Reka

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Réka je velik naravni vodni tok. Po navadi vodni slap odvaja del padavinske vode in najde svojo pot z reko ali z vodotokom do oceana ali do velike stoječe vodne površine, kot sta morje ali jezero. Reke so sestavljene iz nekaterih osnovnih delov. Njen tok razdelimo na tri predele, izvir in gornji tok tvorita začetni del reke, ki postane glavni, spodnji ali dolnji tok. Reka teži k uravnoteženemu podolžnemu preseku in vzpostavitvi ravnovesja med erozijo in odlaganjem. V zgornjem toku prevladuje erozija. Manjši potoki se združujejo v močnejše tokove, ki odnašajo vedno več gradiva in v dolgih obdobjih izoblikujejo široke doline. V nižjih delih toka se strmec zmanjša in kamninski drobir se začne usedati.

Tista reka, ki doseže morje ali jezero je glavna reka, manjši vodotoki, tekoči po ozemlju, ki ga odmakajo in se združijo z reko, so pritoki. Vodni tok je navadno zaprt v strugo s koritom med brežinama. Voda poskuša po najkrajši poti doseči erozijsko bazo in pri tem vrezuje struge, erodira površje ter prenaša in odlaga kamninski drobir. Od količine vode in stalnosti tokov sta odvisni oblika rečne struge in način usedanja kamninskega drobirja.

Najnižji konec reke je njeno ustje. Glavna reka s svojimi pritoki tvori rečje ali rečni sistem. Ozemlju, s katerega odteka voda v glavno reko, rečemo porečje ali hidrografski bazen. V Sloveniji so štiri porečja: soško, največje savsko, dravsko in mursko. Del zemeljskega površja, ki ga odmaka več rečij, je povodje. Porečja in povodja so med seboj ločena z razvodji. Črta, ki razmejuje dve porečji ali razvodji je razvodnica. Glavna razvodnica loči rečja, ki se odmakajo v različne oceane.

Reke so najpomembnejši dejavnik oblikovanja zemeljskega površja, poleg tega pa imajo izjemen pomen za človeštvo, saj neposredno vplivajo na nastajanje mest, kmetijstvo, proizvodnjo električne energije in promet.

Reke v Sloveniji[uredi | uredi kodo]

Po Sloveniji teče 59 rek, njihova skupna dolžina pa je približno 2.500 km. Območje Slovenije se deli dve vodni območji:[1]

  • vodno območje Donave, prekriva 81 % ozemlja Slovenije (16.423 km2), zajema porečja Mure, Drave, Save;
  • vodno območje Jadranskega morja, prekriva 19 % ozemlja Slovenije (3.851 km2), zajema povodje Soče in povodje jadranskih rek.

Najdaljša slovenska reka je Sava, ki meri od izvirov Save Dolinke v Zelencih do meje s Hrvaško 221 km. Sledijo ji Drava s 142 km, Kolpa s 118 km in Mura s 95 km. Posebnost Kolpe je, da je skoraj pol dolžine te reke meja med Slovenijo in Hrvaško. Največje padavinsko zaledje v Sloveniji ima reka Sava, reka Drava pa je zaradi svojega pretoka najbolj vodnata reka v Sloveniji; na določenih mestih je njen povprečni pretok čez 320 m3/s.[1]

Rečni relief[uredi | uredi kodo]

Reke (na sliki Soča) s svojim delovanjem ustvarjajo značilen relief dolin in slemen

Rečni relief je posledica delovanja rečnih tokov in je najznačilnejša podoba kopnega površja Zemlje. Takšno površje je sestavljeno iz več porečij, ta pa iz dolin in slemen. Pri tem so pomembna tudi pobočja kot elementi dolin zaradi omogočanja denudacije in erozije, rečni tokovi pa zaradi odnašanja nanešenega materiala. Voda v rečnem toku namreč premore od svoje hitrosti in količine odvisno kinetično energijo, ki je največja v sredini toka tik pod njegovo površino (prikaz te hitrosti je mogoč z izotahami). Hitrost tokov se navadno giblje med 1 m/s v nižinskih rekah oziroma delih rek ter 6 m/s v gorskih. S hitrostjo je povezan tip preoblikovalnih procesov, tako je v zgornjem toku najčešče zaznati erozijo, v spodnjem akumulacijo in v srednjem mešanico obeh. Postopek oblikovanja reliefa slemen in dolin je v teoriji erozijskega cikla opisal ameriški geomorfolog William M. Davis, a je bila ta nekoč široko priznana teorija kasneje močno dopolnjena zlasti z vidika števila dejavnikov preoblikovanja površja.

Erozija[uredi | uredi kodo]

Rečna erozija, ki je razdeljena na globinsko in bočno, je močna pri velikem strmcu in z njim povezani hitrosti vode, saj se kinetična energija toka sprva troši za prenos samega toka, presežek se vloži v prenos prostih (akumuliranih) delcev in šele po premiku vseh slednjih pride do uporabe energije za erodiranje. Zato je zadnje značilno zlasti za zgornji tok reke, dolžina tega pa se skladno s starostjo rečnega toka manjša zaradi napredovanja erodiranja pobočij dolin. Reka na ta način dosega erozijsko terminanto oziroma naklon strmca, ki ne dopušča ne erodiranja ne akumuliranja. Erozijska terminanta v praksi ni mogoča in se ji najstarejše reke sveta le približujejo, saj sta razgibanost reliefa in z njo strmec odvisna od mnogih preoblikovalnih dejavnikov. Tako se za primer ob premiku morske gladine (erozijska baza reke) zaradi tektonskih dvigov prične ponovno uravnoteževanje strmca in zato zadenjska (tudi regresivna) erozija, ki preoblikuje rečno strugo od ustja navzgor proti povirju.

