Belgija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Koninkrijk België (v nizozemščini)
Royaume de Belgique (v francoščini)
Königreich Belgien (v nemščini)
Kraljevina Belgija
Zastava Belgije Grb  Belgije
GesloEendracht maakt macht  (nizozemsko)
L'union fait la force"  (francosko)
Einigkeit macht stark  (nemško)
»V slogi je moč«
HimnaLa Brabançonne
Lega Belgije
Lega  Belgije  (temnozeleno)

– na Evropski celini  (svetlozeleno & temnosivo)
– v Evropski uniji  (svetlozeleno)

Glavno mesto Bruselj
50°54′N, 4°32′E
metropolitansko območje Regija Bruselj - Glavno mesto
Uradni jeziki nizozemščina, francoščina, nemščina
Demonim Bélgijec, Bélgijka
Upravljanje parlamentarna demokracija in ustavna monarhija
 -  kralj: Filip
 -  predsednik vlade: Elio Di Rupo
Neodvisnost
 -  razglašena:: 4. oktobra 1830 
 -  priznana:: 19. aprila 1839 
Vstop v EU 25. marca 1957
Površina
 -  skupaj: 30,528 km² (139.
 -  voda (%): 6,4
Prebivalstvo
 -  ocena 2011: 11.007.020[1]
 (76. [2005])
 -  štetje 2001: 10.296.350 
 -  gostota: 344,32/km² (2006) (29. [2005])
BDP (PKM) ocena 2011
 -  skupaj: 405,5 milijardi USD (30.)
 -  na prebivalca: 36.834 USD (20.)
Gini (2005) 28 (srednji) (33.)
HDI (2011) Rast 0,886 (visok) (18.)
Valuta evro ()1 (EUR)
Časovni pas CET (UTC+1)
 -  poletni (DST): CEST (UTC+2)
Vrhnja domena (TLD) .be²
Klicna koda +32
1 Pred letom 1999 belgijski frank.
2 Tako kot v drugih državah članicah Evropske unije se uporablja tudi domena .eu.

Bélgija, uradno Kraljevína Bélgija, je država v Severozahodni Evropi. Na severu meji na Severno morje in Nizozemsko, na vzhodu na Nemčijo, na jugu pa na Luksemburg in Francijo. Obsega 30.538 km² in ima okrog 10,5 milijona prebivalcev. Je ena izmed ustanovnih članic Evropske unije in gosti številne institucije, ki so potrebne za njeno nemoteno delovanje. Skupaj z svojima sosedama, Nizozemsko in Luksemburgom, tvori skupnost Beneluks. Zaradi svoje lege, čez državo namreč poteka pomembna evropska jezikovna meja, sta se v državi oblikovali dve pomembni jezikovni skupini. Flamska kjer ljudje večinoma govorijo nizozemsko, ter Valonska kjer ljudje govorijo večinoma francosko. Obstaja pa še manjša skupina nemško govorečih prebivalcev. Prav zaradi teh jezikovnih in kulturnih razlik je v državi nenehno prihajalo do političnih sporov, ki jim še danes ni videti konca.

Belgija spada med manjše evropske države, hkrati pa med najgosteje naseljene in bogatejše. Zaradi svoje ugodne lege se je Belgija že od srednjega veka razvijala v trgovsko in industrijsko deželo. Prav zaradi te lege pa je postala tudi tarča številnih osvajanj in bitk, ki so krvavo zaznamovale evropsko in belgijsko zgodovino.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

V času rimskega imperija je današnje ozemlje Belgije predstavljalo rimsko provinco Belgijsko Galijo (Gallia Belgica), ki je zajemala tudi del Francije, Švice in Nizozemsko. Imenovala se je po galskih plemenih Belgov, ki jih je Cezar v svojih Komentarjih galskih vojn označil kot "najpogumnejše med Galci".

Po propadu Rima, so na tem ozemlju zavladali Franki. Belgija je spadala pod vzhodni del države, imenovan Francia Orientalis. Del te enote je leta 1384 pripadel Burgundiji, ki je tako vladala Belgiji in Nizozemski. Lega Burgundije med Francijo in Nemčijo je močno vplivala na poznejšo belgijsko zgodovino. Burgundska nadvlada se je končala leta 1477, ko je umrl zadnji vojvoda, Karel Drzni.

