Vladimir Iljič Uljanov

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Vladimir Iljič Uljanov »Lenin«
Lenin CL Colour.jpg

Mandat:
8. november 191721. januar 1924
Predhodnik: Aleksander Fjodorovič Kerenski
Naslednik: Aleksej Ivanovič Rikov

Rojstvo: 22. april 1870
Simbirsk, Rusija
Smrt: 21. januar 21 1924
Moskva, ZSSR
Politična stranka: Boljševiška partija
Poklic: politik, revolucinoar
Narodnost: Rus

Vládimir Iljíč Uljánov-Lénin (rusko Владимир Ильич Ульянов - Ленин), ruski revolucionar, vodja boljševikov, prvi premier Sovjetske zveze, utemeljitelj leninizma, * 22. april (10. april, ruski koledar) 1870, Simbirsk, Rusija, † 21. januar 1924, Gorki pri Moskvi, Sovjetska zveza.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Vladimir Iljič Uljanov, ki se je od leta 1901 imenoval Lenin, se je rodil 22. aprila 1870 v Simbirsku ob Volgi. Odraščal je v konservativno-liberalni družini. Njegov oče je bil zaradi zaslug za izboljšavo v šolstvu povzdignjen v pripadnika nižjega plemstva. Dogodek, ki je zaznamoval Leninovo življenje je bila usmrtitev njegovega brata Aleksandra leta 1887, ki je sodeloval pri pripravah na atentat na carja Aleksandra III (1845-1894).Takrat se je prvič srečal z revolucionarnimi gibanji v Rusiji. Lenin je študiral pravo na Univerzi v Kazanu, a ker se je zapletel v revolucionarno delo, je izgubil pravice rednega študenta. Leta 1891 je kot zunanji študent vendarle opravil zaključni izpit na Univerzi v Sankt Peterburgu. Tam leta 1893 začel delati kot odvetnik. Navezal je številne stike z revolucionarnimi krogi ln leta 1895 v Sankt Peterburgu ustanovil Bojno zvezo za osvoboditev delavskega razreda. Dve leti pozneje so ga zaradi prevratniške agitacije med delavci aretirali in ga za tri leta pregnali v Sibirijo. Življenje v sibirskem kraju Šušensko blizu izvira Jeniseja, zanj ni bilo pretežko. Leta 1898 se je poročil z Nadeždo Krupsko in leta pregnanstva izkoristil za intenziven študij Marksistične in sodobne ekonomske literature. Plod tega dela je bila knjiga Razvoj kapitalizma v Rusiji, ki je izšla leta 1898.

Razcep socialdemokratov[uredi | uredi kodo]

Leta 1900 se je vrnil iz pregnanstva in zapustil Rusijo. Do 1905 je med prvo emigracijo živel v Londonu, Munchnu in Ženevi. S somišljeniki je ustanovil »osrednje glasilo Ruske socialdemokratske delavske stranke«, časopis Iskra, ki je bil namenjen Rusiji, tiskali pa so ga v Leipzigu. Prva številka je izšla decembra 1900. V njem in v znanem spisu Kaj storiti?. Marca 1902 je zasnoval načrt revolucionarne partije, katere cilj je bil ustvariti socialistično državno in družbeno ureditev. Poleti 1903 se je udeležil II. kongresa ruskih socialdemokratov, ki je najprej zasedal v Bruslju, nato pa v Londonu. Na njem mu je uspelo proti modelu množične panike uveljaviti zamisel o kadrovski partiji, s tem pa je sprožil tudi razcep ruskih socialnih demokratov na boljševike pod njegovim vodstvom in menjševike. Vendar pa kljub nazivu svojega krila za seboj v resnici ni imel večine. Januarja 1912 Je bila v Pragi pod Leninovim vodstvom konferenca boljševikov, na kateri so dokončno potrdili razcep ruske socialne demokracije. Boljševiki so se organizirali v samostojno stranko. Lenin je od maja 1912 iz Krakova vodil izdajanje partijskega glasila Pravda. Po izbruhu 1. svetovne vojne je Avstro-Ogrska policija Lenina aretirala zaradi suma vohunstva, a že po 12 dneh so ga izpustili kar je bila posledica vpliva avstrijskih socialdemokratov. Lenin je odpotoval v Švico, kjer je najprej živel v Bernu, potem pa v Zürichu. Julija 1917 je objavil svoje naj pomembnejše teoretično delo Imperializem in najvišja razvojna stopnja kapitalizma.

