Ulan Bator

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Ulan Bator
Občina
Prečrkovanje v uradno cirilico
 • mongolska cirilica Улаанбаатар
 • transkripcija Ulaanbaatar
Prečrkovanje v klasično mongolščino
 • mongolska pisava ᠤᠯᠠᠭᠠᠨᠪᠠᠭᠠᠲᠤᠷ
 • transkripcija Ulaγanbaγatur
panoramski posnetek mesta s spomenika Zaisan, 2009

Zastava

Grb
Vzdevek: УБ (UB), Нийслэл (glavno mesto), Хот (mesto)
Ulan Bator is located in Mongolija
Ulan Bator
Ulan Bator
Geografski položaj v Mongoliji
Koordinati: 47°55′N 106°55′E / 47.917°N 106.917°E / 47.917; 106.917Koordinati: 47°55′N 106°55′E / 47.917°N 106.917°E / 47.917; 106.917
Država Mongolija
Današnja lega 1778
Ulan Bator 1924
Površina
 • Skupno 4.704,4 km2
Nadmorska višina 1.350 m
Prebivalstvo (2013)
 • Skupno 1.318.100[1]
 • Gostota 272 preb./km2
Časovni pas H (UTC+8)
Poštne številke 210 xxx
Omrežna skupina +976 (0)11
Avtomobilska registerska oznaka УБ_
ISO 3166-2 MN-1
Spletna stran www.ulaanbaatar.mn

Ulan Bator (mongolsko Улаанбаатар - Ulanbaataar ali ᠤᠯᠠᠭᠠᠨᠪᠠᠭᠠᠲᠤᠷ - Ulaγanbaγatur, dobesedno »Rdeči heroj«) je glavno mesto Mongolije in s 1,3 milijona prebivalcev (podatek za leto 2013[2]) daleč največje mesto v državi, saj tu živi več kot tretjina Mongolcev, ki so še vedno pretežno nomadski.[3] Še vedno se bliskovito širi - v zadnjih dveh desetletjih se je tako število prebivalcev podvojilo.[4] Mestna občina ni del nobene mongolske province, pač pa je samostojen subjekt v administrativni delitvi Mongolije.

Ulan Bator je po sovjetskem vzoru načrtovano mesto, s središčem okrog Sühbaatarjevega trga, zgrajenim v neoklasicističnem slogu.[5] Glavne gospodarske dejavnosti so predelava hrane, tekstilna in obutvena industrija ter proizvodnja gradbenega materiala. Mesto ima preko Transmongolske železnice železniško povezavo s transsibirsko železnico v Rusiji, proti jugu pa ga železnica povezuje s kitajskim Pekingom.[6] V bližini je tudi glavno mongolsko mednarodno letališče. Zrak je močno onesnažen zaradi pridobivanja električne energije iz premoga.[3]

Etimologija[uredi | uredi kodo]

Ulaganbagatur v klasični mongolski pisavi

Ulan Bator je imel v svoji zgodovini številna imena. Pred letom 1911 je bilo uradno ime Ikh Khüree (mongolsko: Их Хүрээ, "Velik kamp") ali Daa Khüree (Даа Хүрээ, dà, "velik") ali pa preprosto Khüree. Enakovredno kitajsko, Dà kùlún (大 库伦), v zahodnih jezikih kot Kulu ali Kuren.

Ob osamosvojitvi leta 1911, sta tako laična vlada kot trenutni Bogd Kan, ime mesta spremenila v Niĭslel Khüree (Нийслэл Хүрээ "Glavni kamp"). Tako se imenuje Bogdiin Khuree (Богдийн Хүрээ, Bogdiĭn Khüree, "Sveti kamp") v ljudski pesmi "Hvalnica Bogdiin Khuree". V zahodnih jezikih je bilo mesto v tistem času najbolj pogosto omenjeno kot Urga (iz mongolskega: Өргөө, Örgöö, "prebivališče").

Ko je mesto leta 1924 postalo prestolnica nove Mongolske ljudske republike, je bilo njeno ime spremenjeno v Ulan Bator (Улаанбаатар, Ulaanbaatar, klasično mongolsko Ulaganbagatur, dobesedno "Rdeči heroj"). Na seji 1. Velike ljudske Khuraldaan Mongolije leta 1924, je večina delegatov izrazila željo, da bi spremenili ime glavnega mesta v Baatar Khot ("Mesto heroj"), vendar je pod pritiskom aktivist Sovjetske komunistične Internationale, Turar Ryskulov, mesto imenoval Ulan Bator Khot ("Mesto rdeči heroj") [7]. Mongolsko ime Ulan Bator ustreza Manchujskemu fulgiyan baturu (rdeči junak), obe besedi sta bili sposojeni od Mongolov vsaj iz 12. stoletja (sorodne oblike so potrjene tudi v jeziku ljudstva Jurchen, vzhodna Mandžurija). Moderno Khalkha ulaan (rdeč) izhaja iz srednje mongolskega hula'an in proto-mongolskega *fulagan in je torej povezano z daursko hulaen in bao'ansko fulang. Obstaja tudi možnost podobnosti s korejskim pulk 붉 (rdeč).

V Evropi in Severni Ameriki je Ulan Bator še vedno znan kot Urga ali včasih Kuren (ali Kulun) do leta 1924 in šele pozneje Ulan Bator (zapis izvira iz Улан-Батор, Ulan Batorj). Ruska transkripcija (Улан-Батор) je fonetična in drugačna od trenutnega mongolskega črkovanja, ker je bila opredeljena v skladu z ruskim pravopisom in cirilico. Mongoli v poznem 20. stoletju mesto poimenujejo tudi z vzdevkom Aziĭn Tsagaan Dagina (Азийн Цагаан Дагина, "bela vila [Dakini] Azije").

