Prva svetovna vojna

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Prva svetovna vojna
Australian infantry small box respirators Ypres 1917.jpg
Značilnost prve svetovne vojne so bili strelski jarki ter bojni plini
Datum 28. julij 191411. november 1918
Prizorišče Evropa, Afrika in Bližnji vzhod (kratek čas tudi na Kitajskem in tihomorskih otokih
Vzrok
vojne
atentat na avstro-ogrskega prestolonaslednika v Sarajevu (28. junij), ki mu je sledil avstro-ogrski enomesečni ultimat Srbiji (28. julij) in ruska mobilizacija proti Avstro-Ogrski (29. julij). Tudi nacionalizem, militarizem in imprerializem.
Rezultat Zavezniki zmagajo. Konec Nemškega cesarstva, Ruskega imperija, Otomanskega imperija in Avstro-Ogrske. Nastalo je veliko novih držav v Vzhodni in Srednji Evropi.
Udeleženci
Antanta:
Zastava Rusije Rusija
Zastava Francije Francija
Zastava Združenega kraljestva Združeno kraljestvo
Zastava Italije Italija
Flag of the United States Združene države Amerike
Zastava Srbije Srbija
Zastava Romunije Romunija
Zastava Grčije Grčija
Zastava Črne gore Črna Gora
Zastava Japonske Japonsko cesarstvo
Zastava Belgije Belgija

Zastava Portugalske Portugalska
Zastava Avstralije Avstralija
Zastava Nove Zelandije Nova Zelandija
Zastava Kanade Kanada
Zastava Južne Afrike JAR
Zastava Indije Indija

Centralne sile:
Zastava Avstro-Ogrske Avstro-Ogrska
Zastava Nemškega cesarstva Nemško cesarstvo
Osmanska zastava Osmansko cesarstvo
Zastava Bolgarije Bolgarija
Poveljniki
Zastava Rusije Nikolaj II. Ruski
Zastava Rusije Aleksej Aleksejevič Brusilov
Zastava Francije Georges Clemenceau
Zastava Francije Joseph Joffre
Zastava Francije Ferdinand Foch
Zastava Francije Robert Nivelle
Zastava Združenega kraljestva Herbert H. Asquith
Zastava Združenega kraljestva D. Lloyd George
Zastava Združenega kraljestva Douglas Haig
Zastava Združenega kraljestva John Jellicoe
Zastava Italije Viktor Emanuel III.
Zastava Italije Luigi Cadorna
Zastava Italije Armando Diaz
Flag of the United States Woodrow Wilson
Flag of the United States John J. Pershing
Zastava Avstro-Ogrske Franc Jožef I.
Zastava Avstro-Ogrske Franz Conrad von Hötzendorf
Zastava Nemškega cesarstva Viljem II.
Zastava Nemškega cesarstva Erich von Falkenhayn
Zastava Nemškega cesarstva Paul von Hindenburg
Zastava Nemškega cesarstva Reinhard Scheer
Zastava Nemškega cesarstva Erich Ludendorff
Osmanska zastava Mehmed V.
Osmanska zastava İsmail Enver
Osmanska zastava Mustafa Kemal Atatürk
Zastava Bolgarije Ferdinand I.
Žrtve
Mrtvi vojaki:
5,525,000
Poškodovani vojaki: 12,831,500
Poškodovani vojaki: 4,121,000[1]
Mrtvi vojaki:
4,386,000
Poškodovani vojaki: 8,388,000
Poškodovani vojaki: 3,629,000[1]

Pŕva svetôvna vôjna je bil vojaški spopad v letih 1914-1918 med silami antante, na strani katere so se bojevale Francija, Rusija, Srbija, Združeno kraljestvo, od leta 1915 dalje pa tudi Italija, ter centralnimi silami, na strani katerih so se bojevale Avstro-Ogrska, Nemčija, Osmansko cesarstvo in Bolgarija. Leta 1917 so v vojno na strani antante stopile tudi Združene države Amerike in napovedale vojno Nemčiji.

Čeprav je večina glavnih bojev potekala na evropskih tleh, je tako ime dobila, ker so bile vanjo vpletene države iz vsega sveta. Zaradi gromozanskih izgub v ljudeh in materialu ter trpljenja vojakov in civilistov so ji pravili tudi vojna, ki bo končala vse vojne, vendar pa se je na koncu vojne le malokdo zavedal, da bo to le dvajsetletno premirje in da se na obzorju pojavlja že nov spopad, v katerem bo mrtvih več nedolžnih civilistov kot vojakov. Vojna je povzročila razpad Nemškega, Avstro-Ogrskega, Otomanskega in Ruskega cesarstva ter oznanila začetek zatona mogočnega Britanskega imperija, iz ozadja pa se je kot nova svetovna velesila začela dvigati ZDA. Z razpadom Ruskega cesarstva so leta 1917 na oblast prišli komunisti, ki so naslednjih sedemdeset let krojili usodo celotne Evrope in sveta.

Vzroki in začetki prve svetovne vojne[uredi | uredi kodo]

Pred prvo svetovno vojno je bilo ravnotežje v Evropi zelo krhko. Vojno so najbolj željno pričakovali Nemci, zahtevali novo delitev kolonij in hoteli svoje ozemlje razširiti. Francozi pa so se hoteli maščevati zaradi prejšnjih vojn. Ko je prišlo do nasprotij med Francijo in Veliko Britanijo, je Nemčija računala, da bo na svojo stran pridobila Britance. Povečanje mornarice je tako prestrašilo Britanijo, da je s Francijo sklenila sporazum entente cordiale. Iz strahu pred Nemčijo in njeno zaveznico Avstro-Ogrsko se je tudi Rusija začela povezovati z njima in tako se je Evropa razdelila na dva tabora (antanto in centralne sile). Leta 1882 je k centralnim silam pristopila še Kraljevina Italija, ki si je zaradi boljših ponudb antante kasneje premislila in podpisala Londonski sporazum. Vojaški načrt Nemcev je bil najprej premagati Francoze in Britance, nato pa še Rusijo.

