Peking
Peking (kitajsko: 北京 Běijīng (Beijing), dobesedno Severna prestolnica) je velemesto v severni Kitajski, glavno mesto Ljudske republike Kitajske. V upravni delitvi Kitajske ima Peking hkrati status mestne občine in province, podobno kot še tri velemesta na kitajskem. Obkroža ga provinca Hebei, razen na jugovzhodu, kjer meji na mestno občino Tianjin.
Peking je z dobrimi 14 milijoni prebivalcev drugo največje mesto na Kitajskem, gledano po številu prebivalcev, takoj za Šanghajem. Je tudi glavno križišče transportnih poti, z več deset železnicami, cestami in avtocestami, ki povezujejo mesto v vse smeri. Peking je politično, izobraževalno in kulturno središče Kitajske, vendar pa je ekonomsko središče postal Šanghaj, ki svoj ugled povečuje tudi na drugih področjih.
Peking je v letu 2008 gostil poletne olimpijske igre.
Vsebina |
Geografija in administracija [uredi]
Leži na severni konici približno trikotne poljane, ki jo je s svojimi naplavinami oblikovala Rumena reka. Na zahodu, severu in vzhodu ga omejuje gorovje, ki ščiti rodovitno poljano pred napredovanjem puščave severno od njega. Vdore nomadskih plemen s severa je v preteklosti poleg razgibanega terena severno od Pekinga preprečeval tudi Kitajski zid, ki poteka prek severnega dela mestne občine. Skozi občino tečeta dve reki, Yongding in Chaobai, skozi pa poteka tudi najsevernejši del velikega kitajskega kanala, ki poteka preko planjave do mesta Hangzou.
Urbano območje se nahaja nekoliko južno od središča občine. V njegovi sredini se nahaja Trg nebeškega miru, nasproti njega pa leži Prepovedano mesto. Mesto se širi v koncentričnih krogih, ki jih omejujejo obvoznice, trenutno je v izgradnji peta po vrsti.
Podnebje je vlažno celinsko s pogostimi monsuni. Zaznamujejo ga vroča, vlažna poletja in mrzle, suhe zime. Letno pade okoli 600 mm padavin, od tega tri četrtine poleti. Zrak je močno onesnažen zaradi prometa in industrije. Iz puščav na severu in severozahodu Kitajske prihajajo tudi pogosti peščeni viharji, ki povzročajo prebivalcem precejšnje nevšečnosti.
Kot vse druge administrativne enote Kitajske je tudi Peking pod dvojno oblastjo komunistične partije in vlade. Župan Pekinga je najvišji predstavnik Ljudske vlade Pekinga, z enakim statusom kot guvernerji provinc. V sistemu oblasti pa ima manj moči kot sekretar pekinškega mestnega komiteja Komunistične partije Kitajske, ki je najvišji predstavnik Komunistične partije v mestu.
Zgodovina [uredi]
Mesto je ustanovila dinastija Liao leta 938 kot Jenčing (Nanjing, dobesedno Južna prestolnica). Njihovo ozemlje si je leta 1125 pripojila dinastija Jin, leta 1153 so Jenčing razglasili za svojo prestolnico in ga poimenovali Zhongdu (中都, dobesedno Osrednja prestolnica). Leta 1215 so vpadajoči Mongoli Zhongdu požgali do tal. Kublaj kan ga je kasneje dal ponovno zgradili nekoliko severneje, na mestu današnjega Pekinga. Napravil ga je za svojo prestolnico in ga poimenoval Dadu (大都, dobesedno Vêlika prestolnica, mongolsko Khanbaliq). V tem času ga je obiskal Marko Polo, v njegovih zapiskih se pojavlja pod imenom Cambuluc. Po padcu mongolske dinastije Yuan je propadel tudi Dadu. V obdobju dinastije Ming so mesto ponovno postavili na istem kraju. Za prestolnico ga je ponovno razglasil tretji cesar dinastije Ming in ga poimenoval Beijing (Peking) (北京, dobesedno Severna prestolnica). V času vladavine dinastije Ming je Peking počasi dobil današnjo obliko in takratno mestno obzidje se je ohranilo do 20. stoletja. V tistem času so bili zgrajeni tudi Prepovedano mesto, nebeški tempelj (danes simbol Pekinga) in prvotni Trg nebeškega miru (pozneje dvakrat požgan).
Status glavnega mesta je Peking obdržal tudi med vladavino Mandžurcev (dinastija Qing). Po kitajski revoluciji leta 1911 je novi predsednik Yuan Shikai dosegel, da je tako tudi ostalo, čeprav so revolucionarji želeli postaviti svoj sedež v Nanjingu. Po njegovi smrti je država razpadla na ozemlja več manjših vojskovodij, ki so se pogosto borili za nadzor nad mestom.
Leta 1928 je Kuomintang za prestolnico Ljudske republike Kitajske razglasil Nanjing, Peking pa preimenoval v Beiping (Peip'ing) (北平, dobesedno Severni mir). Med okupacijo Japonske med drugo kitajsko-japonsko vojno so Beiping ponovno preimenovali v Peking in tam vzpostavili sedež marionetne vlade, ki je imela oblast nad okupiranim severnim delom Kitajske. Peking je ponovno postal Beiping po kapitulaciji Japonske konec druge svetovne vojne. Med kitajsko državljansko vojno, leta 1949, so mesto brez odpora zavzeli komunisti. 1. oktobra istega leta je Komunistična partija Kitajske pod vodstvom Maa Zedonga na Trgu nebeškega miru razglasila ustanovitev Ljudske republike Kitajske s sedežem v Pekingu, kakor so ga nekaj dni pred tem ponovno poimenovali.
V času vzpostavitve komunistične vladavine so Peking sestavljali le ožje mestno središče z okoliškimi predmestji, kasneje pa so mestni občini priključili tudi več sosednjih okrajev, kar je mesto nekajkrat povečalo in mu dalo današnjo velikost. Gospodarske reforme Deng Xiaopinga so povzročile velik razmah mesta. Staro obzidje so podrli, da bi naredili prostor za drugo mestno obvoznico. Danes se Peking sooča s hudimi težavami, ki so posledica hitre urbanizacije - prenaseljenostjo, imigracijo iz revnih okoliških naselij in onesnaženostjo.
Glej tudi [uredi]
Zunanje povezave [uredi]
 |
Wikimedijina Zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Peking |
 |
Poglejte si besedo peking v Wikislovarju, prostem slovarju. |
- Beijing Travel Guide na Wikitravel (v angleščini)
- Satelitska slika Prepovedanega mesta v Pekingu (maps.google.com)
- Uradna spletna stran (v angleščini)
| Upravna delitev Ljudske republike Kitajske |  |
||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
|
|||||||||
