Antarktika

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Antarktika
Ta zemljevid uporablja orografsko projekcijo. Južni tečaj je blizu središča, kjer se stikajo where vzdolžne linije.
Površina 14.000.000 km²[1]
Št. prebivalcev 0 stalnih prebivalcev (2014)[2]
Demonim Antarktičan
Domena TLD .aq
Zemljevid Antarktike

Antárktika (iz grščine ἀνταρκτικός: ántarktikós - nasprotje Arktiki) je celina, ki obkroža Zemeljski južni tečaj. Najbližje Antarktiki sega ozemlje Južne Amerike (približno 1.000 kilometrov stran), Avstralija leži 2.500 kilometrov stran, do najjužnejšega konca Afrike pa je kar 4.000 kilometrov. Je najhladnejša in najbolj suha celina in ima od vseh celin najvišjo povprečno nadmorsko višino.[3] Ne smemo je zamenjavati z Arktiko, ki obkroža severni tečaj.

Celino so odkrili poznega januarja leta 1820. Več podrobnosti lahko najdete v članku Zgodovina Antarktike.

Antarktika je med sedmimi celinami peta po velikosti. Velikost njene površine se spreminja z letnimi časi – poleti meri približno 14,2 milijona kvadratnih kilometrov, kar je približno dvakratna velikost najmanjše celine Avstralije oziroma polovica površine ZDA. V zimskih mesecih se površje Antarktike dvakrat poveča.

Sestavljena iz dveh osnovnih delov – Vzhodne Antarktike, ki se imenuje tudi Velika Antarktika, ter manjše Zahodne Antarktike. Ločnico med obema območjema predstavljajo Transantarktično gorovje. Več kot 98% površja je prekritega z ledom s povprečno debelino 1,9 km[4] in vsebuje kar 70 odstotkov vse sladke vode na Zemlji. Zaradi debelega sloja ledu je njeno površje zelo visoko, saj je povprečna nadmorska višina kar 2.300 metrov.

Etimologija[uredi | uredi kodo]

Ime Antarktika je romanizirana verzija grške sestavljene besede ἀνταρκτική (antarktiké), ženske oblike ἀνταρκτικός (antarktikos),[5] s pomenom "nasprotno od Arktike", »nasprotno od severa«.[6]

Prvič je ime »Antarktika« uradno uporabil za celino v 1890-ih škotski kartograf John George Bartholomew.[7]

Zgodovina raziskovanja[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Zgodovina Antarktike.

Na Antarktiki ni domorodnih prebivalcev in ni dokazov, da je Antarktiko videlo človeško oko do 19. stoletja. Vendar vera v obstoj Terra Australis — v prostrano celino na daljnem jugu Zemlje, ki naj bi bila kot »protiutež« severnim deželam Evrope, Azije in Severne Afrike — je obstajala že za časa Ptolomeja (1. st. n.š.), ki je predstavil idejo ohranjanja simetrične porazdelitve vseh znanih zemeljskih površin. Celo v poznem 17. stoletju, ko so raziskovalci odkrili, da Južna Amerika in Avstralija nista del legendarne »Antarktike«, so geografi verjeli, da je celina veliko večja kot je njena dejanska velikost.

Slika James Weddellove druge odprave v letu 1823, ki upodablja jadrnici Jane in Beaufroy.

Bistveno za zgodbo o izvoru imena »Antarktike« je zakaj je niso poimenovali Terra Australis — namesto Antarktiki je bilo to ime dano Avstraliji, kar je bilo posledica napake ljudi, ki so se odločili, da južneje od Avstralije ne bodo odkrili pomembnejše zemeljske površine. Predvsem je bila to zasluga raziskovalca Matthew Flinders, ki je populariziral prenos imena Terra Australis Avstraliji. Naslov svoje knjige A Voyage to Terra Australis (1814) je zagovarjal v njenem uvodu:

»Ni verjetno, da bo katerokoli ločeno kopno, vsaj približno enako veliko, kadarkoli odkrito v južnejših zemljepisnih širinah; ime Terra Australis bo zatorej ostalo opisno ime za geografsko pomembnost te dežele in njenega položaja na Zemlji: poleg tega se sliši starodavno; ....«[8]

