Sesalci

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Sesalci
Fosilni razpon: pozni trias - recentno
Sesanje mladičkov
Sesanje mladičkov
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Poddeblo: Vertebrata (vretenčarji)
Razred: Mammalia
Linnaeus, 1758
Redovi

glej spodaj

Sesálci (znanstveno ime Mammalia) so najvišje razviti razred vretenčarjev in s tem tudi najbolj razvite živali. Od ostalih živali se najbolj ločijo po tem, da imajo samice mlečne žleze, ki izločajo mleko, s katerim hranijo mladiče. Imajo štiriprekatno srce in so toplokrvni.

Delimo jih na tri skupine:

Sesalci so ena najuspešnejših in najvišje razvitih živalskih skupin.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Njihovi neposredni predniki so zverozobci (Therapsida), izumrli plazilci, ki so živeli na Zemlji že v permu, t.j. proti koncu starega zemeljskega veka (paleozoik). V juri (sredi srednjega zemeljskega veka ali mezozoika) so se iz njih že razvili prvi starinski sesalci. Proti koncu mezozoika so, kot radi rečemo, vladali plazilci, pa so se že razvili vrečarji (Marsupialia) in prvi placentalni sesalci (Eutheria). Šele v kenozoiku, pred približno 65 milijoni leti se je pričel bujen razvoj sesalcev. Danes živeči redovi so se prvič pojavili v eocenu, družine v olicigenu, rodovi pa v pliocenu. Vrste sesalcev, kakršne poznamo danes, so se razvile šele v ledenih dobah (pleistocen), t.j. pred manj kot dvema milijonoma let.

Danes se ceni število sesalcev na Zemlji na 4170 vrst. Številka je brez dvoma prenizka, saj po eni strani še vedno odkrivamo nove, znanosti nepoznane vrste, po drugi strani pa srečamo med sesalci veliko t.i. skritih vrst. S sodobnimi raziskovalnimi metodami tako celo v Evropi vedno znova naletimo na nove vrste.

Značilnosti sesalcev[uredi | uredi kodo]

Jež

Njihove osnovne značilnosti so:

  • mati koti žive mladiče
  • mladiči sesajo mleko pri materi
  • imajo stalno telesno temperaturo
  • koža je pokrita z dlako (to velja za kopenske sesalce)
  • imajo štiri prekatno srce
  • imajo sklenjen krvni obtok skozi jetra

Zgradba telesa[uredi | uredi kodo]

Lobanja plazilcev je sestavljena iz velikega števila kosti, ki so med seboj precej ohlapno povezane. Pri sesalcih začno nekatere kosti izginjati, preostale pa se združijo v močno pokostenelo lobanjo.

Sesalci se od drugih vretenčarjev razlikujejo po zgradbi lobanje. Spodnja čeljustnica se pripenja neposredno na lobanjo, medtem ko imajo drugi vretenčarji vmes še najmanj eno kost. Za sesalce je značilno tudi specializirano zobovje. Razlikujemo tri vrste zob:

  • sekalce
  • podočnjake
  • kočnike (meljake in predmeljake).

Velikost in oblika posameznih zob je odvisna od vrste prehrane. Obe čeljusti omogočata s takšnim zobovjem učinkovito mehansko obdelavo hrane, s tem pa njeno boljšo izrabo.

Dlaka[uredi | uredi kodo]

Sesalci so evolucijsko gledano, zelo blizu plazilcem, vendar so v razvoju naredili nekaj pomembnih korakov, ki jim dajejo v boju za obstanek številne prednosti. Luske plazilcev je pri sesalcih zamenjala dlaka, ki učinkoviteje varuje telo pred oddajanjem toplote.

Sesalci so edine živali, porasle z dlako. Dlako tvori tulec odmrlih celic, ki je okrepljen s posebno beljakovino - keratinom. Dlaka je lahko tudi v obliki:

Dlaka, ki sestavlja kožuh je iz mehke podlanke in daljših krovnih dlak. Podlanka zadržuje toploto, krovne dlake pa varujejo kožo in podlanko. Pogosto je barva dlake varovalna. Srsti pa imajo tudi čutno vlogo.

Razmnoževanje[uredi | uredi kodo]

Plazilci ležejo jajca, v katerih se pri primerni zunanji temperaturi zarodek. Sesalce glede na razmnoževanje delimo v tri skupine:

  • Stokovci, kamor uvrščamo kljunaša in kljunate ježke, ležejo jajca.
  • Vrečarji kotijo žive mladiče, vendar še nimajo prave posteljice. Mladiči so precej nebogljeni in pri nekaterih vrečarjih preživijo zgodnje obdobje v kožnati vreči, ki je na zunanji strani telesa.
  • Višji sesalci kotijo žive mladiče. Zarodek se razvija v maternici.

