Mongolija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Monggol ulus.svg
Монгол улс
Mongol uls
Mongolija
Zastava Mongolije Grb  Mongolije
Himna»Монгол улсын төрийн дуулал«
Narodna himna Mongolije
Lega Mongolije
Glavno mesto
(in največje mesto)
Ulan Bator
47°55′N, 106°53′E
Uradni jeziki mongolščina
Demonim Mongólec, Mongólka
Upravljanje parlamentarna republika
 -  predsednik: Tsakhiagiin Elbegdorj
 -  predsednik vlade: Sükhbaataryn Batbold
Nastanek
 -  Ustanovitev države Xiongnu: 209 pr. n. št. 
 -  Ustanovitev Mongolskega cesarstva: 1206 
 -  Bogd Kanat Mongolije: 1912 
 -  Mongolska ljudska republika: 1924 
Površina
 -  skupaj: 1,564,116 km² (19.
 -  voda (%): 0,6
Prebivalstvo
 -  ocena julij 2014: 2.953.190[1] (139.)
 -  štetje 2000: 2.407.500[2] 
 -  gostota: 1,7/km² (238.)
BDP (PKM) ocena 2007
 -  skupaj: 8,448 milijard USD (143.)
 -  na prebivalca: 2900 USD (130.)
Gini (2002) 32,8 (srednji
HDI (2007) Rast 0,700 (srednji) (114.)
Valuta Mongolski tögrög (MNT)
Časovni pas (UTC+7 to +8[3][4])
Vrhnja domena (TLD) .mn
Klicna koda +976

Mongolija (mongolsko Монгол улс, Monggol ulus.svg ) je azijska celinska država, ki na severu meji na Rusijo, na jugu, vzhodu in zahodu na Kitajsko, na zahodu pa se približa Kazahstanu. Je druga največja država, ki nima morske obale, takoj za bližnjim Kazahstanom. V Ulan Batorju, glavnem mestu in tudi največjem mestu, živi okoli 45% prebivalstva. Politični sistem Mongolije je parlamentarna republika. Približno 30% prebivalstva je nomadov ali pol-nomadov. Prevladujoča vera v Mongoliji je tibetanski budizem. Islam je prevladujoča religija med etničnimi Kazahstanci. Približno 20% prebivalstva živi z manj kot 1,25 € na dan.[5]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Zgodovina Mongolije.

Tisočletna zgodovina Mongolije se v glavnem deli na tri dele:

Prazgodovina in antika[uredi | uredi kodo]

Homo erectus se je naselil v Mongolijo pred 850.000 leti. Sodobni ljudje so v Zgornjem paleolitiku dosegli Mongolijo pred približno 40.000 leti. Jama Khoid Tsenkher v provinci Khovd kaže živahne roza, rjave in rdeče-oker poslikave (izpred 20.000 let) mamutov, risov, baktrijskih kamel in nojev, in si zasluži vzdevek "Lascaux Mongolije". Mal'ta Venus (izpred 21.000 let) priča o stopnji paleolitske umetnosti v severni Mongoliji, čeprav je Mal'ta zdaj del Rusije.

Jelenovi megaliti v Mongoliji

Kmečke neolitske naselbine (okoli 5500 - 3500 pred našim štetjem), kot so v Norovlin, Tamsagbulag, Bayanzag in Rashaan Khad so obstajale že pred uvedbo nomadstva in uporabo konja, kar je osrednji dogodek v zgodovini Mongolije. Nomadstvo je postalo prevladujoči način življenja. Jahalno nomadstvo je bilo prvič videno v kulturi bakrene in bronaste dobe Afanasevo (3500-2500 pr.n.št.), ki je segala do gorovja Khangai v osrednji Mongoliji. Vozila s kolesi, najdena v grobovih iz Afanasevansa so datirana v 2200 pred našim štetjem. Pastoralno nomadstvo in obdelava kovin je postalo bolj in bolj razvito s kasnejšo kulturo Okunev (2. tisočletje pred našim štetjem), kulturo Andronovo (2300-1000 pr.n.št.) in Karasuk kulturo (1500-300 pr.n.št.), ki se je zaključila z železno dobo Xiongnu cesarstva leta 209 pred našim štetjem. Ostanki pred Xiongnu bronasto dobo vsebujejo jelenove megalite, grobne gomile kurgan, kvadratne grobnice iz kamnitih plošč in skalne poslikave.

Čeprav se je pridelava poljščin nadaljevala do mlajše kamene dobe, je vedno ostala majhna v primerjavi z nomadskim pastirstvom, ki je bilo morda uvedeno z zahoda ali je nastalo neodvisno v regiji. Prebivalstvo v bakreni dobi je bilo opisano kot paleomongoloidi na vzhodu, kar je zdaj Mongolija in kot europoidi na zahodu.

Tochariani (Yuezhi) in Skiti so naselili zahodno Mongolijo v bronasti dobi. Mumija skitskega bojevnika, za katerega pravijo, da je stara okoli 2500 let, je 30 do 40-letni moški s svetlimi lasmi in so ga našli v Altaju v Mongoliji. Zaradi uvedbe konjskega nomadstva, se je politično središče evrazijske stepe tudi premaknilo v Mongolijo, kjer je ostalo do 18. stoletja.

Poseg severnih pastirjev (npr. Guifang, Shanrong, Donghu) na Kitajsko v času dinastije Shang (1600-1046 pr.n.št.) in Zhou (1046-256 pr.n.št.), je bil začetek dobe nomadskih imperijev.

Najdba iz 7. st., 180 km iz Ulan batorja

Mongolija, od pradavnine naseljena z nomadi, je od časa do časa oblikovala veliko konfederacijo.[6] Prva od teh je nastala, ko so se zbrali Xiongnu z nejasnimi narodi, da bi leta 209 pred našim štetjem ustvarili konfederacijo Modu Shanyu. Kmalu so se pojavili kot največja grožnja dinastije Qin, zaradi česar je slednja začela gradnjo Kitajskega zidu in se zavarovala s skoraj 300.000 vojaki, ki jim je poveljeval maršal Meng Tian, kot sredstvo za obrambo pred škodljivimi vdori Xiongnu. Ni znano, kateri etnični skupini je ta narod pripadal, vendar ga nekateri zgodovinarji [7] istovetijo s Huni. Skoraj vsi podatki o njih so iz kitajskih virov, zato so verjetno nekatera dogajanja zamolčana ali pretirana, saj so bili Mongoli in Kitajci stalno v vojnem stanju.