Večina Burgundije je s poroko pripadla cesarju Maksimiljanu. Njegov vnuk Karel V. je podedoval Nizozemsko (katere del je bila Belgija). Leta 1516 pa je postal tudi španski kralj, s čimer je Nizozemska pripadla Španiji. Njegov naslednik Filip II. se je moral soočati s hudim nasprotovanjem protestantov na severu pokrajine. 1581 se je 7 provinc dokončno odcepilo in ustanovilo Republiko Nizozemsko. Katoliška Belgija (Španska Nizozemska) je še naprej ostala v rokah Španije. Ker je bila ozemeljsko ločena od matice in blizu Franciji, si jo je ta še toliko bolj želela podrediti. To razmerje se je odrazilo tudi v tridesetletni vojni, ko sta Nizozemska in Francija s skupnimi močmi poskušali zavzeti Belgijo, kar pa jima ni povsem uspelo. Do 1789 si je Francija v različnih konfliktih (španska, avstrijska nasledstvena vojna) pridobivala manjše dele ozemlja in v Belgiji izsiljevala svoje interese.

Prizor iz belgijske revolucije, Egide Charles Gustave Wappers, muzej umetnostne zgodovine, Bruselj

Leta 1787 je Jožef II. Habsburški v želji po centralizaciji svoje oblasti odpravil lokalno avtonomijo v Belgiji. Sledili so upori, ki so sovpadali z revolucijo v Franciji. 11. januarja 1790 je bila sicer razglašena Belgijska republika, ki pa jo je Jožefov naslednik spet uspel pokoriti. Po letu 1792 se je Avstrija zapletla v boje z novo francosko revolucionarno vlado. Končni rezultat spora je bil Campoformijski mir (1797), po katerem je bila Avstrija prisiljena prepustiti Belgijo Franciji. Francoske nadvlade Belgijci resda niso marali, jim je pa gospodarsko koristila, pridobili pa so tudi nekaj ozemlja (bogato mesto Liege). Vendar pa se je francosko obdobje končalo že leta 1815, ko je bila Belgija, natančneje Waterloo, prizorišče zadnjega velikega spopada Evrope z Napoleonom. Dunajski kongres je prinesel združitev Belgije in Nizozemske pod protestantskim vladarjem Viljemom I., kar pa je bil povod za belgijsko revolucijo avgusta 1830. 4. oktobra istega leta je bila proglašena neodvisna Belgija, ki so jo takoj priznale vse evropske velesile. Nizozemska je zgledu sledila šele leta 1839.

Druga polovica 19. stoletja pomeni za Belgijo obdobje industrijskega razcveta. Bila je ena prvih industrializiranih držav v Evropi, vsa večja mesta so bila z železnico povezana že v 40. letih. Vendar pa so se v tem obdobju začele kazati tudi napetosti med narodnimi skupnostmi. Problem je bil predvsem zaradi jezika, saj so bili Flamci v večini, Valonci pa so predstavljali višji in bogatejši razred. Osrednja pokrajina Brabant z Brusljem je bila jezikovno mešana. Vlada je zato postopoma priznala enakopravnost obeh jezikov.

V tem obdobju je pomembna tudi belgijska kolonialna dejavnost. Kralj Leopold II. je, ker je finančno pomagal pri odpravah v Afriko, leta 1885 dobil v kolonialno posest Svobodno državo Kongo (danes DR Kongo; prej Zair). Zaradi nečloveškega izživljanja nad domorodci (ocene med 8 - 10 milijoni mrtvih), so kolonijo 1908. iz rok kralja predali državi in jo preimenovali v Belgijski Kongo.

4. avgusta 1914 so nemške oborožene sile prestopile meje nevtralne Belgije. Belgijci so se pogumno zoperstavili okupatorju. Štiri leta so zadrževali Nemce in obstali kljub veliko močnejšemu sovražniku. 18. septembra 1918 so zavezniki z ofenzivo osvobodili celotno obalo in prisilili Nemce k premirju. Ob koncu vojne je imela Belgija več kot 80 000 mrtvih, tako vojakov kot civilistov. Ogromna je bila tudi materialna škoda, vendar pa si je Belgija s tujo pomočjo neverjetno hitro opomogla. Na mirovni pogodbi v Versaillesu, se je njena površina na račun Nemčije povečala za 989,3 km². Leta 1920 je Belgija zaradi slabih izkušenj preklicala nevtralnost in podpisala vojaško zvezo s Francijo.

