Weimarska republika

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Nemčija
Deutsches Reich

1918–1933
Zastava Grb
Himna
Das Lied der Deutschen
Nemčija 1918-1933, največja zvezna država Prusija je v modri barvi
Glavno mesto Berlin
Jeziki nemščina
Vlada Republika
predsednik
 -  1918–1925 Friedrich Ebert
 -  1925-avgust 1934 Paul von Hindenburg
kancler
 -  1919 Philipp Scheidemann (prvi)
 -  1933 Adolf Hitler (zadnji)
Zakonodajno telo Reichstag
Zgodovinsko obdobje med obema vojnama
 -  ustanovitev 9. november 1918 1918
 -  Hitler je imenovan za kanclerja 30. januar 1933
 -  požig Reichstaga 27. februar 1933
 -  zakon o polnomočjih 23. marec 1933
Površina
 -  1925 [1] 468.787 km²
Prebivalstvo
 -  1925 [1] (ocena) 62.411.000 
     Gostota 133,1 /km²)
Valuta nemška marka (1919–1923)
Reichsmarka (1924–1933)
  1. ^ "Das Deutsche Reich im Überblick". Wahlen in der Weimarer Republik. Pridobljeno dne 2007-04-26. 

Weimarska republika je neuradno ime za republiko Nemčijo, ki je nastala po 1. svetovni vojni. 9.novembra 1918 so jo v Berlinu razglasili pod vodstvom zmernega socialista Friedricha Eberta. Voljena narodna skupščina se je sestala januarja 1919 v mestu Weimar in se sporazumela o ustavi. Eberta so izvolili za prvega predsednika (1919-1925), nasledil pa ga je Paul von Hindenburg (1925-1934).

Nova republika se je morala takoj po vojni soočiti z versajskim mirom, po katerem je izgubila veliko celinskega ozemlja in vse kolonije, poleg tega pa so ji naložili plačilo velikanskih reparacij zmagovalkam v prvi svetovni vojni. Ta določila so izzvala kratek desničarski upor - Kappov puč. Republika ni zmogla plačati dolgov, zato je začela vrednost marke padati. Leta 1923 sta Francija in Belgija zasedli Porurje, med tem pa so na Bavarskem desničarski skrajneži neuspešno poskušali obnoviti monarhijo. Pri tem sta sodelovala Adolf Hitler in Erich Ludendorff. Gustavu Stresemanu je uspelo obnoviti zaupanje in prepričati ZDA, da so prevzele vlogo posrednika. Dawesov načrt je uredil plačevanje reparacij in Francija se je umaknila iz Porurja. Temu je leta 1929 sledil Youngov načrt. Nezadovoljeni finančni in industrijski krogi v Nemški ljudski stranki so se s Hitlerjevo nacistično stranko povezali v močno opozicijo. Z naraščujočo brezposelnostjo se je krepila podpora tej zvezi, ki je veljala za edino alternativo komunizmu.

Na predsedniških volitvah leta 1932 si je Hitler z izkoriščanjem protikomunističnih strahov in antisemitskih predsodkov pridobil okoli trinajst milijonov glasov, vendar so kljub temu ponovno izvolili Hindenburga. Leta 1933 so mu svetovali, naj Hitlerja imenuje za kanclerja. Kmalu po požigu Reichstaga je Hitler razglasil izredno stanje. Po smrti Hindenburga leta 1934, ta je bil namreč še edini, ki je Hitlerju omejeval absolutno oblast, je Hitler prevzel popolno oblast in razglasil tretji rajh.