Velikemu imperiju Xiongnu (209 pr. n. št. - 93 n. št.) je sledil mongolski Xianbei imperij (93-234), ki je prav tako vladal več kot celotni današnji Mongoliji. Sledil je mongolski Rouran Kaganat (330-555), odcepljen od Xianbeia kot ogromen imperij (segal je od Bajkala do Gobija in od Harshara do Koreje), preden so jih porazili Gök Turki (555-745), katerih imperij je bil celo večji (oblegali so Panticapaeum, današnji Kerch leta 576). Sledil je Ujgurski Kaganat (745-840), ki so ga porazili Kirgizi. Mongolski Khitani, potomci Xianbeijev, so vodili Mongolijo v času dinastije Liao (907-1125), za katero so prišli Khamag Mongoli (1125-1206).

Srednji vek[uredi | uredi kodo]

Karta kaže mejo Mongolskega imperija v 13. st. glede na danajšnjo Mongolijo. Rdeče kaže kje danes govorijo mongolščino
Mongolska država, 14-17. st.

Leta 1189 je prestol Khamag Mongolov zasedel 27-letni Temujin, pra-pra-vnuk Kana Habula, ki mu je v kaosu poznega 12. stoletja končno uspelo združiti mongolska plemena (ki so spadala v Shiwei, vejo Mongolskih Xianbei) med Mandžurijo in gorovjem Altaj v Ikh (veliki) mongolski imperij. Leta 1206 je prevzel naslov Džingiskan in vodil serijo vojaških akcij ter, znan po svoji brutalnosti in jezi, pometal skozi večji del Azije in ustvaril mongolsko cesarstvo, ki je bilo največje po obsegu teritorija v svetovni zgodovini. Pod njegovimi nasledniki se je raztezalo od današnje Ukrajine na zahodu do Koreje na vzhodu, in od Sibirije na severu do zaliva Oman in Vietnama na jugu, kar je znašalo 33.000.000 kvadratnih kilometrov (22% celotne zemeljske površine) in je imelo več kot 100 milijonov prebivalcev. Pojav Pax Mongolica je ustvaril mir po deželi, omogočil varno trgovino in poslovanje po vsej Aziji in unificiral davčni sistem. Pax Mongolica so bili zlati časi za trgovce. Peruijci, Arabci, Grki in zahodni Evropejci so mirno trgovali po poteh Mongolije, izmenjavalo se je znanje in tehnologije (orožje, tisk, gradnja ladij,...) kot tudi umetnost in arhitektura.

Moderni raziskovalci [8] ugotavljajo, da je imelo mongolsko osvajanje pomembne posledice, ne samo v valu preseljevanja narodov v evropskem prostoru, temveč tudi v biološkem pogledu. V krajih, ki so bili nekoč pod mongolsko oblastjo, ima približno 8 % ljudi dva kromosoma Y v telesnih celicah, kar se pripisuje mongolski genetski dediščini.

Po Džingiskanovi smrti, je bil imperij razdeljen na štiri kraljestva ali kanate, ki so postali kvazi neodvisni po državljanski vojni (1260-1264), v kateri je leta 1259 umrl Möngke kan. Eden od kanatov je bil "Veliki Khaanate", ki sta ga sestavljali današnja Mongolija in Kitajska in ga je vodila dinastija Yuan pod Kublajkanom, vnukom Džingiskana. Ta je glavno mesto preselil v današnji Peking. Po več kot stoletju moči, je dinastijo Yuan leta 1368 nadomestila dinastija Ming in mongolski dvor je zbežal na sever. Ko je vojska Mingov potiskala Mongole v svojo domovino, so uspešno oplenili in uničili mongolsko glavno mesto Karakorum in nekaj drugih mest. Nekaj poskusov upiranja so Mongoli izvedli pod Ayushridarjem in njegovim generalom Köke Temürjem.

Altan Kan (1507–1582) ustanovi mesto Hohhot, pomaga uvesti budizem
Grad je v severni Mogoliji zgradil Tsogt Taij, 1601.
Samostan Tuvkhun je Zanabazar zgradil 1653. Tukaj je izumil pisavo Soyombo v 1686.

Po izgonu dinastije Yuan iz Kitajske, so Mongoli še naprej imenovali Mongolijo tudi kot Severni Yuan. Naslednja stoletja so zaznamovali nasilni boji moči med različnimi frakcijami, predvsem Genghisidi in ne-Genghisidskimi Oirati, kakor tudi več kitajskih vpadov (pet napadov je vodil cesar Yongle). V začetku 15. stoletja so Oirati pod Esen Tayisijem dobili premoč in celo leta 1449 vdrli na Kitajsko. V sporu glede Esenove pravice izkazati mu spoštovanje, je ta zajel cesarja Minga. Esen je bil leta 1454 umorjen in na oblast so se vrnili Borjigiti (cesarski klan Džingiskana in njegovih naslednikov).

Batumöngke Dayan Kan in njegov katun Mandukhai sta združila celotno mongolsko ljudstvo pod Genghisidi v začetku 16. stoletja. V sredini 16. stoletja, je postal močan Altan Kan iz Tümeda, vnuk Dayan Kana - a ni legitimen Kan. Leta 1557 je ustanovil mesto Hohhot. Njegovo srečanje z dalajlamo leta 1578 je sprožilo drugo uvedbo tibetanskega budizma v Mongolijo. Abtai Kan iz plemena Khalkha je prevzel budizem in leta 1585 ustanovil samostan Erdene Zuu. Njegov vnuk Zanabazar je leta 1640 postal prvi Jebtsundamba Khutughtu (dobesedno "Sveti Častitljivi Gospod«), duhovni voditelj Gelug linije tibetanskega budizma v Mongoliji. Imajo tudi naziv Bogd Gegeen, zaradi česar so najvišji lame v Mongoliji. Celotna populacija Mongolov je sprejela budizem. Vsaka družina hrani spise in Budove kipe na oltarju ob severni strani svojega gera (jurta). Mongolski plemiči so podarili zemljišče, denar in pastirje samostanom. Vodstvo samostanov je imelo poleg duhovne tudi pomembno posvetno moč.

Zadnji mongolski kan je bil Ligden Kan v začetku 17. stoletja. Prišel je v konflikt z Manchusi (kitajska etnična manjšina) pri plenjenju kitajskih mest, pri čemer jim je uspelo odtujiti večino mongolskega plemena. Umrl je leta 1634, nakar je leta 1636 večina Notranje mongolskih plemen prestopila k Manchusom, ki so bili ustanovitelji dinastije Čing. Khalkhi sčasoma, do leta 1691, prepustijo vodenje dinastiji Čing, kar pomeni da je bila vsa današnja Mongolija pod oblastjo Manchujev. Po številnih vojnah, so bili Dzungari (zahodni Mongoli ali Oirati) skoraj uničeni od zavojevanja Čingov, ki so osvojili Dzungario v letih 1757-1758.