10. maja 1940 je bila država znova nenapovedano napadena. Tudi pomoč s strani Velike Britanije in Francije ni pomagala v boju proti Nemčiji. 28. maja je kralj Leopold III. podpisal brezpogojno predajo, ki pa je begunska vlada v Parizu ni priznala. Poleg tega je 30. maja razrešila kralja vseh pooblastil. Po zasedbi Francije je vlada pobegnila iz Pariza v London, a se že 8. septembra 1944 vrnila v Bruselj.

Po 2. svetovni vojni je Belgija potrebovala nekaj časa, da si je opomogla, čeprav jo je 1. svetovna vojna bistveno bolj prizadela. 26. junija 1945 je kot ustanovna članica pristopila v skupnost Združenih narodov, aprila 1949 pa še v NATO. Čeprav je na referendumu 57,6 % volivcev glasovalo za vrnitev kralja Leopolda iz izgnanstva, so sledili nemiri, ki so hudo ogrozili stabilnost države. Leopold je moral svoje pravice prenesti na sina Baudouina, ta pa je postal kralj 17. julija 1951.

Združevanje pa je sledilo tudi med zahodnoevropskimi narodi. 1952 je bilo ustanovljeno Evropsko združenje za premog in jeklo, katerega ustanovna članica je bila tudi Belgija. Ko so hotele države ustanoviti še skupno obrambno združenje, se Francija ni želela pridružiti. Zato je belgijski zunanji minister Paul-Henri Spaak predlagal drugačno povezavo. Na njegovo pobudo je bila leta 1957 ustanovljena Evropska gospodarska skupnost. Njen sedež so postavili v Bruselj.

Belgijski kralj, Albert II.

Leta 1960 je Belgija dokončno izgubila svojo kolonijo Belgijski Kongo. Poleg tega sta se 1962 osamosvojila Burundi in Ruanda, ki sta bila od 1. svetovne vojne pod belgijsko upravo.

V 60. letih so se nasprotovanja med obema narodoma zmeraj bolj ostro kazala. Vlada je stvari poskušala rešiti s popravki zakonodaje glede uradnih jezikov, vendar to problema ni odpravilo. Leta 1968 je zaradi spora med Flamci in Valonci prišlo do padca vlade. Občasna nestabilnost se je pojavljala skozi vsa 70. leta. Zmeraj bolj jasno je bilo, da je edina možna pot sprememba ustave in cepitev na zvezne države. To se je v resnici zgodilo 1989., ko je vlada nekatera pooblastila predala posameznim federalnim enotam. Proces federalizacije pa se je dokončno zaključil leta 1993. Belgija je tega leta uradno postala federacija s tremi zveznimi enotami.

Marca 1992 je, po zamenjavi v vrhu stranke, vlado sestavil predsednik krščanskih socialistov Jean-Luc Dehaene. V naslednjih letih je Belgija podpisala Maastrichtski sporazum in zaključila federalizacijo. 31. julija 1993 je umrl kralj Baudouin, nasledil pa ga je njegov brat, Albert II. Maja 1995 je levo-sredinska koalicija spet dobila večino v parlamentu.

Avgusta 1996 je v Belgiji izbruhnil škandal, povezan z organizirano pedofilijo, ki je v javnosti sprožil hude pomisleke glede sodnega sistema. Ko je bilo dokazano, da so s škandalom povezani tudi ljudje v vladi, so sledile množične protivladne demonstracije (250 000 ljudi v Bruslju oktobra 1996). Aprila 1997 je komisija, ki je preiskovala pedofilski škandal, predstavila svoje poročilo. Razkrila je nesposobnost sodstva in policije, ki nista uspela pravočasno ukrepati. Aprila 1998 sta odstopila ministra za pravosodje in notranje zadeve. Vladna kriza se je začasno končala z zaupnico premierju Dehaeneu.

Junija 1999 je bila koalicija na parlamentarnih volitvah poražena, kar je bila tudi posledica škandala z zastrupljeno hrano, ki je izbruhnil mesec dni prej. Nova desno-sredinska koalicija, sestavljena iz liberalcev, socialistov in stranke zelenih, je nastopila 12. julija 1999. Kot novi predsednik vlade je prisegel predsednik liberalcev Guy Verhofstadt. Sicer pa je bila to prva vlada po letu 1958, ki ni vključevala katerekoli krščanske stranke. Po volitvah leta 2003 je Verhofstadt nastopil svoj drugi mandat.

Upravna delitev[uredi | uredi kodo]

Belgija je razdeljena na tri federalne regije, dve regiji pa sta nadalje razdeljeni še vsaka na pet provinc.