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Pred letom 1778[uredi | uredi kodo]

Prisotnost človeka na kraju Ulan Batorja sega v spodnji paleolitik. Arheološko delo Alexeya Okladnikova leta 1949 in 1960 je pokazalo veliko paleolitskih lokacij na gorah Bogd Khan Uul, Buyant-Ukhaa in Songinokhairkhan. Leta 1962 so odkrili različno paleolitsko orodje na gori Songinokhairkhan, kakor tudi Buyant-Ukhaa (23 kamnitih kosov orodja), ki ga učenjaki datirajo od pred 300.000 do pred 40.000-12.000 leti. Okladnikov odkrije tudi zgornje paleolitsko (pred 40.000-12.000 leti) lokacijo jugovzhodno od hriba Zaisan na severnem robu gore Bogd Khan Uula. Byambyn Rinchen jo omenja kot navdih za svoj prazgodovinski roman Zaan Zaluudai. Nižje plasti tega večslojnega naselja, ki se nahaja tam kjer je danes spomenik Zaisan, kažejo material in orodja, ki so izdelana v skladu s tehniko Levallois. Ti kamenodobni ljudje so lovili mamuta in kosmatega nosoroga (Coelodonta antiquitatis), kosti je okoli Ulan Batorja v obilju.

Skalne slikarije v redečem okru iz bronaste dobe (1. tisočletje pr. n. št.) je mogoče najti v soteski Ikh Tenger na severni strani gore Bogd Khan Uul. Slike prikazujejo človeške figure, konje, orle in abstraktne motive, kot so vodoravne črte in veliki kvadrati z več kot sto pikami v njih. Isti slog slikanja iz istega obdobja so našli zelo blizu zahodno od mesta na Gachuurt, kot tudi v Khovsgol aimag in južni Sibiriji, kar kaže na skupno južno sibirsko nomadsko pastoralno kulturo. Gora Bogd Khan Uul je bila verjetno pomembna lokacija verskega kulta. Bronastodobne kvadratne ploščate grobnice se nahajajo v soteskah Shajin Khurakh in Tur Khurakh gore Bogd Khan Uul v bližini mesta.

Severno od Ulan Batorja obstaja veliko Noin-Ula kraljevskih grobnic ljudstva Xiongnu (Hunnu), ki so stare več kot 2000 let. Xiongnu grobnico so našli tudi v okrožju Chingeltei. Xiongnu grobnice v soteski Belkh, v bližini samostana Dambadarjaalin, so pod zaščito mesta. Xiongnu grobnice na gori Songinokhairkhan pa so pod nacionalno zaščito. Lesene skodelice, krožniki, keramične posode in 12 kosov jelenovih rogov so našli v grobnici kraljice Xiongnu (Hunnu Khatni Bulsh) v soteski Baruun Boginiin Am, gore Bogd Khan Uul. Šest grobnic okoli prej omenjene, kaže znake starodavnega ropanja. Ljudstvo Wuhuan so na veliko plenili Xiongnu grobnice v letih 87 - 74 pr. n. št. Locirane na bregovih svete reke Tuul (Khatun Tuul ali Queen Tuul po legendi), je bilo področje Ulan Batorja tudi področje nomadskih imperijev, kot so Xiongnu (Hunnu) (209 pr. n. št. - 93 n. št.), Xianbei (Sumbe ) (93 n. št. - 4. stoletje), Rouran (Nirun) (402 - 555), Göktürk (555 - 745), Uighur (745 - 840), Khitan (907 - 1125) in Mongolsko cesarstvo (1206 - 1368). V okrožju Nalaikh je pomembna stela Tonyukuk (ok. 722) s staro turško pisavo v Orkhon abecedi.

Balbal ali starodavni človeški kip (tudi Kurgan stela) je bil izbran za slavnostno utemeljitev mesta (Shav), ko so se leta 1778 naselili na sedanji lokaciji. Danes kamnita sodobna želva sedi na vrhu mesta antičnega balbal v bližini trga Sükhbaatar v središču mesta.

Wang Kan Toghrul (1130-1203) iz Keraita, nestorianski krščanski vladar, ki ga je Marco Polo prepoznal kot legendarnega župnika Johna, je povedal, da je imel svojo palačo tukaj (Črni gozd ob reki Tuul) in prepovedal lov na sveti gori Bogd Uul. Ruševine palače (15 x 27 metrov z vrati obrnjenimi na jug), so našli v okrožju Songinokhairkhan leta 1949 in jih je D. Navaan izkopal leta 2006. Ta opečna palača, narejena pod vplivom kitajske arhitekture, kasneje imenovana tudi Tretja palača Genghis Kana ali Yesui Katunina palača, je tista v kateri je Džingiskan ostal z Yesui Katun pred napadi na Tangut v letu 1226. Drenažni kanali odvajajo strešno vodo skozi vzhodna in zahodna vrata kompleksa. Leta 2003 so Japonci in Korejci izdelali posebne programe o tej palači, ker se je v njej zgodilo veliko pomembnih dogodkov Džingiskanovega življenja. Džingiskanov oče Yesukhei je tukaj postal krvni brat s Toghrulom in kasneje je Džingiskan postal Toghrulov sin.

Tajna zgodovina Mongolov govori o teh in mnogih drugih krajih.