Nekateri strokovnjaki ocenjujejo, da je bilo približno 80% od 600.000 ali več Dzungaritov uničenih zaradi bolezni in vojskovanja. Mongolija je dobila relativno avtonomijo, ki so jo upravljali dedno Tusheet Kan, Setsen Kan, Zasagt Kan in Sain Noyon Kan kot Genghisid kanat. Mongolski Jebtsundamba Khutuktu je imel ogromno de facto oblasti. Manchusi so prepovedal tudi množično kitajsko priseljevanje, kar je Mongolom omogočalo ohraniti svojo kulturo. Glavna trgovska pot v tem obdobju je bila "Čajna cesta", ki je imela stalne postaje, locirane na vsakih 25 do 30 kilometrov, in za katere je skrbela ekipa 5-30 izbranih družin. Urga (današnji Ulan Bator) je imel veliko koristi od te kopenske trgovine, saj je bilo edino večje naselje v Mongoliji, ki so jih trgovci, uradniki in potniki na "Čajni cesti" uporabljali kot točko postanka.

Do leta 1911 je dinastija Čing ohranila nadzor nad Mongolijo z vrsto zavezništev in porok ter vojaških in gospodarskih ukrepov. Ambani, Manchu "visoki uradniki", so bili nameščeni v Khüree, Uliastai in Khovdu, država je bila razdeljena na vedno bolj fevdalne in cerkvene fevde. Tekom 19. stoletja so fevdalci dajali večji pomen zastopanju in manj odgovornosti do svojih posesti. Obnašanje mongolskega plemstva, skupaj z oderuško prakso kitajskih trgovcev in pobiranje davkov v srebru namesto živalih, je povzročilo vse večjo revščino.

Leta 1911 je bilo v Mongoliji 700 velikih in malih samostanov in 115.000 menihov, ki so sestavljali 21% prebivalstva. Poleg Jebtsundamba Khutuktu je bilo še 13 drugih reinkarniranih visokih lam, imenovanih "svetniki gospodarskega pečata" (tamgatai khutuktu).

Moderna doba[uredi | uredi kodo]

Osmi Jebtsundamba Khutuktu

S padcem Manchu dinastije Čing, je leta 1912 mongolski najvišji lama Bogd gegen enostransko razglasil samostojnost Mongolije in popolno neodvisnost od Kitajske in se postavil na čelo države kot Bogd kan. Vendar pa je na novo ustanovljena republika Kitajska smatrala, da je Mongolija del njenega ozemlja. Bogd Kan je rekel Yuan Shikai-ju, predsedniku republike Kitajske: »Sem ustanovil lastno državo pred vami, Mongoli in Kitajci imajo drugačen izvor, naši jeziki in pisava so različni. Vi niste Manchu porekla, kako si lahko zamislite, da je Kitajska Manchu naslednik?«.[9]

Območje, ki ga je imel Bogd Kan pod nadzorom je bilo približno enako nekdanji Mongoliji v obdobju Čing. Leta 1919, po oktobrski revoluciji v Rusiji, so Kitajski vojaki pod vodstvom Xu Shuzhenga zasedli Mongolijo.

Rezultat ruske državljanske vojne je bil, da je v oktobru 1920, general podpolkovnik baron Ungern pripeljal svoje belogardejske čete v Mongolijo in v začetku februarja 1921 premagal kitajske sile v Niislel Khüree (danes Ulan Bator). Da bi odpravili grožnjo, ki jo je predstavljal Ungern, ki se je postavil na kitajsko stran, se je boljševiška Rusija odločila, da bo podprla vzpostavitev komunistične mongolske vlade in vojske. Mongolska vojska je prevzela mongolski del Kyakhta od kitajskih sil 18. marca 1921 in ruske in mongolske čete so 6. julija prispele v Khüree. Neodvisnost Mongolije je bila ponovno razglašena 11. julija 1921.[10] Ti dogodki so privedli so tesnega sodelovanja Mongolije s Sovjetsko zvezo v naslednjih sedmih desetletjih.

Leta 1924, ko je Bogd Khaan umrl za rakom grla ali, kot trdijo nekateri viri, v rokah ruskih vohunov, je bil politični sistem v državi spremenjen in ustanovljena je bila Mongolska ljudska republika. Leta 1928 se je povzpel na oblast Horlogijn Čojbalsan. Prvi voditelji mongolske ljudske republike (1921-1952) niso bili komunisti in mnogi od njih so bili Pan-Mongolisti. Sovjetska zveza je tako prepričljivo vzpostavila komunistični režim v Mongoliji, da je Pan-Mongoliste kasneje iztrebila. Sovjeti so priznali mongolsko ljudsko stranko kot "prave" komuniste v 1960, po sumljivi smrti voditelja Pan-Mongolista Čojbalsana.

Damdin Sükhbaatar

Horlogijn Čojbalsan je začel kolektivizacijo živine, začelo se je uničenje samostanov in stalinistična represija - posledica je bil poboj menihov in drugih. Leta 1920 je bila v Mongoliji približno ena tretjina moške populacije menihov. Do začetka 20. stoletja je bilo delujočih okoli 750 samostanov. Stalinistična čistka, ki se je začela leta 1937, je prizadela Republiko in umrlo je več kot 30.000 ljudi. Rusija je leta 1930 ustavila migracijo Burjatov v Mongolsko ljudsko republiko, da bi preprečili mongolsko združitev. Vse voditelje Mongolije, ki niso prepoznali ruske zahteve za izvajanje terorja nad Mongoli, so Rusi usmrtili, tudi Peljidiin Gendena in Anandyn Amarja. Tudi Čojbalsan je umrl sumljive smrti v Rusiji leta 1952. Vodja Kominterne Bohumír Šmeral je dejal: "Ljudje Mongolije niso pomembni, zemljišče je pomembno. Mongolsko zemljišče je večje kot v Anglija, Francija in Nemčija".