Povod za vojno[uredi | uredi kodo]

Prvo svetovno vojno je sprožil sarajevski atentat na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda 28. junija 1914 (Vidov dan) v Sarajevu. Atentat je izvedel Gavrilo Princip, član organizacije »Mlada Bosna«.

Zaradi tega je Avstro-Ogrska, dne 23. julija 1914, izročila Kraljevini Srbiji ultimat-zadnji poziv za izpolnitev zahtev v določenem roku 23.6.1914, v katerem je zahtevala preiskavo ozadja uboja prestolonaslednika, prepoved protiavstro-ogrskih društev oz. organizacij, opravičilo ... Srbija je 25. julija 1914 odgovorila, da se strinja z opravičilom in razpustitvijo organizacij, ni pa privolila k predlogu, da pridejo avstro-ogrski preiskovalci v Srbijo in pomagajo pri preiskavi.

Avstro-Ogrska je ta odgovor izrabila kot razlog, da je 28. julija 1914 napovedala vojno Srbiji.

Začetki[uredi | uredi kodo]

Takrat je Evropa postala obsežno bojišče, razdeljeno na več front. zahodno fronto (od obal Severnega morja do švicarske meje), vzhodno fronto (od Baltika do romunske meje), balkanska fronta, črnomorska in kavkaška (Mezopotamija, Palestina, Sirija), solunska fronta, ter italijanska fronta, katere del je Soška fronta, ki je potekala po slovenskem narodnostnem ozemlju.

Uporabljali so različna orožja: minomete, puške, topove, tanke, možnarje, tudi letala, balone, cepeline in bojne pline ... Nekatere izmed naštetih stvari so bile v prvi svetovni vojni uporabljene prvič, npr. mehurjevec iperit. Posebnost prve svetovne vojne je bila pozicijska vojna.

Bojišča prve svetovne vojne[uredi | uredi kodo]

V začetku vojne so se v Evropi oblikovala tri bojišča; vzhodna fronta in zahodna fronta, ki sta bili glavni bojišči ter balkansko bojišče, ki se je smatralo kot stransko bojišče. Leta 1915 je v vojno na strani antante stopila še Italija, kar je povzročilo odprtje novega bojišča, t.i. italijanske fronte, katere del sta bili tirolska in soška fronta. Tudi ta fronta je predstavljala le stransko bojišče prve svetovne vojne. Z vstopom Otomanskega cesarstva v vojno pa se je na bližnjem vzhodu oblikovalo še bližnjevzhodno bojišče. Do bojev je prihajalo tudi v nemških kolonijah. Ključno vlogo pa so odigrali tudi boji na morju in na popolnoma novem bojišču, zraku.

Zahodna fronta[uredi | uredi kodo]

Strelski jarek na zahodni fronti, Somme 1916

Zahodna fronta je bila bojna črta prve svetovne vojne, ki je potekala od tromeje med Francijo, Švico in Nemčijo skozi Amiens do Ostendeja na Belgijski obali. Do odprtja fronte je prišlo leta 1914 ob izbruhu vojne, ko je nemška vojska na podlagi Schlieffnovega načrta želela v kar se da kratkem času poraziti Francijo ter tako končati vojno še pred božičem. Vendar pa nemško napredovanje ni potekalo po načrtu. Franciji je v zadnjem trenutku uspelo mobilizirati vojsko ter Nemce ustaviti na reki Marni tik pred Parizom. Naslednji poskus Nemcev, da bi dosegli pristanišča ob Rokavskem prelivu ter tako preprečili pomoč zaveznikov se je končal v prvi bitki pri Ypresu. Po začetnih uspehih se je napredovanje Nemcev ustavilo, začelo pa se je mučno bojevanje v strelskih jarkih. Prav ta način bojevanja je bil značilen za zahodno fronto in je trajal vse do konca vojne leta 1918. Zaradi takega načina bojevanja je ta vojna postala znana tudi kot vojna izčrpavanja.

Leto 1915 se je za obe strani začelo krvavo. V neodločenih bitkah pri Neuve Chapellu, drugi bitki za Ypres in Loos je padlo na deset tisoče vojakov tako na eni kot tudi na drugi strani. V bitki za Ypres pa je prvič prišlo tudi do uporabe bojnega plina. Leta 1916 so Nemci v bitki za Verdun skoraj porazili francosko vojsko, nato pa se je vojna sreča nenadoma obrnila. Francozem je uspelo izvesti večje število protinapadov in Nemce pregnati nazaj na izhodiščne položaje. Da bi Francoze razbremenili pritiska so Britanci nase prevzeli breme ofenzive pri reki Somi, v kateri so si kljub hudim žrtvam priborili le malo ozemlja. Ker je položaj za Nemce postajal nevzdržen so se ti na začetku leta 1917 umaknili na t.i. Hindenburgovo linijo, ki naj bi jim zagotovila boljšo obrambo. Tega leta so Kanadčani v znameniti bitki zavzeli greben Vimy. Novembra istega leta pa se je začela tretja bitka pri Ypresu.

Z vstopom ZDA v vojno se je zgodil preobrat v vojni. Zavezniki so se znatno okrepili saj so zdaj za njimi stale ZDA s neomejenimi viri materiala in ljudi. Ameriška vojska, ki ji je poveljeval general Pershing se je junija 1917 izkrcala v Franciji, vendar pa se je njeno posredovanje na bojišču zaradi neizkušenosti kmalu sprevrglo v pravo katastrofo, ki je terjala veliko žrtev. Marca 1918 se je začela Ludendorffova končna ofenziva v kateri je Nemška vojska ponovno dosegla reko Marno, vendar pa so jo pri Chateau-Thierryju zadržali Američani. Francoski general Foch, ki je postal vrhovni poveljnik zavezniške vojske je julija začel tretjo bitko pri Marni v kateri je Britanska vojska ob pomoči ameriških čet prebila Hidenburgovo linijo. Do konca oktobra je bila Nemška vojska praktično poražena zato je ta 11. novembra ob 11.00 podpisala premirje kar je pomenilo konec prve svetovne vojne.

