Prva svetovna vojna

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Prva svetovna vojna
WWImontage.jpg
Prizori iz prve svetovne vojne
Datum 28. julij 191411. november 1918
Prizorišče Evropa, Afrika in Bližnji vzhod (kratek čas tudi na Kitajskem in tihomorskih otokih
Vzrok
vojne
atentat na avstro-ogrskega prestolonaslednika v Sarajevu (28. junij), ki mu je sledil avstro-ogrski enomesečni ultimat Srbiji (28. julij) in ruska mobilizacija proti Avstro-Ogrski (29. julij). Tudi nacionalizem, militarizem in imprerializem.
Rezultat Zavezniki zmagajo. Konec Nemškega cesarstva, Ruskega imperija, Otomanskega imperija in Avstro-Ogrske. Nastalo je veliko novih držav v Vzhodni in Srednji Evropi.
Udeleženci
Antanta:
Zastava Rusije Rusija
Zastava Francije Francija
Zastava Združenega kraljestva Združeno kraljestvo
Zastava Italije Italija
Flag of the United States Združene države Amerike
Zastava Srbije Srbija
Zastava Romunije Romunija
Zastava Grčije Grčija
Zastava Črne gore Črna Gora
Zastava Japonske Japonsko cesarstvo
Zastava Belgije Belgija

Zastava Portugalske Portugalska
Zastava Avstralije Avstralija
Zastava Nove Zelandije Nova Zelandija
Zastava Kanade Kanada
Zastava Južne Afrike JAR
Zastava Indije Indija

Centralne sile:
Zastava Avstro-Ogrske Avstro-Ogrska
Zastava Nemškega cesarstva Nemško cesarstvo
Osmanska zastava Osmansko cesarstvo
Zastava Bolgarije Bolgarija
Poveljniki
Zastava Rusije Nikolaj II. Ruski
Zastava Rusije Aleksej Aleksejevič Brusilov
Zastava Francije Georges Clemenceau
Zastava Francije Joseph Joffre
Zastava Francije Ferdinand Foch
Zastava Francije Robert Nivelle
Zastava Združenega kraljestva Herbert H. Asquith
Zastava Združenega kraljestva D. Lloyd George
Zastava Združenega kraljestva Douglas Haig
Zastava Združenega kraljestva John Jellicoe
Zastava Italije Viktor Emanuel III.
Zastava Italije Luigi Cadorna
Zastava Italije Armando Diaz
Flag of the United States Woodrow Wilson
Flag of the United States John J. Pershing
Zastava Avstro-Ogrske Franc Jožef I.
Zastava Avstro-Ogrske Franz Conrad von Hötzendorf
Zastava Nemškega cesarstva Viljem II.
Zastava Nemškega cesarstva Erich von Falkenhayn
Zastava Nemškega cesarstva Paul von Hindenburg
Zastava Nemškega cesarstva Reinhard Scheer
Zastava Nemškega cesarstva Erich Ludendorff
Osmanska zastava Mehmed V.
Osmanska zastava İsmail Enver
Osmanska zastava Mustafa Kemal Atatürk
Zastava Bolgarije Ferdinand I.
Žrtve
Mrtvi vojaki:
5,525,000
Poškodovani vojaki: 12,831,500
Poškodovani vojaki: 4,121,000[1]
Mrtvi vojaki:
4,386,000
Poškodovani vojaki: 8,388,000
Poškodovani vojaki: 3,629,000[1]

Prva svetovna vojna znana tudi kot Velika vojna je bila prva globalna vojna, ki se je začela 28. julija 1914 in trajala do 11. novembra 1918. Vanjo si bili vpleteni vsi večji imperiji tistega časa ter njihovi zavezniki, zaradi česar je sprva majhen evropski konflikt na Balkanu prerasel v vojno svetovnih razsežnosti. Že leta pred vojno sta se v Evropi oblikovali dve glavni nasprotujoči se strani, antanta in centralne sile, ki sta tekmovali za gospodarsko, politično, vojaško in kolonialno prevlado v Evropi in po svetu. Antanto je sestavljalo zavezništvo med Francijo, Ruskim cesarstvom in Veliko Britanijo, centralne sile pa zavezništvo med Nemškim cesarstvom, Avstro-Ogrsko in Kraljevino Italijo. Kasneje v vojni sta se obema stranema pridružile še ostale države v Evropi in po svetu. Antanti so se kasneje pridružili še Japonska, Italija in ZDA, centralnim silam pa Otomansko cesarstvo in Bolgarija.

Razdelitev Evrope ne dva pola ter sistem zavezništev med državami je Srednji Evropi desetletja zagotavljal relativni mir. To pa ni veljalo za Balkan, ki so ga konec 19. in začetek 20. stoletja pretresale vojne, nemiri, politična nestabilnost in tuja okupacija. Vzpon Srbije kot nove balkanske velesile ter vzpon srbskega nacionalizma je povzročilo močna trenja med Srbijo in Avstro-Ogrsko, ki je imela Balkan za svoje interesno območje. To je 28. junija 1914 pripeljalo do atentata na Avstro-Ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofio. Atentat je pretresel Avstro-Ogrsko, Evropo in svet ter povzročil politično in diplomatsko krizo. Avstro-Ogrska je zoper Srbijo, domnevne organizatorke napada, zahtevala povračilne ukrepe pritem pa jo je brezpogojno podprla Nemčija. Sledil je Avstro-Ogrski ultimat Srbiji, ker ta v 48 urah ni izpolnila vseh zahtev je Avstro-Ogrska 28. julija 1914 napovedala vojno Srbiji s čimer je v veljavo stopi evropski sitem zavezništev, ki je povzročil domino efekt. Rusija kot tradicionalna podpornica in zaveznica Srbije je konec julija pričela mobilizirati svojo vojsko proti Avstro-Ogrski. Nemčija kot zaveznica Avstro-Ogrske je na to reagirala z vojno napovedjo Rusiji in njeni zaveznici Franciji, ter napadom na nevtralno Belgijo in Luksemburg. Ker pa je za nevtralnost Belgije jamčila Velika Britanija je ta napovedala vojno Nemčiji. V enem samem poletnem tednu, leta 1914, se Evropa znajde v totalni vojni.

V naslednjih dneh tednih in mesecih se v Evropi in po svetu oblikujejo naslednje fronte in bojišča: vzhodna fronta, zahodna fronta, balkansko bojišče, italijanska fronta, bližnjevzhodno bojišče, vojna v kolonijah, vojna na morju ter popolnoma novo bojišče v zraku. Napovedi generalov, da se bo vojna končala do božiča 1914 se niso uresničile. Vojaška taktika iz 19. stoletja ter orožje iz 20. stoletja sta na fronti v prvih mesecih bojev pustila več sto tisoč mrtvih in ranjenih kar je povzročilo, da je na frontah prišlo do zastoja, ki trajal vse do konca vojne leta 1918. Edina rešitev za preživetje vojakov so bili jarki in kaverne. Med leti 1914 do 1918 so je tako razvil popolnoma nov sistem bojevanja v jarkih, kar je bila velika značilnost prve svetovne vojne. Ta način bojevanja je zaznamoval predvsem zahodno fronta kjer je Rokavski preliv na severu in švicarsko mejo na jugu povezoval nepretrgan sitem jarkov, utrdb in ovir. Zaradi načina bojevanja je prevladovala edino ena strategija in to je bila strategija izčrpavanja. Zmagovalec v vojni bo tisti, ki bo čim krajšem času izdelal več orožja, granat in ostalega vojaškega materiala ter v bitki žrtvoval več življenj kot nasprotnik. Razvoj novih orožij: tankov, letal, zračnih ladij, podmornic, bojnih ladij, mitraljezov, topov, bojnih strupov, … je dalo neslutene možnosti ubijanja, pohabljanja, uničevanje in zastraševanja. Prva svetovna vojna naj bi bila tudi zadnja viteška vojna, čeprav je v njej umrlo več vojakov kot civilistov je med vojno v velikem številu umiralo in trpelo tudi civilno prebivalstvo. Vpliv vojne na civilno prebivalstvo je bil v primerjavi s predhodnimi vojnami ogromen: okupacija, splošno pomanjkanje, lakota, zaplembe, streljanje talcev, internacija, taborišča, in genocid. Vsi te dogodki so zaznamovali tudi preostanek 20. in začetek 21. stoletja.

Štiri krvava leta vojne so za seboj pustila 37 milijonov mrtvih, ranjenih in pogrešanih vojakov in civilistov. Zaradi vsesplošnega pomanjkanja ter grozot vojne se je v letih 1917 in 1918 na obeh straneh fronte začelo širiti nezadovoljstvo, ki je oznanjalo korenite družbene in politične spremembe. Novembra 1917 je v Rusiji izbruhnila oktobrska revolucija zaradi katere je Rusija izstopila iz vojne. Naslednje leto so ji sledile, od vojne izčrpane, centralne sile. Otomansko cesarstvo je podpisalo premirje konec oktobra, Avstro-Ogrska 4. novembra, Nemčija 11. novembra 1918 s čimer se je vojna končala prav tako nepričakovano kot se je začela. Vojna je za seboj pustila popolno uničenje, več deset milijonov mrtvih, ranjenih in pogrešanih ter ogromno gospodarsko škodo. Odnesla je štiri velika cesarstva, Rusko, Nemško, Avstro-Ogrsko in Otomansko ter za vedno spremenila obliko Evrope. Vlivala je tudi na svet, oznanila je zaton mogočnega Britanskega imperija ter vzpon ZDA kot nove svetovne velesile. Z razpadom Ruskega cesarstva so leta 1917 na oblast prišli komunisti, ki so naslednjih sedemdeset let krojili usodo Evrope in sveta. Versajska mirovna konferenca, ki je 28. julija 1919 formalno končalo veliko vojno, naj bi Evropi in svetu zagotovila večni mir, namesto tega je povzročila le nov razdor. Ponižanje Nemčije z enormnimi vojnimi reparacijami in odvzemi ozemelj ter delitev sveta po ozkih interesih držav zmagovalk velike vojne je povzročilo nacionalna in politična trenja, ki so v naslednjih letih in desetletjih predstavljala uvod v drugo svetovno vojno, hladno vojno ter nikoli končane vojne na Balkanu in Bližnjem vzhodu. Prva svetovna vojna je bila vojna, ki je na novo oblikovala svet in 20. stoletje ter še vedno kaže svoje posledice v 21. stoletju.