Gesla[uredi | uredi kodo]

Vso oblast sovjetom, mir za vsako ceno, vso zemljo kmetom.

Zaradi tega se je njegova podpora iz strani delavstva še bolj povečala.Tako se je jasno postavil po robu začasni vladi, ki je želela nadaljevati vojno proti centralnim silam. Vse več ljudi je v naslednjih tednih podprlo zlasti njegovi zahtevi, da je treba končati vojno in izpeljati celovito zemljiško reformo v prid kmetom. Toda vodilni boljševiki spomladi 1917 še niso sprejeli Leninove teze, da mora meščanski februarski revoluciji slediti socialistična revolucija. Neuspešna ruska ofenziva pod vodstvom generala Alekseja Aleksejeviča Brusilova 1853-1926) na jugozahodni fronti je boljševike spodbudila, da so julija poskušali z udarom zrušiti vlado Aleksandra Kerenskega (1881-1970), toda vladi zveste sile so poskus hitro zatrle. Lenin se je v začetku septembra aretaciji izognil s pobegom na Finsko.

Napad na zimski dvorec[uredi | uredi kodo]

Vendar je oblast vlade Kerenskega poleti 1917 vse bolj slabela, boljševikom pa je, nasprotno, uspelo okrepiti vpliv v petrograjskem in moskovskem sovjetu. 25. septembra 1917 je bil za predsednika petrograjskega sovjeta izvoljen Lev Davidovič Trocki (1879-1940). Boljševiki so 10. oktobra dosegli večino v petrograjskem in moskovskem sovjetu in Lenin je njihove vodilne može na tajni seji uspel prepričati, da so sprejeli sklep o oboroženi vstaji. 20. oktobra se je vrnil v Petrograd in odšel v dvorec Smolni, kjer je bil glavni sedež boljševikov, da bi sodeloval pri vodstvu vstaje. Konkretne operacije je vodil Trocki. Če je bil padec carjeve oblasti februarja 1917 revolucija, lahko rečemo, da so boljševiki novembra (oktobra) 1917 oblast prevzeli z državnim udarom slovitega napada na Zimski dvorec 6 in 7. novembra 1917 (po julijanskem koledarju, ki je v Rusiji veljal do leta 1918, je bil to 24. oz. 25. oktober), ki je v legendi o oktobrski revoluciji, pozneje igral veliko vlogo, v resnici sploh ni bilo. Znani filmski posnetki napada izvirajo iz pozneje posnetega in zaigranega ruskega filma. Zasedba ogromnega carjevega dvorca v Petrogradu, v katerem je bil sedež vlade Kerenskega, in aretacija ministrov sta potekali povsem nespektakularno. Trocki, ki je bil pravi vojaški voditelj boljševiškega prevrata, je ruskim državljanom 7. novembra 1917 zjutraj oznanil, da je začasna vlada odstavljena in da so oblast prevzeli boljševiki. Naslednji dan, 8. novembra (26, oktobra), so udeleženci Il. kongresa sovjetov Lenina izvolili za predsednika Sveta ljudskih komisarjev, torej za predsednika vlade. Toda odpor proti boljševiškemu državnemu udaru je spodbudil državljansko vojno, ki je do leta 1921 zahtevala šest milijonov žrtev. Lenin se je zavedal, da imajo njegov radikalni načni o preobrazbi Rusije veliko nasprotnikov, in bil je prepričan, da jih lahko uresniči le s silo. Zato je bil brez pomisleka pripravljen svoje nasprotnike tudi fizično uničiti s tem se je kot sredstvo vladanja v dnevni politiki uveljavil teror. Takoj po 9 novembru so omejili svobodo »prourevolucionarnega tiska«. Leninova odloka O miru in O zemljiški posesti naj bl uresničila glavne zahteve večine prebivalstva Poleg tega je 20. decembra ustanovil Izredno komisijo za boj s protirevolucijo in sabotažami, imenovano Čeka. Njeno vodstvo je prevzel Feliks Edmundovič Dzeržinski. Bila je orodje oblasti, ki ga je Lenin neizprosno uporabljal proti nasprotnikom njegove politike. Kljub močnim odporom je dosegel, da so 3. marca 1918 Brest-Litovski Rusi sklenili ločen mir z Nemci. Rusija je z mirovnim sporazumom izgubila več kot četrtino prebivalstva in obdelovalne površine, poleg tega pa še veliko tekstilne in železarske industrije ter več rudnikov. Toda Leninovi boljševiki so z izstopom iz vojne ustvarili možnosti za utrditev oblasti in za vojaške uspehe proti »belim« nasprotnikom revolucije v državljanski vojni. Za zmago v državljanski vojni je bil najbolj zaslužen Trocki, ki je Rdečo armado razvil v močno vojaško silo.

