Nil

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Nil
Nil - Reka Nil v Egiptu
Reka Nil v Egiptu
Izvir Afrika
Izliv Sredozemsko morje
Države porečja Sudan, Burundi, Ruanda, DR Kongo, Tanzanija, Kenija, Uganda, Etiopija, Egipt
Dolžina 6.650–6.695 km
Nadmorska višina izvira 1134 m
Povprečni pretok 2830 m³/s
Površina porečja 3.400.000 km²


Níl (arabsko النيل, prečrkovano an-nīl, staroegipčansko iteru, koptsko piaro ali fiaro) je reka v Severni Afriki in velja za najdaljšo reko na Zemlji,[1], čeprav novejše meritve nakazujejo, da je Amazonka za cca. 100 km daljša od Nila.[2]

Nil teče v glavnem v smeri severa skozi Sudan in Egipt, pri Kartumu se Modri Nil, ki priteče iz Etiopije spoji z Belim Nilom in se izliva v Sredozemsko morje v široki delti na severu Egipta. Dolžina Nila znaša 4.715 km, celotno Nilovo rečje (tok Nil-Kagera-Ruvuvu-Ruvusu-Luvironza) pa znaša 6.650 km oziroma po novejših meritvah 6.695 km[3]); izvir je v Ruandi, ki teče skozi Tanzanijo in Ugando do Sudana.

Beli Nil izhaja iz Viktorijinega jezera v Ugandi. Zatem se kot Viktorijin Nil usmeri v jezero Kjoga (Kyoga) in kot Albertov Nil v Albertovo jezero in kot Gorski Nil nadaljuje proti ogromnim močvirjem As Sudd v južnem Sudanu, kjer izgubi zaradi izhlapevanja velike količine vode in od koder priteče kot mirna reka z majhnimi spremembami prostornine skozi leto. Modri Nil izhaja iz jezera Tana v Etiopskem višavju. To je največji vodni vir na Zemlji. Tok Modrega Nila proti severozahodu je sorazmerno kratek in strm ter ima visoke poletne vode, ki jih povzroča monsun v gorah. Pod Kartumom pride ta visoka voda do izraza.

Feluka na Nilu

Nil (v starodavnem egipčanskem jeziku imenovan iteru) je bil v spodnjem toku večtisočletno središče egipčanske civilizacije. Od tu izhajajo najstarejša poročila o poplavah kakšne reke. Večina starodavnega prebivalstva in mest je bilo v Nilovi dolini. Reka še vedno vzdržuje večino prebivalstva v Egiptu, ki drugače živi med negostoljubnimi predeli Saharske puščave. Reka vsako pomlad poplavlja in odlaga rodovitno zemljo na polja. Rečni tok na več mestih zmotijo katarakti, ki so odseki hitreje tekoče vode z manjšimi otoki, plitve vode in skalami, ki preprečujejo rečno plovbo. Prvi katarakt, najbližji ustju reke, je pri Asuanu v severni smeri Asuanskih jezov. Severno od Asuana je Nil turistična pot z ladjami za križarjenje in felukami, tradicionalnimi sredozemskimi lesenimi dvojambornimi tovornimi jadrnicami.

Čeprav večina Egipčanov še vedno živi v Nilovi dolini, je izgradnja Ausanskega visokega jezu, dokončana leta 1970 za pridobivanje električne energije, onemogočila pomladanske poplave in obnavljanje rodovitne zemlje. Prej je bilo egipčansko kmetijstvo odvisno od tega letnega poplavljanja polj. Vode so za seboj pustile mulj in raztopljene minerale. Med Kartumom in Asuanom teče reka prek šestih kataraktov, skozi ozko dolino, obdano s puščavo. Asuanski jez sedaj zajezuje veliko Naserjevo jezero, ki se širi proti jugu do drugega katarakta. Jez nadzoruje poplave in omogoča namakanje prek celega leta ter izkoriščanje hidroenergije. Ena od posledic jezu je, da mulj ne prihaja več v zadostnih količinah do delte, intenzivno obdelanega območja, širokega več kot 180 km. Ker ne nadomešča mulja, ki ga odnaša erozija, se celotna delta počasi krči.

Glavna mesta ob Nilu so Asuan, Luksor, Tebe, Kom Ombo, Giza, Kairo, Tahapanes in Kartum.

Nilova delta

Raziskave[uredi | uredi kodo]

Izvira Nila in zgornjega toka do 19. stoletja niso poznali. Angleški častnik in raziskovalec John Hanning Speke je kot član Burtonove odprave leta 1858 odkril Viktorijino jezero in uvidel, da od tam izhaja Beli Nil. Burton in drugi niso priznali njegovega odkritja. Burton je menil, da je izvir v jezeru Tanganjika. Zato se je Speke na pobudo Kraljevega geografskega društva dve leti kasneje skupaj s stotnikom Jamesom Augustusom Grantom vrnil na Viktorijino jezero in pri Riponovih slapovih potrdil svoje odkritje. Speke in Grant sta sledila toku Nila vse do Kartuma, kamor sta prispela leta 1863, kjer sta se vkrcala na ladjo in odplula proti Evropi. Po vrnitvi v Anglijo so Spekeja z navdušenjem sprejeli. Svojo potovanje je opisal in leta 1863 izdal v Dnevniku odkritja izvira Nila (Journal of the Discovery of the Source of the Nile). Grant pa je leta 1864 izdal knjigo Potovanje prek Afrike (A Walk across Africa), kjer se je osredotočil na življenje in delo tamkajšnjih ljudstev. Več prejšnjih odprav od antičnih časov naprej je neuspešno iskalo izvir.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Nile River". Britannica.com. 2013. Pridobljeno dne 25. 8. 2013. 
  2. ^ "Amazon Longer Than Nile River, Scientists Say". National Geographic News. 18. 6. 2007. Pridobljeno dne 25. 8. 2013. 
  3. ^ "Amazon river 'longer than Nile'". BBC News. 16. 6. 2007. Pridobljeno dne 25. 8. 2013. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

  • Predstavnostno gradivo o temi »Nil« v Zbirki