Prvaki

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Primates)
Prvaki
Fosilni razpon: Paleocenedanes, 55–0 Ma

navadni šimpanz
Pan troglodytes
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Mammalia (sesalci)
Podrazred: Eutheria (višji sesalci)
(nerangirano) Euarchontoglires
Nadred: Euarchonta
Red: Primates (prvaki)
Linnaeus, 1758
Podredovi

Prvaki (tudi Primati; znanstveno ime Primates) so red sesalcev in so zelo raznovrstna živalska skupina za katero so značilni zapleteni družbeni odnosi. Živijo v Južni in Srednji Ameriki, Afriki, na Madagaskarju ter v jugovzhodni in vzhodni Aziji. Večina jih prebiva v tropskem gozdu. Oprijemalne roke in noge pričajo, da večino življenja preživijo na drevju; nekatere vrste imajo tudi oprijemalni rep.

Med prvake v biološkem smislu uvrščamo tudi človeka.

Terminologija[uredi | uredi kodo]

Izraz "primati" izhaja iz starofrancoske ali francoske besede primat, iz samostalniške rabe latinskega primat-, iz primus ("prvi").[1] Od tod izhaja tudi slovensko ime "prvaki". Red je poimenoval Carl Linnaeus, ker je menil, da je to "najvišji" red živali.[2]

Spodnji kladogram prikazuje eno izmed možnih klasifikacijskih zaporedj živečih prvakov: [3][4] skupine, ki uporabljajo običajna (tradicionalna) imena, so prikazane desno.

Primatomorpha

 Dermoptera


 Prvaki 
 Haplorhini 
 Simiiformes 
 Catarrhini 
 Hominoidea 
 Hominidae 
 Homininae 
 Hominini 

človek (rod Homo)



šimpanzi (rod Pan)




gorile (tribe Gorillini)




orangutani (poddružina Ponginae)




giboni (družina Hylobatidae)




opice Starega sveta (naddružina Cercopithecoidea)




opice Novega sveta (parvorder Platyrrhini)



 Tarsiiformes 

nartničarji (naddružina Tarsioidea)




 Strepsirrhini 
Lemuriformes 

lemurji (naddružina Lemuroidea)



loriji in sorodniki (naddružina Lorisoidea)






polopice
opice
veliki človečnjaki
ljudje
mail človečnjaki

Vse skupine z znanstvenimi imeni so kladi ali monofiletske skupine; zaporedje znanstvene klasifikacije pa odraža evolucijsko zgodovino sorodnih linij. Skupine, ki so tradicionalno poimenovane, so prikazane na desni, več skupin pa je parafiletskih:

  • Polopice vsebujejo dve monofiletski skupini (podred Strepsirrhini ali lemurji, loriji in sorodniki ter nartničarji podreda Haplorhini); je parafiletska skupina, ker izključuje Simiiformes, ki so tudi potomci skupnih prednikov primatov.
  • Opice sestavljajo dve monofiletski skupini, opice Novega sveta in opice Starega sveta, vendar je skupina parafiletska, ker izključuje hominoide, naddružino Hominoidea, ki so tudi potomci skupnega prednika Simiiformes.
  • Človečnjaki kot celota, in veliki človečnjaki, so parafiletski, če so izrazi uporabljeni tako, da izključujejo ljudi.

Tako se člani obeh skupin, in s tem tudi njihova imena, ne ujemajo, kar povzroča težave pri povezovanju znanstvenih imen s splošnimi (običajno tradicionalnimi) imeni. Razmislite o naddružini Hominoidea: Glede na splošna imena na desni, to skupino sestavljajo človečnjaki in ljudje in ni enotnega splošnega imena za vse člane skupine. Eno od rešitev je ustvariti novo splošno ime, v tem primeru hominoidi. Druga možnost je razširitev uporabe enega od tradicionalnih imen. Na primer, v svoji knjigi iz leta 2005 je paleontolog za vretenčarje Benton zapisal: "Človečnjaki, Hominoidea, danes vključujejo gibone in orangutane ... gorile in šimpanze ... in ljudi"; [5] zatorej je Benton uporabljal izraz človečnjaki za hominoide. V tem primeru je treba skupino, ki se je doslej imenovala človečnjaki, zdaj identificirati kot nečloveške človečnjake.