Vzhodna fronta[uredi | uredi kodo]

Ruski vojaki

Vzhodna fronta je bilo glavno bojišče prve svetovne vojne, ki je potekalo od tromeje med Romunijo, Avstro-Ogrske (AO) in Rusije mimo meje Nemškega cesarstva do Baltskega morja. Na tem bojišču sta se izoblikovali dve fronti in sicer v vzhodno Prusiji in Galiciji. Na prvi so se borilo večinoma nemške enote na drugi pa AO enote. Njun nasprotnik pa je bila ruska vojska z več kot dvema milijonoma vojakov.

Prvi spopadi se začnejo še pred uradnim začetkom vojne. Rusija na vojno še ni dobro pripravljena, zato se izogiba večjim spopadom. Pod pritiskom zahodnih zaveznikov moranato preiti v ofenzivo. Nemška armada v vzhodni Prusiji brez večjih težav porazi rusko vojsko pri Tannenbergu in nato še pri Mazurskih jezerih. Medtem pa Avstrijci v Galiciji nimajo take sreče saj se morajo umakniti do Sana, obkoljena pa ostane Avstrijska trdnjava Przemysl. Pri tem AO vojska doživi tako hud udarec, da si do konca vojne ne opomore več. Avstrijcem na pomoč priskočijo Nemci, ki v Šleziji pripravijo novo ofenzivo. Ta se skoraj posreči saj pridejo tik pred Varšavo, kjer so odbiti in se morajo umakniti na izhodiščne položaje. Po hudih bojih se fronta decembra ustali in preide v pozicijsko.

Leto 1915 vzhodno fronto zaznamujejo številne krvave ofenzive centralnih sil proti ruski vojski. Ponovno pride do bitke pri Mazurskih jezerih, kjer Nemci obkolijo rusko vojsko in jo popolnoma uničijo. Sledi umik ruske vojske iz Galicije, Poljske, Latvije in Litve. Nekaj uspeha imajo tudi Avstrijci, ki jim je uspelo osvoboditi oblegano trdnjavo Przemysl, vendar pa jo v naslednji ruski ofenzivi skupaj z Dnestrom in Prutom ponovno izgubijo. Fronta se je nato ustalila v Karpatih. Oktobra na stran centralnih sil prestopi Bolgarija.

V začetku leta 1916 Rusi izvedejo t.i. Spomladansko ofenzivo v kateri zavzamejo Bukovino ter del Galicije. Na stran antantnih sil prestopi Romunija. Sledi skupna nemško-bolgarska ofenziva proti Romuniji, v decembru pade Bukarešta, s tem pa je Romunija praktično izločena iz velike vojne.

Zaradi vse slabših razmer v zaledju in na fronti se na ruski strani pojavijo neredi in stavke, ki ohromijo državo. To privede do februarske revolucije v kateri odstavijo cesarja in staro vlado. Oblast prevzame začasna vlada, ki se odloči nadaljevati vojno. Poleti leta 1917 centralne sile začnejo novo ofenzivo v kateri ponovno osvojijo Bukovino in del Galicije. Medtem pa se nezadovoljstvo na ruski strani povečuje, tako pride do oktobrske revolucije, kar Rusijo izloči iz velike vojne. S padcem Rusije dokončno kapitulira tudi Romunija.

Tretjega marca 1918 je v Brest-Litovsku podpisana svetovna pogodba med centralnimi silami in Rusijo. Medtem se Rusija pogreza vse globlje v državljansko vojno, kar izkoristijo Nemci in Avstrijci ter zavzamejo Ukrajino, Krim, Donbas in Zakavkazje. Za posredovanje se odločijo tudi zahodni zavezniki, ki na sever in skrajni zahod države pošljejo intervencijske enote, da bi preprečile napredovanje rdeče armade.

Balkansko bojišče[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Balkansko bojišče.
Boji na otoku Ada Ciganlija v bližini Beograda

Balkanska fronta je bila stransko bojišče prve svetovne vojne v letih 1914 in 1918. Označuje vojaške operacije na Balkanskem polotoku med Avstro-Ogrsko, Nemčijo in Bolgarijo na eni strani in Srbijo ter Črno goro in njunimi zahodnimi zavezniki na drugi strani. Kljub temu, da je bilo to le stransko bojišče, je igralo v celotni vojni ključno vlogo, saj je nase vezalo velik del enot centralnih sil, tako da jih te niso mogle uporabiti na drugih bolj pomembnih bojiščih.

Do odprtja fronte je prišlo leta 1914 z Avstro-Ogrskim napadom na Srbijo potem ko ta ni izpolnila nemogočih zahtev Avstro-Ogrske, ki bi okrnile njeno samostojnost. Prve bojne operacije proti Srbiji so se za Avstro-Ogrsko slabo končale. Po bitki na Ceru je srbska vojska potisnila Avstrijce nazaj na izhodiščne položaje za Savo in Drino. Novembra so Avstrijci napad ponovili in v začetku decembra zavzeli Beograd. Srbi so nato sprožili protiofenzivo in Avstrijce ponovno potisnili nazaj na Drino in Savo, fronta pa se je nato zaradi izčrpanosti na obeh straneh za nekaj časa umirila.

Avgusta 1915 na stran centralnih sil prestopi Bolgarija, ki nato v oktobrski ofenzivi skupaj z nemškimi in avstrijskimi enotami napade Srbijo. Zaradi vse večjega pritiska centralnih sil se je srbska vojska prisiljena umikati preko Kosova inAlbanije na jadransko obalo, od koder vojake izčrpane in močno zdesetkane francoska mornarica pripelje na otok Krf, kjer si vojska ob pomoči zahodnih zaveznikov ponovno opomore.

V avgustu leta 1916 zavezniki v okolici grškega mesta Solun odprejo novo Solunsko fronto. Tam srbska vojska ob pomoči francoskih enot po krvavih bojih zavzame Kajmakčalan in Bitolo nato pa se fronta za nekaj časa umiri. Junija 1917 na stran antantnih sil prestopi Grčija, ki je bila do sedaj nevtralna. Medtem se na fronti odvijajo številne ofenzive zavezniških enot, ki pa ne prinesejo bistvenega uspeha. Leta 1918 so se odnosi med centralnimi silami na Balkanu poslabšali. Spori in katastrofalne razmere v vojski zelo oslabijo fronto, kar izkoristijo zavezniki, ki za september 1918 pripravljajo novo ofenzivo. Tej ofenzivi kmalu sledi razkroj fronte. Oktobra kapitulira Bolgarija, novembra je osvobojen Niš, kmalu nato pa še Beograd, Cetinje, Skadar in ostala mesta pod nadzorom centralnih sil.