Leta 1984 so bogato grobnico iz 13. stoletja, 50 - 60 let starega, 175 cm visokega bojevnika z bogato okrašen zlatim pasom, izkopali na Dadart Uul gore Songinokhairkhan. Pokopan je bil z ovčjo lopatico, bodalom z rezilom iz železa in lesenim ročajem, 65 cm tulcem iz lubja s tremi železnimi puščicami, dva lahka ukrivljena stremena (tip 13. stoletje) in ostanki kotla iz litega železa. Njegov zelo bogato okrašen pas, sestavljen iz 39 delov s skarabejem na njegovem desnem kolku je bil razlog za špekulacije, ali je to grobnica Jamukha. Enostavno skalno poslikavo mongolske ženske z izrazito mongolsko frizuro iz 13. stoletja, je mogoče videti na severni strani gore Bogd Khan Uul. Abtai Sain Khan je dejal, da so častili gore v 16. stoletju, kot dobro.

Manchujski odposlanec Toulischen je napisal poročilo o svojih potovanjih skozi to regijo leta 1712. Opisuje, kako je njegova stranka počivala in ulovila deset do dvajset lososov in ščuk v reki Tu-la, medtem ko je eden Ko-tcha-eur-too ubil jelena spištolo v Han shan (tj. Khan Uul). Opisuje tudi "bogato in bujno" naravo okoli Sung-hee-na gore (tj. gora Songino Khairkhan). [8] Ko so šli Khalkha mongolski plemiči leta 1691 in obljubili zvestobo Manchu cesarju na Dolon Nor (prej Kublaj Kanovo poletno mesto Xanadu), je bilo območje današnjega Ulan Batorja pod nadzorom Tusheet Kana Chakhundorja, brata Zanabazarja. Leta 1691 je Chakhundorjev najstarejši sin Galdandorj dobil naziv Jun Wang na Dolon. Od takrat dalje je postala jasno razmejena dedna posest imenovana Darkhan Chin Wangiin Khoshuu (Prapor Darkhan Chin Wang). Prapor je bil na gori Bogd Khan Uul in njenih mejah in te meje so opisane v zgodovinskih zapisih obdobja. [9] Galdandorj (1691-1692) je bil prvi Darkhan Chin Wang. Njegovi nasledniki so: njegov najstarejši sin Dondovdorj (1692-1743), Rinchendorj (1743-1755), Khajivdorj (1757-1759), Gejeedorj (1759-1771), Tsevdendorj (1771-1774), Sundevdorj (1774-1798), Nyambuudorj (1799-1832) pa vse do Darkhan Chin Wang Puntsagtseren (1914-1921). Od leta 1728 do leta 1921 je imelo 21 praporov Tusheet Khan Aimag "Khan Uuliin Chuulgan" (skupščina Khan Uul) vsaka tri leta na severni strani gore Bogd Khan Uul, na strani Ulan Batorja. Zbor je obravnaval vrsto vprašanj, vključno s financami, vojsko, davkom od živinoreje in pravna vprašanja. 26 predsednikov Khan Uul skupščine se začne s Tusheet Khan Vanjildorj (1728-1732) do zadnjega Puntsagtseren (1914-1921). Imeli so skupno 30 namestnikov predsednikov ali govorcev.

Drugi Jebtsundamba Khutuktu se je rodil na gori Songinokhairkhan v današnjem Ulan Batorju leta 1724, kot sin Darkhan Chin Wang Dondovdorj in Tsagaan Dari Bayart. Dondovdorj je nosil naslove Jun Wang, Darkhan Chin Wang, Khoshoi Chin Wang in Efu in tudi sedel na prestolu Tusheet Kan dve leti (1700-1702). Igral je vlogo pri zagotavljanju Urga znotraj ozemlja prapora. Od 1733-1743 je bil tako Said (minister, guverner) Urga in predsednik Khan Uul zbora. Ena od njegovih žena je bila Amarlingui Hichiyengui, 6. hči cesarja Kangxi, ki mu je bila dana v poroko leta 1697. Njen grob, tempelj Gunj (1740) je deloma nedotaknjen v gozdovih severovzhodno od Ulan Bator. Dondovdorj, izurjen pesnik, je napisal pesem "Tumen Ekh", kjer hvali dirkalnega konja. Leta 1696 se Zanabazar in mongolski plemiči Khalkha vrnejo iz Dolon Nor in se utaborijo na severni strani gore Bogd Khan Uul. Soteska, kjer so kani in knezi taborili, se je bil imenovala Tur Khurakhyn Am (Soteska državneg sračanja), medtem ko se je tista, kjer so taborili menihi in opati imenovala Shajin Khurakhyn Am (Soteska državne vere). Plemiči in lame so se še naprejsrečevali na tem mestu naslednjih 330 let. Nukhtiin Am na jugu Ulan Batorja, kjer je bil Zanabazar (1635-1723) posvečen in je meditiral pod drevesom, se je imenoval Janchivsembe, senca, ki je bila izbrana lokacija za postavitev samostana Gandan leta 1838.