Razvrstitev živečih prvakov[uredi | uredi kodo]

Risba šimpanzov iz leta 1927: gibon (zgoraj desno) in dva orangutana (sredi in spodaj na sredini): šimpanz v zgornjem levem kotu; orangutan v spodnjem središču hodi po členkih.

Spodaj je naveden seznam družin živečih prvakov, skupaj z eno izmed možnih razvrstitev med redove in družine.[6][7][8][9] Uporabljajo se tudi druge klasifikacije. Na primer, alternativna klasifikacija živečih Strepsirrhini jih deli v dva infrareda, Lemuriformes in Lorisiformes.[10]

Red Prvaki

Red prvakov je ustvaril Carl Linnaeus leta 1758 v deseti izdaji svoje knjige Systema Naturae[13] za rodove Homo (ljudje), Simia (drugi človečnjaki in opice), Lemur (polopice) in Vespertilio (netopirji). V prvi izdaji iste knjige (1735) je uporabil ime Anthropomorpha za Homo, Simia in Bradypus (lenivci).[14]

Filogenija in genetika[uredi | uredi kodo]

Euarchontoglires  
Glires 

Rodentia (glodavci)



Lagomorpha (zajci, kunci in žvižgači)



 Euarchonta 

Scandentia (tupaje)


Primatomorpha

Dermoptera (mrenarji)


Primati

Plesiadapiformes



primati






Red prvakov je del klada Euarchontoglires, ki se nahaja znotraj klada Eutheria razreda Mammalia. Nedavne molekularno genetske raziskave na prvakih, mrenarjih in tupajah so pokazale, da sta dve vrsti mrenarjev tesneje povezani s prvaki kot pa z tupaji,[15] čeprav so včasih tupaje umeščali med prvake.[16] Ti trije redovi sestavljajo klad Euarchonta. Kombinacija tega klada s kladom Glires (sestavljen iz Rodentia in Lagomorpha) tvori klad Euarchontoglires. Tako Euarchonta kot Euarchontoglires sta lahko rangirana kot nadreda. Nekateri znanstveniki menijo, da je Dermoptera podred prvakov in uporabljajo podred Euprimates za "prave" primate.[17]

Evolucija[uredi | uredi kodo]

Domneva se, da prvaki izvirajo iz obdobja blizu kredno–paleogenske meje ali pred okoli 63–74 milijoni let,[18][19][20][21][22], čeprav so najstarejši znani fosilni prvaki datirani v obdobje poznega paleocena Afrike, pred približno 57 milijoni let (Altiatlasius)[23], ali na severnih kontinentih v obdobje paleocensko-eocenskega prehoda, pred c. 55 milijoni let (Cantius, Donrussellia, Altanius, Plesiadapis in Teilhardina).[24][25][26] Druge študije, vključno s študijami molekularne ure, ocenjujejo, da je izvor veje primatov v sredini krede, pred približno 85 milijoni let.[27][28][29]

Navadni rjavi lemur, prvak Strepsirrhini

Sodobna kladistika ocenjuje, da je red primatov monofiletski. Na splošno velja, da se je podred Strepsirrhini, prvaki z "vlažnimi smrčki", odcepil od primitivne linije prvakov pred okoli 63 milijoni let,[30] čeprav zagovarjajo tudi starejše datume.[31] V sedmih Strepsirrhini družinah je pet sorodnih družin lemurjev in dve preostali družini, ki vključujeta tudi lorije in galage.[32][33] Starejši klasifikacijski sistemi vključujejo Lepilemuridae v Lemuridae in Galagidae v Lorisidae, tako da dobimo štiri enodružinske porazdelitve namesto pet dvodružinskih, kot je prikazano tukaj.[32] V eocenu sta na večini severnih celinah prevladovali dve skupini, adapiformi in omomiidi.[34][35] Prvi veljajo za pripadnike Strepsirrhini, vendar niso imeli glavnikastih zob kot sodobni lemurji; nedavna analiza je pokazala, da Darwinius masillae sodi v to skupino.[36] Slednji so bili tesno povezan z nartničarji, opicami in človečnjaki. Kako sta ti dve skupini povezani z živečimi primati, je nejasno. Omomiidi so izumrli pred okoli 30 milijoni let,[35] medtem ko so adapiformi preživeli do pred približno 10 milijoni let.[37]