  1. Flamska (nizozemsko Vlaanderen, francosko Flandre ali Flandres)
  2. Valonija (francosko Wallonie, nizozemsko Wallonië)
  3. Regija Bruselj - glavno mesto (nizozemsko Brussels Hoofdstedelijk Gewest, francosko Région de Bruxelles-Capitale, nemško Die Region Brüssel-Hauptstadt).

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Kontejnerski terminal v pristanišču Antwerpen.

Izhodišče za razvoj današnjega belgijskega gospodarstva je bila industrijska revolucija v prvi polovici devetnajstega stoletja. Začelo se je z tekstilno industrijo, rudarstvom in jeklarstvom v okrožju Hainaut na jugozahodu Belgije. Belgijsko gospodarstvo je nato dolgo časa temeljilo na kopanju premoga in železarstvu. V petdesetih letih prejšnjega stoletja pa se je to spremenilo, mogočni industrijski obrati na jugu so Belgije so postali stvar preteklosti s čimer so Valonci začeli gospodarsko zaostajati za Flamci na severu Belgije, ki so bili bolj kmetijsko usmerjeni, izjema je Bruselj. Jeklarska kriza v sedemdesetih letih je še dodatno oslabila Valonsko gospodarstvo. Prav nasprotno pa se je dogajalo Flamcem. Tuja vlaganja in ugodna lega sta spodbudila razvoj gospodarstva, ki ima danes veliko prednost pred Valonskim in je zato vzrok za številna politična nasprotja in separatistične težnje Flamske. Z razvojem gospodarstva sta bili zgrajeni veliki novi pristanišči v Antwerpnu in Zeeebruggeju s čimer se je izvoz iz države, ki je izvozno naravnana še dodatno povečal. Država ima tudi enega najbolj razvitih železniških sistemov v Evropi z več kot 113 km prog na 1000 km². Velik pomen ima storitvena dejavnost, ki zaposluje kar 75% delovne sile. Deloma je to učinek Bruslja, pomembnega upravnega središča EU, deloma pa prometa in trgovine.

Kmetijstvo je zaradi samooskrbe in trgovine izredno pomembno. Zadovoljuje več kot polovico domačih potreb. Najpomembnejše obdelovalne površine se nahajajo v osrednji Belgiji kjer se prideluje: krompir, pšenica, koruza, sladkorna pesa, oves, ječmen in rž. V Ardenih je izredno razvito gozdarstvo in živinoreja, ta je razvita tudi v obmorskih predelih. V zadnjem desetletju narašča tudi turizem, predvsem v večjih mestih kot so: Bruselj, Gent, Brugge in Antwerpen, ob obali Severnega morja pa so številna letovišča.

Antwerpen je poleg velikega pristanišča znan tudi po diamantih. Mesto je eden največjih centrov na svetu za trgovanje in brušenje diamantov, preko njega poteka več kot polovica trgovine z tem najdragocenejšim kamnom. V mestu se nahajajo kar štiri diamantne borze, pet diamantnih bank ter več tisoč diamantnih podjetij. Večina trga z diamanti je v rokah belgijskih Judov. Anwerpen ima tako več kot deset tisoč Judov s čimer v mestu živi največja judovska skupnost v Evropi.[2]

Denar[uredi | uredi kodo]

Do uvedbe evra se je uporabljala valuta belgijski frank (1Bfr = 100 centimov).

Flamci in Valonci[uredi | uredi kodo]

Regije:
     Flamska     Bruselj     Valonska

V grobem je Belgija razdeljena na tri dele: Flamsko,Valonsko in Bruselj. Na flamskem, ki se nahaja na severu Belgije, govorijo nizozemsko, na Valonskem pa francosko. Bruselj se nahaja na flamskem ozemlju in je dvojezičen čeprav večinoma prevladuje francoščina zaradi česar mesto že dolgo časa predstavlja sporno območje med Flamci in Valonci. Valonci predstavljajo tretjino vsega belgijskega prebivalstva, Flamcev pa je za dobro polovico prebivalstva. Na območju Ardenov živi še nemška manjšina kjer je glavni jezik nemščina.

