Peking

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Peking
北京市
občina
Občina Peking
Nebeški tempelj, simbol mesta
Lega občine na Kitajskem
Koordinati: 39°54′50″N 116°23′30″E / 39.91389°N 116.39167°E / 39.91389; 116.39167Koordinati: 39°54′50″N 116°23′30″E / 39.91389°N 116.39167°E / 39.91389; 116.39167
Država Flag of the People's Republic of China Ljudska republika Kitajska
Delitev[1]
 - raven okrožja
 - raven mestne občine

16 okrožij, 2 okraja
289 naselij
Upravljanje
 • Vrsta občina
 • Partijski sekretar Guo Džinlong (član politbiroja)
 • Župan Vang Anšun
 • Predsednik kongresa Du Dejin
 • Predsednik konference Dži Lin
Površina[2]
 • Občina 16.410,54 km2
 • Urbano 1.368,32 km2
 • Ruralno 15.042,22 km2
Nadmorska višina 43,5 m
Prebivalstvo (2013)[3]
 • Občina 21.150.000
 • Gostota 1.300 preb./km2
Demonim pekinžan, pekinžanka
Glavne etnične skupine
 • Han 96 %
 • Manču 2 %
 • Huj 2 %
 • Mongoli 0,3 %
Časovni pas kitajski standardni (UTC+8)
Poštna številka 100000–102629
Omrežna skupina 10
GDP[4] 2013
 - Skupno 1,95 bilijarde CNY
318,107 milijarde USD
 - Na prebivalca 94.235 CNY
15.373 USD
 - Rast Rast 7.7%
HDI (2008) 0,891 —zelo visok
Registrske oznake 京A, C, E, F, H, J, K, L, M, N, P, Q
京B (taksiji)
京G, Y (izven urbanih območij)
京O (policija in oblasti)
京V (v rdečem) (vojaško vodstvo in centralna oblast)
Spletna stran www.ebeijing.gov.cn

Peking (kitajsko: 北京 Běijīng (Beijing), dobesedno Severna prestolnica) je velemesto v severni Kitajski, glavno mesto Ljudske republike Kitajske. V upravni delitvi Kitajske ima Peking hkrati status mestne občine in province, podobno kot še tri velemesta na kitajskem. Obkroža ga provinca Hebei, razen na jugovzhodu, kjer meji na mestno občino Tianjin.

Peking je z dobrimi 14 milijoni prebivalcev drugo največje mesto na Kitajskem, gledano po številu prebivalcev, takoj za Šanghajem. Je tudi glavno križišče transportnih poti, z več deset železnicami, cestami in avtocestami, ki povezujejo mesto v vse smeri. Peking je politično, izobraževalno in kulturno središče Kitajske, vendar pa je ekonomsko središče postal Šanghaj, ki svoj ugled povečuje tudi na drugih področjih.

Peking je leta 2008 gostil poletne olimpijske igre.

Geografija in administracija[uredi | uredi kodo]

Satelitski posnetek Pekinga

Leži na severni konici približno trikotne poljane, ki jo je s svojimi naplavinami oblikovala Rumena reka. Na zahodu, severu in vzhodu ga omejuje gorovje, ki ščiti rodovitno poljano pred napredovanjem puščave severno od njega. Vdore nomadskih plemen s severa je v preteklosti poleg razgibanega terena severno od Pekinga preprečeval tudi Kitajski zid, ki poteka prek severnega dela mestne občine. Skozi občino tečeta dve reki, Yongding in Chaobai, skozi pa poteka tudi najsevernejši del velikega kitajskega kanala, ki poteka preko planjave do mesta Hangzou.

Urbano območje se nahaja nekoliko južno od središča občine. V njegovi sredini se nahaja Trg nebeškega miru, nasproti njega pa leži Prepovedano mesto. Mesto se širi v koncentričnih krogih, ki jih omejujejo obvoznice, trenutno je v izgradnji peta po vrsti.

Podnebje je vlažno celinsko s pogostimi monsuni. Zaznamujejo ga vroča, vlažna poletja in mrzle, suhe zime. Letno pade okoli 600 mm padavin, od tega tri četrtine poleti. Zrak je močno onesnažen zaradi prometa in industrije. Iz puščav na severu in severozahodu Kitajske prihajajo tudi pogosti peščeni viharji, ki povzročajo prebivalcem precejšnje nevšečnosti.