Evropski zemljevidi so še naprej prikazovali hipotetično ozemlje dokler nista 17. januarja 1773 ladji kapitana Jamesa Cook-a, HMS Resolution in Adventure, prečkali južni tečajnik; in nato še enkrat decembra istega leta in januarja 1774.[9] Cook je prišel 121 km do Antarktične obale preden se je januarja 1773 zaradi ledu obrnil.[10] Prvo potrjeno opažanje Antarktike se lahko zoži na posadke ladij s tremi različnimi kapitani. Glede na različne organizacije (National Science Foundation,[11] NASA,[12] Univerza Kalifornije, San Diego[13] in drugi viri),[14][15] so v letu 1820 trije kapitani uzrli Antarktiko ali njene ledene police: von Bellingshausen (kapitan v ruski carski mornarici), Edward Bransfield (kapitan v britanski kraljevi mornarici) in Nathaniel Palmer (kitolovec iz Stonington, Connecticut). Ekspedicija, ki jo je vodil von Bellingshausen in Lazarev na ladjah Vostok in Mirny, je dosegla točko 32 km do Dežele kraljice Maud in zabeležila opažanje ledene police na 69°21′28″S 2°14′50″W / 69.35778°S 2.24722°W / -69.35778; -2.24722[16], ki je postala poznana kot Fimbulova ledena polica. To se je zgodilo tri dni preden je kopno zagledal Bransfield in deset mesecev pred Palmerjem (november 1820). Prvi je na Antarktiki dokumentirano pristal 7. februarja 1821 ameriški kitolovec John Davis, domnevno v Hughes Bay, blizu Charlesovega rta na Zahodni Antarktiki, čeprav nekateri zgodovinarji temu oporekajo.[17][18] Prvi zapisani in potrjeni pristanek je bil na rtu Adair leta 1895.[19]

Ekspedicija Nimrod (Magnetic Pole party od leve proti desni): Wild, Shackleton, Marshall, in Adams

22. januarja 1840, dva dneva po odkritju zahodne obale Ballenyjevih otokov, so se nekateri člani posadke odprave Jules Dumont d'Urvillea (1837–40) izkrcali na najvišjem otočku[20] skupine skalnatih otokov približno 4 km od rta Géodésie na obali Adelijine zemlje, kjer so nabrali nekaj mineralov, alg in primerkov živali.[21]

Decembra 1839 je kot del United States Exploring Expedition (1838–42) pod vodstvom Vojne mornarice Združenih držav Amerike (imenovana tudi "Ex. Ex." ali »Wilkesova ekspedicija«) izplula odprava iz Sydneya v Antarktični ocean, in poročala o odkritju »Antarktične celine zahodno od Ballenyjevih otokov« 25. januarja1840. Ta del Antarktike so kasneje poimenovali »Wilkesova dežela«.

Leta 1841 je raziskovalec James Clark Ross je prišel skozi Rosovo morje in odkril Rossov otok (oba sta bila poimenovana po njem). Plul je vzdolž ogromne stene ledu, ki so jo kasneje poimenovali Rossova ledena polica. Mount Erebus in Mount Terror sta poimenovana po dveh ladjah iz njegove ekspedicije: HMS Erebus in Terror.[22] Mercator Cooper je pristal na Vzhodni Antarktiki 26. januarja 1853.[23]

Roald Amundsen in njegova posadka opazujejo norveško zastavo na Južnem tečaju, 1911