Vzroki in začetki prve svetovne vojne[uredi | uredi kodo]

Zemljevid evropskih zavezništev, centralne sile (rjava), antanta (zelena)

Po več kot stotih letih od njenega začetka si zgodovinarji še vedno niso enotni kaj je povzročilo, da so se evropski imperiji podali v tako uničevalno vojno ter s tem na pot lastnega uničenja. Imperializem, kolonializem, nacionalizem, militarizem, boj za gospodarsko prevlado, sistem zavezništev, skrivna diplomacija, napačne politične odločitve, propaganda in nepremišljene odločitve cesarskih dvorov so samo eni izmed številnih vzrokov za nastanek velike vojne. Vzroke za vojno lahko iščemo v krvavi zgodovini Evrope, ki so jo stoletja pretresale vojne, revolucije, boji za oblast, nemiri, politične spletke in nestabilnost. Vendar pa so dogodki iz poletja 1914 neposredno povezani z dogajanjem v Evropi v drugi polovici 19. stoletja ko je pod vodstvom Otta von Bismarcka nastajala nova nemška država. Bismarck, takrat pruski politik in diplomat, je želel nemške državice združiti v močno Nemško cesarstvo ter tako Nemcem zagotoviti >>prostor pod soncem<<. S spretnimi političnimi odločitvami ter z vojno proti Avstriji in Franciji (avstrijsko-pruska vojna in francosko-pruska vojna) je januarja 1871 v zasedenem Versaillesu dosegel združitev vseh nemških držav v enotno Nemško cesarstvo pod vodstvom nemškega cesarja Viljema I., sam pa je zasedel mesto prvega kanclerja Nemškega cesarstva. Vendar pa s tem njegovo delo ni bilo končano. Nemčiji in Evropi je bilo potrebno zagotoviti mir in stabilnost zato si je umislil zapleten sitem zavezništev, ko bo preprečeval vojne. Najbolj se je bal vojne na dveh frontah proti Franciji in Rusiji zato je leta 1873 skleni trojno zavezništvo med Nemčijo, Rusijo in Avstro-Ogrsko (liga treh cesarstev). Vendar pa trojno zavezništvo ni zdržalo dolgo leta 1878 je Rusija iz njega izstopila, ohranilo se je le dualno zavezništvo med Nemčijo in Avstro-Ogrsko, ki je trajalo do konca vojne 1918. Prav to zavezništvo je bilo ključno za začetek prve svetovne vojne saj je bilo v sporazumu določeno, da državi ena drugo brezpogojno vojaško podpreta če bo katera izmed njiju napadena v najslabšem primeru pa naj bi eden izmed zaveznikov ostal nevtralen. Leta 1881 se je zavezništvu priključila še Italija s čimer je nastalo trojno zavezništvo. To naj bi preprečevalo spopad Francije z Italijo, v primeru vojn med Nemčijo in Francijo pa bi Italija vojaško podprla Nemčijo. Zavezništvo naj bi tudi preprečevalo vojno med Italijo in Avstro-Ogrsko, saj je imela Italija do Avstro-Ogrske ozemeljske zahteve. To trojno zavezništvo je sestavljalo centralne sile.

>>Balkanske težave<<, evropske velesile poizkušajo umiriti nemirne razmere na Balkanu. Pri prvi in drugi balkanski vojni jim je uspelo, leta 1914 ne.

Francija med tem ni stala križem rok, zaradi strahu pred Nemčijo je sklenila zavezništvo z Rusijo, to zavezništvo je potrdila leta 1892 z t.i. francosko-rusko vojaško konvencijo. Zavezništvo je zagotavljalo brezpogojno vojaško podporo če bi bila katera izmed njiju napadena iz strani centralnih sil. Leta 1904 sta Velika Britanija in Francija podpisali Entente cordiale (Srčna zveza), sporazum s katerim sta rešili kolonialne spore ter vzpostavili tesnejše diplomatske in politične stike. Čeprav sporazum ni bil vojaške narave, saj ni jamčil vojaške pomoči v primeru vojne, je Franciji in Veliki Britaniji kljub temu predstavljal neko varnost pred vedno večjo gospodarsko in politično močjo Nemčije ter njenimi pomorskimi in kolonialnimi ambicijami, ki so že začele ogrožati britanske prekomorske interese. Leta 1907 se je zavezništvu pridružila še Rusija s čimer je nastala trojna antanta. Pet let kasneje se je zavezništvo med Francijo in Veliko Britanijo dopolnilo s t.i. Anglo-francosko pomorsko konvencijo, ki je predvidevala vojaško posredovanje britanske mornarice pri obrambi francoske obale v primeru nemškega napada ter francosko pomoč pri obrambi Sueškega prekopa. Poleg antante in centralnih sil so obstajala še druga zavezništva, eno izmed takih je bilo zavezništvo med Srbijo in Rusijo ter zavezništvo med Belgijo in Veliko Britanijo, kjer je Velika Britanija jamčila za belgijsko nevtralnost. Ob zavezništvi sta bili ključni za začetek velike vojne.

Pomembno vlogo pri razvoju dogodkov, ki so pripeljali Evropo, leta 1914, na rob vojne so bile vojne na začetku 20. stoletja. Rusko-japonska vojna 1904 – 1905 je s porazom Rusije šokirala svet s tem pa je bil tudi razbit mit o ruski nepremagljivosti kar je Nemce deset let kasneje opogumilo, da so se dosti lažje stopili v vojno proti Rusije kot bi sicer. Zaradi vojne in poraza je v Rusiji prišlo do upora, ki pa je bil krvavo zatrt vendar je nezadovoljstvo ostalo, leta 1917 je zaradi vojne krize izbruhnil nov upor, ki je pomenil konec Ruskega cesarstva. Leta 1912 so izbruhnile; italijansko-turška vojna, prva balkanska vojna in druga balkanska vojna. Vse so bile usmerjene proti umirajočemu Otomanskemu cesarstvu. Izguba ozemelj in ponižanje je cesarstvo spodbudilo, da je leta 1914 stopilo na stran centralnih sil. Iz obeh balkanskih vojn je Srbija izstopila kot zmagovalka in nova balkanska velesila s tem pa je prišla v spor z Avstro-Ogrsko. Agadirska kriza ter incident z nemško topnjačo SMS Panteher je leta 1911 Francijo in Nemčijo pripeljal skoraj na rob vojne, kriza je bila nato rešene po politični poti vendar so zamere ostale.

Julijska kriza[uredi | uredi kodo]

Risba atentata na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda

Medtem ko je v Srednji Evropi mir zagotavljal zapleten sistem zavezništev to ni veljalo za nestabilni Balkan, ki so ga desetletja pretresale vojne, nemiri, politična nestabilnost in tuja okupacija. Po umiku Otomanskega cesarstva iz Balkana ter dveh balkanskih vojnah je Srbija postala nova balkanska velesila (v samo enem letu je podvojila površino svojega ozemlja). Zardi rastočega srbskega in slovanskega nacionalizma katerega cilj je bil uničiti Avstro-Ogrsko in združitev vseh balkanskih narodov v enotno južnoslovansko državo Jugoslavijo je Srbija prišla v resen spor z Avstro-Ogrsko, ki je imela Balkan za svoje interesno območje (Slovenija, Hrvaška in Bosna so bili takrat del Avstro-Ogrske). Ker je bila Avstro-Ogrska sestavljena iz več kot enajstih narodov, med katerimi so bili tudi Slovani, se je nacionalizma in odcepitvenih teženj najbolj bala. Da bi se zoperstavila Srbiji ter pokazala svojo moč in enotnost je v okolici Sarajeva organizirala vojaške manevre katerih se je udeležil prestolonaslednik Franc Ferdinand s svojo ženo Sofijo. Po končanih manevrih se je par 28. junija 1914 odpravil v Sarajevo na prijateljski obisk. Tam ga je čakalo sedem atentatorjev srbske nacionalistične organizacije Črna roka. Prvi napad na par se je zgodil 10:10 ko je eden izmed atentatorjev v kolono avtomobilov vrgel ročno bombo. V eksploziji je bilo ranjenih dvajset ljudi, med njimi ni bilo prestolonaslednika in njegove žene zato je kolona nadaljevala pot proti mestni hiši, kjer je par že čakal sprejem. Po končanem sprejemu, se je par odločil, da bo v bolnišnici obiskal ranjene v bombnem napadu. Vodja protokolarne skupine se je odločil, da bo zaradi varnosti spremenil pot avtomobilov, pritem pa ni obvestil voznika avtomobila, v katerem se je vozil prestolonaslednik z ženo. Avtomobil je zato na enem izmed križišč zavil v napačno smer, voznik je to ugotovil se ustavil in z vzvratno vožnjo poizkušal popraviti smer. Kratek postanek avtomobila je izkoristil Gavrilo Princip, ki je ravno v tistem trenutku stal na križišče. Stopil je proti avtomobili in dvakrat ustrelil. Prva krogla je zadela Sofio v trebuh, druga pa prestolonaslednika v zgornji del trupa. Principa so ujeli nekaj sekund po atentatu, prestolonaslednik in njegova žena sta umrla na poti k zdravniku. Atentat je šokiral Avstro-Ogrsko, Evropo in svet ter v naslednjih dneh povzročil politično in diplomatsko krizo. Dogodek je kasneje postal povod za prvo svetovno vojno.

