Volk

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Volk
Predstavnik evrazijske podvrste (Canis lupus lupus) fotografiran na Danskem
Predstavnik evrazijske podvrste (Canis lupus lupus) fotografiran na Danskem
Ohranitveno stanje taksona
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Mammalia (sesalci)
Red: Vulpes (zveri)
Družina: Carnivora (psi)
Rod: Canis (pes)
Vrsta: C. lupus
Znanstveno ime
Canis lupus
Linnaeus, 1758
območje razširjenosti leta 2010
območje razširjenosti leta 2010

Vólk, tudi sivi volk ali navadni volk (znanstveno ime Canis lupus), je največji predstavnik družine psov, razširjen po divjinah Evrope, Azije in Severne Amerike. Zaradi lova je marsikje že izginil. Združuje se v krdela in zaradi skupinskega lova se loteva tudi večjih živali.

Opis[uredi | uredi kodo]

Zraste do 140 cm. Telo volka je prekrito z gosto zimsko dlako, ki ga varuje pred ohladitvijo. Volk ima dolge noge in velike šape s krempljastimi prsti. Samica volka povrže od 4 do 7 mladičev, ki ne vidijo, vendar imajo v čeljustih že male ostre zobke. Ko mladiči odrastejo, tudi sami začnejo sodelovati pri lovu.

Njegov gobec je koničast, oči poševne, uhlji pa razmeroma veliki in pokončni. Vrat in prsni koš ima zelo močen. Rep je krajši od polovice trupa z glavo, nosi pa povešenega. Kožuh je rumeno rjav s sivim nadihom. V zimski dlaki so sivi toni bolj izraženi. Za razliko od psa ima na podlakti 10 cm dolgo in 2 cm široko črno progo. Zraste do 140 centimetrov. Odrasel volk ima 42 zob.

Prehranjevanje[uredi | uredi kodo]

Pri iskanju hrane lahko naenkrat prepotujejo 40-70 km. Poznani so tudi primeri, ko so krdela prepotovala tudi 160 km. V Sloveniji pleni v glavnem jelenjad in srnjad, hrani pa se tudi z mrhovino in priložnostno napada vse vrste domačih živali (pse, konje, govedo, drobnico). Naenkrat lahko zaužije celo do 10 kg hrane, po drugi strani pa lahko dolgo zdrži brez nje. Pri večjem plenu volkovi najraje pojedo drobovje in vsebino želodca.

Razmnoževanje[uredi | uredi kodo]

Parjenje poteka od decembra do marca. Posebnost pri volkovih je to da se parita samo alfa samec in alfa samica (vodilni par v tropu). Volkulja je breja 62-64 dni, mladiče pa skoti v brlogu. V Sloveniji je največ skotov konec januarja in v začetku februarja. V leglu je najpogosteje 5-8 mladih, ki so ob rojstvu slepi in porasli s kratko, temno dlako. Mladiči začno zapuščati brlog po osmih tednih. 40 - 50 % volkov pogine v prvem letu življenja, ker mater nima dovolj hrane za vse mladiče in ker je zima. Njihova življenjska doba je od 12-16 let.

Življenjski prostor[uredi | uredi kodo]

V Evropi volkovi živijo predvsem na gozdnatem območju, sicer pa lahko preživijo tudi v arktični tundri, v močvirjih, stepi in polpuščavi. V Sloveniji so najpogostejši v gozdovih bukve in jelke, ki poraščajo obsežna gorska območja dinarskega krasa. Trop zaseda od 100 do 1000 km2 veliko območje, kar je 25km2 na enega volka v tropu. Območja tropov se ne prekrivajo.

Način življenja[uredi | uredi kodo]

Volkovi živijo v tropih s strogo določeno hierarhično lestvico. Na vrhu sta alfa volk in alfa volkulja. Krdelo običajno šteje okoli sedem volkov. Velikost teritorija se močno spreminja, odvisna pa je od količine volkov, količine plena na nekem območju, geografije območja in človekovega dostopa. Volkovi so teritorialne živali in vsako krdelo aktivno brani svoj teritorij pred volkovi iz sosednjega krdela.

Razširjenost[uredi | uredi kodo]

Prvotno je poseljeval večino Evrazije do Indije in Kitajske na jugu. V Evropi je dandanes bolj ali manj iztrebljen, najdemo pa ga še v Skandinaviji in državah nekdanje Sovjetske zveze, na Poljskem, Češkem, Slovaškem ter na Balkanskem, Apeninskem in Pirenejskem polotoku. Živi tudi v Severni Ameriki in na Grenlandiji.

Posebnosti in zanimivosti[uredi | uredi kodo]

Volk po znanih podatkih za Evropo ne predstavlja nobene grožnje človeku, to velja za zdravega volka. A tudi, če je volk zdrav, to ne pomeni, da je nemogoče, da bi človeka napadel. Če je volk bolan, je možnost napada večja. Volk je neposredni prednik psa. Začetki udomačevanja segajo v mlajšo kameno dobo, to je kakih 8000 let nazaj. Po eni od teorij naj bi ljudje na različnih krajih severne poloble udomačevali divje živeče pse, torej volkove in šakale. Velike pasme psov so lahko zelo podobne volkovom, vendar psi nimajo nikoli tako močnih kočnikov. Pri volku so kočniki tesno drug ob drugem, pri psu pa so pogosto vrzeli. Naravnih sovražnikov volk skorajda nima, znani pa so primeri kanibalizma. Volk se lahko okuži tudi s steklino.

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Mech, L.D., Boitani, L. (IUCN SSC Wolf Specialist Group)   (2010).   Canis lupus.   Rdeči seznam ogroženih vrst IUCN.   Različica 2011.2.   Svetovna zveza za varstvo narave.