Bajkalsko jezero

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Bajkalsko jezero
Озеро Байкал
Bajkalsko jezeroОзеро Байкал -
Bajkalsko jezeroОзеро Байкал -
Koordinate 53°30′N 108°12′E / 53.5°N 108.2°E / 53.5; 108.2Koordinati: 53°30′N 108°12′E / 53.5°N 108.2°E / 53.5; 108.2
Vrsta jezera tektonsko jezero
Glavni dotoki Selenga, Čikuj, Hilok, Uda, Turka, Barguzin, Zgornja Angara
Glavni odtoki Angara
Porečje 560.000 km²
Države porečja Rusija in Mongolija
Maks. dolžina 636 km
Maks. širina 79 km
Površina 31.722 km²[1]
Povp. globina 744,4 m[1]
Maks. globina 1642 m[1]
Količina vode 23.615,39 km³[1]
Zadrževalni čas vode 330 let[2]
Dolžina obale1 2100 km
Gladina (n.m.) 455,5 m
Zmrznjeno januar–maj
Otoki 27 (Olkhon)
Naselja Irkutsk
1 Dolžina obale ni vedno enako izmerjena.
Bajkalsko jezero, november 2001

Bajkálsko jézero (rusko Озеро Байкал (Ozero Bajkal)) v jugovzhodni Rusiji ob meji z Republiko Burjatijo je najstarejše, po količini sladke vode največje in najgloblje sladkovodno jezero.

Razteza se na površini 31.494 km², kar je enako površini Belgije. Dolžina jezera je 636 km, širina 25 do 79,5 km, dolžina obale je vsaj 2.000 km. Globina jezera doseže 1.743 m, srednja globina je 731 m. Dno jezera leži 1.285 m pod morsko gladino. Jezero vsebuje več kot 23.000 km³ vode tako, da bi ga lahko napolnili s prostornino vseh Velikih jezer. Ta količina je enaka 1/5 količine vse svetovne sladke vode.

Geologija in hidrologija[uredi | uredi kodo]

Pod jezerom leži globoka, 25 do 30 milijonov let stara celinska prelomna razpoka in vsebuje debele, nedotaknjene plasti usedlin. Globina usedlin na nekaterih predelih jezera meri tudi do 6.400 m. Usedlin se ni dotaknila velika poledenitev, tako da ohranjajo podatke o zgodovini Zemlje. Doslej so raziskave segle do obdobja pred 250.000 leti.

Geološka razpoka je še razmeroma mlada in aktivna. Širi se s hitrostjo okoli dva centimetra na leto. Območje Bajkalskega jezera je tudi seizmično aktivno z večjimi potresi skoraj vsako leto. Na področju okoli jezera je več termalnih vrelcev.

Voda v jezeru je kljub veliki globini dobro premešana po globini; ni v plasteh kot v mnogih manjših jezerih in celo v jezeru Tanganjika in v Črnem morju.

V jezero priteka več kot 340 rek, od tega sedem največjih: Selenga, Čikuj, Hilok, Uda, Turka, Barguzin in Zgornja Angara, odteka pa edino reka Angara. Na jezeru je 22 otokov, največji med njimi je Olhon, dolg 72 km.

Ekologija[uredi | uredi kodo]

Ob jezeru živi 2.500 vrst živali, od katerih je 82 % endemitov, 1.000 vrst rastlin (od tega 852 vrst in 233 podvrst alg) in 50 vrst rib. Svetovno znani bajkalski tjulenj ali nerpa (Phoca sibirica) je edini sesalec, ki živi na področju celotnega jezera.

Leta 1957 so zaradi tovarne celuloze na južnem delu jezera pri Bajkalsku izbruhnili nemiri, ki so vzpodbudili ekološko ozaveščenost med izobraženci, ne pa pri sovjetski birokraciji. Tovarna še vedno spušča industrijske odplake v jezero.

Zgodovina odkrivanja in raziskav[uredi | uredi kodo]

Do začetka izgradnje transsibirske železnice je bilo o jezeru malo znanega. Da so premostili pot, je bilo potrebnih 200 mostov in 33 predorov. V istem času (1896 - 1902) je velika hidrogeografska odprava pod vodstvom F. Driženka izdelala podrobni atlas dna.

Reference[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]