Schlieffenov načrt napada na Francijo

Preiskava je pokazala, da je za umorom stala organizacija Črna roka, ki naj bi bila povezana z srbsko vojsko in obveščevalno službo. Avstro-Ogrske je zato Srbiji začela groziti z vojno ter zoper nje zahtevala povračilne ukrepe. Vendar pa pritem ni morala ukrepati sama, za vojno proti Srbiji je potrebovala podporo Nemčije svoje glavne zaveznice. Nemčija se o namerah Avstro-Ogrske zoper Srbije ni posebej spraševala in je Avstro-Ogrski obljubila brezpogojno podporo. Ta dogodek je v zgodovini postal znan kot >>bjanko ček<<. Sredi julija 1914 je tako kazalo, da bo na Balkanu prišlo do manjše krize morda celo vojne, ki pa nebi smela imeti nobenih posledic na preostalo Evropo zato se je nemški cesar odpravil na križarjenje, podobno je bilo tudi v Franciji in Veliki Britaniji kjer sta bili vladi na poletnem dopustu. Medtem pa so dogodki šli svojo smer. Avstro-Ogrska opogumljena od brezpogojne nemške podpore je začela snovati načrt za vojno proti Srbiji. Sestavila je seznam desetih zahtev, ki jih mora Srbija izpolniti do 25. julija sicer tvega vojno. Zahteve so bile napisane tako, da jih svobodna in suverena država nikakor nebi mogla izpolniti. Srbski odgovor na zahteve je prišel pet minut pred iztekom roka, na presenečenje vseh je bila Srbija pripravljena sprejeti vse zahteve, izjema je bila le zahteva št. 5, s katero naj bi se Srbija odrekla svoji suverenosti. To je bilo za Avstro-Ogrski dovolj, da je tri dni kasneje, 28. julija 1914 napovedala vojno Srbiji. Vojna napoved pa ni presenetila samo Srbijo in Rusijo ampak tudi Avstro-Ogrsko zaveznico Nemčijo, ki ni pričakovala takega razpleta dogodkov. Neodločni nemški cesar Viljem II. je v zadnjem trenutku poizkušal umiriti zadeve vendar je bilo že prepozen, nadzor na dogodki so prevzeli nacionalisti, politiki, diplomati in vojska, poti nazaj ni bilo več. V naslednjih nekaj dneh se je med Rusijo, Nemčijo, Avstro-Ogrsko in Francijo vnela prava diplomatska vojna. Z vsako tajno korespondenco je postajalo vedno bolj jasno, da so stvari začele uhajati izpod nadzora, pomagale niso več niti tesne sorodstvene vezi med nemškim, ruskim in britanskim kraljem (bili so bratranci). Miselnost kraljevih in cesarskih dvorov iz 19. stoletja o časti, dolžnosti in pogumu se niso več skladali s politično krizo 20. stoletja. Tridesetega julija je ruski car Nikolaj II. naredil ključno napako s katero se je vojna iz Balkana razširila na preostalo Evropa. Da bi pridobil prednost pred centralnimi silami, je dal mobilizirati svojo ogromno vojsko (mobilizacija naj bi trajala dva meseca, pri Nemcih mnogo manj) ter s tem nehote izval Nemce. Za Ruse je bila mobilizacija tehnične narave in še ni pomenila vojne, Nemci niso bile takega mnenja za njih je ruska mobilizacija predstavljala grožnjo in je pomenila le eno stvar, vojno. Dan pozneje, 1. avgusta, so Nemci v skladu s Schlieffnovim načrtom mobilizirali svojo vojsko, nekaj ur zatem pa uradno napovedali vojno Rusiji s čimer je v veljavo stopil evropski sistem zavezništev. Evropa se je znašla v vojni. Ob tem dogodku je britanski zunanji minister Edward Grey, ki se si je skozi celoten julij prizadeval pomiriti sprte strani, izrekel znamenite besede:

Luči po vsej Evropi ugašajo. Za časa našega življenja ne bomo več videli, kako se bodo prižgale.

—Edward Grey

Poseben igralec v dneh pred vojno je bila Velika Britanija. Bila je edina prava Evropska in svetovna velesila. Zaradi svoje izolacijske politike se dolga desetletja ni vmešavale v evropske celinske probleme, tako je bilo tudi konec junija in v začetku julija 1914. Atentat v Sarajevu ter kriza, ki mu je sledila se Britancev in britanske vlade (izjema je bila zunanja politika) dolgo časa nista dotaknila. Skozi julij, ko so se stvari na celini začele zapletati, se je to nenadoma spremenilo. Velika Britanija ni bila v vojaškem zavezništvu z Francijo niti z Rusijo zato ni bila dolžna posredovati v primeru vojne, se pa je bala vedno večje nemške politične, gospodarske in vojaške moči, ki bi lahko ogrozila njeno svetovno prevlado v primeru zmage. Da bi zaščitila svoje interese, se je konec julija 1914, ko je julijska kriza dosegla vrhunec, postavila na stran Francije in Rusije ter jima zagotovila vojaško pomoč. Za vojaško ukrepanje proti Nemčiji ji je zelo prav prišel londonski sporazum iz leta 1839 v katerem je pisalo, da Velika Britanija jamči za samostojnost in nevtralnost Belgije. Kršenje tega sporazuma, za katerega so Nemci pravili da je navaden 75 let star >>kos papirja<<, bi Britancem dal pravno podlago za vojno napoved Nemčiji.

Začetek vojne[uredi | uredi kodo]

Naslovnica belgijskega časopisa Le Soir na kateri piše da je Nemčija napadla Belgijo, 4. avgust 1914

Celotna nemška vojna strategija je temeljila na Schlieffnov načrtu, ki je predvideval vojno na zahodu proti Franciji, ne pa tudi vojne na vzhodu proti Rusiji. Če so želeli Nemci napasti in poraziti Ruse so morali najprej poraziti njihove zaveznike Francoze. Po Schlieffnov načrtu naj bi napad v obliki srpa s katerim bi obkolil Pariz ter tako Francoze izločili iz vojne, potekal preko nevtralnega Luksemburga in Belgije. Prvega avgusta Italija razglasi nevtralnost, Nemčija in Otomansko cesarstvo pa skleneta tajni sporazum o zavezništvu. Drugega avgusta Nemci brez boja zasedejo Luksemburg, Belgijo pa zaprosijo za neoviran prehod vojske. Od Francije zahtevajo strogo nevtralnost, vendar je ne dobijo, kot odgovor na nemške grožnje Francija mobilizirala svojo vojsko. Tretjega avgusta Nemčija napove vojno Franciji, dan pozneje, 4. avgusta, napade Belgijo potem ko ta zavrnila neoviran prehod nemške vojske. S tem Nemčija pride v navzkriž z Veliko Britanijo, ki s sporazumom iz leta 1839 jamči za belgijsko nevtralnost. Velika Britanija 4. avgusta 1914 napove vojno Nemčiji. Petega avgusta Črna Gora napove vojno Avstro-Ogrski, Otomansko cesarstvo pa zapre Dardanele za ves ladijski promet. Šestega avgusta Avstro-Ogrska napove vojno Rusiji, Srbija napove vojno Nemčiji. Sedmega avgusta v Francijo pridejo prvi britanski vojaki, na zahodni fronti pride do prvih bitk, ki se večinoma končajo z zavezniškim umikom. Devetega avgusta Črna Gora napove vojno Nemčiji. Enajstega avgusta Francija napove vojno Avstro-Ogrski. Dvanajstega avgusta Velika Britanija napove vojno Avstro-Ogrski. V naslednjih dneh tednih in mesecih se po Evropi in svetu oblikujejo naslednja bojišča in fronte: zahodna fronta, vzhodna fronta, balkansko bojišče, italijanska fronta, pomorsko bojišče, vojna v kolonijah ter popolnoma novo bojišče v zraku.

Bojišča prve svetovne vojne[uredi | uredi kodo]

Zahodna fronta[uredi | uredi kodo]

Strelski jarek na zahodni fronti, Somme 1916

Zahodna fronta je bila bojna črta prve svetovne vojne, ki je potekala od tromeje med Francijo, Švico in Nemčijo skozi Amiens do Ostendeja na Belgijski obali. Do odprtja fronte je prišlo leta 1914 ob izbruhu vojne, ko je nemška vojska na podlagi Schlieffnovega načrta želela v kar se da kratkem času poraziti Francijo ter tako končati vojno še pred božičem. Vendar pa nemško napredovanje ni potekalo po načrtu. Franciji je v zadnjem trenutku uspelo mobilizirati vojsko ter Nemce ustaviti na reki Marni tik pred Parizom. Naslednji poskus Nemcev, da bi dosegli pristanišča ob Rokavskem prelivu ter tako preprečili pomoč zaveznikov se je končal v prvi bitki pri Ypresu. Po začetnih uspehih se je napredovanje Nemcev ustavilo, začelo pa se je mučno bojevanje v strelskih jarkih. Prav ta način bojevanja je bil značilen za zahodno fronto in je trajal vse do konca vojne leta 1918. Zaradi takega načina bojevanja je ta vojna postala znana tudi kot vojna izčrpavanja.