Kot vse druge administrativne enote Kitajske je tudi Peking pod dvojno oblastjo komunistične partije in vlade. Župan Pekinga je najvišji predstavnik Ljudske vlade Pekinga, z enakim statusom kot guvernerji provinc. V sistemu oblasti pa ima manj moči kot sekretar pekinškega mestnega komiteja Komunistične partije Kitajske, ki je najvišji predstavnik Komunistične partije v mestu.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Mesto je ustanovila dinastija Liao leta 938 kot Jenčing (Nanjing, dobesedno Južna prestolnica). Njihovo ozemlje si je leta 1125 pripojila dinastija Jin, leta 1153 so Jenčing razglasili za svojo prestolnico in ga poimenovali Zhongdu (中都, dobesedno Osrednja prestolnica). Leta 1215 so vpadajoči Mongoli Zhongdu požgali do tal. Kublaj kan ga je kasneje dal ponovno zgradili nekoliko severneje, na mestu današnjega Pekinga. Napravil ga je za svojo prestolnico in ga poimenoval Dadu (大都, dobesedno Vêlika prestolnica, mongolsko Khanbaliq). V tem času ga je obiskal Marko Polo, v njegovih zapiskih se pojavlja pod imenom Cambuluc. Po padcu mongolske dinastije Yuan je propadel tudi Dadu. V obdobju dinastije Ming so mesto ponovno postavili na istem kraju. Za prestolnico ga je ponovno razglasil tretji cesar dinastije Ming in ga poimenoval Beijing (Peking) (北京, dobesedno Severna prestolnica). V času vladavine dinastije Ming je Peking počasi dobil današnjo obliko in takratno mestno obzidje se je ohranilo do 20. stoletja. V tistem času so bili zgrajeni tudi Prepovedano mesto, nebeški tempelj (danes simbol Pekinga) in prvotni Trg nebeškega miru (pozneje dvakrat požgan).

Trg nebeškega miru, prizorišče številnih prelomnih dogodkov v zgodovini mesta

Status glavnega mesta je Peking obdržal tudi med vladavino Mandžurcev (dinastija Qing). Po kitajski revoluciji leta 1911 je novi predsednik Yuan Shikai dosegel, da je tako tudi ostalo, čeprav so revolucionarji želeli postaviti svoj sedež v Nanjingu. Po njegovi smrti je država razpadla na ozemlja več manjših vojskovodij, ki so se pogosto borili za nadzor nad mestom.

Leta 1928 je Kuomintang za prestolnico Ljudske republike Kitajske razglasil Nanjing, Peking pa preimenoval v Beiping (Peip'ing) (北平, dobesedno Severni mir). Med okupacijo Japonske med drugo kitajsko-japonsko vojno so Beiping ponovno preimenovali v Peking in tam vzpostavili sedež marionetne vlade, ki je imela oblast nad okupiranim severnim delom Kitajske. Peking je ponovno postal Beiping po kapitulaciji Japonske konec druge svetovne vojne. Med kitajsko državljansko vojno, leta 1949, so mesto brez odpora zavzeli komunisti. 1. oktobra istega leta je Komunistična partija Kitajske pod vodstvom Maa Zedonga na Trgu nebeškega miru razglasila ustanovitev Ljudske republike Kitajske s sedežem v Pekingu, kakor so ga nekaj dni pred tem ponovno poimenovali.

Poslovni okraj

V času vzpostavitve komunistične vladavine so Peking sestavljali le ožje mestno središče z okoliškimi predmestji, kasneje pa so mestni občini priključili tudi več sosednjih okrajev, kar je mesto nekajkrat povečalo in mu dalo današnjo velikost. Gospodarske reforme Deng Xiaopinga so povzročile velik razmah mesta. Staro obzidje so podrli, da bi naredili prostor za drugo mestno obvoznico. Danes se Peking sooča s hudimi težavami, ki so posledica hitre urbanizacije - prenaseljenostjo, imigracijo iz revnih okoliških naselij in onesnaženostjo.

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Township divisions". Vlada Pekinga. Pridobljeno dne 22.7.2009. 
  2. ^ "Doing Business in China - Survey". Ministrstvo za gospodarstvo Ljudske republike Kitajske. Pridobljeno dne 5.8.2013. 
  3. ^ "北京市2012年国民经济和社会发展统计公报". Pekinški statistični urad. 7.2.2013. Pridobljeno dne 18.2.2013. 
  4. ^ "2011年北京人均可支配收入3.29万 实际增长7.2%". People.com.cn. 20.1.2012. Pridobljeno dne 22.2.2012. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]


Upravna delitev Ljudske republike Kitajske Zastava Ljudske republike Kitajske
Province: Anhui | Fujian | Gansu | Guangdong | Guizhou | Hainan | Hebei | Heilongjiang | Henan | Hubei | Hunan | Jiangsu | Jiangxi | Jilin | Liaoning | Qinghai | Shaanxi | Shandong | Shanxi | Sečuan | Yunnan | Zhejiang
Avtonomna območja: Guangxi | Notranja Mongolija | Ningxia | Tibet | Xinjiang
Občina: Peking | Chongqing | Šanghaj | Tianjin
Posebna administrativna območja Kitajske: Hong Kong | Macao