Kljub jasni razdelitvi jezikovnih območij, jezikovno vprašanje že skoraj dvesto let povzroča številne politične spore, ki jim ni videti konca in grozijo da bodo državo raztrgali na dva dela. Jezikovni spor se je pojavil že kmalu po nastanku države, saj je ta združevala številne narode. Na začetku je prevladovala francoščina ker je vodilo do zapostavljanja in zatiranja Flamcev. Spor so nekoliko zgladili razni jezikovni zakoni, ki so uvedli flamščino v šole in sodišča. Z propadom valonskega gospodarstva se je dvignila flamska zavest tako, da so Flamci organizirali številne demonstracije in zahtevali enakopravnost in kulturno samostojnost. Te so v sedemdesetih in osemdesetih letih pripeljale do spremembe ustave, ki je jezikovnim skupinam v državi zagotovila največjo možno avtonomijo. Nova ustava je pripeljala tudi do stroge delitve flamskega dela od valonskega, Bruselj pa je dobil začasen status dvojezičnega območja. Ločitev je pripeljala do decentralizacije javnih institucij, v drugi polovici osemdesetih let pa se je Belgija začela preoblikovati v zvezno državo. Obsežna samostojnost dežel naj bi odpravila spore, ki potekajo že od nastanka države, vendar danes temu ni tako. Politični spori so še danes tako močni, da v Bruslju ne morejo sestaviti vlade, ki bi vodila državo, s čimer je Belgija postala država, ki najdlje ni mogla oblikovati nove vlade.

Podnebje in pokrajina[uredi | uredi kodo]

Belgija ima zmerno podnebje s hladnimi poletji in milimi zimami. Povprečna januarska temperatura je 3 °C, julijska pa 18 °C. Letno v različnih časovnih obdobjih mesečno pade med 54 in 78 mm dežja. Kljub svoji majhnosti ima Belgija raznoliko pokrajino. Na severozahodu ima morje. Z izsuševanjem so iz morja pridobili veliko nove zemlje. Tak primer je mesto Brugge, ki se je včasih nahajal ob morju, danes pa se nahaja daleč od njega. Na severovzhodu se nahaja pokrajina Kampen oz. Campine, ki je bila včasih zaradi številnih rudnikov center belgijske težke industrije. Pred tem so tam rasli obsežni gozdovi, te so nato posekali in jih nadomestili z pašniki in nasadi hitro rastočih iglavcev. V osrednji Belgiji prevladuje gričevnat teren z obilo rodovitne zemlje. Na tem področju se je v glavnem razvijalo kmetijstvo ter vsa velika mesta vključno z Brusljom. Na jugovzhodu se nahajajo Ardeni, izredno hribovito in gozdnato območje z številnimi ozkimi soteskami, ki so jih skozi tisočletja izdolble reke.

Pomembnejša belgijska mesta[uredi | uredi kodo]

Bruselj[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Bruselj.

Mesto je nastalo ob koncu 10. stoletja ob reki Senni, zgradili so ga francosko govoreči naseljenci. Zaradi ugodne lege se je v 11. stoletju razvilo v cvetoče trgovsko mesto, ki je dobilo ime Brouscella (Mesto ob potoku). V 13. stoletju je bil Bruselj znan po vsej Evropi kot veliko trgovsko mesto in središče volnarstva. Ker je bilo mesto zaradi trgovine bogato je bilo tarča številnih osvajanj: Burgundcev, Špancev, Habsburžanov ter Francozov in Nizozemcev. Leta 1830 je sprožila neka domoljubna pesem, zapeta v gledališču, upor in revolucijo, ki je pripeljala do belgijske samostojnosti. Leta 1831 je Bruselj postal prestolnica neodvisne Belgije.

Po odcepitvi Belgije od Nizozemske je Bruselj kot prestolnica nove države nenehno rasel in se razvijal. Razvijal se je predvsem na podlagi trgovine. Preživel je obe svetovni vojni in je danes poleg prestolnice Belgije tudi prestolnica Evropske Unije. V njem delujejo vse institucije, ki so potrebne za nemoteno delovanje Evropske Unije. Zaradi številnih uradov se mesto ponaša z mogočnimi stavbami, širokimi cestami in parki. Nasproti modernega mesta stoji staro mestno jedro, ki si ga vsako leta ogleda več tisoč turistov iz vsega sveta. Center starega mesta predstavlja Grand Palace (Veliki trg). Okoli trga se nahajajo slikovite stare hiše bruseljskih trgovcev in obrtnikov, ki izvirajo iz konca 17. stoletja. Na trgu se nahaja tudi Hotel de Ville oz. mestna hiša, ki je ena najlepših gotskih stavb v Evropi. Na vrhu njenega stolpa stoji kip svetega Mihaela, ki je zavetnik Bruslja. Mesto je po svetu znano tudi po kipu Manneken Pis, kipu dečka ki lula, ter Atomiumu, stavbi ki so jo postavili leta 1958 za potrebe svetovne razstave Expo.[3]

Gent[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Gent.