Italijanska fronta[uredi | uredi kodo]

Glavna članka: Soška fronta in Tirolska fronta.

Tako kot Avstro-Ogrska tudi Italija že dolgo želi uveljaviti svoje ekspanzijske težnje ob jadranskem morju in v vzhodnem Sredozemlju. Na poti ji stoji Avstro-Ogrska, s katero ima sklenjeno zavezništvo. Ob izbruhu velike vojne Italija nemudoma razglasi nevtralnost, vendar le začasno saj v ozadju potekajo intenzivna diplomatska pogajanja tako z silami osi kot tudi z zahodnimi zavezniki. Na katero stran bo Italija prestopila je močno odvisno od ozemlja, ki ga bo ta v zameno prejela. Ker zavezniki ponudijo več ozemlja in veliko finančno pomoč, Italija prestopi na njihovo stran kar tudi potrdijo s tajnim londonskim sporazumom, ki je podpisan 26. aprila 1915.

23. maja 1915 se tako med Italijo in Avstro-Ogrsko odpre nova 600 km dolga t.i. Italijanska fronta, ki poteka od tromeje med Švico, Italijo in Avstro-Ogrsko preko Tirolskih Dolomitov, Karnijskih Alp, Julijskih Alp, ob reko Soči do njenega izliva v Jadransko morje. Visokogorski del fronte znaša okoli 450 km, boji na tem odseku potekajo na višinah večjih od 3000m, na ledenikih, ozkih soteskah in grebenih. Zaradi zahtevnih gorskih razmer se kmalu izkaže, da je največji sovražnik kar narava sama. Ta del fronte postane znan kot Tirolska fronta. Od Julijskih Alp naprej ob reki Soči pa se začne Soška fronta. Boji na tej fronti sicer niso potekali na tako velikih višinah je pa imelo to bojišče nekaj svojih specifičnih značilnosti, ki so onemogočale klasični način bojevanja.

Italijanska vojska si je na začetku vojne zadala visoke cilje. Vendar pa se je že prvih dneh spopadov proti maloštevilni in slabo oboroženo Avstro-Ogrsko armadi izkazalo, da so ti cilji popolnoma nedosegljivi zato se je kmalu razvila pozicijska vojna. Na soški fronti je v dveh letih in pol ena za drugo sledilo enajst italijanskih ofenziv, ki niso bistveno spremenila položaja. Izjema je bila le šesta soška bitka v kateri se Italijanom posreči zavzeti Gorico. Zaradi preobremenjenosti avstro-ogrske armade, ki se je borila na Vzhodni fronti in Solunski fronti, je ta izvajala le obrambne operacije. Izjema je bila majska ofenziva na južnem Tirolskem, kjer se Avstrijcem skoraj posreči prebiti italijansko fronto. Zaradi težav na vzhodno fronti pa so bili Avstrijci ofenzivo julija prisiljeni prekiniti.

Medtem pa se razmere v Avstro-Ogrski tako materialno kot tudi politično vedno slabšajo. V drugi polovici leta 1917 je kazalo, da se bo fronta vsak čas sesula, zato Nemci in Avstrijci pripravijo ofenzivo, ki bo Italijane pregnala do reke Tilment ter jih izločila iz velike vojne. 24. oktobra 1917 v 12. soški bitki nemški in avstro-ogrski vojski uspe prebiti celoten italijansko pozicijski sistem med Bovcem in Kobaridom. V treh dneh se soška fronta popolnoma sesuje italijanska vojska pa se v paniki umakne za reko Piavo kjer si ob pomoči zahodnih zaveznikov ponovno opomore. Italijanska fronta se nato do konca vojne in razpada Avstro-Ogrske ustali na reki Piavi.

Vojna v kolonijah[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Vojna v kolonijah.
Nemške enote v Kamerunu.

Vojna v nemških kolonijah je igrala zelo majhno vlogo v celotnem spopadu saj imajo nemške kolonije zaradi svoje oddaljenosti od matične domovine zelo malo možnosti za učinkovito obrambo. Vojske v nemških kolonijah oz. protektorati niso namenjene vojskovanju ampak le obrambi pred domorodci. Izjema je pomorsko oporišče Qingdao v kitajski provinci Shandong, ki spada pod upravo nemške vojne mornarice in je temu primerno tudi močneje oboroženo.

Na začetku vojne Nemčija premore naslednje kolonije: Nemška vzhodna Afrika, Nemška jugozahodna Afrika, Nemški Togo, Kamerun, Qingdao, Nemška Nova Gvineja, Mariansko otočje, Maršalovo otočje, Salomonovo otočje, Samoa, Karolinsko otočje, Nauru in Palav. Skupne kolonialne sile štejejo okoli 15000 vojakov, pomaga jim še policija. Z vpoklicem se število vojakov lahko bistveno poveča vendar imajo nemške oblasti v nekaterih kolonijah (predvsem Kamerun in Nemška jugozahodna Afrika) težave saj jim prebivalstvo ni naklonjeno kot v Nemški vzhodni Afriki kjer prebivalstvo podpira Nemce.

Ob začetku vojne zavezniki takoj blokirajo vse nemške kolonije, tako da se morajo znajti same. Najbolj ogrožene so manjše kolonije, kot so nemški tihomorski otoki in pomorsko oporišče na kitajskem. Tako 11. Septembra 1914 Japonci brez boja zasedejo Mariansko in Marshallovo otočje ter Karoline s Palauskim otočjem. Istočasno v Rabualu pristane močna skupina avstralskih in angleških bojnih ladij, ki kolonijo 17. septembra brez boja prisili h kapitulaciji. Do večjih spopadov pride le za oporišče Qingdao, ki ga Japonci blokirajo 15. avgusta 1914. Oporišče je relativno dobro oboroženo in opremljeno zato za napadalce predstavlja trd oreh. Po več neuspešnih napadih se Japoncem pri obleganju pridružijo še britanske enote. Utrdba pade šele 7. novembra 1914.