Leto 1915 se je za obe strani začelo krvavo. V neodločenih bitkah pri Neuve Chapellu, drugi bitki za Ypres in Loos je padlo na deset tisoče vojakov tako na eni kot tudi na drugi strani. V bitki za Ypres pa je prvič prišlo tudi do uporabe bojnega plina. Leta 1916 so Nemci v bitki za Verdun skoraj porazili francosko vojsko, nato pa se je vojna sreča nenadoma obrnila. Francozem je uspelo izvesti večje število protinapadov in Nemce pregnati nazaj na izhodiščne položaje. Da bi Francoze razbremenili pritiska so Britanci nase prevzeli breme ofenzive pri reki Somi, v kateri so si kljub hudim žrtvam priborili le malo ozemlja. Ker je položaj za Nemce postajal nevzdržen so se ti na začetku leta 1917 umaknili na t.i. Hindenburgovo linijo, ki naj bi jim zagotovila boljšo obrambo. Tega leta so Kanadčani v znameniti bitki zavzeli greben Vimy. Novembra istega leta pa se je začela tretja bitka pri Ypresu.

Z vstopom ZDA v vojno se je zgodil preobrat v vojni. Zavezniki so se znatno okrepili saj so zdaj za njimi stale ZDA s neomejenimi viri materiala in ljudi. Ameriška vojska, ki ji je poveljeval general Pershing se je junija 1917 izkrcala v Franciji, vendar pa se je njeno posredovanje na bojišču zaradi neizkušenosti kmalu sprevrglo v pravo katastrofo, ki je terjala veliko žrtev. Marca 1918 se je začela Ludendorffova končna ofenziva v kateri je Nemška vojska ponovno dosegla reko Marno, vendar pa so jo pri Chateau-Thierryju zadržali Američani. Francoski general Foch, ki je postal vrhovni poveljnik zavezniške vojske je julija začel tretjo bitko pri Marni v kateri je Britanska vojska ob pomoči ameriških čet prebila Hidenburgovo linijo. Do konca oktobra je bila Nemška vojska praktično poražena zato je ta 11. novembra ob 11.00 podpisala premirje kar je pomenilo konec prve svetovne vojne.

Vzhodna fronta[uredi | uredi kodo]

Ruski vojaki

Vzhodna fronta je bilo glavno bojišče prve svetovne vojne, ki je potekalo od tromeje med Romunijo, Avstro-Ogrske (AO) in Rusije mimo meje Nemškega cesarstva do Baltskega morja. Na tem bojišču sta se izoblikovali dve fronti in sicer v vzhodno Prusiji in Galiciji. Na prvi so se borilo večinoma nemške enote na drugi pa AO enote. Njun nasprotnik pa je bila ruska vojska z več kot dvema milijonoma vojakov.

Prvi spopadi se začnejo še pred uradnim začetkom vojne. Rusija na vojno še ni dobro pripravljena, zato se izogiba večjim spopadom. Pod pritiskom zahodnih zaveznikov moranato preiti v ofenzivo. Nemška armada v vzhodni Prusiji brez večjih težav porazi rusko vojsko pri Tannenbergu in nato še pri Mazurskih jezerih. Medtem pa Avstrijci v Galiciji nimajo take sreče saj se morajo umakniti do Sana, obkoljena pa ostane Avstrijska trdnjava Przemysl. Pri tem AO vojska doživi tako hud udarec, da si do konca vojne ne opomore več. Avstrijcem na pomoč priskočijo Nemci, ki v Šleziji pripravijo novo ofenzivo. Ta se skoraj posreči saj pridejo tik pred Varšavo, kjer so odbiti in se morajo umakniti na izhodiščne položaje. Po hudih bojih se fronta decembra ustali in preide v pozicijsko.

Leto 1915 vzhodno fronto zaznamujejo številne krvave ofenzive centralnih sil proti ruski vojski. Ponovno pride do bitke pri Mazurskih jezerih, kjer Nemci obkolijo rusko vojsko in jo popolnoma uničijo. Sledi umik ruske vojske iz Galicije, Poljske, Latvije in Litve. Nekaj uspeha imajo tudi Avstrijci, ki jim je uspelo osvoboditi oblegano trdnjavo Przemysl, vendar pa jo v naslednji ruski ofenzivi skupaj z Dnestrom in Prutom ponovno izgubijo. Fronta se je nato ustalila v Karpatih. Oktobra na stran centralnih sil prestopi Bolgarija.

V začetku leta 1916 Rusi izvedejo t.i. Spomladansko ofenzivo v kateri zavzamejo Bukovino ter del Galicije. Na stran antantnih sil prestopi Romunija. Sledi skupna nemško-bolgarska ofenziva proti Romuniji, v decembru pade Bukarešta, s tem pa je Romunija praktično izločena iz velike vojne.

Zaradi vse slabših razmer v zaledju in na fronti se na ruski strani pojavijo neredi in stavke, ki ohromijo državo. To privede do februarske revolucije v kateri odstavijo cesarja in staro vlado. Oblast prevzame začasna vlada, ki se odloči nadaljevati vojno. Poleti leta 1917 centralne sile začnejo novo ofenzivo v kateri ponovno osvojijo Bukovino in del Galicije. Medtem pa se nezadovoljstvo na ruski strani povečuje, tako pride do oktobrske revolucije, kar Rusijo izloči iz velike vojne. S padcem Rusije dokončno kapitulira tudi Romunija.

Tretjega marca 1918 je v Brest-Litovsku podpisana svetovna pogodba med centralnimi silami in Rusijo. Medtem se Rusija pogreza vse globlje v državljansko vojno, kar izkoristijo Nemci in Avstrijci ter zavzamejo Ukrajino, Krim, Donbas in Zakavkazje. Za posredovanje se odločijo tudi zahodni zavezniki, ki na sever in skrajni zahod države pošljejo intervencijske enote, da bi preprečile napredovanje rdeče armade.

Balkansko bojišče[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Balkansko bojišče.
Boji na otoku Ada Ciganlija v bližini Beograda

Balkanska fronta je bila stransko bojišče prve svetovne vojne v letih 1914 in 1918. Označuje vojaške operacije na Balkanskem polotoku med Avstro-Ogrsko, Nemčijo in Bolgarijo na eni strani in Srbijo ter Črno goro in njunimi zahodnimi zavezniki na drugi strani. Kljub temu, da je bilo to le stransko bojišče, je igralo v celotni vojni ključno vlogo, saj je nase vezalo velik del enot centralnih sil, tako da jih te niso mogle uporabiti na drugih bolj pomembnih bojiščih.

Do odprtja fronte je prišlo leta 1914 z Avstro-Ogrskim napadom na Srbijo potem ko ta ni izpolnila nemogočih zahtev Avstro-Ogrske, ki bi okrnile njeno samostojnost. Prve bojne operacije proti Srbiji so se za Avstro-Ogrsko slabo končale. Po bitki na Ceru je srbska vojska potisnila Avstrijce nazaj na izhodiščne položaje za Savo in Drino. Novembra so Avstrijci napad ponovili in v začetku decembra zavzeli Beograd. Srbi so nato sprožili protiofenzivo in Avstrijce ponovno potisnili nazaj na Drino in Savo, fronta pa se je nato zaradi izčrpanosti na obeh straneh za nekaj časa umirila.

Avgusta 1915 na stran centralnih sil prestopi Bolgarija, ki nato v oktobrski ofenzivi skupaj z nemškimi in avstrijskimi enotami napade Srbijo. Zaradi vse večjega pritiska centralnih sil se je srbska vojska prisiljena umikati preko Kosova inAlbanije na jadransko obalo, od koder vojake izčrpane in močno zdesetkane francoska mornarica pripelje na otok Krf, kjer si vojska ob pomoči zahodnih zaveznikov ponovno opomore.

V avgustu leta 1916 zavezniki v okolici grškega mesta Solun odprejo novo Solunsko fronto. Tam srbska vojska ob pomoči francoskih enot po krvavih bojih zavzame Kajmakčalan in Bitolo nato pa se fronta za nekaj časa umiri. Junija 1917 na stran antantnih sil prestopi Grčija, ki je bila do sedaj nevtralna. Medtem se na fronti odvijajo številne ofenzive zavezniških enot, ki pa ne prinesejo bistvenega uspeha. Leta 1918 so se odnosi med centralnimi silami na Balkanu poslabšali. Spori in katastrofalne razmere v vojski zelo oslabijo fronto, kar izkoristijo zavezniki, ki za september 1918 pripravljajo novo ofenzivo. Tej ofenzivi kmalu sledi razkroj fronte. Oktobra kapitulira Bolgarija, novembra je osvobojen Niš, kmalu nato pa še Beograd, Cetinje, Skadar in ostala mesta pod nadzorom centralnih sil.

Italijanska fronta[uredi | uredi kodo]

Glavna članka: Soška fronta in Tirolska fronta.

Tako kot Avstro-Ogrska tudi Italija že dolgo želi uveljaviti svoje ekspanzijske težnje ob jadranskem morju in v vzhodnem Sredozemlju. Na poti ji stoji Avstro-Ogrska, s katero ima sklenjeno zavezništvo. Ob izbruhu velike vojne Italija nemudoma razglasi nevtralnost, vendar le začasno saj v ozadju potekajo intenzivna diplomatska pogajanja tako z silami osi kot tudi z zahodnimi zavezniki. Na katero stran bo Italija prestopila je močno odvisno od ozemlja, ki ga bo ta v zameno prejela. Ker zavezniki ponudijo več ozemlja in veliko finančno pomoč, Italija prestopi na njihovo stran kar tudi potrdijo s tajnim londonskim sporazumom, ki je podpisan 26. aprila 1915.