Mesto se je razvilo ob ustju reke Leye in je bilo od 13. stoletja glavno mesto Flandrije. V 13. in 14. stoletju je mesto spadalo med najpomembnejše evropske trgovske prestolnice. Bilo je središče tekstilne industrije zaradi česar je bilo eno najbogatejših evropskih mest. V Gentu se je rodil cesar Karl V. , ki pa je mestu odvzel politične pravice in s tem okrnil njegov razvoj. V 18. stoletju se je mesto z predelavo bombaža ponovno povzpelo med pomembnejša industrijska mesta. K njegovemu hitremu razvoju so pripomogli tudi številni kanali skozi katere so trgovci tovorili številne dobrine. Danes se v mestu nahaja tretje največje pristanišče v Belgiji. V okolici mesta pa deluje jeklarska ter avtomobilska industrija. Vsako leto mesto obišče na tisoče turistov iz vsega sveta, ki si ogledajo srednjeveško podobo starega mestnega jedra skozi katerega potekajo številni kanali in mostovi.[4]

Brugge[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Brugge.

Brugge, pravijo mu tudi severne Benetke, je še lepše mesto od Genta. Mesto se je začelo razvijati v 14. in 15. stoletju, ko je bilo to še povezano z morjem, in je bilo svoj čas eno največjih trgovskih pristanišč v severni Evropi. Trgovci so v mesto pripluli po Zwinu, ozkem morskem rokavu, naravnost v bruško pristanišče, kjer se je trgovalo z tekstilom, svilo, zlatom, soljo, začimbami in dragim nakitom. Bogastvo mesta je izviralo predvsem iz trgovanja z volno. Z izsuševanjem morja in s tem oddaljevanjem mesta od morja in morskih poti se je pomen mesta začel počasi zmanjševati. Do ponovnega razvoja je prišlo na začetku 20. stoletja ko so zgradili pristanišče Zeebrugge ter ga s kanali povezali z Bruggeom. Danes se večina industrije nahaja v sosednjem Zeebruggeju, sam Brugge pa je nekakšen muzej na prostem, ki ga vsako leto obišče na tisoče turistov iz vsega sveta. Z svojimi kanali, mostovi in srednjeveškimi hišami in cerkvami je dosti bolj slikovit od sosednjega mesta Gent.[4]

Antwerpen[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Antwerpen.

Antwerpen je glavno mesto flamske. Tako kot večina belgijskih mest se je mesto začelo razvijati v 14. in 15. stoletju s pomočjo trgovine. Z gospodarskim zatonom mesta Brugge je Antwerpen prevzel večino trgovine, ter si v 16. in 17. stoletju s tem še povečal svojo moč in bogastvo. V njem so poleg domačih delovale tudi številne tuje trgovske hiše, tako da je preko mesta potekala skoraj vsa svetovna trgovina.

Danes je Antwerpen eden od treh glavnih centrov svetovne diamantne industrije. V njem poteka velik delež trgovine z diamanti in obdelava najlepših primerkov. Antwerpen je četrto največje pristanišče na svetu in drugo v Evropi, za Rotterdamom. Leta 1920 je mesto gostilo olimpijske igre. V Antwerpnu deluje tudi eden starejših živalskih vrtov, v katerem skrbijo za ogrožene vrste.[5]

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Structuur van de bevolking — België / Brussels Hoofdstedelijk Gewest / Vlaams Gewest / Waals Gewest / De 25 bevolkingsrijkste gemeenten (2000–2006)" (asp) (v nizozemščini). Služba za gospodarstvo Belgijske zvezne vlade — Directorate-general Statistics Belgium. © 1998/2007. Pridobljeno dne 2007-05-23. 
  2. ^ Dežele in ljudje, Srednja in zahodna Evropa, Gospodarstvo, st. 80 in 81
  3. ^ Dežele in ljudje, Srednja in zahodna Evropa, Bruselj, st. 78 in 79
  4. ^ 4,0 4,1 Dežele in ljudje, Srednja in zahodna Evropa, Flandrijska mesta, st. 76 in 77
  5. ^ http://en.wikipedia.org/wiki/Antwerp

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]