Angela Merkel

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Angela Merkel
Angela Merkel

Trenutno na položaju
Na položaju od:
22. november 2005

Rojstvo: 17. julij 1954(1954-07-17)
Podpis: Angela Merkel Signature.svg

Angela Dorothea Merkel (rojena Kasner), nemška političarka, * 17. julij 1954, Hamburg, Nemčija.

Od 10. aprila 2000 predseduje stranki CDU in od 22. novembra 2005 je nemška zvezna kanclerka. Angela Merkel je prva nemška predsednica vlade, pred njo so ta položaj zasedali samo moški. Od l. 1991 do l. 1994 je bila zvezna ministrica za ženske in mladino (Kohlov kabinet IV) in od l. 1994 do l. 1998 zvezna ministrica za okolje, varstvo narave in jedrsko varnost (Kohlov kabinet V). Od l. 1998 do l. 2000 je opravljala delo na položaju generalne sekretarke CDU.

Dom in otroštvo (1954-1960)[uredi | uredi kodo]

Angela Merkel je bila rojena kot prvi otrok Horsta Kasnerja (1926-2011), sina policista iz Berlin-Pankowa in Herlind Kasner, roj. Jentzsch (8. julij 1928 v Danzingu). Mama Herlind je učiteljica latinščine in angleščine, oče Horst Kassner pa evangeličanski pastor, ki je študiral teologijo v Heidelbergu in Hamburgu. Že leta 1954, le nekaj tednov po rojstvu hčerke, se družina preseli v Nemško demokratično republiko (NDR), kjer postane oče evangeličanski župnik v vasi Quitzovu (danes del Perleberga). Leta 1957 se Kasnerji zaradi novih cerkvenih dolžnosti dokončno preselijo v Templin. 7. julija 1957 je bil rojen Angelin brat Marcus, 19. avgusta 1964 pa sestra Irene. Angela ni obiskovala otroških jasli niti vrtca, saj je bila njena mama zavrnjena v šolski službi NDR in je ostala doma kot gospodinja.

Čas šolanja (1961-1973)[uredi | uredi kodo]

Leta 1961 je Angela začela obiskovati politehnično šolo (POS) v Templinu. Učitelji in sošolci so jo opisali kot neopazno in socialno dobro vključeno šolarko oz. mladinko. Izstopala pa je s svojimi šolskimi dosežki, posebno v ruščini in matematiki. Angela Kasner je bila v svojem šolskem obdobju članica pionirske organizacije Ernsta Thälmanna, v začetku sedemdesetih let pa vstopi v nemško mladinsko zvezo (FDJ). Leta 1973 je maturirala na politehnični gimnaziji EOS v Templinu s povprečno oceno 1,0.

Študij v Leipzigu (1973–1978)[uredi | uredi kodo]

Dr. Angela Merkel na Univerzi v Leipzigu, podelitev častnega doktorata 3.6.2008

Šolanje nadaljuje na Univerzi Karla Marxa v Leipzigu (Karl-Marx-Universität Leipzig), kamor se preseli leta 1973 in kjer do leta 1978 študira fiziko. Leta 1974, med študentsko izmenjavo v Moskvi in Leningradu, spozna študenta fizike Ulricha Merkla, s katerim se leta 1977 tudi poroči. Po diplomi, leta 1978, se zaposli kot znanstvena sodelavka za kvantno kemijo na vzhodnoberlinski znanstveni akademiji. Zakon ne traja dolgo - leta 1982, ko Helmut Kohl v Zahodni Nemčiji postane kancler, se Angela Merkel v Vzhodni Nemčiji ločuje od prvega moža. Po ločitvi išče stanovanje ilegalno, saj uporabi preverjeno vzhodnonemško metodo: zasede zapuščeno staro stanovanje v Vzhodnem Berlinu, ki ga skupaj s prijateljem preuredi in ga oblastem prijavi kot svojega. Leta 1984 spozna na akademiji bodočega moža, kemika, Joachima Sauerja, ki je takrat še poročen in ima dva sinova. Angela dela in nadaljuje izobraževanje, tako, da leta 1986 pridobi doktorski naziv. Poročita se šele leta 1998.

Kariera[uredi | uredi kodo]

Angela Merkel s predsednikom Rusije Vladimirjem Putinom, 21.1.2007
Predsednik ZDA Barack Obama s soprogo in kanclerka Merkel s soprogom, Baden-Baden 3.4.2009
Angela Merkel v Sloveniji - 30.8.2011, gostitelj premier Borut Pahor
Srečanje Alenke Bratušek z Angelo Merkel 12. julija 2013 na Willy-Brandt-Straße 1 v Berlinu