Glede na genetske študije so se lemurji Madagaskarja od lorrijev ločili pred približno 75 milijoni let.[38] Te študije, kot tudi kromosomski in molekularni dokazi kažejo, da so lemurji med seboj tesneje povezani kot z drugimi Strepsirrihni prvaki.[38][39] Vendar se je Madagaskar od Afrike ločil pred 160 milijoni let in od Indije pred 90 milijoni let.[40] Za pojasnitev teh dejstev se domneva, da je začetna populacija lemurjev, sestavljena iz nekaj posameznikov, dosegla Madagaskar iz Afrike prek oceana pred 50 in 80 milijoni let.[38][39][40] Predlagane so bile tudi druge možnosti kolonizacije, kot so večkratne kolonizacije iz Afrike in Indije,[41] vendar nobena ni podprta z genetskimi in molekularnimi dokazi.[38]

Do nedavnega je bilo aje-aje težko umestiti v Strepsirrhini.[42] Predlagane so bile teorije, da je družina, Daubentoniidae, ali lemuriformni prvaki (kar pomeni, da so se njihovi predniki odcepili od linije lemurjev bolj nedavno kot so se ločili lemurji in loriji) ali pa sestrska skupina vsem drugim Strepsirrhini. Leta 2008 je bilo potrjeno, da je družina aje-aje najtesneje povezana z drugimi lemurji iz Madagaskarja, ki verjetno izvirajo iz iste populacije prednikov, ki je kolonizirala otok.[43]

Infrared Simiiformes (prvaki, sestavljeni iz opic in človečnjakov) se je pojavil pred okoli 40 milijoni let,[44] verjetno v Aziji; če to drži, so se kmalu zatem razširili čez morje Tetis iz Azije v Afriko.[45] Obstajata dva klada, oba parvoreda: Catarrhini, ki se je razvil v Afriki, sestavljen iz opic starega sveta, ljudi in drugih človečnjakov, in Platyrrhini, ki so se razvili v Južni Ameriki, sestavljen iz opic iz Novega sveta.[46] Tretji klad, ki je vključeval eosimiide, se je razvil v Aziji, vendar je izumrl pred milijoni let.[47]

Tako kot v primeru lemurjev, izvor opic iz Novega sveta ni jasen. Molekularne študije povezanih jedrskih zaporedij so dale zelo različne ocene datumov razhajanj med platyrrhini in catarrhini, in se gibljejo od pred 33 do 70 milijoni let, medtem ko študije, ki temeljijo na mitohondrijskih zaporedjih, dajejo ožji razpon od pred 35 do 43 milijoni let.[48][49] Antropoidni prvaki so verjetno v eocenu prešli Atlantski ocean od Afrike do Južne Amerike s "skakanjem po otokih", kar je olajšal Srednjeatlantski hrbet in znižana gladina morja.[50] Druga možnost je, da en sam prehod omogočil to čezoceansko kolonizacijo. Zaradi premikanja celin Atlantski ocean takrat ni bil tako širok kot danes.[50] Raziskave kažejo, da bi lahko majhen 1 kg težak prvak lahko preživel 13 dni na splavu iz vegetacije.[51] Glede na ocenjeni tok in hitrost vetra bi to zagotovilo dovolj časa za potovanje med celinami.