Mobilni samostani[uredi | uredi kodo]

Ruska ambasada v Urgu (Ulan Bator) in cerkev svete Trojice, obe zgrajeni 1863
Ruševine trgovine (del daljšega niza) v centru starega okrožja Maimaicheng
Preostale stavbe templja Dari Ekh (1778) v starem okrožju Maimaicheng
Slika templja Dechingalav (1739) iz leta 1913. Desno je majhna zlata streha Abtai Khan ger templja (1585). Levo je Maidar tempelj (1838) in na robu Bat Tsagaan tempelj (1654)

Ustanovljen leta 1639 kot jurta samostan, Ulan Bator, potem Örgöö (palača jurta), je bil prvič nameščen ob jezeru Shireet Tsagaan nuur (75 km vzhodno od cesarskega sedeža Karakorum), kar je zdaj Burd sum, Övörkhangai, okoli 230 kilometrov jugozahodno od sedanjega mesta Ulan Bator, in so ga mongolski plemiči namenili kot sedež prvega Jebtsundamba Khutughtu, Zanabazar, sina Tusheet Kan Gombodorj (1597-1655). Gombodorj je bil vnuk Abtai Sain Kana (1554-1588), vnuka Gersenz Jalair Huangtaizi (1513-1549), najmlajšega sina Dayan Kana (1464-1517/1543?) 29. Velikega Kana in potomec Kublajkana (1215 - 1294). Zanabazar (1635-1723), znan kot čudežni otrok sposoben recitirati Jambaltsanjod (hvalo Manjusri) pri treh letih, je bil povzdignjen v Urgu leta 1639. Njegova rezidenca je bila znana kot Shira Busiin Ord (Palača rumenega zaslona). Tam je bil oznanjevalec, "učitelj množicam", posvečen v visokega lamo Wensa Brulgu Luvsandanzanjamts in dobil ime Luvsandambiijaltsan (Blo-bzang-bstan-pa'i-rgyal-mtshan). Leta 1651 se je Zanabazar vrnil v Mongolijo iz Tibeta in ustanovil sedem aimag (samostanska provinca) v Urgu. To so bile ministrstvo za finance, ministrstvo za upravo, Oddelek za prehrano, Oddelek za častni doktor, Oddelek za Amdo, Oddelek za Orlog in Oddelek za Khuukhen Noyon. V svoji starosti je ustanovil še štiri samostanske oddelke v Urgu.

Kot mobilno mesto-samostan, se je pogosto selilo v različne kraje vzdolž rek Selenge, Orkhon in Tuul, kot so zahtevale različne potrebe. Med Dzungar vojno v poznem 17. stoletju, se je celo preselil v Notranjo Mongolijo. Kot so mesta rasla, se je vse manj selilo. Premiki so bili naslednji: Shireet Tsagaan Nuur (1639), Khoshoo Tsaidam (1640), Khentii Mountains (1654), Ogoomor (1688), Notranja Mongolija (1690), Tsetserlegiin Erdene Tolgoi (1700), Daagandel (1719), Usan Videc (1720), Ikh Tamir (1722), Jargalant (1723), Eeven Gol (1724), Khujirtbulan (1729), Burgaltai (1730), Sognogor (1732), Terelj (1733), Uliastai River (1734), Khui Mandal (1736), Khuntsal (1740), Udleg (1742), Ogoomor (1743), Selbe (1747), Uliastai River (1756), Selbe (1762), Khui Mandal (1772), Selbe (1778). Leta 1778 se je mesto preselilo iz Khui Mandala in se naselilo na sedanji lokaciji, v bližini sotočja rek Selbe in Tuul in pod goro Bogd Khan Uul, takrat tudi na karavanski Čajni cesti med Pekingom in Kyakhta. [10]

Do Zanabazarjeve smrti leta 1723, je Urga že postala vodilen samostan v Mongoliji v smislu verske oblasti. Svet sedmih najvišjih lam je sprejela večino verskih odločitev v mestu. Urga je postala tudi trgovsko središče Mongolije. Od 1733 do 1778 se Urga premika v bližini sedanje lokacije. Leta 1754 je imela Erdene Shanzodba Yam (Uprava cerkvene zapuščine) Urga vsa pooblastila za nadzor upravnih zadev v shabinar. Prav tako deluje in bo še naprej delovala kot glavno sodišče v mestu. Sunduvdorj je bil Erdene Shanzodba v tem času. Cesar Qianlong je leta 1758 imenoval Khalkha namestnika generalnega Sanzaidorj kot prvega mongolskega "amban" Urga s polnimi pooblastili, da "nadzira Khuree in dobro upravlja vse shabinar na Khutugtu". Leta 1761 je bil imenovan drugi amban za isti namen, Manchu ena. Leta 1786 je bila v Pekingu izdana odločba, ki je dala pravico do Urga ambans, da sprejema končne odločitve glede upravnih zadev na ozemljih Tusheet Kana in Setsen Kana. S tem je Urga postal najvišji civilni organ v državi. Mesto je bilo sedež ne samo Jebtsundamba Khutugtus, ampak tudi dveh Čing ambans in kitajsko trgovsko mesto "štiri drevesa" ali 4,24 km vzhodno od centra mesta na sotočju rek Uliastai in Tuul. To trgovsko okrožje je ostala na razdalji, da ne bi blokiral pot romarjev ali skrunilo sveto mesto (kakor ga je 4. Bogd Jebtsundamba zahteval). Imeli so polja in umetna jezera. Kitajci so imeli velike, lepo urejene trgovine, kjer so prodajali različne predmete. Par zelo bogato okrašenih 11 metrov visokih stebrov (1783), je ohranjen pred Dari Ekh templjem (1778) v nekdanjem okrožju Maimaicheng in sta pod nacionalno zaščito. Veleblagovnica Nomtiin Puus (Trgovina na pobožne proizvode) in ruševine drugih starih kitajskih trgovin so še vedno vidne. V Maimaicheng je bilo 14 templjev: 8 kitajskih in 6 mongolskih, vključno s Kunz Bogdiin Sum (Konfucijev tempelj), Odon Sum (Astrološki tempelj), Tsagaan Malgaitiin Sum (mošeja Beli klobuk kitajskih muslimanov), Dari Ehiin Sum (Guanyin tempelj), Geser Sum (Guandi tempelj), Erleg Khaani Sum (Tempelj Boga smrti), Erliiziin Sum (Tempelj etnično mešanih ljudi) in Urchuudiin Sum (Tempelj obrtnikov). Zargachiin Yam (senat sodnikov), ki je ležal vzhodno od kitajske mošeje, je urejal pravne zadeve Kitajcev.