Med ekspedicijo Nimrod leta 1907, ki jo je vodil Ernest Shackleton, je skupina, ki jo je vodil Edgeworth David, postala prva, ki se je vzpela na Mount Erebus in dosegla južni magnetni tečaj. Douglas Mawson, ki naj bi vodil Magnetic Pole party na njihovi tvegani poti nazaj, je do svoje upokojitve leta 1931 vodil še več ekspedicij.[24] Poleg tega, je Shackleton sam in trije drugi člani njegove ekspedicije naredili več prvih osvojitev (od decembra 1908do februarja 1909): bili so prvi ljudje, ki so prepotovali Rossovo ledeno polico, prvi, ki so prepotovali Transantarktično gorovje (preko ledenika Beardmore), in prvi, ki so hodili po Antarktični planoti. Ekspedicija, ki jo je z ladjo Fram vodil norveški polarni razislovalec Roald Amundsen, je postala prva, ki je dosegla geografski Južni tečaj (14. decembra 1911) - uporabili so pot od Zaliva kitov preko ledenika Axela Heiberga.[25] En mesec kasneje je na tečaj prispela tudi nesrečna Scottova ekspedicija.

Richard E. Byrd je v 1930-ih in 1940-ih vodil več potovanj preko Antarktike z letalom. Vendar do 31. oktobra 1956 ni nihče ponovno stopil na Južni tečaj; takrat je skupina ameriške mornarice, ki jo jo je vodil viceadmiral George J. Dufek tam uspešno pristala s svojim letalom.[26]

Prva oseba, ki je samostojno prijadrala do Antarktike, je bil Novozelandec David Henry Lewis (leta 1972).

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Za puščavo velja, da na njenem območju pade manj kot 254 milimetrov padavin letno. Antarktika izpolnjuje ta pogoj, saj v njeni notranjosti pade le okoli 50 milimetrov padavin, kar je celo manj kot v Sahari. Antarktika je najhladnejša in hkrati tudi najbolj vetrovna celina. 21. julija leta 1983 so v ruski raziskovalni postaji Vostok izmerili do zdaj najnižjo temperaturo na Zemlji – kar 89,2 stopinje Celzija pod ničlo.[27] To območje se imenuje geomagnetni tečaj in leži blizu t. i. točke nedostopnosti, ki jo je skoraj nemogoče doseči. Julija leta 1972 so Francozi v svoji bazi izmerili veter, ki je pihal s hitrostjo 320 km/uro.

Rastlinstvo in živalstvo[uredi | uredi kodo]

Na Antarktiki boste zaman iskali drevesa ali grmičevje, saj je rastlinstvo omejeno na okoli 350 vrst različnih lišajev, mahov in alg. Najdemo lahko prav bogate kolonije rdečih in rumenih lišajev, ki uspevajo na golih skalah. Ponekod v suhih dolinah pa nekatere vrste alg namesto na skalah rastejo kar v njih. Razmere za življenje so namreč tako težke, da alge lažje preživijo v skalah, kot pa da bi bile izpostavljene močnemu vetru in nizkim temperaturam na njihovi površini.Na tej celini ne more preživeti noben vretenčar, ki živi edino na kopnem, zato so svoj doma tu našli le tisti vretenčarji, ki se prehranjujejo v morju, ali pa tisti, ki s prihodom zime to območje zapustijo. Največje živali, ki živijo le na Antarktiki, so nekaj milimetrov veliki nevretenčarji, ki zimo preživijo tako, da zmrznejo v ledu in se jim za nekaj časa ustavijo vse telesne funkcije.

Povsem drugačna pa je zgodba, ko govorimo o življenju v morju, ki obkroža Antarktiko. Tu se prehranjuje veliko vrst kitov, poleg tega pa na tem območju živi tudi šest vrst tjulenjev ter dvanajst vrst ptic. Gotovo pa za najbolj značilne prebivalce Antarktike veljajo pingvini. Ti ptiči, ki ne morejo leteti, a so izvrstni plavalci, živijo tako na ledu kot v oceanih, ki obkrožajo Antarktiko. Parijo se in jajca ležejo na kopnem, prehranjujejo pa se v morju. Najbolj znani vrsti sta adeliejin ter cesarski pingvin.