Cesarski tamarin, opica Novega sveta

Opice in človečnjaki so se razširili iz Afrike v Evropo in Azijo v miocenu.[52] Kmalu zatem so loriji in nartničarji opravili isto pot. Prvi fosili homininov so bili odkriti v severni Afriki in segajo od pred 5-8 milijonov let nazaj.[53] Opice starega sveta so izginile iz Evrope približno pred približno 1,8 milijona let.[54] Molekularne študije in študije fosilov v splošnem kažejo, da sodobni ljudje izvirajo iz Afrike pred 100.000–200.000 leti.[55]

Čeprav so prvaki dobro raziskani v primerjavi z drugimi živalskimi skupinami, je bilo pred kratkim odkritih več novih vrst, genetski testi pa so odkrili prej neznane vrste v znanih populacijah. Primate Taxonomy je leta 2001 naštela približno 350 vrst prvakov;[56] avtor Colin Groves je to število povečal na 376 v tretji izdaji Mammal Species of the World (MSW3).[57] Vendar pa so publikacije, odkar je bila leta 2003 taksonomija v MSW3 sestavljena, povečala število na 522 vrst ali 708, vključno s podvrstami.[58]

Križanci[uredi | uredi kodo]

Križanci primatov običajno nastanejo v ujetništvu,[59] vendar so našli tudi primere v naravi.[60][61] Križanci se pojavijo, ko se območja dveh vrst prekrivata in tvorita hibridno območje; križance lahko ustvarijo tudi ljudje, ko so živali nameščene v živalskih vrtovih ali zaradi okoljskih pritiskov, kot je plenjenje.[60] Medrodovna križanja, križance različnih rodov, so našli tudi v naravi. Čeprav spadajo v rodove, ki so bili ločeni že več milijonov let, se še vedno pojavlja križanje med gelado in grivasti pavijanom.[62]

Kloni[uredi | uredi kodo]