Od leta 1778 je Urga imel okoli 10.000 menihov. Delovali so po samostanskih pravilih. Leta 1839 je Peti Bogd Jebtsundamba preselil svoje stalno prebivališče na hrib Gandan, višji položaj na zahodu trga Baruun Damnuurchin. Del mesta se je preselil v bližnji Tolgoit. Razlog za to potezo je bil, da je severozahodni veter prinesel nečist zrak s trga Baruun Damnuurchin (ki je bil znan po svojih številnih kitajskih in ruskih trgovinah, kot tudi bordelih) na sveto območje Bogd Jebtsundamba. Kljub temu se je leta 1855 del kampa, ki je bil na Tolgoit, vrnil na svoje prvotno mesto in Sedmi Bogd Jebtsundamba se je preselil nazaj v Zuun Khuree trajno. Samostan Gandan je cvetel kot središče filozofskih študij (tsanid). Ženske niso smele vstopiti na območje in njegovim menihom Rumenim kape je bilo prepovedano iti v laične četrti (khoroo), sekta Rdeče kape pa so smeli imeti žene. Urga je obiskalo veliko tujih odposlancev in potnikov, vključno Egor Fedorovich Timkovskii (1820), N. M. Przevalskij, Pjotr Kozlov, M. De Bourbolon (1860) in A. M. Pozdneev. Na rusko veleposlaništvo je prišlo v januarju 1806 že 130 oseb. Leta 1863 je bil ruski konzulat v Urgu odprt v novozgrajeni dvonadstropni stavbi. Majhna kapela s čebulno kupolo Svete Trojice je bila odprta isto leto. Nekateri menihi so se pritožili, da je konzulat višji kot sveto mesto Bogd Jebtsundamba. Večina večjih mongolskih kanov in plemičev je imelo reprezentativne prostore za prebivanje v Urgu, ki so se nahajali na jugovzhodu in jugozahodu khoroo, in so jih občasno obiskovali.

Panorama Urga leta 1913. Velika krožna skupina v sredini je Zuun Khuree tempelj - kompleks palač. Gandan tempelj je na levi. Palače Bogd so južno ob reki. Spodaj desno je okrožje Maimaicheng. Levo je ruski konzul. Samostan Manjusri bi lahko bil na gori Bogd Khan Uul spodaj desno

Revolucija 1911 in 1921 in doba komunizma[uredi | uredi kodo]

Sanduo (三多), etnično Mongol, bil je 62-ti in zadnji Čing Amban (1910-1911) Urga.
Sejem blizu hriba Gandan leta 1972
Zelene površine v mestu so se v času komunizma povečale

Moskovska trgovska ekspedicija iz leta 1910 je ocenila populacijo Urga na 60.000 in je temeljila na študiji Nikolaya Przhevalskega iz leta 1870. V času festivala Naadam in velikih verskih festivalih se je prebivalstvo mesta povečalo na več kot 100.000. Leta 1919 je bilo število menihov 20.000. Leta 1911 je dinastija Čing na Kitajskem popolnoma propadla. Mongolski voditelji so se na skrivaj sestali v Ikh Khüree, na gori Bogd Khan Uul v času Naadama in odločili, da končajo 220 letno nadvlado Manchujev. 29. decembra 1911 je Osmi Jeptsundamba Khutughtu razglasil neodvisnost Mongolije in prevzel naziv Bogd Kan. Niislel Khüree (dobesedno »Glavno mesto Mongolije«), sedež Jebtsundamba Khutugtu je bil logična izbira za glavno mesto nove države.

V tristranskem sporazumu Kyakhta iz leta 1915 (med Rusijo, Kitajsko, Mongolijo), se je stanje Mongolije spremenilo v zgolj avtonomijo. Leta 1919 so se mongolski plemiči, mimo nasprotovanja Bogd Kana, dogovorili s kitajskim rezidentom Chen Yi o rešitvi "mongolskega vprašanja" vzdolž meje iz časa dobe Čing, vendar so, preden bi se to uveljavilo, Khüree zasedle čete kitajskega vojskovodja Xu Shuzheng, ki je prisilil mongolsko plemstvo in duhovščino, da se popolnoma odrečejo avtonomiji. Leta 1921 je mesto dvakrat zamenjalo gospodarja. Prvič, 4. februarja 1921, ko je mešana rusko / mongolska sila, ki jo je vodil belogardejski vojskovodja Roman von Ungern-Sternberg osvojil mesto, s čimer se izpusti Bogd Kana iz kitajskega zapora in pobije del kitajske garnizije. Po zavzetju Urga je sledil obračun z majhnimi mongolskimi tolpami in demoraliziranimi kitajskimi vojaki ter ropanje in umori tujcev, tudi pogrom judovske skupnosti. 22. februarja 1921 je bil Bogd Kan spet povišan v Velikega Kana Mongolije v Urgu. Istočasno je baron Ungern prevzel nadzor nad Urgom, podprt s sovjetsko-mongolsko komunistično silo, ki jo je vodil Damdin Sükhbaatar in ki je marca prečkala mejo. Komunistična sovjetsko-mongolska vojska je postala druga osvajalna sila v šestih mesecih, ki je vstopila v Urgu. Mongolija je prišla pod kontrolo Sovjetske zveze. 29. oktobra 1924 se je mesto preimenovalo v Ulan Bator (mongolsko Ulaanbaatar "rdeči junak") po nasvetu T.R. Ryskulova, predstavnika Sovjetov v Mongoliji.[5]