23. maja 1915 se tako med Italijo in Avstro-Ogrsko odpre nova 600 km dolga t.i. Italijanska fronta, ki poteka od tromeje med Švico, Italijo in Avstro-Ogrsko preko Tirolskih Dolomitov, Karnijskih Alp, Julijskih Alp, ob reko Soči do njenega izliva v Jadransko morje. Visokogorski del fronte znaša okoli 450 km, boji na tem odseku potekajo na višinah večjih od 3000m, na ledenikih, ozkih soteskah in grebenih. Zaradi zahtevnih gorskih razmer se kmalu izkaže, da je največji sovražnik kar narava sama. Ta del fronte postane znan kot Tirolska fronta. Od Julijskih Alp naprej ob reki Soči pa se začne Soška fronta. Boji na tej fronti sicer niso potekali na tako velikih višinah je pa imelo to bojišče nekaj svojih specifičnih značilnosti, ki so onemogočale klasični način bojevanja.

Italijanska vojska si je na začetku vojne zadala visoke cilje. Vendar pa se je že prvih dneh spopadov proti maloštevilni in slabo oboroženo Avstro-Ogrsko armadi izkazalo, da so ti cilji popolnoma nedosegljivi zato se je kmalu razvila pozicijska vojna. Na soški fronti je v dveh letih in pol ena za drugo sledilo enajst italijanskih ofenziv, ki niso bistveno spremenila položaja. Izjema je bila le šesta soška bitka v kateri se Italijanom posreči zavzeti Gorico. Zaradi preobremenjenosti avstro-ogrske armade, ki se je borila na Vzhodni fronti in Solunski fronti, je ta izvajala le obrambne operacije. Izjema je bila majska ofenziva na južnem Tirolskem, kjer se Avstrijcem skoraj posreči prebiti italijansko fronto. Zaradi težav na vzhodno fronti pa so bili Avstrijci ofenzivo julija prisiljeni prekiniti.

Medtem pa se razmere v Avstro-Ogrski tako materialno kot tudi politično vedno slabšajo. V drugi polovici leta 1917 je kazalo, da se bo fronta vsak čas sesula, zato Nemci in Avstrijci pripravijo ofenzivo, ki bo Italijane pregnala do reke Tilment ter jih izločila iz velike vojne. 24. oktobra 1917 v 12. soški bitki nemški in avstro-ogrski vojski uspe prebiti celoten italijansko pozicijski sistem med Bovcem in Kobaridom. V treh dneh se soška fronta popolnoma sesuje italijanska vojska pa se v paniki umakne za reko Piavo kjer si ob pomoči zahodnih zaveznikov ponovno opomore. Italijanska fronta se nato do konca vojne in razpada Avstro-Ogrske ustali na reki Piavi.

Vojna v kolonijah[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Vojna v kolonijah.
Nemške enote v Kamerunu.

Vojna v nemških kolonijah je igrala zelo majhno vlogo v celotnem spopadu saj imajo nemške kolonije zaradi svoje oddaljenosti od matične domovine zelo malo možnosti za učinkovito obrambo. Vojske v nemških kolonijah oz. protektorati niso namenjene vojskovanju ampak le obrambi pred domorodci. Izjema je pomorsko oporišče Qingdao v kitajski provinci Shandong, ki spada pod upravo nemške vojne mornarice in je temu primerno tudi močneje oboroženo.

Na začetku vojne Nemčija premore naslednje kolonije: Nemška vzhodna Afrika, Nemška jugozahodna Afrika, Nemški Togo, Kamerun, Qingdao, Nemška Nova Gvineja, Mariansko otočje, Maršalovo otočje, Salomonovo otočje, Samoa, Karolinsko otočje, Nauru in Palav. Skupne kolonialne sile štejejo okoli 15000 vojakov, pomaga jim še policija. Z vpoklicem se število vojakov lahko bistveno poveča vendar imajo nemške oblasti v nekaterih kolonijah (predvsem Kamerun in Nemška jugozahodna Afrika) težave saj jim prebivalstvo ni naklonjeno kot v Nemški vzhodni Afriki kjer prebivalstvo podpira Nemce.

Ob začetku vojne zavezniki takoj blokirajo vse nemške kolonije, tako da se morajo znajti same. Najbolj ogrožene so manjše kolonije, kot so nemški tihomorski otoki in pomorsko oporišče na kitajskem. Tako 11. Septembra 1914 Japonci brez boja zasedejo Mariansko in Marshallovo otočje ter Karoline s Palauskim otočjem. Istočasno v Rabualu pristane močna skupina avstralskih in angleških bojnih ladij, ki kolonijo 17. septembra brez boja prisili h kapitulaciji. Do večjih spopadov pride le za oporišče Qingdao, ki ga Japonci blokirajo 15. avgusta 1914. Oporišče je relativno dobro oboroženo in opremljeno zato za napadalce predstavlja trd oreh. Po več neuspešnih napadih se Japoncem pri obleganju pridružijo še britanske enote. Utrdba pade šele 7. novembra 1914.

V Afriki je večina nemških kolonij ukleščenih med francoske in britanske kolonije. Zato so izredno lahek plen. Tako 27. avgusta po kratkotrajnih bojih kapitulira nemški Togo. Nekatere večje nemške kolonije se upirajo dalj časa. Večina nemških enot v Kamerunu se preda 27. septembra 1914 ostale pa se umaknejo v notranjost dežele kjer nadaljujejo boj in se predajo šele naslednje leto. Dolgo časa se upirajo tudi enote v nemški jugozahodni Afriki, ki jim ob pomoči Burov uspe zanetiti burski upor v Južni Afriki in si tako pridobiti dragoceni čas. Boji za nemško jugozahodno Afriko se končajo šele 9. junija 1915. Najdlje se upirajo enote v nemški vzhodni Afriki. V tej največji koloniji je vojska relativno velika, domačini pa so ji naklonjeni. V različnih vojaških operacijah se Nemcem posreči zajeti velike količine raznovrstnega vojaškega materiala, kar jim omogoči daljše upiranje francoskim, britanskim in portugalskimi enotami. Boji za to kolonijo tako trajajo do konca vojne leta 1918, ko se predajo še zanje nemške enote.

Vojna na bližnjem vzhodu[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Vojna na Bližnjem vzhodu.
Britansko topništvo med bitko za Jeruzalem leta 1917.

Tako kot Italija se sprva tudi Turčija ne mora odločiti, na katero stran bi prestopila v primeru vojne. Ta nato kljub prizadevanju antante, da bi prestopila na njeno stran, 2. avgusta 1914 s centralnimi silami sklene tajni sporazum o pomoči, če bi Rusija v primeru vojne podprla Srbijo. Vstop Turčije v vojno je za centralne sile izredno pomemben saj bi turška vojska v primeru spopada ogrožala izredno pomembne komunikacijske poti do Indije, Sueški prekop in ruski Kavkaz.

Ker pa je turška vojska v izredno slabem stanju v primeru vojne ni pripravljena takoj podpreti centralne sile. S vojaškimi operacijami začne šele 23. oktobra 1914 ko turške bojne ladje napadejo ruska pristanišča ob Črnem morju, do petega novembra pa je država v vojni že z vsemi zahodnimi zavezniki.

Kljub svoji velikosti se zavezniki vstopa Turčije v vojno niso posebno bali. Njena vojska je bila slabo opremljena in nezanesljiva. Sultanov poziv na sveto vojno, prebivalci Turčije niso jemali resno. Ob izbruhu vojne se je država že na samem začetku morala boriti na kar štirih frontah. Na Kavkazu kjer je Rusom v protiofenzivi uspelo potisniti turško vojsko iz Perzije (današnji Iran)in čez Armenijo do jezera Van in Črnem morju in do Trabzona. Ob Suezu je 4. turška armada pod poveljstvom Džemal-paše in pomoči nemških častnikov februarja 1915 napadla Egipt in Sueški prekop. Napad je spodletel in čete ANZAC so turško vojsko pregnale proti Jeruzalemu, ki je padel decembra 1917. Fronta pa se je nato ustalila v okolici življenjsko pomembno ozkotirno progo Damask-Medina. Tretja fronta je bila v Mezopotamiji (današnji Irak). Tu so Britanci po izkrcanju doživeli nekaj uspehov zato so se odločili, da bojo napredovali proti Bagdadu in se tam združili z rusko kavkaško armado. Med napredovanjem so Turki britansko armado obkolili v Kut-el-Amara kjer se je ta vdala aprila 1916 po 143 dneh obleganja. Britancem je uspelo Bagdad zavzeti šele leta 1917.

Četrta fronta je bila izredno pomembna pomorska ožina Dardanele pri Carigradu. Načrt za zavzetje te ožine je skoval takratni prvi lord admiralitete Winston Churchill. Operacija je bila sprva zasnovana kot Britansko-Francoski pomorski napad na turške utrdbe, ki so varovale oženi, ker operacija ni uspela so se Britanci odločili za izkrcanje čet pri Galipoliju. To se je začelo 25. aprila 1915 in se po hudih in krvavih bojih zaključilo 6. januarja 1916, ko je bilo iz obala Galipolija evakuiranih več tisoč britanskih, francoskih in ostalih zavezniških vojakov. Posledice tega umika so bile odstop Winstona Churchilla in dvig morale turške vojske, ki je proti antanti dosegla neponovljivo zmago.

V boju proti Otomanskemu cesarstvu so pomembno vlogo odigrali tudi Arabci, ki so ob pomoči britanskih sil neprestano izvajali gverilske operacije v turškem zaledju. Njihov najpomembnejša tarča je bila ozkotirna proga Damask-Medina. Ob izdatni britanski pomoči pa jim je leta 1916 uspelo zavzeti Damask.