24. januarja 2018 so znanstveniki na Kitajskem v časopisu Cell poročali o kloniranju dveh klonov javanskega makaka, poimenovanih Zhong Zhong in Hua Hua, z uporabo kompleksne metode prenosa DNK, s katero so ustvarili tudi ovco Dolly.[63][64][65][66][67]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. Čeprav je monofiletsko razmerje med lemurji in loriji široko sprejeto, ime njihovega klada ni. Izraz "lemuriform" se tukaj uporablja, ker izhaja iz ene izmed popularnih taksonomij, ki združuje klad of toothcombed primates v en infrared in izumrle, non-toothcombed adapiforms v drugega, oba znotraj podreda Strepsirrhini.[11][12] Kakorkoli, druga priljubljena alternativna taksonomija umešča lorije v lasten infrared, Lorisiformes.[10]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. »Primate«. Merriam-Webster Online Dictionary. Merriam-Webster. Pridobljeno 21. julija 2008.
  2. The Book of Popular Science. 1963. str. 257.
  3. Cartmill, M.; Smith, F. H. (2011). The Human Lineage. John Wiley & Sons. ISBN 978-1-118-21145-8.
  4. Groves, C. P. (2001). Primate Taxonomy. Smithsonian Institution Press. ISBN 1-56098-872-X.
  5. Benton 2005, str. 371.
  6. Groves, C. P. (2005). Wilson, D. E.; Reeder, D. M. (eds.). Mammal Species of the World: A Taxonomic and Geographic Reference (3rd ed.). Baltimore: Johns Hopkins University Press. pp. 111–184. ISBN 0-801-88221-4. OCLC 62265494.
  7. Cartmill, M.; Smith, F. H. (2011). The Human Lineage. John Wiley & Sons. ISBN 978-1-118-21145-8.
  8. Mittermeier, R.; Ganzhorn, J.; Konstant, W.; Glander, K.; Tattersall, I.; Groves, C.; Rylands, A.; Hapke, A.; Ratsimbazafy, J.; Mayor, M.; Louis, E. (december 2008). »Lemur Diversity in Madagascar«. International Journal of Primatology. 29 (6): 1607–1656. doi:10.1007/s10764-008-9317-y. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 15. februarja 2021. Pridobljeno 26. decembra 2021.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  9. Rylands, A. B.; Mittermeier, R. A. (2009). »The Diversity of the New World Primates (Platyrrhini)«. V Garber, P. A. (ur.). South American Primates: Comparative Perspectives in the Study of Behavior, Ecology, and Conservation. Springer. ISBN 978-0-387-78704-6.
  10. 10,0 10,1 Hartwig 2011, str. 20–21.
  11. Szalay & Delson 1980, str. 149.
  12. Cartmill 2010, str. 15.
  13. Linnaeus, C. (1758). Sistema naturae per regna tria Naturae, secundum classes, ordines, genera, species, cum characteribus differentiis, synonimis locis. Tomus I. Impensis direct. Laurentii Salvii, Holmia. str. 20–32.
  14. Linnaeus, C. (1735). Sistema naturae sive regna tria Naturae systematice proposita per classes, ordines, genera, & species. apud Theodorum Haak, Lugduni Batavorum. str. s.p.
  15. Janečka, J. E.; Miller, W.; Pringle, T. H.; Wiens, F.; Zitzmann, A.; Helgen, K. M.; Springer, M. S.; Murphy, W. J. (2. november 2007). »Molecular and Genomic Data Identify the Closest Living Relative of Primates«. Science. 318 (5851): 792–794. Bibcode:2007Sci...318..792J. doi:10.1126/science.1147555. PMID 17975064.
  16. Kavanagh, M. (1983). A Complete Guide to Monkeys, Apes and Other Primates. New York: Viking Press. str. 18. ISBN 0-670-43543-0.
  17. McKenna, M. C.; Bell, S. K. (1997). Classification of Mammals Above the Species Level. New York: Columbia University Press. str. 329. ISBN 0-231-11012-X.
  18. Williams, B.A.; Kay, R.F.; Kirk, E.C. (2010). »New perspectives on anthropoid origins«. Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America. 107 (11): 4797–4804. Bibcode:2010PNAS..107.4797W. doi:10.1073/pnas.0908320107. PMC 2841917. PMID 20212104.