Slapovi (na sliki Viktorijini slapovi) nastajajo na še ne erozijsko uravnanih strukturnih stropnjah

Ker sta erozija in denudacija najmočnejši v zgornjem toku, lahko reka prebije razvodni hrbet ter preusmeri vodo sosednjega povirja v svoj tok (obglavljenje reke). Zaradi vodnih vrtincev in različno odpornih kamnin v dnu struge na območju erodiranja nastajajo do 2 metra globoki erozijski lonci oziroma draslje, pod slapovi in na rečnih zavojih pa tolmuni. Slapovi in brzice se pojavljajo na tektonskih stopnjah in so značilni za mlade rečne profile, kjer erozija še ni občutneje uravnotežila površinskih razlik vzdolž struge. Posebna oblika so nestabilni slapovi v lehnjaku, ki se tvorijo kot posledica izločanja sige. Osamelci v rekah so gmote bolj odpornih kamnin v strugi.

Reka ob zmanjšanju strmca preide v svoj srednji oziroma spodnji tok, kjer je rečna dolina širša. Tako pride do prostora za vijuganje in reka z bočno erozijo ustvarja meandre ter akumulacijske nasipe na notranjih delih zavojev ter globlje erodirane predele na zunanjih straneh.

Posebna oblika erodirajočega delovanja vodnih tokov se izraža v poldnevniško potekajočih rekah zaradi učinka Coriolisove sile. Prihaja do bolj razjedenih vzhodnih bregov pri v smeri severa tekočih rekah in razjedenih zahodnih bregov pri na jug potujočih rekah, kar je zlasti opazno ob velikih tokovih Rusije, kakršen je Volga.

Transport[uredi | uredi kodo]

Prah, pesek in drobir ter raztopljeni apnenec, ki se v rečni strugi znajdejo zaradi rečne erozije in denudacije, tok prenaša po strugi navzdol. Zaradi brušenja (to brušenje predstavlja tudi povečano erodiranje rečne struge) nastajajo zaobljeni delci, imenovani rečni prod.

Odlaganje (akumulacija)[uredi | uredi kodo]

Odlaganje materiala poteka na področjih padca hitrosti toka, kar največkrat pomeni prehod v srednji ali spodnji tok, oziroma prehod iz hribovitega v bolj uravnan svet. Takšna povezava z akumulacijo pa ni obvezna, tako zaradi novega uravnoteževanja reka prične erodirati vzdolž celotnega toka ob tektonskem dvigovanju podlage (npr. Sava v Posavskem hribovju in Donava v Đerdapu) ter nasipavati material od primeru tektonskega ugrezanja. Ravno tako prihaja do periodičnega akumuliranja v zgornjem toku (nizek vodni stolpec) in erodiranja v spodnjem (visok vodni stolpec). Reke s seboj nosijo velike količine materiala: Sava Dolinka mimo Jesenic potuje s 160.000 m³ proda letno in Mississippi ob New Orleansu s skoraj 1,5 milijona ton dnevno.

Tudi majhni vodotoki izražajo veliko moč erodiranja na zunanjih straneh meandrov

Najjasnejša posledica rečne akumulacije so ravna dna dolin - tako prihaja do nastanka obsežnih prodišč (Furlanija). Zaradi odlaganja na dnu struge se oblikujejo podolgovati rečni otoki, odlaganje materiala neposredno ob prehodu iz hribovitega v nižji svet pa botruje stvaritvi vršajev oziroma pahljačastih nanosov materiala ob strugi. Še ena izmed posledic odlaganja so izgonske struge, katerih dno in bregovi so dvignjeni nad okolico (Pad); takšen svet je primeren za gradnjo namakalnih sistemov, a tudi pod vplivom pogostih poplav. Odlaganje materiala ob rečnih izlivih v morja povzroča rečne delte, ki se širijo v okolico po delti premikajoče se struge ter tudi v morje in so podlaga za nastanek obsežnih močvirij (Soča in Nil). Tudi ob izlivih rek v jezera nastajajo jezerske rečne delte (Savica pri Bohinjskem jezeru in Selenga pri Bajkalskem jezeru).

Rečne terase so rezultat menjavanja bočne erozije in akumulacije ter globinske erozije. Ob spremembi množine vode v strugi (primer je konec ledene dobe s taljenjem ledenikov in povečano količino tekoče vode) ali višine erozijske baze (morska gladina) reka materiala ne odlaga več, pač pa zaradi povečane hitrosti (kinetične energije) prične erodirati svojo naplavno ravnico in v njej oblikovati novo strugo. Ker obdobje povečane kinetične energije vodotoka navadno ne traja dolgo, ta ne erodira svoje celotne naplavine, zato ob robovih ostanejo rečne terase. Postopek se lahko ponovi večkrat in tako tudi pride do oblikovanja večetažnega sistema rečnih teras.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Žitnik M., Čuček S., Pograjc M. Voda - od izvira do izpusta. El. knjiga. - Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije, 2013: http://www.stat.si/doc/pub/vodaodizviradoizpusta.pdf.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]