V času socializma in zlasti po drugi svetovni vojni, je bila večina starih četrti iz jurt nadomeščena s sovjetskim tipom stanovanjskih blokov, ki jih je pogosto financirala Sovjetska zveza. Urbanistično načrtovanje se je začelo leta 1950 in večina mesta je danes posledica izgradnje v letih 1960 - 1985. Transmongolska železnica, ki povezuje Ulan Bator z Moskvo in Pekingom, je bila končana leta 1956, postavili so kinodvorane, gledališča, muzeje itd.. Po drugi strani pa je bila večina templjev in samostanov v poznih 1930-tih uničena. Samostan Gandan so ponovno odprli leta 1944, ko je ameriški podpredsednik Henry Wallace zaprosil za ogled samostana med obiskom Mongolije.

Demokratični protesti 1989–1990[uredi | uredi kodo]

Central Tower, eden od mnogih nebotičnikov v poslovnem delu mesta.
Blok iz časa komunizma obnovljen po letu 1990

Ulan Bator je bil prizorišče demonstracij, ki so pripeljale do prehoda Mongolije v demokracijo in tržno gospodarstvo v letu 1990. 10. decembra 1989 so protestniki zunaj kulturnega centra za mlade pozvali na izvedbo perestrojke in glasnost. Disidentski voditelji so zahtevali svobodne volitve in gospodarske reforme. 14. januarja 1990 so se protestniki, ki jih je bilo več tisoč, se je sestala v Muzeju Lenin v Ulan Batorju. 21. januarja so se zbrali na trgu Sükhbaatar. Sledile so nove demonstracije v januarju in februarju skupaj in nastale so prve opozicijske stranke. 7. marca je deset disidentov začelo gladovno stavko. Na tisoče podpornikov se jim je pridružilo. V nemirih 8. marca je bilo sedemdeset ljudi ranjenih in eden ubit. 9. marca je komunistična vlada odstopila. Začasna vlada je napovedala prve svobodne volitve Mongolije, ki so potekale v juliju.

Po prehodu Mongolije v tržno gospodarstvo v letu 1990, je mesto doživelo rast - zlasti v četrtih jurt, saj je gradnja novih stanovanjskih blokov nadaljevala. Prebivalstvo se je hitro povečevalo in danes v Ulan Batorju živi že 1,318 milijona prebivalcev ali 44,6% celotnega prebivalstva Mongolije. To povzroča vrsto socialnih, okoljskih in prometnih problemov. V zadnjih letih je gradnja novih stavb dobila nov zagon, predvsem v središču mesta in cene stanovanje so zelo porastle.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Ulan Bator se nahaja na približno 1350 metrov nad morsko gladino, nekoliko vzhodno od centra Mongolije ob reki Tuul, blizu sotočja z reko Selenge, v dolini ob vznožju gore Bogd Khan Uul. Bogd Khan Uul je širok, gozdnat gorski hrbet z najvišjim vrhom 2250 metrov južno od Ulan Batorja. Predstavlja mejo med stepskim območjem na jugu in gozdno-stepskim območjem na severu. Tukaj je tudi eden od najstarejših rezervatov na svetu, zaščiten z zakonom iz 18. stoletja. Gozdove sestavljajo zimzeleni borovci, macesni in breze, obrečni gozd sestavljajo topoli, bresti in vrbe.

Zaradi visoke nadmorske višine, sorazmerno visoke zemljepisne širine, lokacije sto kilometrov od katerekoli obale in učinkov sibirskega anticiklona, je Ulan Bator najhladnejše glavno mesto na svetu[11], z monsunskim vplivom, hladnim suhim podnebjem (Köppen BSk, USDA Plant Hardiness Zone 3b)[12]), ki je tesno meji s subarktičnim podnebjem. Mesto ima kratka, topla poletja in dolge, hladne in suhe zime. Najbolj mrzel je januar, običajno v času tik pred sončnim vzhodom, so temperature med -36 °C in -40 °C brez vetra, zaradi temperaturne inverzije. Večina letnih padavin od 267 mm pade od junija do septembra. Ulan Bator ima povprečno letno temperaturo -0,4 °C.[13] Mesto leži v območju nezveznega permafrosta, kar pomeni, da je stavba težko temeljiti. Primestni prebivalci živijo v tradicionalnih jurtah, ki ne segajo v tla.[14] Ekstremne temperature v območju mesta so od -49 °C do 38,6 °C.

Ulan Bator je razdeljen na devet okrožij (düüregs): Baganuur, Bagakhangai, Bayangol, Bayanzurkh, Chingeltei, Khan Uul, Nalaikh, Songino Khairkhan in Sükhbaatar. Vsako okrožje je razdeljeno na khoroos, ki jih je 121.

Glavno mesto ureja Mestni svet (državljanski predstavniki Hural), ki ima štirideset članov, izvoljenih vsaka štiri leta. Mestni svet imenuje župana. Ulan Bator ima status samostojne regije na prvi stopnji, ločen od okolice Töv aimag.