V Afriki je večina nemških kolonij ukleščenih med francoske in britanske kolonije. Zato so izredno lahek plen. Tako 27. avgusta po kratkotrajnih bojih kapitulira nemški Togo. Nekatere večje nemške kolonije se upirajo dalj časa. Večina nemških enot v Kamerunu se preda 27. septembra 1914 ostale pa se umaknejo v notranjost dežele kjer nadaljujejo boj in se predajo šele naslednje leto. Dolgo časa se upirajo tudi enote v nemški jugozahodni Afriki, ki jim ob pomoči Burov uspe zanetiti burski upor v Južni Afriki in si tako pridobiti dragoceni čas. Boji za nemško jugozahodno Afriko se končajo šele 9. junija 1915. Najdlje se upirajo enote v nemški vzhodni Afriki. V tej največji koloniji je vojska relativno velika, domačini pa so ji naklonjeni. V različnih vojaških operacijah se Nemcem posreči zajeti velike količine raznovrstnega vojaškega materiala, kar jim omogoči daljše upiranje francoskim, britanskim in portugalskimi enotami. Boji za to kolonijo tako trajajo do konca vojne leta 1918, ko se predajo še zanje nemške enote.

Vojna na bližnjem vzhodu[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Vojna na Bližnjem vzhodu.
Britansko topništvo med bitko za Jeruzalem leta 1917.

Tako kot Italija se sprva tudi Turčija ne mora odločiti, na katero stran bi prestopila v primeru vojne. Ta nato kljub prizadevanju antante, da bi prestopila na njeno stran, 2. avgusta 1914 s centralnimi silami sklene tajni sporazum o pomoči, če bi Rusija v primeru vojne podprla Srbijo. Vstop Turčije v vojno je za centralne sile izredno pomemben saj bi turška vojska v primeru spopada ogrožala izredno pomembne komunikacijske poti do Indije, Sueški prekop in ruski Kavkaz.

Ker pa je turška vojska v izredno slabem stanju v primeru vojne ni pripravljena takoj podpreti centralne sile. S vojaškimi operacijami začne šele 23. oktobra 1914 ko turške bojne ladje napadejo ruska pristanišča ob Črnem morju, do petega novembra pa je država v vojni že z vsemi zahodnimi zavezniki.

Kljub svoji velikosti se zavezniki vstopa Turčije v vojno niso posebno bali. Njena vojska je bila slabo opremljena in nezanesljiva. Sultanov poziv na sveto vojno, prebivalci Turčije niso jemali resno. Ob izbruhu vojne se je država že na samem začetku morala boriti na kar štirih frontah. Na Kavkazu kjer je Rusom v protiofenzivi uspelo potisniti turško vojsko iz Perzije (današnji Iran)in čez Armenijo do jezera Van in Črnem morju in do Trabzona. Ob Suezu je 4. turška armada pod poveljstvom Džemal-paše in pomoči nemških častnikov februarja 1915 napadla Egipt in Sueški prekop. Napad je spodletel in čete ANZAC so turško vojsko pregnale proti Jeruzalemu, ki je padel decembra 1917. Fronta pa se je nato ustalila v okolici življenjsko pomembno ozkotirno progo Damask-Medina. Tretja fronta je bila v Mezopotamiji (današnji Irak). Tu so Britanci po izkrcanju doživeli nekaj uspehov zato so se odločili, da bojo napredovali proti Bagdadu in se tam združili z rusko kavkaško armado. Med napredovanjem so Turki britansko armado obkolili v Kut-el-Amara kjer se je ta vdala aprila 1916 po 143 dneh obleganja. Britancem je uspelo Bagdad zavzeti šele leta 1917.

Četrta fronta je bila izredno pomembna pomorska ožina Dardanele pri Carigradu. Načrt za zavzetje te ožine je skoval takratni prvi lord admiralitete Winston Churchill. Operacija je bila sprva zasnovana kot Britansko-Francoski pomorski napad na turške utrdbe, ki so varovale oženi, ker operacija ni uspela so se Britanci odločili za izkrcanje čet pri Galipoliju. To se je začelo 25. aprila 1915 in se po hudih in krvavih bojih zaključilo 6. januarja 1916, ko je bilo iz obala Galipolija evakuiranih več tisoč britanskih, francoskih in ostalih zavezniških vojakov. Posledice tega umika so bile odstop Winstona Churchilla in dvig morale turške vojske, ki je proti antanti dosegla neponovljivo zmago.

V boju proti Otomanskemu cesarstvu so pomembno vlogo odigrali tudi Arabci, ki so ob pomoči britanskih sil neprestano izvajali gverilske operacije v turškem zaledju. Njihov najpomembnejša tarča je bila ozkotirna proga Damask-Medina. Ob izdatni britanski pomoči pa jim je leta 1916 uspelo zavzeti Damask.

Boji na bližnjem vzhodu so se končali 30. oktobra 1918, dokončni mirovni sporazum pa je bil podpisan desetega avgusta 1920.

Vojna na morju[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Vojna na morju.
Nemške bojne ladje na odprtem morju.

Na začetku prve svetovne vojne vojna na morju ni odigrala tako zelo pomembne vloge. Bolj kot se je vojna vlekla v leti 1916, 1917 in 1918 vse bolj so postajale pomorske povezave preko katerih so dobivali zavezniki vojaško in ostalo pomoč, da so lahko nadaljevali vojno. V nasprotju z Veliko Britanijo je bila Nemčija zaradi svojega geografskega položaja v bistveno slabšem položaju. Britanska mornarica je ob napovedi vojne Nemčiji nemudoma blokirala vse izhode iz Severnega morja tako, da je nemška mornarica do konca vojne ostala ujeta v Severnem morju in svojih oporiščih.

