Deng Šjaoping

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Deng Šjaoping
DengXiaoping.jpg  *
Deng Šjaoping
Rojstvo 22. avgust 1904({{padleft:1904|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:22|2|0}})[1]
Q895927?
Smrt 19. februar 1997({{padleft:1997|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:19|2|0}}) (92 let)
Peking
Državljanstvo Flag of the People's Republic of China.svg Kitajska
Poklic politik, novinar[2] in diplomat
Podpis Deng Xiaoping Sign.svg

Deng Šjaoping (鄧小平, Dung Šiaoping), kitajski državnik, politik, revolucionar in arhitekt kitajskih gospodarski reform, * 22. avgust 1904, † 19. februar 1997.

Sodeloval je v Velikem pohodu rdeče armade in bil na ključnih položajih ob ustanovitvi Ljudske Republike Kitajske. Med kulturno revolucijo so ga odstavili z vseh položajev. Domovini je služil kot zakulisni vodja in glavni arhitekt kitajskih reform in vzpona.

Rojstvo in mladost[uredi | uredi kodo]

Rojen z imenom Śiśian v vasi Paifang v provinci Sečuan. Po končani šoli na Kitajskem se je pri 16 letih odpravil na študij v Francijo. V Franciji se podobno kot nekateri drugi azijski revolucionarji, kot sta Ho Ši Minh ter Džou Enlaj, poglobil v študije marksizma. Pridružil se je Komunistični partiji kitajskih študentov ter kmalu postal eden iz med glavnih voditeljev. Študij je nadaljeval v sovjetski Moskvi, na Kitajsko, ki je živela pod tiranijo nacionalistične oblasti Kuomintanga, se je vrnil leta 1927. Vodil je neuspešno vstajo proti Kuomintangu in se odmaknil v provinco Džjangši. Postal je veteran Dolgega pohoda ter član in sekretar centralnega komiteja partije.

Obdobje Mao Dzedunga[uredi | uredi kodo]

Kot tesen zaveznik Mao Dzedunga je po osvoboditvi zasedal pomembne državne položaje, proti koncu 1950. let pa je z Liu Šaoćingom postal glasnik bolj liberalne politike od maoizma. Med kulturno revolucijo je bil Deng odstavljen iz vseh položajev in poslan v Sečuan, kjer je delal v tovarni motorjev. Med tem časom se je posvetil pisanju ter razmišljanju, dokler ga kitajski predsednik vlade Džou Enlaj ni izbral za svojega naslednika. Džou je uspel prepričati Maa, da je Deng prava izbira za prihodnost in tako je Deng leta 1974 postal prvi namestnik premiera. Po smrti Džou Enlaja je Deng zgubil trdno podpro v partiji, kar je skupinih štirih omogočilo varen prehod na oblast.

Po Maovi smrti[uredi | uredi kodo]

Deng je kmalu po Maovi smrti leta 1976 postal neuradni vodja Kitajske. Hitro je končal kulturno revolucijo in sprožil »Pekinško pomlad«, ki je omogočala kritiko oblasti in svobodo govora, vsaj kar zadeva napake kulturne revolucije. Spretno je premagal politične nasprotnike in s tem, da je kritiziral kulturno revolucijo, pridobil javnost. Uvedel je mnoga nova mesta v državni upravi ter dal večja pooblastila predsedniku, predsedniku vladeu ter vodji partije, zato da se ne bi ponovila napaka kulta osebnosti. Deng ni zasedel nobenega od teh mest.

Zunanji odnosi[uredi | uredi kodo]

V njegovem vladanju so se odnosi z ZDA in Japonsko občutno izboljšali in Kitajska je stopila na pot odpiranja na Zahod. Japonska je bila zanj zgled dobre tehnološke in ekonomske naprednosti. V tem času je bil znan po svojih izjavah: »Biti bogat je veličastno« ali »Ni važno, ali je mačka črna ali bela, važno, da lovi miši«. Pripravil je podlago za vrnitev Hong Konga (1997) ter Macaa (1999) nazaj k domovini ter uveljavil politiko ena država-dva sistema. Želel si je združitev s Tajvanom in ta sistem naj bi bil kot podlaga za to uresničitev. Zelo malo pa je naredil pri izboljašnju kitajsko-ruskih odnosov, ki so še iz maoističnega obdobja ostalih hladni.

Socializem s kitajskimi značilnostmi[uredi | uredi kodo]

Na domačem prizorišču je začel z izgradnjo socializma s kitajskimi značilnostmi ter uvedel plan štirih modernizacij, kmetijstva, industrije, znanosti ter vojske. Zahteva po reformi političnega sistema ni bila sprejeta. To je pripeljalo Kitajsko v obdobje socialističnega tržnega gospodarstva. Obdržali so politični sistem komunizma, vendar vzeli gospodarski sistem kapitalizma. Razvoj se je začel v posebnih ekonomskih conah, kot je Šenzen v provinci Guangdong.

Zadnja leta[uredi | uredi kodo]

Leta 1989 je odstopil iz vseh položajev, za svojega naslednjika pa razglasil Džjang Dzemina. Ker so po njegovem mnenju reforme potekale prepočasi, se je leta 1992 vrnil nazaj na politični oder ter se odpravil na veliko turnejo po južnih provincah. S tem je sprožil še hitrejši gospodarski razvoj, katerega Kitajska uživa še danes. Umrl je 19. februarja 1997. Čeprav sam nikoli ni hotel biti del kulta osebnosti in je bil skromen človek, so po njegovi smrti začel z promoviranjem njegovega imena, pojavili so se plakati, slike, kipci, v njegovo čast pa je bila tudi napisana pesem »Zgodba o pomladi«.

Sklici[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]