  19. Stanyon, Roscoe; Springer, Mark S.; Meredith, Robert W.; Gatesy, John; Emerling, Christopher A.; Park, Jong; Rabosky, Daniel L.; Stadler, Tanja; Steiner, Cynthia; Ryder, Oliver A.; Janečka, Jan E. (2012). »Macroevolutionary Dynamics and Historical Biogeography of Primate Diversification Inferred from a Species Supermatrix«. PLOS ONE. 7 (11): e49521. Bibcode:2012PLoSO...749521S. doi:10.1371/journal.pone.0049521. ISSN 1932-6203. PMC 3500307. PMID 23166696.
  20. Jameson, Natalie M.; Hou, Zhuo-Cheng; Sterner, Kirstin N.; Weckle, Amy; Goodman, Morris; Steiper, Michael E.; Wildman, Derek E. (september 2011). »Genomic data reject the hypothesis of a prosimian primate clade«. Journal of Human Evolution. 61 (3): 295–305. doi:10.1016/j.jhevol.2011.04.004. ISSN 0047-2484. PMID 21620437.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  21. Pozzi, Luca; Hodgson, Jason A.; Burrell, Andrew S.; Sterner, Kirstin N.; Raaum, Ryan L.; Disotell, Todd R. (Junij 2014). »Primate phylogenetic relationships and divergence dates inferred from complete mitochondrial genomes«. Molecular Phylogenetics and Evolution. 75: 165–183. doi:10.1016/j.ympev.2014.02.023. ISSN 1055-7903. PMC 4059600. PMID 24583291.
  22. Stanyon, Roscoe; Finstermeier, Knut; Zinner, Dietmar; Brameier, Markus; Meyer, Matthias; Kreuz, Eva; Hofreiter, Michael; Roos, Christian (16. julij 2013). »A Mitogenomic Phylogeny of Living Primates«. PLOS ONE. 8 (7): e69504. Bibcode:2013PLoSO...869504F. doi:10.1371/journal.pone.0069504. ISSN 1932-6203. PMC 3713065. PMID 23874967.
  23. Williams, B. A.; Kay, R. F.; Kirk, E. C. (2010). »New perspectives on anthropoid origins«. Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America. 107 (11): 4797–4804. Bibcode:2010PNAS..107.4797W. doi:10.1073/pnas.0908320107. PMC 2841917. PMID 20212104.
  24. Miller, E. R.; Gunnell, G. F.; Martin, R. D. (2005). »Deep Time and the Search for Anthropoid Origins« (PDF). American Journal of Physical Anthropology. 128: 60–95. doi:10.1002/ajpa.20352. PMID 16369958.
  25. Chatterjee, Helen J; Ho, Simon Y.W.; Barnes, Ian; Groves, Colin (27. oktober 2009). »Estimating the phylogeny and divergence times of primates using a supermatrix approach«. BMC Evolutionary Biology. 9 (1): 259. doi:10.1186/1471-2148-9-259. PMC 2774700. PMID 19860891.
  26. O'Leary, M. A.; in sod. (8. februar 2013). »The placental mammal ancestor and the post–K-Pg radiation of placentals«. Science. 339 (6120): 662–667. Bibcode:2013Sci...339..662O. doi:10.1126/science.1229237. PMID 23393258.
  27. Lee, M. (september 1999). »Molecular Clock Calibrations and Metazoan Divergence Dates«. Journal of Molecular Evolution. 49 (3): 385–391. Bibcode:1999JMolE..49..385L. doi:10.1007/PL00006562. PMID 10473780.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  28. »Scientists Push Back Primate Origins From 65 Million To 85 Million Years Ago«. Science Daily. Pridobljeno 24. oktobra 2008.
  29. Tavaré, S.; Marshall, C. R.; Will, O.; Soligo, C.; Martin R.D. (18. april 2002). »Using the fossil record to estimate the age of the last common ancestor of extant primates«. Nature. 416 (6882): 726–729. Bibcode:2002Natur.416..726T. doi:10.1038/416726a. PMID 11961552.
  30. Klonisch, T.; Froehlich, C.; Tetens, F.; Fischer, B.; Hombach-Klonisch, S. (2001). »Molecular Remodeling of Members of the Relaxin Family During Primate Evolution«. Molecular Biology and Evolution. 18 (3): 393–403. doi:10.1093/oxfordjournals.molbev.a003815. PMID 11230540.
  31. Horvath, J.; in sod. (2008). »Development and Application of a Phylogenomic Toolkit: Resolving the Evolutionary History of Madagascar's Lemurs«. Genome Research. 18 (3): 489–499. doi:10.1101/gr.7265208. PMC 2259113. PMID 18245770.
  32. 32,0 32,1 Groves, C. P. (2005). Wilson, D. E.; Reeder, D. M. (eds.). Mammal Species of the World: A Taxonomic and Geographic Reference (3rd ed.). Baltimore: Johns Hopkins University Press. pp. 111–184. ISBN 0-801-88221-4. OCLC 62265494.