Japonski imperializem je postal zaskrbljujoč po invaziji sosednje Mandžurije leta 1931. Med sovjetsko-japonsko mejno vojno leta 1939 je Sovjetska zveza uspešno varovala Mongolijo proti japonskemu ekspanzionizmu. Mongolija se je borila proti Japonski v bitkah pri Khalkhin Golu leta 1939 in med sovjetsko-japonsko vojno avgusta 1945 za osvoboditev južne Mongolije od Japonske in Kitajske. Sovjetska grožnja da zaseže del Notranje Mongolije je povzročila, da je Kitajska priznala neodvisnost Mongolije pod pogojem, da se izvede referendum. Referendum je potekal 20. oktobra 1945 s (po uradnih podatkih) 100% glasovanjem volivcev za neodvisnost. Po ustanovitvi Ljudske republike Kitajske, sta obe državi 6. oktobra 1949 potrdili vzajemno priznavanje. 26. januarja 1952 je prevzel oblast Yumjaagiin Tsedenbal.

Medtem ko je bil avgusta 1984 Tsedenbal na obisku v Moskvi, je zaradi hude bolezni pozval parlament, da mu omogoči upokojitev in ga nadomesti z Jambyn Batmönkh.

Razpad Sovjetske zveze je močno vplival na mongolsko politiko, ki je vodila k mirni demokratični revoluciji in uvedbi sistema večstrankarskega in tržnega gospodarstva. Nova ustava je bila sprejeta leta 1992 in "ljudska republika" je izginila iz imena države. Prehod v tržno gospodarstvo je bilo težko. V začetku leta 1990 so imeli visoko inflacijo in pomanjkanje hrane. Na prvih volitvah leta 1993 so zmagale ne-komunistične stranke, bile so predsedniške volitve in leta 1996 parlamentarne volitve.

Podpis pogodbe rudnika Oju Tolgoi se šteje za pomemben mejnik v sodobni mongolski zgodovini.

Mongolska ljudska revolucionarna stranka se je preimenovala v Mongolsko ljudsko stranko v letu 2010.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Zemljevid Mongolije

Z 1.564.116 km² je Mongolija 19. država po velikosti na svetu. Večinoma leži med zemljepisno širino 41 ° in 52 °N (majhno območje severno od 52 °) in dolžino 87 ° in 120 °E. Kot referenčna točka za severni del Mongolije je približno na isti zemljepisni širini kot Berlin (Nemčija) in v Amsterdam (Nizozemska), medtem ko je najjužnejši del na približno isti zemljepisni širini kot Rim (Italija) in Chicago (ZDA). Najzahodnejša del Mongolije je na približno enaki dolžini kot Kalkuta (Indija), medtem ko je najvzhodnejši del na isti dolžini kot Qinhuangdao (Kitajska) in Hangzhou (Kitajska), kot tudi na zahodni rob Tajvana. Čeprav Mongolija ne deli meje s Kazahstanom, je njena najzahodnejša točka le 38 kilometrov od Kazahstana.

Mongolska planota ima površino okoli 2.600.000 kvadratnih kilometrov. Je omejena na vzhodu z gorovjem Hinggan, gorovjem Yin na jugu, gorovjem Altaj na zahodu in gorovjem Sayan in Khentii na severu. K planoti sodi tudi puščava Gobi, kakor tudi suhe stepske regije. Planota leži na višini 1.000 do 1.500 metrov, z najnižjo točko v Hulunbuir in najvišjo točko v Altaju.[11] Politično je planota razdeljen med Mongolijo, Kitajsko in Rusijo. Na Kitajskem je del Notranje Mongolije in avtonomne regije Xinjiang. V Rusiji je planota del Burjatije in južne Oblasti Irkutsk.

Geografija Mongolije se spreminja, od puščave Gobi na jugu so hladnih in gorskih regij na severu in zahodu. Velik del Mongolije sestavljajo stepe, z gozdnatimi območji, ki obsegajo 11,2% celotne površine. Najvišja točka v Mongoliji je Hujten na skrajnem zahodu, v pogorju Ttavan Bogd, ki je del mongolskega Altaja z višino 4374 m. Kotlino jezera Uvs si deli z Republiko Tuva v Rusiji in je naravna svetovne dediščine. Večina države ima vroča poletja in zelo mrzle zime, s povprečno januarsko temperaturo -30 °C. V zimskem času je celotna Mongolija pod vplivom sibirskega anticiklona. Veliko hladnega zraka doteka iz Sibirije in se zbira v rečnih dolinah in kotlinah ter povzroča zelo nizke temperature, so pa pobočja gora mnogo toplejša zaradi učinkov temperaturne inverzije. Najtoplejše temperature januarja so v provinci Omnogovi (Dalanzadgad, Khanbogd) in v gorati regiji Altaj, ki mejita na Kitajsko. Edinstvena mikroklima daje rodovitne travinje in gozd regijam srednje in vzhodne province Arkhangai (Tsetserleg) in severni provinci Ovorkhangai (Arvaikheer), kjer so temperature januarja v povprečju enake, pogosto pa celo višja od najtoplejših puščavskih območij na jugu, poleg tega, da so bolj stabilna. Tudi gorovje Khangai igra določeno vlogo pri oblikovanju te mikroklime.

Mongolija je visoka, hladna in vetrovna. Ima izjemno celinsko podnebje z dolgimi, mrzlimi zimami in kratkimi poletji, v katerem pade večina njenih letnih padavin. Povprečje je 257 oblačnih dni na leto in je običajno v središču visokega atmosferskega tlaka. Največ padavin je na severu (v povprečju 200 do 350 mm na leto), najmanj pa na jugu, ki prejme 100 do 200 mm letno. Najvišja letna količina padavin 622 mm je v gozdovih province Bulgan blizu meje z Rusijo in najnižja 41 mm v puščavi Gobi. Ime "Gobi" je mongolski izraz za puščavske stepe, ki se navadno nanaša na kategorijo sušnih pašnikov z nezadostno vegetacijo. Površje Gobija je krhko in se zlahka uniči zaradi čezmerne paše, kar ima za posledico širjenje prave puščave.

Najdaljša reka je z 992 km Selenga, od tega sta začetni dve tretjini v Mongoliji. Selenga po prehodu meje v Rusijo v veliki delti priteka v Bajkalsko jezero, katerega nato odvaja reka Angara, glavni pritok Jeniseja.

V Mongoliji imajo naslednje narodne parke:

Demografija[uredi | uredi kodo]

Ulaanbaatar je glavno in največje mesto v Mongoliji
V naseljih mnogo družin živi v jurtah ali gerih

Celotno prebivalstvo Mongolije, je po ocenah US Census Bureau iz julija 2007, štelo 2.951.786 prebivalcev, kar jo uvršča na okoli 138. mesto na svetu glede na število prebivalcev. Po ocenah Združenih narodov United Nations Department of Economic and Social Affairs pa naj bi Mongolija sredi leta 2007 štela 2.629.000 prebivalcev. Ocene ZN so podobni tistim, ki jih navaja mongolski državni statistični urad (2.612.900, do konca junija 2007). Stopnja rasti populacije je ocenjena na 1,2% (stanje 2007). 59% celotnega prebivalstva je mlajših od 30 let, od katerih je 27% mlajših od 14 let. Ta relativno mlada in rastoča populacija je del obremenjenega mongolskega gospodarstva.

