republika (Tretja republika).

Čeprav je bila Francija zmagovalka v obeh svetovnih vojnah, so jo prizadele izgube bogastva, velikega dela imperija, delovne sile in statusa prevladujoče narodne države. Leta 1958 so v Franciji sprejeli novo ustavo, po kateri ima predsednik velika pooblastila (Peta republika), ki ni klonila nestabilnosti, kot prejšnji parlamentarni režimi.

V zadnjih desetletjih sta se sprava in sodelovanje med Francijo in Nemčijo izkazali ključnega pomena za ekonomsko združitev Evrope tudi za uvedbo evra januarja 1999.

Danes je Francija v ospredju držav, ki želijo zagon uvedbe skupne evropske valute izkoristiti za nadgradnjo Evropske unije v bolj združen in sposoben evropski politični, obrambni in varnostni aparat.

Francija je ena izmed petih stalnih članic Varnostnega sveta Združenih narodov.

Politična ureditev[uredi | uredi kodo]

Ustava Pete republike je bila sprejeta na referendumu 28. septembra 1958. Ta ustava je izredno povečala avtoriteto izvršilne oblasti v primerjavi z zakonodajno oblastjo (parlamentom). Po ustavi je francoski predsednik izvoljen neposredno za 5-letni mandat (sprva 7 let). Posredovanje predsednika zagotavlja delovanje države. Predsednik imenuje premierja, predseduje vladi, je vrhovni poveljnik oboroženih sil in sklepa meddržavne pogodbe.

Narodna skupščina (Assemblée Nationale) je najvišje zakonodajno telo. Poslance volijo vsakih 5 let za 5-letni mandat. Skupščina lahko izglasuje razpustitev vlade. Senatorje volijo posredno, volijo lokalni funkcionarji (teh je 100-200 tisoč), za dobo 6 let. Polovica senata je obnovljena vsaka 3 leta. Senat ima zelo omejeno moč; v primeru nesporazuma med Narodno skupščino in Senatom ima zadnjo besedo skupščina. Vlada ima močan vpliv na dnevni red parlamenta.

USTAVNI SVET
Do leta 1958 Francija ni poznala nadzora ustavnosti, saj so šteli, da bi bilo to v nasprotju z načelom, da je zakon izraz obče volje oziroma ljudske suverenosti. Položaj ustavnega sveta je okrepila ustavna sprememba iz leta 1974, ki je pravico do predlaganja ocene ustavnosti dala tudi članom parlamenta. Ustavni svet sestavljajo imenovani člani in člani po položaju. Slednji so dosmrtni člani sveta, med njimi predvsem bivši predsedniki republike, ki pa v resnici ne sodelujejo pri delu tega organa. Imenovanih članov je 9 (3 imenuje predsednik republike, 3 predsednik nacionalne skupščine, 3 predsednik senata). Njihov mandat traja 9 let, vsako tretje leto se obnovi 1/3 članov. Ustava ne določa nobenih pogojev (po navadi 2-3 pravniki, bivši ministri, bivši poslanci, politične osebnosti). Predsednika Ustavnega sveta imenuje predsednik republike, njegove mandatne dobe ustava ne določa. Pred nastopom funkcije člani zaprisežejo pred predsednikom republike (varovanje tajnosti odločanja in glasovanja itd.). Funkcija člana Ustavnega sveta je nezdružljiva s članstvom v vladi, parlamentu, evropskem parlamentu, socialno-ekonomskem svetu in s kakršnimkoli volilnim mandatom, ne sme opravljati tudi vodstvenih funkcij v političnih strankah. Svet opravlja svetovalno in odločujočo funkcijo, odločitev pa je sprejeta, če zanjo glasuje večina članov sveta. Svet daje mnenja, če se nanj obrne predsednik republike, vlada se nanj obrne v primeru referenduma, volitve predsednika republike, svet odloča o ustavnosti zakonov in mednarodnih pogodb, nastopa kot volilni in referendumski sodnik. Zoper odločitve sveta ni dopustna pritožba (pravno sicer ni nobenega postopka za spoštovanje njegovih odločitev, vendar se mu državni organi vselej podredijo). Zakonodajalcu tako ostane v primeru, da ne soglaša z odločitvijo sveta, zgolj možnost spreminjanja ustave. Svet je pristojen za presojo ustavnosti, preden so ti razglašeni; obvezna je, ko gre za organske zakone in poslovnike parlamentarnih zbornic. Presojo navadnih zakonov lahko predlagajo predsednik države, predsednik senata, predsednik nacionalne skupščine, prvi minister, 60 poslancev ali 60 senatorjev. Če je neustaven, ne more biti razglašen, če je samo deloma ustaven, se oba dela ločita in predsednik države odloči, ali bo ustavni del razglasil, ali pa gre v ponovno obravnavo in odločanje v parlament. Če se ju ne da ločiti, ga je treba spremeniti ali opustiti njegovo sprejemanje. Ustavni svet se ne zadovlji več samo s presojo tehnične usklajenosti zakonov z ustavnimi normami, temveč postavlja merila, ki pomenijo varovanje temeljnih človekovih pravic.