  33. Mittermeier, R.; Ganzhorn, J.; Konstant, W.; Glander, K.; Tattersall, I.; Groves, C.; Rylands, A.; Hapke, A.; Ratsimbazafy, J.; Mayor, M.; Louis, E. (december 2008). »Lemur Diversity in Madagascar«. International Journal of Primatology. 29 (6): 1607–1656. doi:10.1007/s10764-008-9317-y. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 15. februarja 2021. Pridobljeno 26. decembra 2021.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  34. Sellers, Bill (20. oktober 2000). »Primate Evolution« (PDF). University of Edinburgh. str. 13–17. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 29. oktobra 2008. Pridobljeno 23. oktobra 2008.
  35. 35,0 35,1 Hartwig, W. (2007). »Primate Evolution«. V Campbell, C. (ur.). Primates in Perspective. Oxford University Press. str. 13–17. ISBN 978-0-19-517133-4.
  36. Williams, B. A.; Kay, R. F.; Christopher Kirk, E.; Ross, C. F. (2010). »Darwinius masillae is a strepsirrhine—a reply to Franzen et al. (2009)« (PDF). Journal of Human Evolution. 59 (5): 567–573, discussion 573–9. doi:10.1016/j.jhevol.2010.01.003. PMID 20188396. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 17. maja 2013.
  37. Ciochon, R.; Fleagle, J. (1987). Primate Evolution and Human Origins. Menlo Park, California: Benjamin/Cummings. str. 72. ISBN 978-0-202-01175-2.
  38. 38,0 38,1 38,2 38,3 Horvath, J.; in sod. (2008). »Development and Application of a Phylogenomic Toolkit: Resolving the Evolutionary History of Madagascar's Lemurs«. Genome Research. 18 (3): 489–499. doi:10.1101/gr.7265208. PMC 2259113. PMID 18245770.
  39. 39,0 39,1 Garbutt, N. (2007). Mammals of Madagascar, A Complete Guide. A&C Black Publishers. str. 85–86. ISBN 978-0-300-12550-4.
  40. 40,0 40,1 Mittermeier, R.A.; in sod. (2006). Lemurs of Madagascar (2. izd.). Conservation International. str. 23–26. ISBN 1-881173-88-7.
  41. Sellers, Bill (20. oktober 2000). »Primate Evolution« (PDF). University of Edinburgh. str. 13–17. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 29. oktobra 2008. Pridobljeno 23. oktobra 2008.
  42. Groves, C. P. (2005). Wilson, D. E.; Reeder, D. M. (eds.). Mammal Species of the World: A Taxonomic and Geographic Reference (3rd ed.). Baltimore: Johns Hopkins University Press. pp. 111–184. ISBN 0-801-88221-4. OCLC 62265494.
  43. Horvath, J.; in sod. (2008). »Development and Application of a Phylogenomic Toolkit: Resolving the Evolutionary History of Madagascar's Lemurs«. Genome Research. 18 (3): 489–499. doi:10.1101/gr.7265208. PMC 2259113. PMID 18245770.
  44. Hartwig, W. (2007). »Primate Evolution«. V Campbell, C. (ur.). Primates in Perspective. Oxford University Press. str. 13–17. ISBN 978-0-19-517133-4.
  45. Chaimanee, Y.; Chavasseau, O.; Beard, K. C.; Kyaw, A. A.; Soe, A. N.; Sein, C.; Lazzari, V.; Marivaux, L.; Marandat, B.; Swe, M.; Rugbumrung, M. (2012). »Late Middle Eocene primate from Myanmar and the initial anthropoid colonization of Africa«. Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America. 109 (26): 10293–10297. Bibcode:2012PNAS..10910293C. doi:10.1073/pnas.1200644109. PMC 3387043. PMID 22665790.
  46. Groves, C. P. (2005). Wilson, D. E.; Reeder, D. M. (eds.). Mammal Species of the World: A Taxonomic and Geographic Reference (3rd ed.). Baltimore: Johns Hopkins University Press. pp. 111–184. ISBN 0-801-88221-4. OCLC 62265494.
  47. Marivaux, L.; in sod. (14. junij 2005). »Anthropoid primates from the Oligocene of Pakistan (Bugti Hills): Data on early anthropoid evolution and biogeography«. Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America. 102 (24): 8436–8441. Bibcode:2005PNAS..102.8436M. doi:10.1073/pnas.0503469102. PMC 1150860. PMID 15937103.