Prvi popis prebivalstva v 20. stoletju je bil izveden leta 1918 in zabeležili 647.500 prebivalcev. Od konca socializma je Mongolija doživela upad celotne stopnje rodnosti (otroka na žensko), ki je bolj strm kot v kateri koli drugi državi v svetu, po zadnjih ocenah ZN je v letih 1970-1975, ko je bila rodnost ocenjena na 7,33 otroka na žensko, padla na okoli 2,1 v obdobju 2000-2005. V zadnjem času pa se je ta trend ustavil, tako da se je v obdobju 2005-2010 rodnost dejansko povečala na 2,5, nato stabilizirala na višini okoli 2,2-2,3 otroka na žensko.

Etnično Mongoli predstavljajo približno 95% prebivalstva in so sestavljeni iz Khalkha in drugih skupin. Vse odlikuje predvsem narečje mongolskega jezika. Khalkha predstavljajo 86% prebivalstva etnično Mongolov. Preostalih 14% so Oirati, Burjati in drugi. Turški narodi (Kazahstanci in Tuvanci) predstavljajo 4,5% prebivalcev, ostali so Rusi, Kitajci, Korejci in Američani.

Jeziki[uredi | uredi kodo]

Uradni jezik v Mongoliji je mongolščina in ga govori 95% prebivalstva. Različnih narečij Oiratov in Burjatov se govori po vsej državi, tam so tudi nekateri govorci mongolskega Khamnigan. Na zahodu države sta kazahstanščina in tuvanščina, oba turška jezika. Mongolski znakovni jezik je glavni jezik v skupnosti gluhih.

Danes je mongolščina napisana v cirilici, čeprav so v preteklosti pisali z mongolsko pisavo. Uradna ponovna uvedba stare pisave je bila načrtovana za leto 1994, ki pa ni bila izvedena pri starejši generaciji, ki ima največ praktičnih težav. Tradicionalna abeceda se počasi ponovno uvaja v šolah.

Rusko se najbolj pogosto govori kot tuj jezik, sledi mu angleščina, čeprav angleščina postopoma nadomešča ruščino kot drugi jezik. Korejščina je pridobila na popularnosti ker deset tisoč Mongolov dela v Južni Koreji.

Zanimanje za kitajščino kot jezik sosednje moči, raste. Število starejših izobraženih mongolskih državljanov govori tudi nemško, saj so študirali v nekdanji Vzhodni Nemčiji, medtem ko nekateri govorijo druge jezike iz nekdanjega Vzhodnega bloka. Mnogi mladi tekoče govorijo v katerem od zahodnoevropskih jezikov, ker so študirali ali delali v mestih v Nemčiji, Franciji in Italiji.

Kuhinja[uredi | uredi kodo]

Mongolska kuhinja se nanaša na lokalne kulinarične tradicije Mongolije in mongolskega sloga jedi. Ekstremno celinsko podnebje je vplivalo na tradicionalen način prehranjevanja. Tako je mongolska kuhinje sestavljena predvsem iz mlečnih izdelkov, mesa in živalskih maščob. Uporaba zelenjave in začimb je omejena. Zaradi geografske bližine in globoke zgodovinske vezi, je mongolska kuhinje pod vplivom kitajske in ruske kuhinje. Pravzaprav je ena izmed najbolj priljubljenih jedi na pari kuhani jed imenovana "buuz". Druga priljubljena jed je "lapsha", preprosta jed iz testenin. Beseda je pravzaprav ruska za rezance. Država je znana tudi po svojem mongolskem telečjem mesu.

Religija[uredi | uredi kodo]

V skladu s popisom prebivalstva 2010, je med Mongoli starimi 15 let in več, 53% budistov, medtem ko je bilo 39% nevernih.

Različne oblike tengrizma in šamanizma so bile pogoste v zgodovini in takšna prepričanja med nomadi iz srednje Azije še obstajajo. Postopoma je tibetanski budizem prevladal, a šamanizem je pustil pečat na mongolski verski kulturi, ki se še vedno izvaja. Kazahstanci zahodne Mongolije so tradicionalno islamske veroizpovedi.

Večji del 20. stoletja je komunistična vlada zagotovila, da so verske prakse mongolskim ljudem večinoma zatirali. Cilj so bili duhovniki mongolske tibetanske budistične cerkve, ki je bila tesno prepletena s prejšnjimi fevdalnimi vladnimi strukturami. V poznih 1930-ih je režim, ki ga je vodil Khorloogiin Choibalsan, zaprl skoraj vse mongolske budistične samostane (več kot 700) in ubil najmanj 30.000 ljudi, od katerih je bilo samo lam 18.000. Število budističnih menihov je padlo iz 100.000 v letu 1924 na 110 v letu 1990.

Padec komunizma leta 1991 je obnovil javno versko prakso. Tibetanski budizem, ki je bil prevladujoča vera pred vzponom komunizma, spet narašča in postaja najbolj prakticirana vera v Mongoliji. Konec verske represije leta 1990 je omogočilo tudi drugih religijam, kot so vera Baha'i in krščanstvo, da se širijo v državi. Po podatkih krščanske misijonske skupine Barnabas Fund je število kristjanov zraslo iz samo štirih v letu 1989 na okoli 40.000 od leta 2008. Maja 2013 je Cerkev Jezusa Kristusa svetih poslednjih dni organizirala kulturni program v počastitev 20-letnice LDS cerkvene zgodovine v Mongoliji, z 10.900 člani in v 16 cerkvenih stavbah v državi. Obstaja tudi nekaj 1.000 katoličanov in v letu 2003 je bil misijonar s Filipinov imenovan za prvega katoliškega škofa.