Boji na bližnjem vzhodu so se končali 30. oktobra 1918, dokončni mirovni sporazum pa je bil podpisan desetega avgusta 1920.

Vojna na morju[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Vojna na morju.
Nemške bojne ladje na odprtem morju.

Na začetku prve svetovne vojne vojna na morju ni odigrala tako zelo pomembne vloge. Bolj kot se je vojna vlekla v leti 1916, 1917 in 1918 vse bolj so postajale pomorske povezave preko katerih so dobivali zavezniki vojaško in ostalo pomoč, da so lahko nadaljevali vojno. V nasprotju z Veliko Britanijo je bila Nemčija zaradi svojega geografskega položaja v bistveno slabšem položaju. Britanska mornarica je ob napovedi vojne Nemčiji nemudoma blokirala vse izhode iz Severnega morja tako, da je nemška mornarica do konca vojne ostala ujeta v Severnem morju in svojih oporiščih.

Ker sta bili obe vojni mornarici skoraj enako močni nobena ni tvegala večjega spopada tako da v letu 1914 ni prišlo do večjih spopadov. Izjema je bila le nemška daljnovzhodna eskadra pod poveljstvom admirala von Speeja, ki se je iz Karolinških otokov ter nato preko Južne Amerike poizkušala prebiti v domovino. Nemško ladjevje je ob čilski obali naletelo na britansko ladjevje in vnel se je boj v katerem so zmagali Nemci. Ti so nato pot nadaljevali proti Južnemu Atlantiku kjer so jih ponovno prestregle britanske ladje. V bitki pri Falklandskih otokih, decembra 1914, so bili Nemci poraženi. Izgubili so skoraj vse ladje razen križarke Dresden, ki je bila potopljena 15. marca 1915 pri otoku Masa a Fuera. Pomembni vlogo sta odigrali tudi nemški gusarski ladji Emdem in Karlsuhe, ki sta v relativnem kratkem času potopili več kot 150.000 ton trgovskih ladij. Tako kot nemška je bila tudi Avstrijska flota ujeta v Jadranskem morju. Avstrijskim ladjam se je le občasno uspelo prebiti mimo dobro zastraženih Otrantskih vrat.

Ker ni prišlo do večjih bitk so se začele vedno bolj uveljavljati podmornice saj so se te lahko neopazno izmuznile britanski blokadi in nato v okolici Britanskega otočja prosto napadale britanske trgovske ladje. To pa je Nemčijo pripeljalo v spor z ZDA in drugimi nevtralnimi državami. Še posebej je odmevala potopitev Luzitanije avgusta 1915.

Leto 1916 je zaznamovala velika pomorska bitka pri Jutlandiji, ki se je začela 31. maja in trajala do 1. junija. Čeprav so Nemci v bitki potopili veliko Britanskih ladij je bil izid bitke kljub očitnemu britanskemu porazu neodločen saj se razmere za nemško mornarico po tej bitki niso bistveno spremenile. Ta je namreč do konca vojne ostala v svojih oporiščih iz katerih je le občasno izvajala manjše vojaške operacije.

1. februarja 1917 je nemški cesar Viljem II. Ukazal neomejeno podmorniško vojno v določenih conah okoli britanskega otočja. Uvedba neomejene podmorniške vojne je za zahodne zaveznike pomenila pravo katastrofo saj so se nato njihove izgube trgovskih ladij skokoviti povečale. Sredi leta 1917 je kazalo, da bo v Veliki Britaniji nastala lakota. Rešitev je bila uvedba konvojev in novih tehnologij, kot so bile naprave za sledenje podmornicam, globinske bombe, letala, oborožene trgovske ladje, itd. Po uvedbi teh sprememb so se izgube trgovskih ladij ponovno zmanjšale. Najbolj učinkovito orožje proti podmornicam pa so bile ladjedelnice, kjer so izdelali več ladij kot pa so jih lahko podmornice potopile. Nemški upi, da bi izstradali Veliko Britanijo so se tako razblinili. Do konca vojne so zgradili 343 podmornic izgubili pa so jih 178.

Poleg podmornic so je pojavilo še eno novo orožje, ki bo v drugi svetovni vojni odigralo izredno pomembno vlogo. To so bile letalonosilke. Prvo uporabno letalonosilko so zgradili Britanci in z njo julija 1918 napadli hanger Cepelinov v Tondernu.

Vojna v zraku[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Vojna v zraku.
Barva fotografija lovca Nieuport v okolici Asina, Francija 1917

V prvi svetovni vojni se je uveljavilo popolnoma novo bojišče, ki je zavedno spremenilo način bojevanja. To je bilo bojevanje v zraku.

Od prvega poleta bratov Wright do začetka vojne je minilo že kar nekaj let. V teh letih se je letalstvo začelo izredno hitro razvijati. Sprva je bilo to le draga igrača za bogate in tehnične navdušence, leta 1909 pa so v vojaških krogih prišli do ideje da bi se letalstvo dalo uporabiti tudi za vojaške namene, kar se je tudi zgodilo leta 1911 v Italijansko-turški vojni.

Na začetku prve svetovne vojne so bili mnogi skeptični o vlogi letala in ostalih zračnih ladij v vojni. Te so sprva uporabljali le za izvidniške naloge. Ko pa je vojna na tleh postala vedno bolj krvava je krvavo postajalo tudi nebo. Med nasprotnimi letali je prišlo do izmenjave prvih strelov. Ti so najprej prišli iz osebnega orožja pilotov nekoliko pozneje pa iz strojnic, ki so jih namestili na zadnji konec letala. Zaradi nenehnega tresenja letala je bilo zadeti nasprotno letalo vse prej kot lahko. Rešitev je bila namestitev strojnice v nos letala. Pri tem pa se je pojavil problem pri streljanju skozi propeler saj je krogla lahko uničila propeler. Ena izmed francoskih rešitev je bila namestitev oklepa na propeler, ki je odbijal krogle. Rešitev ni bila ravno idealna zato so Nemci prišli do boljše ideje oz. je do ideje prišel Nizozemec Anthony Fokker. Rešitev problema je bila sinhronizacija strojnice in propelerja. Ta inovacija je zračne boje prinesla na višjo raven. V letu 1915 so se v zraku začeli srditi zračni boji, kar je pripeljalo do nastanka letalskih asov nekakšnih vitezov neba. Najbolj slaven je bil Manfred von Richthofen (Rdeči baron), Rene Fonck in Edward Mannock.

Ker so letala praktično brez težav preletela sovražnikov obrambni sistem so v njegovem zaledju opravljala različne vojaške operacije. Ena izmed teh so bila tudi strateška bombardiranja. Ker so imela letal takrat omejeno nosilnost in doseg so to nalogo opravljale zračne ladje oz. Cepelini. Tako je Velika Britanija 19. januarja 1915 doživela prvi bombni napad. Ti so se vlekli do konca vojne, ko je bilo na Veliko Britanijo odvrženih 5.806 bom, ki so povzročile 557 smrtnih žrtev 1.358 ljudi pa je bilo ranjenih. Leta 1917 so zračne ladje deloma nadomestili prvi strateški bombniki.

Orožje[uredi | uredi kodo]

Dvokrilec Fokker Dr.I Manfreda von Richthofena (»Rdeči Baron«).
Eno glavnih vlog v bojih je odigrala tudi strojnica. Na fotografiji je Britanska posadki pri srojnici Vickers.
Prvi tank Mark I.
Nemška podmornica U 14.

Lahko bi rekli, da je v prvi svetovni vojni prišlo do trčenja tehnologije 20. stoletja in vojaške taktike iz 19. stoletja. Posledice, ki so pritem nastale so bile katastrofalne. Industrijska revolucija je postregla z novimi orožji, pomena katerih vojaški strategi niso pravilno razumeli. Tako so napadi na sovražnikove položaje leta 1914 še vedno potekali po vzorcu iz 19. stoletja, v zgoščenih vrstah. Z to taktiko ni bilo nič narobe, če ne bi bilo na bojišču novega orožja kot je mitraljez, ki je samo v nekaj sekundah izstrelil toliko krogel kot cel bataljon vojakov. Pri takem načinu napada so v nekaj minutah izginili celi bataljoni. V pomoč jim niso bile niti živobarvne uniforme, kakršne so na začetku vojne uporabljali Francozi. Nekoliko bolje so bili na vojno pripravljeni Nemci.

Izredno velik dejavnik v vojni je odigralo topništvo zato prvi svetovni vojni pravijo tudi bitka topov. Najboljše topove so imeli Nemci. Njihovi izredno gibljivo topništvo v katerem so prevladovale havbice 150-210mm so sejale strah in trepet med zavezniškimi vojskami, ki so premogle le havbice med 75mm in 105mm. Poleg tega so imeli Nemci še težke oblegovalne možnarje z katerimi so brez problemov razbijali Belgijske in Francoske trdnjave. Zaradi novega načina bojevanja so se začeli razvijati minometi. Ti so lahko mino izstrelili pod bolj strmim kotom tako da je ta v sovražnikov rov padla skoraj navpično in tam povzročila večjo škodo. Razvijale so se tudi novi topniški izstrelki.