Ker sta bili obe vojni mornarici skoraj enako močni nobena ni tvegala večjega spopada tako da v letu 1914 ni prišlo do večjih spopadov. Izjema je bila le nemška daljnovzhodna eskadra pod poveljstvom admirala von Speeja, ki se je iz Karolinških otokov ter nato preko Južne Amerike poizkušala prebiti v domovino. Nemško ladjevje je ob čilski obali naletelo na britansko ladjevje in vnel se je boj v katerem so zmagali Nemci. Ti so nato pot nadaljevali proti Južnemu Atlantiku kjer so jih ponovno prestregle britanske ladje. V bitki pri Falklandskih otokih, decembra 1914, so bili Nemci poraženi. Izgubili so skoraj vse ladje razen križarke Dresden, ki je bila potopljena 15. marca 1915 pri otoku Masa a Fuera. Pomembni vlogo sta odigrali tudi nemški gusarski ladji Emdem in Karlsuhe, ki sta v relativnem kratkem času potopili več kot 150.000 ton trgovskih ladij. Tako kot nemška je bila tudi Avstrijska flota ujeta v Jadranskem morju. Avstrijskim ladjam se je le občasno uspelo prebiti mimo dobro zastraženih Otrantskih vrat.

Ker ni prišlo do večjih bitk so se začele vedno bolj uveljavljati podmornice saj so se te lahko neopazno izmuznile britanski blokadi in nato v okolici Britanskega otočja prosto napadale britanske trgovske ladje. To pa je Nemčijo pripeljalo v spor z ZDA in drugimi nevtralnimi državami. Še posebej je odmevala potopitev Luzitanije avgusta 1915.

Leto 1916 je zaznamovala velika pomorska bitka pri Jutlandiji, ki se je začela 31. maja in trajala do 1. junija. Čeprav so Nemci v bitki potopili veliko Britanskih ladij je bil izid bitke kljub očitnemu britanskemu porazu neodločen saj se razmere za nemško mornarico po tej bitki niso bistveno spremenile. Ta je namreč do konca vojne ostala v svojih oporiščih iz katerih je le občasno izvajala manjše vojaške operacije.

1. februarja 1917 je nemški cesar Viljem II. Ukazal neomejeno podmorniško vojno v določenih conah okoli britanskega otočja. Uvedba neomejene podmorniške vojne je za zahodne zaveznike pomenila pravo katastrofo saj so se nato njihove izgube trgovskih ladij skokoviti povečale. Sredi leta 1917 je kazalo, da bo v Veliki Britaniji nastala lakota. Rešitev je bila uvedba konvojev in novih tehnologij, kot so bile naprave za sledenje podmornicam, globinske bombe, letala, oborožene trgovske ladje, itd. Po uvedbi teh sprememb so se izgube trgovskih ladij ponovno zmanjšale. Najbolj učinkovito orožje proti podmornicam pa so bile ladjedelnice, kjer so izdelali več ladij kot pa so jih lahko podmornice potopile. Nemški upi, da bi izstradali Veliko Britanijo so se tako razblinili. Do konca vojne so zgradili 343 podmornic izgubili pa so jih 178.

Poleg podmornic so je pojavilo še eno novo orožje, ki bo v drugi svetovni vojni odigralo izredno pomembno vlogo. To so bile letalonosilke. Prvo uporabno letalonosilko so zgradili Britanci in z njo julija 1918 napadli hanger Cepelinov v Tondernu.

Vojna v zraku[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Vojna v zraku.
Barva fotografija lovca Nieuport v okolici Asina, Francija 1917

V prvi svetovni vojni se je uveljavilo popolnoma novo bojišče, ki je zavedno spremenilo način bojevanja. To je bilo bojevanje v zraku.

Od prvega poleta bratov Wright do začetka vojne je minilo že kar nekaj let. V teh letih se je letalstvo začelo izredno hitro razvijati. Sprva je bilo to le draga igrača za bogate in tehnične navdušence, leta 1909 pa so v vojaških krogih prišli do ideje da bi se letalstvo dalo uporabiti tudi za vojaške namene, kar se je tudi zgodilo leta 1911 v Italijansko-turški vojni.

Na začetku prve svetovne vojne so bili mnogi skeptični o vlogi letala in ostalih zračnih ladij v vojni. Te so sprva uporabljali le za izvidniške naloge. Ko pa je vojna na tleh postala vedno bolj krvava je krvavo postajalo tudi nebo. Med nasprotnimi letali je prišlo do izmenjave prvih strelov. Ti so najprej prišli iz osebnega orožja pilotov nekoliko pozneje pa iz strojnic, ki so jih namestili na zadnji konec letala. Zaradi nenehnega tresenja letala je bilo zadeti nasprotno letalo vse prej kot lahko. Rešitev je bila namestitev strojnice v nos letala. Pri tem pa se je pojavil problem pri streljanju skozi propeler saj je krogla lahko uničila propeler. Ena izmed francoskih rešitev je bila namestitev oklepa na propeler, ki je odbijal krogle. Rešitev ni bila ravno idealna zato so Nemci prišli do boljše ideje oz. je do ideje prišel Nizozemec Anthony Fokker. Rešitev problema je bila sinhronizacija strojnice in propelerja. Ta inovacija je zračne boje prinesla na višjo raven. V letu 1915 so se v zraku začeli srditi zračni boji, kar je pripeljalo do nastanka letalskih asov nekakšnih vitezov neba. Najbolj slaven je bil Manfred von Richthofen (Rdeči baron), Rene Fonck in Edward Mannock.

Ker so letala praktično brez težav preletela sovražnikov obrambni sistem so v njegovem zaledju opravljala različne vojaške operacije. Ena izmed teh so bila tudi strateška bombardiranja. Ker so imela letal takrat omejeno nosilnost in doseg so to nalogo opravljale zračne ladje oz. Cepelini. Tako je Velika Britanija 19. januarja 1915 doživela prvi bombni napad. Ti so se vlekli do konca vojne, ko je bilo na Veliko Britanijo odvrženih 5.806 bom, ki so povzročile 557 smrtnih žrtev 1.358 ljudi pa je bilo ranjenih. Leta 1917 so zračne ladje deloma nadomestili prvi strateški bombniki.

Orožje[uredi | uredi kodo]

Dvokrilec Fokker Dr.I Manfreda von Richthofena (»Rdeči Baron«).
Eno glavnih vlog v bojih je odigrala tudi strojnica. Na fotografiji je Britanska posadki pri srojnici Vickers.
Prvi tank Mark I.
Nemška podmornica U 14.