Mesto je sestavljena iz osrednjega okrožja zgrajenega v sovjetskih časih v slogu arhitekture 1940 in 1950-tih, obdan s stanovanjskimi betonskimi bloki in velikimi soseskami jurt. V zadnjih letih se je veliko pritličnih blokov spremenilo in adaptiralo v majhne trgovine, zgradilo pa se je veliko novih stavb, nekatere izmed njih nezakonito (brez pravnih dovoljenj ali na prepovedanih mestih).

Znamenitosti[uredi | uredi kodo]

Turistični vodniki običajno priporočajo ogled samostana Gandan z velikim kipom Janraisig, socialistični spomeniški kompleks Zaisan s svojim čudovitim pogledom na mesto, Bogd Kanovo zimsko palačo, trg Sukhbaatar in v bližini samostan Choijin Lama. Poleg tega ima Ulan Bator številne muzeje, najbolj znana pa sta Muzej narodne zgodovine in Prirodoslovni muzej. Priljubljena destinacija za enodnevne izlete so narodni park Terelj, samostanske razvaline Manzushir na južni strani Bogd Kan Uul in velik konjeniški kip Džingiskana, ki so ga postavili leta 2006.

Seveda ima Ulan Bator tudi nakupovalna središča, tri velike kinodvorane, eno moderno smučišče, dva velika pokrita stadiona, številne velike veleblagovnice in en velik zabaviščni park. Gradi se 309 m visok stolp imenovan Morin Khuur Tower, ki bo predvidoma zgrajen ob Centralnem stadionu do konca leta 2018. Drugi predviden nebotičnik je 34-nadstropna Shangri-La, 2. faza luksuznega hotela (gradnja v teku in bo predvidoma končana v letu 2015) in 41. nadstropni Mak Tower, ki ga gradi južnokorejsko podjetje "Lotte ".

Samostani[uredi | uredi kodo]

Med pomembnimi starejšimi samostani je Choijin Lama, budistični samostan, ki je bil končan leta 1908. Je ušel uničenju mongolskih samostanov, ko so ga leta 1942 spremenili v muzej. [15] Drug je samostan Ganden (Gandantegchinlen), ki datira v 19. stoletje. Njegova najbolj znana atrakcija je 26,5 metra visok zlat kip Avalokiteśvara (Migjid Janraisig). Ta samostana so med redkimi v Mongoliji ušla uničenju mongolskih samostanov v času vladanja Horlogijna Čojbalsana.

Zimska palača[uredi | uredi kodo]

Vrata miru v Zimski palači. Amgalan Enkhiin Khaalga v mongolščini. Andimen v kitajščini.

Stari Ikh Khüree, ko je bilo mesto ustanovljeno kot glavno mesto, je imelo številne palače in plemiške rezidence na območju imenovanem Öndgiin sürgiin nutag. Jebtsundamba Khutughtu, ki je bil kasneje okronan kot Bogd Kan, je imel štiri glavne cesarske rezidence, ki so se nahajale med centrom (Dund gol) in reko Tuul. Poletna palača je bila imenovana Erdmiin Dalaj Buyan chuulgan süm ali Bogd khaanii serüün ord. Druge palače so bile Bela Palača (Tsagaan süm ali Gьngaa dejidlin) in palača Pandelin (imenovana tudi Naro Kha Chod süm), ki se je nahajala na levem bregu reke Tuul. Nekatere od palač so bile uporabljeni tudi v verske namene.

Samo palača, ki je ostala, je zimska palača. Zimska palača Bogd Khan (Bogd khaanii nogoon süm ali Bogd khaanii öwliin ordon) je muzej zadnjega monarha. Kompleks vključuje šest templjev in veliko Bogd Khanovega in njegove žene premoženja, ki je na ogled v glavni stavbi.

Muzeji[uredi | uredi kodo]

Prestol je Zanabazar dobil od svojega učenca cesarja Kangxija , kasneje ga je uporabljal Jebtsundamba Khutuktu v Urgu

Ulan Bator ima več muzejev namenjenih mongolski zgodovini in kulturi. Natural History Museum ponuja številne fosile dinozavrov in meteoritov, ki so jih našli v Mongoliji. Narodni muzej Mongolije ima eksponate iz prazgodovine, preko mongolskega imperija, do danes. Zanabazar Muzej likovne umetnosti vsebuje veliko zbirko mongolskih umetnin, vključno z deli iz 17. stoletja kiparja / umetnika Zanabazarja, kakor tudi najbolj slavno mongolsko sliko, En dan v Mongoliji, Marzana Sharava. Mongolski gledališki muzej predstavlja zgodovino uprizoritvene umetnosti v Mongoliji. Nekdanji mestni Leninov muzej so v januarju 2013 pretvorili v muzej dinozavrov in ostalih prazgodovinskih fosilov.

Artefakti izpred leta 1778, ki nikoli ni zapustili mesta od svoje ustanovitve, so kip Vajradhara, ki ga je izdelal Zanabazar sam leta 1683 (glavno mesto je božanstvo hranilo v templju Vajradhara), zelo bogato okrašen prestol, ki ga je Zanabazar dobil od cesarja Kangxija (pred 1723), kapa iz sandalovine, ki jo je Zanabazar dobil od dalajlame (okoli 1663), Zanabazarjev veliki krzneni plašč, ki ga je dobil od cesarja Kangxija in veliko število originalnih kipov, ki jih Zanabazar naredil sam. (npr. Green Tara).