Zaradi vseh teh novih orožij so se vojaki na bojišču morali zavarovati. Edina učinkovita rešitev je bila kopanje rovov. Tako je do leta 1914 fronta obtičala v jarkih od koder se ni več premaknila. Vojaki so bili v jarkih relativno varni pred sovražnimi izstrelki. Kljub temu so na obeh straneh fronte opazili, da narašča število poškodb glave zaradi šrapnelov. Rešitev je bila uvedba kovinske čelade. Leta 1915 so Francozi svoje enote prvič opremili s čeladami tipa adrian, tem so sledili Britanci in njeni zavezniki s čeladami v obliki ponve poimenovane brodie. Leta 1916 so čelade (Stahlhelm) začeli uporabljati tudi Nemci. Kako učinkovito zaščitno sredstvo je bilo to je moč opaziti še danes saj čelado uporabljajo skoraj vse svetovne vojske.

Ker se fronta, kljub temu da je padlo ogromno število mož, ni premaknila za več kot nekaj sto metrov. So Nemci začeli iskati nove načine bojevanja. Eden izmed teh je bilo kemično bojevanje, ki je doseglo le delne uspehe saj je imelo bolj psihološki učinek. Bilo pa je tako strahotno, da ga niso uporabili več v nobeni vojni. Plini, kot so klor, fosgen, različni kihavci in dražljivi so povzročili ogromno žrtev, ki pa so se z uvedbo plinske maske zelo zmanjšale. Medtem ko so Nemci probali fronto premakniti s plinskim napadom so Britanci izdelali oklepno vozilo, ki bi lahko brez problemo prečkalo sovražnikove jarke in žične ovire. Vozilo so poimenovali Tank. To sprva zelo nerodno in nezanesljivo vozilo bo v naslednjih desetletjih popolnoma spremenilo način bojevanja.

Za vojaške potrebe se je začelo razvijati tudi letalstvo. Sprva je to izvajalo le izvidniške akcije, kmalu po začetku vojne pa je prišlo tudi do prvih zračnih bojev in nastanka letalskih asov. Letala so v sovražnikovem zaledju izvajala tudi različne bombne napade, ki pa po večini niso bile uspešne saj so ta lahko nosila le omejeno količino bomb, bombe pa so bile odvržene po občutku pilota. Nekoliko bolj učinkoviti so bili Cepelini, ki so nosili večje tovore in so lahko ogrožali tudi London.

Na morju, ki so mu do začetka prve svetovne vojne kraljevale velike bojne ladje so se pojavile podmornice, ki so se izkazale kot zelo učinkovit bojni stroj pred katerim sovražnik nima nobenega protiorožja. Šele neomejena podmorniška vojna je zaveznike prisilila, da so začeli razvijati protipodmorniška orožja kot so bila globinske bombe, prisluškovalne naprave, sonarje, lovce na podmornice in konvoje.

Nova orožja so prišla tudi v pehoto. Proti koncu vojne so v enote začele prihajati lažji puškomitraljezi s katerim je lahko rokoval en sam vojak. Pojavile so se tudi ročne bombe in plamenometalci.

11. ura 11. dan 11. mesec[uredi | uredi kodo]

General Foch (drugi iz desne) s svojo delegacijo pred znamenitim vagonom v katerem je bilo podpisano premirje, 11. november 1918.

Štiri krvava leta vojne so za seboj pustila več milijonov mrtvih ranjenih in pogrešanih ter povzročila ogromno gospodarsko škodo. Zaradi vedno večjega števila mrtvih in splošnega pomanjkanja na vseh ravneh se je začelo na fronti in v zaledju širiti nezadovoljstvo, ki je v letih 1917 in 1918 pripeljalo do družbenih in političnih sprememb. Te so spomladi 1918 že kazale prve obrise konca krvave vojna. Začelo se je v Rusiji z oktobrsko revolucijo ter strmoglavljenjem ruskega carja Nikolaja II. Oblast so prevzeli boljševiki pod vodstvom Vladimirja Iljiča Lenina. Rusija je iz velike vojne izstopila s podpisom sporazuma iz Brest-Litovska, 3. marca 1918. Zahodni zavezniki s tem izgubili svojo glavno zaveznico proti centralnim silam. Rusiji so kmalu zatem sledile centralne sile, 29. septembra 1918 je v Solunu premirja podpisala Bolgarija. Tridesetega oktobra 1918 ji je sledilo Otomansko cesarstvo. Avstro-Ogrska je premirje podpisala 3. novembra 1918 v Villi Giusti blizu Padove, potem ko je izgubila bitko pri Vittoriu Venetu na reki Piavi ter so Madžarska, Češkoslovaška, Slovenija in Hrvaška razglasili samostojnost s čimer je Avstro-Ogrska kot enotna država razpadla.

Nemčija je vztrajala do zadnjega. Štiri leta vojne in britanska pomorska blokada so državo popolnoma izčrpali tako, da je bila ta na začetku leta 1918 tik pred zlomom. Začelo je primanjkovati hrane, vojaškega materiala in za boj sposobnih ljudi. Zato je Nemčija 21. marca 1918 na zahodni fronti sprožila še zadnjo t.i. spomladansko ofenzivo s katero je želela dokončno poraziti britanske in francoske sile ter preprečiti prihod ameriških čet na zahodno fronto. Sprva je ofenzivi dobro kazalo konec aprila pa se je vojna sreča obrnila. Nemcem je enostavno zmanjkalo materiala in vojakov zaradi česar se je ofenziva ustavila. Avgusta 1918 so zavezniki sprožili protiofenzivo t.i. stodnevno ofenzivo v kateri so Nemce prisilili da so se umaknili iz zasedenih ozemelj, konec septembra in v začetku avgusta je padla hindenburgova obrambna linija zadnja obramba pred Nemčijo. V samo enem dnevu je bilo zajetih preko 100.000 nemških vojakov ker je bil najbolj črn dan za nemško vojsko. Novica o porazu se je hitro razširila med nemškimi oboroženimi silami, vojaki siti nesmiselne vojne so se začeli upirati. Najprej so se uprli mornarji v pristanišču Kiel, zaradi upora je moral odstopiti poveljnik nemške vojske Ludendorff. Upor se je nato razširil še na civilno prebivalstvo, oblast v posameznih regijah in mestih so začeli prevzemati revolucionarji in oborožene skupine. Posredovati je morala vojska potem ko reda in miru ni bilo mogoče več nadzorovati. Nemška vlada je po zaostritvi razmer na fronti in doma uvidela, da so edina možnost za nadaljni obstoj Nemčije mirovna pogajanja z zavezniki. Obrnila se je na ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona ter na njegovih štirinajst zahtev za končanje sovražnosti, ki so bile predstavljene januarja 1918. Sprejetje teh zahtev je bila za Nemce edina možnost, da končajo vojno in preživijo. Devetega novembra je moral Viljem II. abdicirati, istočasno je nastala Weimarska republika.

Ameriški vojaki se veselijo konca vojne, 11. november 1918

Sedmega novembra so bili francoski vojaki v bližini vasi La Capelle priča nenavadnemu dogodki. Pred njihovo obrambno črto se je pojavil konvoj avtomobilov z belimi zastavami. V avtomobilih je bila nemška mirovna delegacija pod vodstvom nemškega politika Matthiasa Erzbergerja z namenom, da se z zavezniki pogaja o končanju vojne. Po prečkanju frontne črte se je delegacija vkrcala no poseben vlak, ki jo je odpeljal do gozda pri Compiegne kjer je imel maršal Ferdinand Foch, vrhovni poveljnik zavezniški sil na zahodni fronti, svojo poveljstvo. Foch, ki je v vojni pred kratkim izgubil sina in zeta na isti dan, je nemško delegacijo sprejel hladno in ji že takoj na začetku dal vedeti, da ne bo nobenih pogajanj. Nemcem je posredoval 34 zahtev, ki jih morajo sprejeti v roku 72 ur sicer se vojna nadaljuje z nezmanjšano močjo. Ker je bilo zahtev preveč ter so nekatera presegala pooblastila mirovne delegacije se je ta morala posvetovati z Berlinom. Ta je delegaciji, zaradi kritičnih razmer v Nemčiji, dal dovoljenje da sprejme vse zavezniške zahteve. Premirje je bilo dokončno podpisano v poveljniškem vagonu generala Focha 11. novembra 1918 ob 5:10 (uradno je bila zabeležena ura 5:00) s pričetkom veljavnosti ob 11:00. V roku pol ure je novica o podpisu premirju obkrožila svet, ljudje v Parizu, Londonu, New Yorku in drugih krajih po svetu so se pognali na ulice in začeli proslavljati konec vojne. Njihovo veselje je bilo prehitro, do konca vojne je bilo še šest krvavih ur. Novica o podpisu premirja je do vojakov v jarkih začela prihajati počasi, vendar tudi če je prišla zanje to ni pomenilo konca vojne. Nekateri zavezniški generali kot je bil npr. ameriški John J. Pershing so zahtevali, da se zavezniški napad nadaljuje do zadnje sekunde pritem pa so bili pripravljeni žrtvovati več tisoč življenj svojih vojakov tudi če so vedeli, da bodo lahko po enajsti uri nasprotnikovo ozemlje zasedli brez odpora. Tako so Američani v zadnjih šestih urah vojne pri prečkanju reke Meuse utrpeli velike izgube. Velike izgube so utrpeli tudi Britanci na severu fronte pri zavzetju belgijskega mesta Mons. Zavezniški in nemški vojaki so tako po nepotrebnem umirali dobesedno do zadnje sekunde pred veljavnostjo premirja. Zadnji britanski vojak, ki je padel v vojni je bil George Edwin Ellson, padel je ob 9:30, zadnji francoski vojak Augustin Tebuchon je padel ob 10:45, zadnji ameriški vojak, Henry Gunther, je padel minuto pred začetkom premirja. Zadnji kanadski vojak, ki je padel v prvi svetovni vojni je bil George Lawrence Price, v kraju Ville-sur Haine ga je ob 10:57 pred neko hišo ustrelil nemški ostrostrelec, ob 10:58 je bil mrtev. Zadnjih šest ur vojne so vse strani skupaj utrpele 10.944 mrtvih, ranjenih in pogrešanih od tega je bilo na zavetniški strani 2.738 mrtvih. Točno ob 11:00 so topovi, puške in stojnice utihnile, po 1.568 krvavih dneh je bilo velike vojne konec. Njen konec pa je bil prav tako nenaden in nesmiseln kot njen začetek 1. avgusta 1914.