Administrativna delitev[uredi | uredi kodo]

Upravna delitev Aimags in glavno mesto Ulan Bator
Baktrijske kamele pri sipinah v puščavi Gobi
Mongolski trajekt Sukhbaatar na jezeru Khovsgol v provinci Khovsgol
Gozd Riverine ob reki Tuul blizu Ulan Batorja

Mongolija je razdeljena na 21 provinc (aimags), ki so v nadalje razdeljene na 329 okrožij (sums). Glavno mesto Ulan Bator je samostojna upravna enota kot glavno mesto (občina) z deželnim statusom. Aimags so:

Grb Provinca Mongolščina Št. preb.
2010 Census[12]
Površina
(km²)[13]
Gostota
(/km²)
Glavno mesto
Arhangai.png Arkhangai
Arhangay
Архангай 84.584 55.313,82 1,53 Tsetserleg
(Цэцэрлэг)
Bayan Olgiy.png Bayan-Ölgii
Bayan-Ölgiy
Баян-Өлгий 88.056 45.704,89 1,93 Ölgii
(Өлгий)
Mn coa bayankhongor aymag.png Bayankhongor
Bayanhongor
Баянхонгор 76.085 115.977,80 0,66 Bayankhongor
(Баянхонгор)
Bulgan.png Bulgan Булган 53.655 48.733,00 1,10 Bulgan
(Булган)
Mn coa of darkhan aymag.svg Darkhan-Uul
Darhan uul
Дархан-Уул 94.625 3.275,00 28,89 Darkhan
(Дархан)
Dornod.gif Dornod Дорнод 69.552 123.597,43 0,56 Choibalsan
(Чойбалсан)
Dornogov.gif Dornogovi
Dornogovĭ
Дорноговь 58.612 109.472,30 0,54 Sainshand
(Сайншанд)
Dundgov.gif Dundgovi
Dundgovĭ
Дундговь 38.821 74.690,32 0,52 Mandalgovi
(Мандалговь)
Govsumber.gif Govi-Altai
Govĭ-Altay
Говь-Алтай 53.590 141.447,67 0,38 Altai
(Алтай)
Hentiy.gif Govisümber
Govĭ-Sümber
Говьсүмбэр 13.240 5.541,80 2,39 Choir
(Чойр)
Mn coa khovd aymag.png Khentii
Hentiy
Хэнтий 65.811 80.325,08 0,82 Öndörkhaan
(Өндөрхаан)
Govaltai.gif Khovd
Hovd
Ховд 76.870 76.060,38 1,01 Khovd
(Ховд)
Mn coa khuvsgul aymag.png Khövsgöl
Hövsgöl
Хөвсгөл 114.926 100.628,82 1,14 Mörön
(Мөрөн)
Ömnögovi Coat of Arms.png Ömnögovi
Ömnögovĭ
Өмнөговь 61.314 165.380,47 0,37 Dalanzadgad
(Даланзадгад)
Mn coa erdenet.png Orkhon
Orhon
Орхон 90.700 844,00 107,46 Erdenet
(Эрдэнэт)
Mn coa uvurkhangay aymag.png Övörkhangai
Övörhangay
Өвөрхангай 101.314 62.895,33 1,61 Arvaikheer
(Арвайхээр)
Selenge.gif Selenge Сэлэнгэ 97.585 41.152,63 2,37 Sükhbaatar
(Сүхбаатар)
Mn coa sukhbaatar aymag.png Sükhbaatar
Sühbaatar
Сүхбаатар 51.334 82.287,15 0,62 Baruun-Urt
(Баруун-Урт)
Tov.gif Töv Төв 85.166 74.042,37 1,15 Zuunmod
(Зуунмод)
Uvs.gif Uvs Увс 73.323 69.585,39 1,05 Ulaangom
(Улаангом)
Zavchan.gif Zavkhan
Dzavhan
Завхан 65.481 82.455,66 0,79 Uliastai
(Улиастай)
Mn coa ulaanbaatar.png Ulan Bator(Mestna občina)
Ulaanbaatar
Улаанбаатар 1.154.290 4.704,40 226,90 Ulan Bator
(Улаанбаатар)

Večja mesta[uredi | uredi kodo]

Približno 40% prebivalstva živi v Ulan Batorju, v letu 2002 pa jih je še 23% živelo v Darkhan, Erdenet, to so aimag centri in so stalna naselja.[14] Drugi prebivalci živijo v centrih sums.

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Gospodarska aktivnost v Mongoliji tradicionalno temelji na paši in kmetijstvu, se je pa razvoj obsežnih rudnih nahajališč bakra, premoga, molibdena, kositra, volframa in zlata izkazal kot gonilo industrijske proizvodnje. Poleg rudarstva (21,8 % BDP) in kmetijstva (16% BDP), dominira industrija, sledita trgovina in storitve, prevoz in skladiščenje ter poslovanje z nepremičninami. Siva ekonomija je ocenjena na najmanj eno tretjino velikosti uradnega gospodarstva. Od leta 2006 gre 68,4% mongolskega izvoza na Kitajsko, uvoza iz Kitajske je 29,8%.[15] Mongolija je rangirana na spodnji srednji dohodek gospodarstva po navedbah Svetovne banke. 22,4% prebivalstva živi z manj kot 1,25 € na dan. BDP na prebivalca v letu 2011 je bil 3.100 $. Kljub rasti, je bil delež prebivalstva pod pragom revščine ocenjen na 35,6% v letu 1998, 36,1% v obdobju 2002-2003 in 32,2% v letu 2006.

Zaradi razcveta rudarskega sektorja, je imela Mongolija visoko stopnjo rasti v letu 2007 in 2008 (9,9% in 8,9% - v tem zaporedju). Leta 2009 je ostra pocenitev surovin in učinkov svetovne finančne krize povzročila padec lokalne valute za 40% v primerjavi z ameriškim dolarjem. Dve izmed 16 poslovnih bank sta bili v postopku prisilne poravnave. Rast BDP v letu 2011 je dosegel 16,4%. Vendar pa je inflacija še naprej ovirala dobičke, s povprečno 12,6 % ob koncu leta 2011. BDP je od leta 2002 stalno naraščal po stopnji 7,5% (uradna ocena 2006), si država še vedno prizadeva, da bi premagala precejšen primanjkljaj trgovine.

Mongolija ni bila nikoli navedena med nastajajočimi trgi do februarja 2011, ko so analitiki Citigroup Mongolijo določili kot enega od generatorjev svetovne gospodarske rasti in državo z najbolj obetavnimi možnosti za rast 2010-2050. Mongolska Stock Exchange, ustanovljena leta 1991 v Ulan Batorju, je med najmanjšimi svetovnimi borzami po tržni kapitalizaciji. V letu 2011 je bilo 336 podjetij na seznamu s skupno tržno kapitalizacijo 2 milijardi dolarjev. Mongolija je naredila pomemben napredek na enostavnosti poslovanja v letu 2012, po poročilu Mednarodne finančne korporacije (IFC).