Demografija[uredi | uredi kodo]

Prebivalstvo[uredi | uredi kodo]

Ob zadnjem popisu prebivalstva, leta 2006, je imela republika 64,95 milijona prebivalcev. Največja mesta so Pariz, Marseille, Lyon, Lille, Toulouse in Nantes. Po obdobju Druge svetovne vojne, je Francija postala cilj imigrantov širom sveta, najštevilčnejši pa so bili priseljenci iz držav Severne Afrike: Maroko, Alžirija, Tunizija. Sprva so ti prišli kot začasni delavci, kmalu pa so se v Franciji ustalili kot njeni prebivalci in s seboj pripeljali družine. Zaradi raznolike etnične in verske pripadnosti priseljencev ter visoko številnih družin, se je prebivalstvena struktura Francije pričela bistveno spreminjati.

Religija[uredi | uredi kodo]

Francija velja za svobodno državo verskih usmeritev. Ob rednih popisih prebivalstva na vsaka štiri leta, o verski pripadnosti ne poizvedujejo. Uradne podatke o verski usmeritvi je raziskal Eurobarometer Poll, ki je podal sledeče ugotovitve: 54 % prebivalcev je Katolikov, 31 % Agnostikov. Zaradi imigracij živi v Franciji 4 % Muslimanov, 3 % pripadajo Protestantizmu in 1 % Židovski veri.

Židovska skupnost je z okoli 600.000 pripadniki, označena kot največja v Evropi. Domneva se, da je uradni odstotek 4 % Muslimanov, v resnici dvakrat do trikrat višji (presegal naj bi 10 %) zaradi visoko številčnih muslimanskih družin in vsaj milijona ilegalnih imigratov iz severa Afrike in JV Evrope. Na JZ Francije se nahaja svetovno znano romarsko središče, Lurd (Lourdes).

Upravna delitev[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Upravna delitev Francije.

Francija se deli na 26 regij (fr.: région), ki se delijo na skupno 100 departmajev (fr.: département). Departmaji so oštevilčeni in te številke se uporabljajo na registrskih tablicah, poštnih številkah, ipd. 22 regij se nahaja v evropskem delu Francije, 4 regije in hkrati departmaji pa so čezmorska ozemlja.

Zemljepisne značilnosti[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Geografija Francije.

V Franciji najdemo zelo različno pokrajino, od obalnih ravnin na S in Z, kjer Francija meji na Severno morje in Atlantik, do gorovij na J (Pireneji) in JV (Alpe), kjer je tudi druga najvišja gora v Evropi, Mont Blanc (4807 m).

Vmes se nahajajo še drugi reliefi, kot na primer Centralni masiv (Massif Central), hribovje Vogezi (Vosges) ali velike doline velikih rek kot Loire, Rhone, Garonne in Sena.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Koordinate: 47° N 2° E