Oblast v Kremlju[uredi | uredi kodo]

Lenin je marca 1918 zaradi prodiranja nemških sil na baltskem območju in nevarnosti »belih« vojaških oddelkov prestavil sedež vlade iz Petrograda v Moskvo, staro rusko prestolnico. Po kratkem bivanju v nekem hotelu se je vselil v stanovanje v Kremlju, ki je tako postal središče sovjetske oblasti in je še danes središče ruske politike. Lenin je marca 1919 tam ustanovil Komunistično internacionalo. Takrat je še vedno upal, da bo nemška revolucija novembra 1918 postala izhodišče za veliko svetovno revolucijo. Njegova politika od leta 1917 je privedla do diktature boljševikov. Novi oblastniki so vse drugačne predstave in začetke demokratičnega razvoja nemudoma zatrli. Lenin je marca 1921 s skrajno ostrino zadušil upor mornarjev iz Kronstata; več tisoč so jih ustrelili kot protirevolucionarje. Posledica te nasilne politike je bil med drugim občuten padec industrijske in kmetijske proizvodnje. Lenin je marca 1921 na 10. kongresu ruske komunistične partije poskušal ta grozeči razvoj zaustaviti z odpravo vojaškega komunizma in s programom nove ekonomske politike. Kmetom, trgovcem in malim obrtnikom so dali več svobode in jih skušali gospodarsko spodbuditi, a ti ukrepi niso mogli preprečiti lakote, ki je zahtevala več milijonov žrtev. Šele leta 1926 so pridelki obdelanih površin in stalež živine dosegli raven iz leta 1914.

Zadnji dnevi[uredi | uredi kodo]

Marca 1922 se Je Lenin zadnjič udeležil kongresa ruske partije. Njegovo zdravje se je potem hitro poslabšalo. Maja 1922 ga je prvič zadela kap in ga izključila iz političnega življenja. 20 novembra 1922 je imel zadnji javni govor pred člani moskovskega sovjeta, 16. decembra pa ga je kap zadela še drugič. Konec decembra je narekoval pismo partiji, kar je bila pravzaprav njegova politična oporoka. 4. januarja 1923 je sestavil še dodatek, v katerem je zahteval, da Stalina, ki je bil takrat generalni sekretar CK partije, odstavijo. To se ni zgodilo, ker je 9. marca 1923 Lenin še tretjič doživel kap in odtlej je bil le še nebogljen bolnik. Umrl je 2l. januarja 1924. Šest dni pozneje so ga, v nasprotju z njegovo željo, pokopali v posebej zgrajenem in takrat še lesenem začasnem mavzoleju na moskovskem Rdečem trgu. Njegovo truplo so balzamirali in je v Kremlju še vedno javno postavljeno na ogled. Stari Sankt Peterbug, ki se Je od 1914 do 1924 imenoval Petrogradec, so preimenovali v Leningrad.

Citati o njem[uredi | uredi kodo]

Ameriški novinar Reed, ki je bil navzoč na kongresu sovjetov 8. novembra 1917, ga je takole opisal, ko je stopal na oder: »Majhna, čokata postava z veliko glavo nizko na ramenih, ki je bila drzna in je imela izbočeno čelo. Majhne oči, top nos, velika, velikodušna usta in močna brada, ki je bila zdaj gladko obrita, a ji je že pričela poganjati dobro znana bradica, kakršno je nosil prej in jo je nosil tudi v prihodnje. Oblečen v oguljeno obleko, s hlačami, ki so bile zanj veliko predolge. Prav nič ni učinkoval kot malik množice. Nenavaden ljudski voditelj - voditelj zgolj po zaslugi svojega razuma; brezbarven, brez humorja, brezkompromisen in odmaknjen, brez slikovitih posebnosti - toda z zmožnostjo razložiti globoke ideje s preprostimi izrazi, analizirati konkreten položaj. Z ostroumnostjo se je družila v njem silna umstvena drznost.« [1]

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Nehru , Džavaharlal (1959): Utrinki iz svetovne zgodovine - 2. del, Mladinska knjiga, Ljubljana, str. 172 - 173

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]