Industrija mineralov[uredi | uredi kodo]

Oyu Tolgoi zaposluje 18.000 delavcev in bo do leta 2020 ustvaril 450.000 t bakra[16]

Minerali predstavljajo več kot 80% mongolskega izvoza, pričakujejo, da se bo delež sčasoma povečal na 95%. Izdano je bilo 3.000 rudarskih dovoljenj. Rudarjenje še vedno narašča kot glavna industrija Mongolije, kar je razvidno iz številnih kitajskih, ruskih in kanadskih podjetij, ki odpirajo in začnejo rudarsko podjetje v Mongoliji.

Poleti 2009 je vlada izpogajala »Investment Agreement« z rudniki Rio Tinto in Ivanhoe za razvoj nahajališča bakra in zlata Oju Tolgoi, največji tuji investicijski projekt v Mongoliji, ki bo po pričakovanjih predstavljal eno tretjino BDP Mongolije do leta 2020. Marca 2011 se je šest velikih rudarskih družb potegovalo za območje Tavan Tolgoi, največje neizkoriščeno nahajališče premoga na svetu.

Kmetijstvo[uredi | uredi kodo]

Leta 2002 je približno 30% vseh gospodinjstev v Mongoliji živelo od vzreje živine. Največ pastirjev sledi vzorcu nomadskega ali pol-nomadskim pastirstva. Zaradi hude zime 2009-2010, je Mongolija izgubila 9,7 milijonov živali ali 22% vseh živali. To je takoj vplivalo na cene mesa, ki so se podvojile; BDP v letu 2009 se je zmanjšal za 1,6%.

Promet[uredi | uredi kodo]

Vlak na postaji Zamyn-Üüd v Dornogovi aimag
Medtem ko konja še naprej spoštujejo kot nacionalni simbol, ga hitro nadomeščajo motorna vozila

Transmongolska železnica je glavna železniška povezava med Mongolijo in njenimi sosedami. Začne se na Transsibirski železnici v Rusiji v mestu Ulan-Ude, prehaja v Mongolijo, teče skozi Ulan Bator, nato pa preide na Kitajsko v kraju Erenhot, kjer se priključi na kitajski železniški sistem. Zasebna železniška povezava povezuje vzhodno mesto Čojbalsan s Transsibirsko železnico. Ta povezava je zaprta za potnike po mongolskem mestu Chuluunkhoroot.

Mongolija je številna domača letališča, nekatera od njih imajo mednarodni status. Glavno mednarodno letališče je Chinggis Khaan International Airport, ki se nahaja približno 20 km od centra mesta Ulan Bator. Obstajajo neposredne letalske povezave med Mongolijo in Južno Korejo, Kitajsko, Tajsko, Hong Kongom, Japonsko, Rusijo, Nemčijo, Kirgizistanom in Turčijo. MIAT Mongolian Airlines je nacionalni letalski prevoznik Mongolije za opravljanje mednarodnih letov, medtem ko so drugi domači letalski prevozniki, kot so Eznis Airways, AeroMongolia in Hunnu Airlines namenjeni za domače in regionalne proge.

Veliko cest v Mongoliji je le gramoznih ali so preprosti kolovozi. Utrjene ceste potekajo iz Ulan Batorja do ruske in kitajske meje, od Ulan Batorja vzhodno in zahodno teče tako imenovana Millenium Road in od Darkhana do Bulgana. Številni gradbeni projekti v cestnem prometu so trenutno v teku. Mongolija ima 4.800 km asfaltiranih cest, 1.800 km, od tega je bilo narejenih samo v letu 2013.

Izobraževanje[uredi | uredi kodo]

V obdobju socializma je bilo izobraževanje eno od področij pomembnih dosežkov v Mongoliji. Nepismenost je bila praktično odpravljena, delno z uporabo sezonskih internatov za otroke nomadskih družin. Financiranje teh dijaških domov se je zmanjšalo po letu 1990, kar je prispevalo k nekoliko povečani nepismenosti.

Osnovnošolsko in srednješolsko izobraževanje je prej trajalo 10 let, a se je razširilo na 11 let. Od šolskega leta 2008-2009 novi prvošolci hodijo v 12-letko. Popoln prehod na 12-letni sistem bo v šolskem letu 2019-2020, ko bodo sedanji tretji razredi diplomirali.

Od leta 2006 se poučevanje angleščine v vseh srednjih šolah po vsej Mongolije začne v četrtem razredu.

Mongolske nacionalne univerze so vse nastale iz Nacionalne Univerze Mongolije in mongolske Univerze za znanost in tehnologijo.

Kultura[uredi | uredi kodo]

Soyombo simbol na vratih Vladne palače v Ulan Batorju

Slikovit simbol na skrajno levem delu državne zastave je budistična ikona imenovana Soyombo. Pomeni sonce, luno, zvezde in nebo po standardni kozmološki simbologiji in se zgleduje pri tradicionalnih thangka slikah.

Likovna umetnost[uredi | uredi kodo]

Sita (bela) Tara, Öndör Gegeen Zanabazar, Mongolija, 17. st.

Pred 20. stoletjem je imela večina del likovne umetnosti v Mongoliji versko funkcijo, zato je mongolska likovna umetnost močno pod vplivom verskih besedil. Slike thangka (je slika na bombaž ali svilo, običajno je upodobljeno budistično božanstvo, scena ali mandala) so navadno pobarvane ali izdelane v tehniki Appliqué. Bronaste skulpture običajno prikazujejo budistična božanstva. Številna velika dela pripisujejo prvim Jebtsundamba Khutuktu, Zanabazar.

V poznem 19. stoletju, so se slikarji, kot so "Marzan" Sharav, obrnili k bolj realnim slogom slikarstva. V času Mongolske Ljudske republike je bil socialistični realizem prevladujoč slikarski slog, a je bil tradicionalni thangka kot slike, ki se ukvarjajo s posvetnimi, nacionalističnimi temami, prav tako priljubljen žanr, znan kot Mongol zurag.

Med prvimi poskusi uvedbe modernizma v likovni umetnosti v Mongoliji, je slika Ehiin setgel (materinska ljubezen), slikarja Tsevegjava, narejena leta 1960. Umetnik je bil osvobojen, kot je bilo njegovo delo cenzurirano.

Vse oblike likovne umetnosti so cvetele le po "perestrojki" v poznih 1980-tih. Otgonbayar Ershuu je nedvomno eden od najbolj znanih sodobnih mongolskih umetnikov v zahodnem svetu, ki ga je upodobil v filmu "ZURAG" Tobiasa Wulffa.

