Volga

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Koordinati: 45°50′N 47°58′E / 45.833°N 47.967°E / 45.833; 47.967
Volga (Волга)
Volga pri Uljanovsku
Država Rusija
Pritoki
 - levi Kama
 - desni Oka
Mesta Astrahan, Volgograd, Saratov, Samara, Kazan, Uljanovsk, Nižni Novgorod, Jaroslavelj, Tver
Izvir
 - Nahajališče Valdajsko hribovje, Tverska oblast
 - Nadmorska višina 225 m
 - Koordinate 57°9′N 32°36′E / 57.150°N 32.600°E / 57.150; 32.600
Ustje Kaspijsko jezero
 - nadmorska višina -28 m
 - koordinate 45°50′N 47°58′E / 45.833°N 47.967°E / 45.833; 47.967
Dolžina 3.692 km (2.294 mi)
Porečje 1.380.000 km2
Pretok za Astrahan
 - povprečje 8.060 m3/s (284.636 cu ft/s)
Zemljevid porečja


Volga (rusko Во́лга) je reka, ki teče po zahodni Rusiji od izvira v Valdajskem hribovju (Tverska oblast) do izliva v Kaspijsko jezero. S skupno dolžino 3690 km je najdaljša reka v Rusiji in celotni Evropi, prav tako je največja po pretoku in velikosti porečja.

Za Ruse ima velik simbolni pomen kot zibelka ruske kulture, pravijo ji »Mati Volga«. V njenem porečju, ki obsega približno dve petini evropskega dela Rusije, živi skoraj polovica vseh prebivalcev Ruske republike. V času Sovjetske zveze je bil tok reguliran s serijo ogromnih jezov in prekopov, ki so omejili redno poplavljanje in omogočili izkoriščanje za pridobivanje električne energije ter transport.[1]

Tok in pritoki[uredi | uredi kodo]

Tok Volge delimo na tri dele: zgornji, srednji in spodnji. Izvira v Valdajskem hribovju na nadmorski višini 226 m in teče v zgornjem toku proti vzhodu mimo mest Ržev, Tver, Jaroslavelj ter Nižni Novgorod, kjer se njen tok zelo razširi. Pri Kazanu se obrne desno in teče v srednjem toku proti jugu/jugozahodu. Tu se ob desnem (zahodnem) bregu razprostira hribovje, ob levem pa prostrane stepe. Smer zmoti Žigulsko gorovje, ki ga Volga obide z ogromnim okljukom proti vzhodu, na najvzhodnejšem delu katerega stoji mesto Samara. Potem teče v prvotni smeri mimo Saratova do Volgograda, kjer se približa toku reke Don in napravi oster ovinek stran od nje proti vzhodu. V tem, spodnjem toku, teče skoraj 500 km po Kaspijski depresiji pod nivojem morske gladine do izliva v Kaspijsko jezero naprej od mesta Astrahan.[1][2]

Njen tok zaznamuje tudi serija jezov, zgrajenih v času Sovjetske zveze, ki so spremenili velik del toka v serijo ogromnih akumulacijskih jezer.[1] To so:

Najpomembnejši pritoki Volge so Oka, Sura, Vetluga, Kama in Samara. V času Sovjetske zveze je bilo zgrajenih tudi več prekopov, ki reko povezujejo z drugimi povodji. Najobsežnejša je serija prekopov med Ribinskim jezerom in Sankt Peterburgom na severozahodu, ki predstavlja povezavo z Baltskim ter Belim morjem. Pomembna sta tudi Prekop Volga–Don na jugu in Moskovski prekop, ki povezuje reko Moskvo z zgornjim tokom Volge pri Dubni. Moskva, ob kateri stoji istoimenska ruska prestolnica, je sicer pritok Oke, ki se izliva v Volgo pri Nižnem Novgorodu, tako da ima mesto dve povezavi z Volgo.[1][2] Prav na račun povezav prek Volge in omrežja kanalov je dobilo mesto Moskva vzdevek »Pristanišče peih morij« (Kaspijskega, Baltskega, Belega, Azovskega in Črnega).[3]

Hidrologija[uredi | uredi kodo]

Zamrznjena Volga pozimi, v zgornjem toku pri mestu Tver

V grobem ima Volga pretok okrog 290 km³ na leto. Podnebni dejavniki – predvsem padavine in izhlapevanje – imajo največji vpliv na njen rečni režim.[4] Načeloma je tok miren, z viškom maja in junija, ko lahko reka poplavlja, in obdobjem nizkega vodostaja pozno poleti.[2] Tri mesece na leto je po skoraj vsej dolžini zamrznjena.[5]

Zaradi nesinhronega nihanja obeh glavnih dejavnikov prihaja do večletnih ciklov pretoka, kjer se lahko minimumi in maksimumi razlikujejo za več kot dvakrat. Od konca 19. stoletja, ko so znani podatki o pretoku, je prihajalo tudi do dolgoročnejših sprememb, predvsem je očiten drastičen upad pretoka v petdesetletnem obdobju med leti 1927 in 1977, ki je povzročil katastrofično znižanje vodostaja Kaspijskega jezera. Od takrat do danes se pretok dokaj hitro viša.[4][6]

Kljub intenzivnemu izkoriščanju za potrebe kmetijstva in industrije v času vrhunca Sovjetske zveze konec 1980. let je bil pretok Volge zmanjšan zgolj za okoli desetino, kar se od razpada velesile samo še zmanjšuje.[4]

Tudi njena delta je obsežna, ena od desetih največjih delt na svetu. Volga je največja reka, ki se izliva v zaprt vodni bazen namesto v svetovni ocean in prispeva približno 80 % pritoka Kaspijskega jezera. Vodostaj le-tega je posledično odvisen predvsem od pretoka Volge. Trenutno je več kot 26 m pod nivojem morske gladine. Delta pokriva površino približno 20.000 km² in je zelo položna, kar se nadaljuje tudi dlje od obale. Na meji med delto Volge in vodami Kaspijskega jezera je razlika v slanosti samo okrog 3 in bibavica je zanemarljiva. Zaradi položnosti in nihanja vodostaja Kaspijskega jezera se je položaj delte skozi zgodovino premikal za več kot 700 km.[6]

Naselja[uredi | uredi kodo]

V porečju Volge stoji 11 od 20 največjih ruskih mest, vključno s prestolnico Moskvo, ki stoji ob enem od njenih pritokov.

Pomembnejša naselja ob sami reki so Volgograd, Nižni Novgorod, Saratov, Kazan, Toljati in Samara.

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 1,3 Micklin, Philip P. "Volga River". Britannica Online. Pridobljeno dne 8.5.2015. 
  2. ^ 2,0 2,1 2,2 "Volga: Course and Navigation". The Columbia Electronic Encyclopedia (6. izd.). Columbia University Press. 2012. 
  3. ^ Blinnikov, Mikhail S. (2011). Geography of Russia and Its Neighbors. Guilford Press. str. 327. ISBN 9781606239216. 
  4. ^ 4,0 4,1 4,2 Ismaiylov G.Kh. & Fedorov, V.M. (2001). "Analysis of Long-Term Variations in the Volga Annual Runoff". Water Resources 28 (5): 469–476. 
  5. ^ "Volga River Basin". WATCH Water and Global Change. Centre for Ecology & Hydrology. Pridobljeno dne 10.5.2015. 
  6. ^ 6,0 6,1 Kroonenberg, S.B.; Rusakov, G.V.; Svitoch, A.A. (1997). "The wandering of the Volga delta: a response to rapid Caspian sea-level change". Sedimentary Geology 107: 189–209. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]