Pred padcem Berlinskega zidu je bila zelo aktivna v opoziciji tedanje države NDR, po padcu Berlinskega zidu postane članica novonastale stranke Demokratsko gibanje. Na prvih in zadnjih demokratskih volitvah v Vzhodni Nemčiji postane govornica vzhodnonemške vlade. Na prvih splošnih volitvah po združitvi obeh Nemčij, v decembru 1990, je izbrana za zastopnico v zveznem parlamentu (Bundestagu). Njena stranka se je poenotila z zahodnonemško Krščanskodemokratsko unijo (CDU) in tako postane ministrica za ženske in mladino v vladi Helmuta Kohla. Kako veliko zaupanja je uživala pri Kohlu, pove podatek, da so jo mediji leta imenovali "Kohlova deklica". Zahvaljujoč prav svojemu mentorju Kohlu postane leta 1994 zvezna ministrica za okolje, varstvo narave in jedrsko varnost. Štiri leta kasneje (1998), ko je Kohl poražen na volitvah za zvezni parlament, postane Merklova generalna sekretarka CDU. Podpora stranki pa leta 1999 naglo upade zaradi škandala z nezakonitimi donacijami, ki so jih vplačevali na račun CDU. Helmut Kohl je bil tedaj častni predsednik stranke in odgovorna oseba, vendar se je odločil, da ne bo obelodanil imena donatorjev. Sledilo je presenečenje. Merklova je objavila imena le-teh in stranko javno pozvala, naj se distancira od Kohla. Kohl ni napadel Merklove, ampak verbalno svojega naslednika na mestu predsednika CDU, Wolfganga Schäublea. Javne polemike so več mesecev pretresale Nemčijo in tako osramotile oba velika moža. Na koncu se je izvedelo, da je Schäuble od lobista sprejel nedovoljeno donacijo sto tisoč nemških mark. Zaradi nastalega položaja je moral odstopiti s predsedniškega mesta, ki ga je zasedla Angela Merkel.

Leta 2002 so bile parlamentarne volitve, a Angela Merkel ni dobila zadostne podpore znotraj svoje stranke, prav tako ne pri sestrski bavarski stranki Krščansko-socialni uniji (CSU). Na mesto vodje opozicije se je prebil lider CSU, Edmund Stoiber. V spopadu s socialdemokratskim kandidatom in tedanjim kanclerjem Gerhardom Schröderjem pa je Stoiber izgubil volitve. Tako je postala Merklova vodja opozicije. Zavzemala se je za reformo nemškega gospodarstva, za reformo zakonodaje, s katero bi se delodajalcem omogočilo lažje odpuščanje delavcev in povečanje števila delovnih dni v tednu. Istočasno se je zavzemala za zmanjševanje socialnih pravic. Vse za cilj - povečati konkurenco nemškega gospodarstva. Zahtevala je krepitev nemško-ameriškega sodelovanja in kljub nasprotovanju nemške javnosti, spomladi 2003, podprla ameriško invazijo na Irak z obrazložitvijo, da je bilo to neizbežno. Istočasno je obtožila kanclerja Schröderja antiamerikanizma. To je izzvalo na drugi strani kritike in Merklove se je oprijel sloves, da je preveč pokorna Ameriki. Kritizirala je Schröderjevo vlado zaradi podpore Turčiji, da postane članica Evropske unije in kot alternativo ponudila privilegirano partnerstvo.

Koalicija CDU in CSU je koncem maja leta 2005 imenovala Merklovo za kandidatko za kanclersko mesto na prihajajočih parlamentarnih volitvah 18. septembra. Zmagali so s tesno večino 35,3 % glasov, medtem ko je koalicija socialdemokratov in zelenih dobila 34,2 % glasov. Sprva sta obe koaliciji proglasili zmago na volitvah, a po treh tednih pregovarjanj so se dogovorili za veliko koalicijo CDU, CSU in SPD. Položaj kanclerja Nemčije je prvič v zgodovini pripadal ženski. V zameno pa je SPD v novi vladi pripadlo kar 8 od 16 ministerstev. V svojem prvem nagovoru javnosti z mesta kanclerke, 30. novembra 2005, je Angela Merkel izpostavila dva glavna cilja - napredovanje nemškega gospodarstva in zmanjšanje števila brezposelnih. Po prvih sto dnevih vladanja je anketa pokazala, da ima Merklova največji odstotek podpore javnosti, odkar se take ankete sploh izvajajo - od l. 1949.

Na parlamentarnih volitvah leta 2009 je bila ponovno izbrana za nemško kanclerko. S svojo stranko CDU je tokrat premagala dotakratno koalicijsko stranko SPD. Velik uspeh je dosegla liberalna stranka FDP in postala koalicijska partnerica v novi vladi. Drugi mandat na položaju kanclerke je še težji in je zaradi svetovne gospodarske krize pretežno v znamenju reševanja evropskega gospodarstva oz. Evropske unije.

Uspeh Angele Merkel, imenovane tudi nemška železna lady (vzdevek, ki ga je nosila britanska premierka Margaret Thatcher) in njeno pot v sam vrh nemške politike ocenjujejo analitiki z razlago - v politični orbiti združene Nemčije je znala izkoristiti dejstvo, da so v politiko morali vključevati tudi predstavnike vzhodne Nemčije, s čimer so se poudarili integracijski procesi in skrb za interese teh ljudi. Srečna okoliščina je bila tudi, da so se nekateri politiki, ki so imeli priložnost postati bližnji Kohlovi sodelavci, kompromitirali, ko se je odkrilo, da so sodelovali z zloglasno vzhodnonemško tajno službo Stasi.


Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]