Skiti

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Ozemlje Skitov

Skiti so bili iranska nomadska ljudstva, govorili so iranski jezik, ozemlje, ki so ga naseljevali, pa je svoj obseg spreminjalo. Izmenoma so naseljevali:

Skiti so prvič omenjeni kot Ishkuzai v asirskih analih okrog leta 700 pr. n. š

Skiti so edino nomadsko pleme, ki je za stalno poselilo najsevernejše predele črnomorsko-kaspijske stepe. V zgodovini »se pojavijo« nekje okrog leta 800 pr. n. št., ko kitajski vojaški pritisk sproži premikanje sosednjih plemen proti zahodu. Skupaj s Kimerijci prodrejo v deželo Medijcev. Tam ustanovijo državo, ki se je obdržala osemindvajset let, potem se vrnejo v stepi na sever. Prvič so omenjeni okrog leta 670 pr. n. št. v Analih asirskega vladarja Asarhadona, kot velika nevarnost za severna ozemlja njegovega kraljestva. Stara orientalska kronologija postavlja čas njihovega kraljestva med leti 653 in 625 pr. n. št. Po njihovem pregonu iz Azije, jih omenjata zgodovinarja Hekatej (ohranjenih nekaj odlomkov) in Herodot. Herodot nam zapusti opise, ki so vezani na čas, ko perzijski kralj Darej I. med leti 514 – 512 pr. n. št. organizira pohod proti Skitom, ki so bežali pred perzijsko vojsko, uničevali vodnjake in živež, tako da je Darejeva vojska ostala brez vode in hrane. Skiti so se razdelili na tri skupine, katere so vodili trije skitski kralji. Neprestano so se izogibali neposrednem napadu, Darej I. nasede, sledi jim vse globlje in globlje v notranjost skitske zemlje, na koncu, ko naleti na območje še samo stepe in vidi, da je vojska sestradana, se zave, da mu sledi ali boj ali pa propad. Darej I. se umakne in to je pravzaprav rešilo črnomorske Grke pred perzijsko invazijo. V stepi so bili nomadi mnogo močnejši od perzijske vojske, ki je morala novačiti, plačevati in oskrbovati vojsko. Nomadi pa so postali vojaki v vsakem trenutku, ne da bi to bistveno vplivalo na njihovo življenje oz. ekonomijo. Do danes ni jasno, zakaj je Darej I. sploh šel v vojno proti Skitom, verjetno je obstajal tehten razlog, kajti nihče ne začenja vojne brez pričakovane koristi – bodisi ozemeljske, bodisi politične. Mogoče se je pripravljal na napad na Grčijo, da bi pa to naredil, je moral presekati trgovske poti – torej oskrbo z žitom iz Ponta in kovino iz Trakije. Uspeh je bil delen – uspel je zavzeti Trakijo, Skite pa ni uspel premagati.

Po tej zmagi, postanejo Skiti »vladarji« severnopontskega območja dokler jih ne začno ogrožati vzhodni Sarmati. V 4. stol. pr. n. št., v času vladarja Ateasa, naj bi se spopadli s Filipom II. Makedonskim, kjer je Ateas tudi izgubil življenje. V tem času je skitska kultura dosegla tudi svoj razcvet, vendar bolj ko gremo proti letu 300 manj podatkov imamo o skitski kulturi.

Okrog štiristo let so Skiti prevladovali v obsežnem zaledju obale Črnega morja, današnje južne Rusije in vzhodne Ukrajine. Nekaj malega skitskega življa, ki se je ohranil na Krimu, je izginilo pred germanskimi Goti ali so se stopili z njimi v času pozne antike, tako da nimamo sledi njihove specifične kulture.

Literatura:[uredi | uredi kodo]

  • Herodotus, Zgodbe/Herodot iz Halikarnasa, Slovenska matica, Ljubljana 2003.
  • Klasična doba: Helenistična doba, zbirka Človek in čas, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1997, str. 144.
  • Leksikon Antika, Cankarjeva založba, Ljubljana 1998, str. 218 - 219.
  • Miličević – Bradač, M., Stara Grčka, Grci na Crnome moru, Školska knjiga, Zagreb 2004.
  • Momigliano, A., Razprave iz historiografije, I. del, Studia Humanitatis, Ljubljana 1988, str. 10 - 12.
  • Oswald Spengler v: Herodotus, Zgodbe/Herodot iz Halikarnasa, Slovenska matica, Ljubljana 2003.
  • Rolle, R., The World of the Scythians, University of California Press, Berkeley and Los Angeles 1989.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]