Arhitektura[uredi | uredi kodo]

ger pred pogorjem Gurvan Saikhan Uul


Tradicionalno mongolsko stanovanje je znano kot ger. V preteklosti je bil bolj znan ruski izraz jurta, vendar se to spreminja, saj mongolski izraz postaja bolj znan v angleško govorečih državah. Mongolski umetnik in umetnostni kritik N. Chultem pravi, da je bil ger osnova za razvoj tradicionalne mongolske arhitekture. V 16. in 17. stoletju, so bili lamaserie (samostan) zgrajeni po vsej državi. Mnogi od njih so se začeli kot ger-templji. Ko ga je bilo treba razširiti, da bi sprejel vse večje število vernikov, so mongolski arhitekti uporabljali 6 ali 12 kotne strukture, s piramidno streho, kar je bil približek okroglemu geru. Nadaljnja širitev je privedla do kvadratne oblike templjev. Strehe so bile narejene v obliki šotorov. Rešetkaste stene, drogove za streho in plasti filca so nadomestili kamen, opeka, tramovi in deske in postali so stalni.

Chultem razlikujemo tri sloge v tradicionalni mongolski arhitekture: mongolske, tibetanske in kitajske, kot tudi kombinacijo treh. Med prvimi kvadratnimi templji je Batu-Tsagaan (1654), ki ga je zasnoval Zanabazar. Primer ger-sloga arhitekture je samostan Dashi-Choiling v Ulan Batorju. Tempelj Lavrin (18. stoletje) v samostanu Erdene Zuu, je bil zgrajen po tibetanski tradiciji. Primer templja zgrajenega v kitajski tradiciji je v samostanu Choijing Lamiin Süme (1904), ki je danes muzej. Kvadratni tempelj Tsogchin v samostanu Gandan v Ulan Batorju je kombinacija mongolske in kitajske tradicije. Tempelj Maitreje (razstavljen leta 1938) je bil primer Tibetansko-mongolske arhitekture. Samostan Dashi-Choiling je začel projekt za obnovo templja in 24 m visokega kipa Maitreya.

Glasba[uredi | uredi kodo]

Muzikant igra na traditionalni mongolski inštrument morin khuur

Na glasbo Mongolije je močno vplivala narava, nomadstvo, šamanizem in tudi tibetanski budizem. Tradicionalna glasba pozna vrsto inštrumentov, slavno morin khuur, pa tudi pevske sloge, kot je urtyn duu (dolga pesem) in grleno petje (khoomei'). Tsam je ples za odvračanje zlih duhov in je bil viden tudi pri obredu šamanov.

Prvi rock bend v Mongoliji je Soyol Erdene, ustanovljen leta 1960. Njihovo podobnost z The Beatles je močno kritizirala komunistična cenzura. Sledili so Mungunhurhree, Ineemseglel, Urgoo, itd. Mungunhurhree in Haranga sta postala pionirja težke rock glasbe. Haranga je dosegel svoj vrhunec v poznih 1980 in 1990.

Vodja Haranga, slavni kitarist Enh-Manlai, je velikodušno pomagal pri razvoju naslednjih generacij rockerjev. Med privrženci Haranga je bend Hurd. V začetku leta 1990 je skupina Har-Chono začela s folk-rockom, ki združuje elemente tradicionalnega mongolskega žanra "dolge pesmi".

Ko je okolje za razvoj umetniškega mišljenja postalo bolj svobodno, zahvaljujoč novi demokratični družbi v državi, se je v 1990-tih začel razvoj rapa, techno, hip-hopa in podobni.

Festivali[uredi | uredi kodo]

Naadam je največje poletno praznovanje

Mongolija ima veliko tradicionalnih festivalov skozi vse leto in so večinoma posvečeni praznovanju mongolske kulture. Naadam festival je največji festival, praznujejo ga v vsakem mestu in vasi po vsej državi. Ima tri športne dogodke: rokoborba, lokostrelstvo in konjske dirke, med drugimi tradicionalnimi igrami in predstavami. Festival sokolov privabi okrog 400 lovcev s sokoli na konju, tudi svetovno znanega popotnika Мөнхбаярт Батсайхан (Munkhbayart Batsaikhan), ki tekmujejo s svojimi pticami. Festival ledu in Festival tisoč kamel in drugi mnogi tradicionalni mongolski festivali.

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ [1]
  2. ^ Letopis Mongolskega državnega statističnega urada 2002
  3. ^ ""Mongolia Standard Time is GMT (UTC) +8, some areas of Mongolia use GMT (UTC) + 7"". Time Temperature.com. Pridobljeno dne 2007-09-30. 
  4. ^ ""The Mongolian government has chosen not to move to Summer Time"". World Time Zone.com. Pridobljeno dne 2007-09-30. 
  5. ^ "Human Development Report 2011". United Nations. 2011. Pridobljeno dne 27 January 2012. 
  6. ^ Ebrey, P. B.: The Cambridge Illustrated History of China, Cambridge University Press, ISBN 978-0-521-12433-1.
  7. ^ de Guignes, J.: Histoire générale des Huns, des Turcs, des Mongols et des autres Tartares
  8. ^ Mayell, H.: Genghis Khan a Prolific Lover, DNA Data Implies, National Geographic 2003.
  9. ^ History of Mongolia, 2003, Volume 5. Mongolian Institute of History
  10. ^ Thomas E. Ewing, "Russia, China, and the Origins of the Mongolian People's Republic, 1911–1921: A Reappraisal", in: The Slavonic and East European Review, Vol. 58, No. 3 (Jul., 1980), pp. 399, 414, 415, 417, 421
  11. ^ Zhang, Xueyan; Hu, Yunfeng; Zhuang, Dafang; Qi, Yongqing; Ma, Xin (2009). "NDVI spatial pattern and its differentiation on the Mongolian Plateau". Journal of Geographical Sciences (Springer-Verlag) 19: 405. doi:10.1007/s11442-009-0403-7. 
  12. ^ Mongolia National Census 2010 official site. Aimags: Interactive Map.
  13. ^ Mongolia Landuse Annual Report 2007
  14. ^ "National Statistical Office: Statistical Yearbook 2002, p. 39. "Villages" in this case refers to settlements that are not part of a sum, see p. 37" (PDF). Pridobljeno dne 2013-06-28. 
  15. ^ "Background Note: Mongolia". Bureau of East Asian and Pacific Affairs. 
  16. ^ "Mongolian copper – Halfway to where? – A massive mining project hits a snag". The Economist. 2011-10-08. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]