Muzej igrač Puzzle prikazuje obsežno zbirko zahtevnih lesenih igrač, ki jih morajo sestaviti igralci, ki v ta namen uporabljajo prefinjene metode.

Opera[uredi | uredi kodo]

Naarodno akademsko gledališče Opera in Balet Mongolije

Opera v Ulan Batorju stoji v centru mesta in gosti koncerte in operne predstave.

Trg Džingis (Sükhbaatar)[uredi | uredi kodo]

Nebotičniki v UB iz trga Sukhbaatar
Pogled proti vzhodu iz trga Sukhbaatar

Trg Džingis ali Sukhbaatar leži v vladnem okrožju in je center Ulan Batorja. Trg ima površino 31.068 m². Na sredini trga Sükhbaatar stoji kip Damdina Sükhbaatarja na konju. Mesto je bilo izbrano zato, ker je tam Sükhbaatarjev konj uriniral (dobro znamenje), 8. julija 1921 ob shodu Rdeče armade. Na severni strani trga je stavba mongolskega parlamenta, ki vsebuje velik kip Džingiskana na vrhu stopnic. Avenija miru (Enkh Taivny Urgon Chuloo) je glavna arterija skozi mesto in poteka po južni strani trga.

Spomenik Zaisan[uredi | uredi kodo]

Spomenik Zaisan, spomenik sovjetskim vojakom, ubitim v drugi svetovni vojni, leži na hribu južno od mesta. Spomenik Zaisan sestavlja sovjetski tank na podstavku in ima krožno spominsko sliko, ki upodablja prizore prijateljstva med narodi ZSSR in Mongolijo. Freska prikazuje prizore, kot so sovjetska podpora neodvisnosti Mongolije leta 1921, poraz japonske Kwantung vojske s Sovjeti v bitki pri Khalhkin Gol na mongolski meji leta 1939, zmago nad nacistično Nemčijo in mirnodobne dosežke, kot so sovjetski vesoljski poleti. Obiskovalci, ki pridejo do spomenika so nagrajeni s panoramskim pogledom na celotno mesto v dolini.

Pobratena mesta[uredi | uredi kodo]

Ulan Bator je pobraten z:

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ ": Нийслэлийн статистикийн газар - Статистик үзүүлэлт - 01. Хүн амын тоо, хүйсээр, оны эхэнд, мянган хүн :". Statis.ub.gov.mn. Pridobljeno dne 2013-11-25. 
  2. ^ "Mongolia". CIA World Factbook. Pridobljeno dne 29.9.2012. 
  3. ^ 3,0 3,1 "Mongolia". Financial Times World Desk Reference. London: Dorling Kindersley Publishing, Inc. 2011. 
  4. ^ Lövgren, Stefan (21.2.2008). "Climate Change Driving Mongolians From Steppe to Cities". National Geographic News. Pridobljeno dne 29.9.2012. 
  5. ^ 5,0 5,1 "Ulaanbaatar (Mongolia)". Britannica Online. Pridobljeno dne 4.11.2012. 
  6. ^ "Ulan Bator, Mongolia". Penguin Encyclopedia of Places. London: Penguin. 1999. 
  7. ^ Протоколы 1-го Великого Хуралдана Монгольской Народной Республики. Улан-Батор-Хото,1925
  8. ^ Staunton, Sir George Thomas Narrative of the Chinese embassy to the Tourgouth Tartars 1821, London, p. 30
  9. ^ "Мэдлэг". Asubi.Mn. 2011-05-23. Pridobljeno dne 2013-11-25. 
  10. ^ Kohn, Michael Lonely Planet Mongolia 4th edition, 2005 ISBN 1-74059-359-6, p. 52
  11. ^ Montsame News Agency. Mongolia. 2006, ISBN 99929-0-627-8, p. 35
  12. ^ "Hardiness Zones - WORLD MAP". Plantsdb.gr. 1965-08-15. Pridobljeno dne 2013-11-25. 
  13. ^ "Climatological Normals of Ulan Bator". Hong Kong Observatory. Pridobljeno dne 2010-04-14. 
  14. ^ coldcapital.html
  15. ^ [1]  od dne November 2013[slepa povezava]
  16. ^ "International Cooperation: Sister Cities". Seoul Metropolitan Government. Seoul.go.kr. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10 December 2007. Pridobljeno dne 26 January 2008. 
  17. ^ "Seoul -Sister Cities [via WayBackMachine]". Seoul Metropolitan Government (archived 2012-04-25). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2012-03-25. Pridobljeno dne 2013-08-23. 
  18. ^ "Внешние связи - Контакты с иностранными городами - Официальный сайт администрации города Красноярска". Admkrsk.ru. Pridobljeno dne 2013-11-25. 
  19. ^ [2] od dne April 2012[slepa povezava]
  20. ^ "Chairman of the Committee for External Relations of St. Petersburg". Translate.google.com. Pridobljeno dne 2012-04-18. 
  21. ^ [3] od dne April 2012[slepa povezava]
  22. ^ [4] od dne April 2012[slepa povezava]
  23. ^ "Taipei - International Sister Cities". Taipei City Council. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2012-11-02. Pridobljeno dne 2013-08-23. 
  24. ^ "Business Gold Coast. Gold Coast Business News . Business Events . Business Resources - Sister Cities & International Partnerships". BusinessGC. Pridobljeno dne 2012-04-18. 
  25. ^ "Delhi to London, it's a sister act". The Times Of India. July 7, 2002. 

Literatura[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]