Ko se mladič skoti, ga mati še nekaj časa hrani z mlekom, izločkom posebnih mlečnih žlez. Število mladičev v leglu niha med posameznimi vrstami. Brejost traja od 12 dni do 22 mesecev.

Uravnavanje telesne temperature[uredi | uredi kodo]

Za sesalce in ptice je značilna stalna telesna temperatura, zato so lahko dejavni tudi pri skrajno nizkih ali visokih temperaturah. To je sesalcem omogočilo, da so naselili vsa glavna življenjska okolja. Poseben predel možganov (hipotalamus) nadzira telesno temperaturo in jo uravnava z zviševanjem ali nižanjem celične presnove, širjenje ali oženjem krvnih žil, ki prenašajo toploto iz notranjosti telesa proti površini. Pomembna je tudi barva dlake. Temne barve vpijajo toploto, svetle pa jo odbijajo. Nekateri sesalci dobijo v snegu belo dlako ali pa ostanejo beli vse leto.

Zimsko spanje[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: hibernacija.

Mnogi sesalci v hladnem letnem času varčujejo z energijo, tako da zapadejo v zimsko spanje. Telesna temperatura in presnova se jim močno znižata. V takšnem stanju se postijo, živijo pa na račun nakopičenih maščobnih zalog. Večji sesalci (medved) ne pozna pravega zimskega spanja, saj ostaja njihova telesna temperatura visoka in se zato tudi hitro prebudijo.

Prehranjevanje[uredi | uredi kodo]

Za vzdrževanje stalne telesne temperature je potrebno veliko energije, ki jo sesalcem zagotovi izdatna hrana. Mesojedi plenijo (zveri in žužkojedi), rastlinojedi pa se hranijo z rastlinami. Vsejedi uživajo rastlinsko in živalsko hrano.

Razum[uredi | uredi kodo]

Veliki možgani so se pri sesalcih izredno razvili. Najbolj se je povečala skorja velikih možganov, v kateri so asociacijska središča. Veliki možgani so postali središče nadzora nad vsem organizmom. Vedenje sesalcev je bilo zato vse manj stereotipno, vse večjo vlogo pa je prevzemalo učenje.

Družbeni odnosi[uredi | uredi kodo]

Sesalci se sporazumevajo z vonjalnimi sporočili, ki jih izločajo iz žlez. Sporazumevajo se tudi z dotiki, zapletena sporočila pa si izmenjujejo tudi z glasovi. Vkjučevanje v skupnost se začne že ob rojstvu. Nekateri sesalci pridejo v stik z vrtniki samo med parjenjem in ob vzreji zaroda, številni pa se družijo v začasne ali trajne skupnosti.

Življenjski prostor[uredi | uredi kodo]

Danes poseljujejo sesalci skoraj celotno površje Zemlje, le notranjost Antarktike je brez njih. Živijo v vseh mogočih habitatih, od ekvatorialnega deževnega gozda, do savan, step, brezvodnih puščav, sredozemskih zimzelenih gozdov, listopadnih, mešanih in iglastih gozdov, do tundre ter celo večnega snega in ledu. Srečamo jih ob vseh vodah, od majhnih potokov in mlak, do velikih rek, obalnega morja in odprtih svetovnih morij. Nekateri sesalci dobro plezajo po drevju ali skalah, se izredno hitro gibljejo po odprtih terenih ali se spretno plazijo po gosti podrasti. Nekateri sesalci so se privadili živeti skupaj s človekom, še enim sesalcem, ki pa je med vsem svojim sorodstvom najuspešnejši in najprilagodljivejši.

Vodni sesalci[uredi | uredi kodo]

Tri skupine sesalcev so se prilagodile življenju v vodi - kiti, plavutonožci in morske krave. Zanje je značilno hidrodinamično telo, pod vodo pa lahko vzdržijo dolgo časa. Kjub temu morajo priti na površino po zrak.

Gibanje[uredi | uredi kodo]

Sesalci živijo v različnih okolji in so razvili tudi raznovrstne oblike gibanja. Najpogostejša je štirinožna hoja, medtem ko je dvonožno premikanje redkejše. Glede na to kje se gibljejo jih lahko razvrstimo v tri skupine:

  • leteči sesalec; edina skupina sesalcev, ki lahko aktivno letijo, so netopirji
  • kopenski sesalec,
  • vodni sesalec.

Klasifikacija[uredi | uredi kodo]

Sesalci so vretenčarji in sodijo v deblo strunarjev. Zoologi si še niso enotni, v koliko redov se delijo. Prikazana je novejša različica, ki je nekoliko poenostavljena, saj vsebuje le osnovnejše taksonomske enote. V preteklosti so šteli tenreke, prave ježe, krte in rovke v skupni red žužkojedov, vrečarje pa v en red. Prav tako so plavutonožce ločevali od ostalih zveri.

Koala, vrečar
Maldivska kratkogobčna pliskavka, kit
Črni nosorog, lihoprsti kopitar
Rumenogrla miš, glodavec

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]