  48. Chatterjee, Helen J; Ho, Simon Y.W.; Barnes, Ian; Groves, Colin (27. oktober 2009). »Estimating the phylogeny and divergence times of primates using a supermatrix approach«. BMC Evolutionary Biology. 9 (1): 259. doi:10.1186/1471-2148-9-259. PMC 2774700. PMID 19860891.
  49. Schrago, C.G.; Russo, C.A.M. (2003). »Timing the Origin of New World Monkeys« (PDF Reprint). Molecular Biology and Evolution. 20 (10): 1620–1625. doi:10.1093/molbev/msg172. PMID 12832653.
  50. 50,0 50,1 Sellers, Bill (20. oktober 2000). »Primate Evolution« (PDF). University of Edinburgh. str. 13–17. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 29. oktobra 2008. Pridobljeno 23. oktobra 2008.
  51. Houle, A. (1999). »The origin of platyrrhines: An evaluation of the Antarctic scenario and the floating island model«. American Journal of Physical Anthropology. 109 (4): 541–559. doi:10.1002/(SICI)1096-8644(199908)109:4<541::AID-AJPA9>3.0.CO;2-N. PMID 10423268.
  52. Andrews, P.; Kelley, J. (2007). »Middle Miocene Dispersals of Apes«. Folia Primatologica. 78 (5–6): 328–343. doi:10.1159/000105148. PMID 17855786.
  53. Hartwig, W. (2007). »Primate Evolution«. V Campbell, C. (ur.). Primates in Perspective. Oxford University Press. str. 13–17. ISBN 978-0-19-517133-4.
  54. Strier, K. (2007). Primate Behavioral Ecology (3. izd.). Allyn & Bacon. str. 7, 64, 71, 77, 182–185, 273–280, 284, 287–298. ISBN 978-0-205-44432-8.
  55. Pough, F. W.; Janis, C. M.; Heiser, J. B. (2005) [1979]. »Primate Evolution and the Emergence of Humans«. Vertebrate Life (7th izd.). Pearson. str. 650. ISBN 0-13-127836-3.
  56. Groves, C. P. (2001). Primate Taxonomy. Smithsonian Institution Press. ISBN 1-56098-872-X.
  57. Groves, C. P. (2005). Wilson, D. E.; Reeder, D. M. (eds.). Mammal Species of the World: A Taxonomic and Geographic Reference (3rd ed.). Baltimore: Johns Hopkins University Press. pp. 111–184. ISBN 0-801-88221-4. OCLC 62265494.
  58. IUCN/SSC Primate Specialist Group (1. marec 2021). »Primate diversity by region«. International Union for the Conservation of Nature.
  59. Tenaza, R. (1984). »Songs of hybrid gibbons (Hylobates lar × H. muelleri)«. American Journal of Primatology. 8 (3): 249–253. doi:10.1002/ajp.1350080307. PMID 31986810.
  60. 60,0 60,1 Bernsteil, I. S. (1966). »Naturally occurring primate hybrid«. Science. 154 (3756): 1559–1560. Bibcode:1966Sci...154.1559B. doi:10.1126/science.154.3756.1559. PMID 4958933.
  61. Sugawara, K. (Januar 1979). »Sociological study of a wild group of hybrid baboons between Papio anubis and P. hamadryas in the Awash Valley, Ethiopia«. Primates. 20 (1): 21–56. doi:10.1007/BF02373827.
  62. Jolly, C. J.; Woolley-Barker, Tamsin; in sod. (1997). »Intergeneric Hybrid Baboons«. International Journal of Primatology. 18 (4): 597–627. doi:10.1023/A:1026367307470.
  63. Liu, Zhen; in sod. (24. januar 2018). »Cloning of Macaque Monkeys by Somatic Cell Nuclear Transfer«. Cell. 172 (4): 881–887.e7. doi:10.1016/j.cell.2018.01.020. PMID 29395327.
  64. Normile, Dennis (24. januar 2018). »These monkey twins are the first primate clones made by the method that developed Dolly«. Science. doi:10.1126/science.aat1066. Pridobljeno 24. januarja 2018.
  65. Cyranoski, David (24. januar 2018). »First monkeys cloned with technique that made Dolly the sheep - Chinese scientists create cloned primates that could revolutionize studies of human disease«. Nature. 553 (7689): 387–388. Bibcode:2018Natur.553..387C. doi:10.1038/d41586-018-01027-z. PMID 29368720.
  66. Briggs, Helen (24. januar 2018). »First monkey clones created in Chinese laboratory«. BBC News. Pridobljeno 24. januarja 2018.
  67. »Scientists Successfully Clone Monkeys; Are Humans Up Next?«. The New York Times. Associated Press. 24. januar 2018. Pridobljeno 24. januarja 2018.

Viri[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]