Mongolija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Monggol ulus.svg
Монгол улс
Mongol uls
Mongolija
Zastava Mongolije Grb  Mongolije
Himna»Монгол улсын төрийн дуулал«
Narodna himna Mongolije
Lega Mongolije
Glavno mesto
(in največje mesto)
Ulan Bator
47°55′N, 106°53′E
Uradni jeziki mongolščina
Demonim Mongólec, Mongólka
Upravljanje parlamentarna republika
 -  predsednik: Tsakhiagiin Elbegdorj
 -  predsednik vlade: Sükhbaataryn Batbold
Nastanek
 -  Ustanovitev države Xiongnu: 209 pr. n. št. 
 -  Ustanovitev Mongolskega cesarstva: 1206 
 -  Bogd Kanat Mongolije: 1912 
 -  Mongolska ljudska republika: 1924 
Površina
 -  skupaj: 1,564,116 km² (19.
 -  voda (%): 0,6
Prebivalstvo
 -  ocena julij 2007: 2.951.786[1] (139.)
 -  štetje 2000: 2.407.500[2] 
 -  gostota: 1,7/km² (238.)
BDP (PKM) ocena 2007
 -  skupaj: 8,448 milijard USD (143.)
 -  na prebivalca: 2900 USD (130.)
Gini (2002) 32,8 (srednji
HDI (2007) Rast 0,700 (srednji) (114.)
Valuta Tögrög (MNT)
Časovni pas (UTC+7 to +8[3][4])
Vrhnja domena (TLD) .mn
Klicna koda +976

Mongolija (mongolsko Монгол улс, Monggol ulus.svg ) je azijska celinska država, ki jo na severu objema Rusija, na jugu Ljudska republika Kitajska, na zahodu pa se približa Kazahstanu. Je druga največja država, ki nima morske obale, takoj za bližnjim Kazahstanom.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Zemljevid Mongolije

Z 1.564.116 km² je Mongolija 19. država po velikosti na svetu. Kljub temu ima zelo malo površin primernih za obdelovanje, saj kar štiri petine države prekrivajo suhe in neproduktivne stepe, ostalo so gorovja na severu in zahodu ter puščava Gobi na jugu.

Najvišja gora je s 4374 mnm Hujten v Mongolskem Altaju. Najdaljša reka je z 992 km Selenga, od tega sta začetni dve tretjini v Mongoliji. Selenga po prehodu meje v Rusijo v veliki delti priteka v Bajkalsko jezero, katerega nato odvaja reka Angara, glavni pritok Jeniseja.

Prebivalstvo[uredi | uredi kodo]

Večina prebivalcev je Mongolov, na zahodu pa živi tudi veliko Kazahov. Tretjina prebivalstva živi v Ulan Batorju, ki je prestolnica in največje mesto. Veliko prebivalcev živi nomadsko ali polnomadsko življenje v srednjeazijskih šotorih jurtah.

Mongolski politični sistem je od leta 1991 parlamentarna demokracija. Uradni jezik je mongolščina. Uporabljana valuta je tugrik (1 tugrik = 100 möngösov). Prevladujoča vera je tibetanski budizem, veliko je tudi muslimanov.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Zgodovina Mongolije.

Tisočletna zgodovina Mongolije se v glavnem deli na tri dele:

Prvo zedinjenje Mongolov[uredi | uredi kodo]

Mongolijo so še v predzgodovinskih časih poseljevala nomadska ljudstva, ki so se večkrat združila v enotno državo. Kolikor danes znano, je bila prva od teh skupnosti konfederacija Xiongnu [5] iz leta 209 pr. n. št. Ni znano, kateri etnični skupini je ta narod pripadal, vendar ga nekateri zgodovinarji [6] istovetijo s Huni. Skoraj vsi podatki o njih so iz kitajskih virov, zato so verjetno nekatera dogajanja zamolčana ali pretirana, saj so bili Mongoli in Kitajci stalno v vojnem stanju. Celo Kitajski zid, ki se je začel graditi v tem obdobju, je bil mišljen kot zapreka mongolskim vpadom. Sploh se sovraštvo med tema narodoma ni nikoli povsem poleglo.