Lahko bi rekli, da je v prvi svetovni vojni prišlo do trčenja tehnologije 20. stoletja in vojaške taktike iz 19. stoletja. Posledice, ki so pritem nastale so bile katastrofalne. Industrijska revolucija je postregla z novimi orožji, pomena katerih vojaški strategi niso pravilno razumeli. Tako so napadi na sovražnikove položaje leta 1914 še vedno potekali po vzorcu iz 19. stoletja, v zgoščenih vrstah. Z to taktiko ni bilo nič narobe, če ne bi bilo na bojišču novega orožja kot je mitraljez, ki je samo v nekaj sekundah izstrelil toliko krogel kot cel bataljon vojakov. Pri takem načinu napada so v nekaj minutah izginili celi bataljoni. V pomoč jim niso bile niti živobarvne uniforme, kakršne so na začetku vojne uporabljali Francozi. Nekoliko bolje so bili na vojno pripravljeni Nemci.

Izredno velik dejavnik v vojni je odigralo topništvo zato prvi svetovni vojni pravijo tudi bitka topov. Najboljše topove so imeli Nemci. Njihovi izredno gibljivo topništvo v katerem so prevladovale havbice 150-210mm so sejale strah in trepet med zavezniškimi vojskami, ki so premogle le havbice med 75mm in 105mm. Poleg tega so imeli Nemci še težke oblegovalne možnarje z katerimi so brez problemov razbijali Belgijske in Francoske trdnjave. Zaradi novega načina bojevanja so se začeli razvijati minometi. Ti so lahko mino izstrelili pod bolj strmim kotom tako da je ta v sovražnikov rov padla skoraj navpično in tam povzročila večjo škodo. Razvijale so se tudi novi topniški izstrelki.

Zaradi vseh teh novih orožij so se vojaki na bojišču morali zavarovati. Edina učinkovita rešitev je bila kopanje rovov. Tako je do leta 1914 fronta obtičala v jarkih od koder se ni več premaknila. Vojaki so bili v jarkih relativno varni pred sovražnimi izstrelki. Kljub temu so na obeh straneh fronte opazili, da narašča število poškodb glave zaradi šrapnelov. Rešitev je bila uvedba kovinske čelade. Leta 1915 so Francozi svoje enote prvič opremili s čeladami tipa adrian, tem so sledili Britanci in njeni zavezniki s čeladami v obliki ponve poimenovane brodie. Leta 1916 so čelade (Stahlhelm) začeli uporabljati tudi Nemci. Kako učinkovito zaščitno sredstvo je bilo to je moč opaziti še danes saj čelado uporabljajo skoraj vse svetovne vojske.

Ker se fronta, kljub temu da je padlo ogromno število mož, ni premaknila za več kot nekaj sto metrov. So Nemci začeli iskati nove načine bojevanja. Eden izmed teh je bilo kemično bojevanje, ki je doseglo le delne uspehe saj je imelo bolj psihološki učinek. Bilo pa je tako strahotno, da ga niso uporabili več v nobeni vojni. Plini, kot so klor, fosgen, različni kihavci in dražljivi so povzročili ogromno žrtev, ki pa so se z uvedbo plinske maske zelo zmanjšale. Medtem ko so Nemci probali fronto premakniti s plinskim napadom so Britanci izdelali oklepno vozilo, ki bi lahko brez problemo prečkalo sovražnikove jarke in žične ovire. Vozilo so poimenovali Tank. To sprva zelo nerodno in nezanesljivo vozilo bo v naslednjih desetletjih popolnoma spremenilo način bojevanja.

Za vojaške potrebe se je začelo razvijati tudi letalstvo. Sprva je to izvajalo le izvidniške akcije, kmalu po začetku vojne pa je prišlo tudi do prvih zračnih bojev in nastanka letalskih asov. Letala so v sovražnikovem zaledju izvajala tudi različne bombne napade, ki pa po večini niso bile uspešne saj so ta lahko nosila le omejeno količino bomb, bombe pa so bile odvržene po občutku pilota. Nekoliko bolj učinkoviti so bili Cepelini, ki so nosili večje tovore in so lahko ogrožali tudi London.

Na morju, ki so mu do začetka prve svetovne vojne kraljevale velike bojne ladje so se pojavile podmornice, ki so se izkazale kot zelo učinkovit bojni stroj pred katerim sovražnik nima nobenega protiorožja. Šele neomejena podmorniška vojna je zaveznike prisilila, da so začeli razvijati protipodmorniška orožja kot so bila globinske bombe, prisluškovalne naprave, sonarje, lovce na podmornice in konvoje.

Nova orožja so prišla tudi v pehoto. Proti koncu vojne so v enote začele prihajati lažji puškomitraljezi s katerim je lahko rokoval en sam vojak. Pojavile so se tudi ročne bombe in plamenometalci.

Posledice[uredi | uredi kodo]

28. junija 1919, natanko pet let po atentatu v Sarajevu, je bila v zrcalni dvorani v Versaillesu podpisana mirovna pogodba. Na grobovih 8 milijonov in 700 tisoč žrtev je zrastla tako imenovana nova Evropa. Vojna je odnesla štiri velika cesarstva, nemško in avstrijsko, ki sta izvali vojno, turško in rusko ter tako za vedno spremenila podobo Evrope. Iz carske Rusije je zrastla mogočna Sovjetska zveza, Avstro-Ogrska je razpadla na množico novih držav in se tako izognila kazni. Podobno se je zgodilo s Turčijo, ki je po vojni tako kot Rusija padla v državljansko vojno. Wilsonovo načelo samoodločbe je bilo le deloma uresničeno, pa še to večinoma po željah večjih držav, ki so narekovale Evropsko in Svetovno politiko. Nek poročevalec je pri podpisu mirovne pogodbe dal naslednjo izjavo; "po vojni smo si želeli nov in bolj pravičnejši svetovni red, dobili pa smo starega", kar je dalo slutiti, da se vojna še zdaleč ni končala. Evropo je pred novim viharjem čakalo dvajset let premirja.