Žrtve in škoda[uredi | uredi kodo]

Britanski in nemški ranjenci, 16. julij 1916

Prva svetovna vojna je bila prva globalna vojna, način bojevanja in nova orožja so povzročila, da so vojaki na fronti umirali na industrijski ravni, trpelo je tudi civilno prebivalstvo. Na konci vojne je bilo ocenjeno, da so vojaške in civilne izgube na obeh straneh znašale preko 37 milijonov mrtvih, ranjenih in pogrešanih. Od tega je bilo 16 milijonov mrtvih in 20 milijonov ranjenih. Umrlo je 10 milijonov vojakov in 7 milijonov civilistov. Antanta je izgubila 6 milijonov vojakov, centralne sile 4 milijone. Dva milijona jih je umrlo zaradi bolezni 6 milijonov je bilo pogrešanih in so jih kasneje razglasili za mrtve. V vojni je umrla cela generacija Evropejcev, samo v Franciji so izgube v populaciji med 18 in 30 letom znašale 25% mrtvih in ranjenih. Francija je med vojno izgubila 1.385.300 vojakov, po številu mrtvih je bila takoj za Rusijo, ki izgubila med 1,7 do 2 milijona vojakov. Britanski imperij je imel preko 900.000 mrtvih in preko 2 milijona ranjenih. Nemčija je imela preko 2 milijona mrtvih, Avstro-Ogrska 1.4 milijona, Otomansko cesarstvo 700.000 in Bolgarija 87.500. Na vsakega mrtvega vojaka so prišli še trije do štirje ranjeni. Ko te številke pomnožimo dobimo rezultat od nekaj nekaj tisoč do nekaj milijonov ranjenih na posamezno državo udeleženko v vojni. V teh izgubah niso všteti tisti, ki so zaradi ran umirali še mesece in leta po vojni. Vojna se ni dotaknila samo vojakov na fronti ampak tudi njihovih družin in znancev, let 1918 v Franciji, Veliki Britaniji, Nemčiji, Avstro-Ogrski ni bilo človeka ki nebi poznal nikogar, ki ni umrl ali bil ranjen na fronti. Zaradi vojne je trpelo tudi civilno prebivalstvo splošno pomanjkanje, lakota, aretacije, zaplembe, taborišča, internacija in streljanje talcev so bila nekaj vsakdanjega na okupiranih ozemljih (Belgija, Rusija, Srbija, …). Vedno bolj je začela v ospredje prihajati večvrednost nekaterih ras nad ostalimi npr. večvrednost Nemcev nad Slovani. V Rusiji so bili pogromi nad Židi nekaj vsakdanjega. V Otomanskemu cesarstvi je prišlo do genocida nad Armenci, Asirci in Grki, prvega v zgodovini. V naslednjih stotih letih je to postalo praksa.

Armenski genocid

Zaradi načina bojevanja so bile uničene celotne pokrajine, mesta in vasi. Po vojni je bilo ocenjeno, da je v Franciji postalo neuporabnega 1.600 km² ozemlja oz. 3,2 km širok pas, ki bi se raztezal med New Yorkom in San Franciscom. V Franciji je bilo uničenih 410.000 objektov, topovi niso prizanesli niti kulturnim in zgodovinskim spomenikom kot je bila npr. katedrala v Reimsu. Na podeželju so bile zaradi topniškega ognja dobesedno izbrisane celotne vasi, polja in gozdovi. Zaradi minskih vojen in nenehnega topniškega obstreljevanja so bili nekateri hribi nižji tudi za 50 m. Vojna je bila tudi velik strošek, stroški so se merili v milijardah dolarjev. Mnoge države so za vodenje vojne morale zadolžiti, svoj dolg pa so odplačevale še dolga desetletja po koncu vojne. Največ je za vojno porabila Nemčija preko 37,7 milijard dolarjev, sledili sta ji Velika Britanija s 35,3 in Francija s 24,2 milijardami. Samo ZDA so v enem letu vojne porabile 22,6 milijarde dolarjev.

Odpravljanje vojne škode je bilo dolgotrajno in drago. Še danes po več kot stotih letih od začetka vojne je na nekdanjih bojiščih mogoče videti posledice vojne. Kmetje pri oranju svojih polj mnogokrat naletijo na neeksplodirane bombe ter ostale ostanke vojne, med njimi so tudi posmrtni ostanki vojakov. Vojne ostaline so se najbolj ohranile visoko v gorah (italijanska fronta) kamor ljudje redkokdaj zaidejo. Jarki in kaverne visoko v gorah so še vedno taki kot so bili pred stotimi leti. Zaradi mrzlega podnebja so se v večnem ledu ledenikov ohranili tudi ostanki ki pričajo o vsakdanjem življenju vojakov, uniforme, pisma časopisi in osebni predmeti. Ironično je, da po stotih letih prva svetovna vojna za sabo še vedno pušča ranjene in mrtve. Vsako leto na nekdanjih bojiščih zaradi nepravilnega ravnanja z neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi umre ali je težko ranjenih nekaj ljudi.

Žrtve vojne
Stran Vojaške žrtve Civilne žrtve Ranjeni (vojaki)
Centralne sile 3.386.200 do 4.390.544 3.611.720 do 3.951.720 8.419.533
Antanta 4.866.317 do 6.349.352 3.282.057 11.599.706 do 12.800.706
Ostali 2.680
Skupaj 8.252.517 do 10.739.896 6.893.777 do 7.233.777 20.019.239 do 21.220.239
Stroški vojne[2]
Antanta Stroški v ameriških dolarjih 1914 do 1918 Centralne sile Stroški v ameriških dolarjih 1914 do 1918
ZDA 22.625.253.000 Nemčija 37.775.000.000
Velika Britanija 35.334.012.000 Avstro-Ogrska 20,622,960,000
Francija 24.265.583.000 Otomansko cesarstvo 1.430.000.000
Rusija 22.293.950.000 Bolgarija 815.200.000
Italija 12.413.998.000
Belgija 1.154.468.000
Romunija 1.600.000.000
Srbija 399.400.000
Grčija 270.000.000
Kanada 1.665.576.000
Avstralija 1.423.208.000
Nova Zelandija 378.750.000
Indija 601.279.000
Južna Afrika 300.000.000
Britanske kolonije 125.000.000
Japonska 40.000.000
Ostali 500.000.000
Stroški skupaj 125.690.477.000 Stroški skupaj 60.643.160.000

Posledice[uredi | uredi kodo]

28. junija 1919, natanko pet let po atentatu v Sarajevu, je bila v zrcalni dvorani v Versaillesu podpisana mirovna pogodba. Na grobovih 8 milijonov in 700 tisoč žrtev je zrastla tako imenovana nova Evropa. Vojna je odnesla štiri velika cesarstva, nemško in avstrijsko, ki sta izvali vojno, turško in rusko ter tako za vedno spremenila podobo Evrope. Iz carske Rusije je zrastla mogočna Sovjetska zveza, Avstro-Ogrska je razpadla na množico novih držav in se tako izognila kazni. Podobno se je zgodilo s Turčijo, ki je po vojni tako kot Rusija padla v državljansko vojno. Wilsonovo načelo samoodločbe je bilo le deloma uresničeno, pa še to večinoma po željah večjih držav, ki so narekovale Evropsko in Svetovno politiko. Nek poročevalec je pri podpisu mirovne pogodbe dal naslednjo izjavo; "po vojni smo si želeli nov in bolj pravičnejši svetovni red, dobili pa smo starega", kar je dalo slutiti, da se vojna še zdaleč ni končala. Evropo je pred novim viharjem čakalo dvajset let premirja.

Ravnotežje, ki se je vzpostavilo po vojni, je bilo na trhlih nogah. Nerešeni so ostali mejni, narodnostni in socialni problemi. V t.i. novi Evropi sta se pojavila dva izobčenca in poznejša največja sovražnika, Sovjetska zveza in Nemčija. Nemčija, ki je nedvoumno tudi povzročila veliko vojno, je iz nje izšla kot največja poraženka, zato je morala tudi prevzeti breme tega poraza. Z zmanjšanjem vojske na minimum, plačilom ogromne vojne odškodnine in izgubo ozemlja je bila docela ponižana pred nasprotniki. Poleg tega pa je država padla še v gospodarsko in politično krizo, kar je v dvajsetih in tridesetih letih na oblast pripeljalo Hitlerja ter njegovo nacionalsocialistično stranko, ki je želela poravnati zamere iz preteklosti. V drugi polovici tridesetih let je bilo le še vprašanje časa kdaj bo izbruhnila nova velika vojna.

Lahko bi rekli, da je bila najpomembnejša posledica prve svetovne vojne druga svetovna vojna, saj niso bila rešena vprašanja, ki so začela prvo.

Reference in viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Evans, D. (2004). Teach yourself, the First World War. Hodder Arnold, str. 188.
  2. ^ http://www.spartacus.schoolnet.co.uk/FWWcosts.htm
  • Stoletje svetovnih vojn (Cankarjeva založba, Ljublajna, 1981)
  • Prva svetovna vojna (DZS, Ljubljana, 1996)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]