Džingis kan[uredi | uredi kodo]

Leta 1206 je Temucin, znan kot Džingiskan, ustanovil Mongolsko cesarstvo. Njegov vnuk Kublajkan ga je proglasil za začetnika dinastije Yuan, ki je bila istočasno mongolska in kitajska, saj je izvirala iz mongolskih prednikov, a je leta 1279 zavladala vsej premagani Kitajski. V tem času se je Mongolsko cesarstvo raztezalo od Japonskega morja do Donave in od severne Sibirije do Indijskega oceana, osrednje Indije in Indokine.

Moderni raziskovalci [7] ugotavljajo, da je imelo mongolsko osvojevanje pomembne posledice, ne samo v valu preseljevanja narodov v evropskem prostoru, temveč tudi v biološkem pogledu. V krajih, ki so bili nekoč pod mongolsko oblastjo, ima približno 8 % ljudi dva kromosoma Y v telesnih celicah, kar se pripisuje mongolski genetski dediščini.

Vendar je bila prav ogromna razsežnost mongolskega cesarstva vzrok za njegov nagli propad. Že leta 1368 so se Mongoli umaknili iz kitajskih ozemelj. Sledila so dobra tri stoletja notranjih sporov in civilnih vojn, ki so spet razdrobila Mongolijo na posamezna plemena, in Kitajska jih je zlahka spet pridobila, najprej kot sodelavce in zaveznike, nato kot podložnike. Ob koncu sedemnajstega stoletja je bila Mongolija popolnoma vključena v kitajske posesti, kar je trajalo za vso dobo vladanja dinastije Qing, to je do leta 1911.

Samostojnost[uredi | uredi kodo]

Po padcu zadnje kitajske dinastije in proglasitvi republike leta 1912 je mongolski najvišji lama Bogd gegen enostransko razglasil samostojnost Mongolije in popolno neodvisnost od Kitajske. Postavil se je na čelo države kot Bogd kan, česar seveda Kitajska ni sprejela. V spor se je vmešal bivši poveljnik bele garde v ruski državljanski vojni Roman von Ungern-Sternberg, ki se je postavil na kitajsko stran. V odgovor je boljševiška Rusija podprla in oborožila mongolske komuniste, kar je Mongolom dovolilo zmago in leta 1921 je bila Mongolija priznana. S tem korakom se je Mongolija tesno povezala s Sovjetsko Zvezo. Po smrti Bogd kana leta 1924 je bila proglašena Ljudska Republika Mongolija. Gorbačova glasnost je globoko vplivala na mongolsko ljudstvo, ki je leta 1991 opustilo ljudsko republiko iz poimenovanja, moderniziralo ustavo in sprejelo ekonomijo prostega tržišča.

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Glasilo Mongolskega državnega statističnega urada, dec. 2006
  2. ^ Letopis Mongolskega državnega statističnega urada 2002
  3. ^ ""Mongolia Standard Time is GMT (UTC) +8, some areas of Mongolia use GMT (UTC) + 7"". Time Temperature.com. Pridobljeno dne 2007-09-30. 
  4. ^ ""The Mongolian government has chosen not to move to Summer Time"". World Time Zone.com. Pridobljeno dne 2007-09-30. 
  5. ^ Ebrey, P. B.: The Cambridge Illustrated History of China, Cambridge University Press, ISBN 978-0-521-12433-1.
  6. ^ de Guignes, J.: Histoire générale des Huns, des Turcs, des Mongols et des autres Tartares
  7. ^ Mayell, H.: Genghis Khan a Prolific Lover, DNA Data Implies, National Geographic 2003.
  • Major, J. S.: The land and people of Mongolia, Harper and Row 1990, ISBN 0-397-32386-7.
  • Giovanni da Pian del Carpine: Historia Mongalorum, 1245-1247, italijanska izdaja Storia dei Mongoli, Spoleto 1989; mongolski prevod (Lkhagvajav Nyamaa) 2006. ISBN 99929-2-214-1

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]