Ravnotežje, ki se je vzpostavilo po vojni, je bilo na trhlih nogah. Nerešeni so ostali mejni, narodnostni in socialni problemi. V t.i. novi Evropi sta se pojavila dva izobčenca in poznejša največja sovražnika, Sovjetska zveza in Nemčija. Nemčija, ki je nedvoumno tudi povzročila veliko vojno, je iz nje izšla kot največja poraženka, zato je morala tudi prevzeti breme tega poraza. Z zmanjšanjem vojske na minimum, plačilom ogromne vojne odškodnine in izgubo ozemlja je bila docela ponižana pred nasprotniki. Poleg tega pa je država padla še v gospodarsko in politično krizo, kar je v dvajsetih in tridesetih letih na oblast pripeljalo Hitlerja ter njegovo nacionalsocialistično stranko, ki je želela poravnati zamere iz preteklosti. V drugi polovici tridesetih let je bilo le še vprašanje časa kdaj bo izbruhnila nova velika vojna.

Lahko bi rekli, da je bila najpomembnejša posledica prve svetovne vojne druga svetovna vojna, saj niso bila rešena vprašanja, ki so začela prvo.

Žrtve in škoda[uredi | uredi kodo]

Med vojno je bilo mobiliziranih 70 milijonov ljudi od 170 milijonov odrasle moške populacije. Na različnih bojiščih po vsem svetu je za zmeraj ostalo več kot 9.911.000 vojakov tem moramo prišteti še 7.750.000 za vedno pogrešanih in 21.219.500 fizično in psihično ranjenih. Zaradi specifičnega načina bojevanja, ki je zaznamovalo prvo svetovno vojno so bil upostošene cele pokrajine. Vojna se je odvijala ne ozemljih štirinajstih držav, oz. na približno 800.000 km2. Nevarne vojaški materiali so za več desetletij uničila rodovitno zemljo. Zaradi rušilnega topniškega obstreljevanja so bile izbrisane cele vasi. Gospodarska škoda na obeh straneh je bila ogromna. Izdatki držav za oboroževanje so presegali 208 milijard dolarjev. Čeprav so tej vojni previli zadnja viteška vojna se je dotaknila tudi civilistov. Na okupiranih ozemljih sta ena in druga stran izvajali različna nasilja nad civilnim prebivalstvo, bilo je veliko beguncev prišlo pa je tudi do genocida.

Antanta Populacija (miljoni) Vojaške smrti Civilne smrti(zaradi vojaškega delovanja) Civilne smrti(bolezni in lakota) Skupno število mrtvih Odstotek mrtvih v populaciji Ranjeni
Zastava Avstralije Avstralija b 4,5 61.966 61.966 1.38% 152.171
Zastava Kanade Kanada d 7,2 64.976 2.000 66.976 0.92% 149.732
Zastava Indije Indija g 315,1 74.187 74.187 0.02% 69.214
Zastava Nove Zelandije Nova Zelandija l 1,1 18.052 18.052 1.64% 41.317
Zastava Nove Fundlandije Nova Fundlandija m 0,2 (1.204), included with U.K. 0.6% 2.314
Zastava Južne Afrike JAR r 6,0 9.477 9.477 0.16% 12.029
Flag of the United Kingdom Velika Britanija s 45,4 886.939 2.000 107.000 995.939 2.19% 1.663.435
Celoten britanski imperij skupaj - 1.115.597 4.000 107.000 1.226.597 - 2.090.212
Zastava Belgije Belgija c 7,4 58.637 7.000 55.000 120.637 1.63% 44.686
Zastava Francije e 39,6 1,397.800 40.000 260.000 1.697.800 4.29% 4.266.000
Zastava Grčije Grčija f 4,8 26.000 150.000 176.000 3.67% 21.000
Zastava Italije Italija h 35,6 651.000 4.000 585.000 1.240.000 3.48% 953.886
Zastava Japonske Japonska i 53,6 415 415 0% 907
Zastava Luksemburga Luksemburg j 0,3 See footnote
Zastava Črne gore Črna gora k 0,5 3.000 3.000 0.6% 10.000
Zastava Portugalske Portugalska n 6,0 7.222 82.000 89.222 1.49% 13.751
Zastava Romunije Romunija o 7,5 250.000 120.000 330.000 680.000 9.07% 120.000
Zastava Rusije Rusko cesarstvo p 175,1 1.811.000 500.000 1.000.000 3.311.000 1.89% 4.950.000
Zastava Srbije Kraljevina Srbija q 4,5 275.000 150,.000 300.000 725.000 16.11% 133.148
Flag of the United States ZDA t 92,0 116.708 757 117.465 0.13% 205.690
Antanta skupaj 806,0 5.712.379 821.757 2.853.000 9.387.136 1.19% 12.809.280
Centralne sile Populacija (milijoni) Vojaške smrti Civilne smrti(zaradi vojaškega delovanja) Civilne smrti(zaradi bolezni in lakote) Skupno število mrtvih Odstotek mrtvih v populaciji Ranjeni
Zastava Avstro-Ogrske Avstro-Ogrska u 51,4 1.100.000 120.000 347.000 1.567.000 3.05% 3.620.000
Zastava Bolgarije Bolgarija v 5,5 87.500 100.000 187.500 3.41% 152.390
Zastava Nemškega cesarstva Nemško Cesarstvo w 64,9 2.050.897 1.000 425.000 2.476.897 3.82% 4.247.143
Osmanska zastava Otomansko cesarstvo x 21,3 771.844 2.150.000 2.921.844 13.72% 400.000
Centralne sile skupaj 143,1 4.010.241 121.000 3.022.000 7.153.241 5% 8.419.533
Nevtralne države
Zastava Danske Danska y 2,7 722 722 0.03% _
Zastava Norveške Norveška z 2,4 1.892 1.892 0.08% _
Zastava Švedske Švedska z 5,6 877 877 0.02% _
Vsi skupaj 960,0 9.722.620 946.248 5.875.000 16.543.868 1.75% 21.228.813

Reference in viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Evans, D. (2004). Teach yourself, the First World War. Hodder Arnold, str. 188.
  • Stoletje svetovnih vojn (Cankarjeva založba, Ljublajna, 1981)
  • Prva svetovna vojna (DZS, Ljubljana, 1996)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]