Naravna bogastva[uredi | uredi kodo]

Zelo težko je natančno povedati, kakšne rudnine in minerale vsebuje Antarktika, saj so skriti v skalah, te pa so prekrite z debelimi sloji ledu. Vseeno pa mnogi geologi na podlagi preučevanj in najdenih vzorcev verjamejo, da tudi to območje premore veliko dragocenih rudnin. Da je bilo površje Antarktike v daljni preteklosti združeno z današnjo Afriko in Južno Ameriko, strokovnjaki sklepajo prav po najdenih fosilnih ostankih ter precej podobni geološki zgradbi. Odkrite so bile že velike količine premoga, ki bi ga bilo verjetno donosno tudi prodajati, a tu so seveda logistične težave in izredno težke vremenske razmere.

Prebivalstvo[uredi | uredi kodo]

Polna luna in 25-sekundna ekspozicija sta v dolgi antarktični noči omogočili zadosti svetlobe za nastanek te slike raziskovalne postaje Amundsen-Scott. Postajo lahko vidimo na skrajni levi, v sredini je elektrarna in spodaj desno stara mehanična delavnica.
Glej tudi: Seznam raziskovalnih postaj na Antarktiki

Antarktika nima niti prvotnih niti stalno naseljenih prebivalcev. V tem pomenu je bila to edina celina, ki je bila resnično odkrita, saj do leta 1820 nanjo ni stopila človeška noga. Na Antarktiki vsako leto znanstveniki iz 27 različnih držav izvajajo poskuse, ki jih ni mogoče ponoviti nikjer drugje. Med poletjem upravlja z raziskovalnimi postajami čez 4000 znanstvenikov; pozimi se to število spusti na okrog 1000.[28]

Med raziskovalci so biologi, geologi, oceanografi, fiziki, astronomi, glaciologi in meteorologi. Geologi na polarnem področju raziskujejo tektoniko plošč, meteorite iz zunanjega Vesolja in ostanke iz časov preloma nadceline Gondvane. Glaciologi se ukvarjajo z raziskovanjem zgodovine in dinamike plavajočega ledu, sezonskega snega, ledenikov in ledenih plošč. Biologi poleg raznolikosti živali samih zanima tudi, kako na njihovo prilagoditev in preživetje vplivajo skrajne temperature in prisotnost ljudi. Zdravniki raziskujejo širjenje virusov in odziv telesa na skrajne sezonske temperature. Astrofizikom na polarni postaji Amundsen-Scott dajejo ozonska luknja in suho hladno okolje dobre možnosti za preučevanje nebesnega svoda in mikrovalovnega sevanja kozmičnega ozadja. Antarktični led služi kot zaščita in medij preučevanja za nevtrinski observatorij na svetu, zgrajen 2 km pod postajo Amundsen-Scott.[29]

Od 1970. se veliko pozornosti posveča ozonski plasti nad Antarktiko. Leta 1985 so trije britanski znanstveniki na podlagi podatkov, pridobljenih na raziskovalni postaji Halley, odkrili obstoj luknje v tej plasti. Satelitski podatki Nase so njen največji obseg, 27 milijonov kvadratnih kilometrov, pokazali leta 1998. Leta 2002 so zaradi regionalnega segrevanja razpadla obsežna področja ledenih plošč.[28]

Ozemeljske zahteve[uredi | uredi kodo]

V prvih desetletjih 20. stoletja je sedem držav izrazilo ozemeljske zahteve po določenih delih Antarktike. Te države so bile Argentina, Avstralija, Čile, Francija, Velika Britanija, Nova Zelandija in Norveška. Leta 1961 so predstavniki omenjenih držav ter petih drugih držav podpisali Pogodbo o Antarktiki, s katero so se dogovorili, da se ozemeljske zahteve posameznih držav umaknejo v korist mednarodnemu sodelovanju pri znanstvenem raziskovanju. Pogodba prepoveduje tudi vsakršno vojaško dejavnost ter spodbuja ohranjanje naravnega okolja. Zahteve nimajo večjega praktičnega pomena, a jih kartografi še zmeraj upoštevajo. Tako na tej celini v povprečju naenkrat živi okoli 4.000 raziskovalcev. Torej, Antarktiko si lastimo vsi in hkrati nihče.

Raziskovalne postaje držav, ki se nahajajo na Antarktiki, navadno stojijo znotraj zahtevanega ozemlja te države. Antarktična mirovna pogodba te zahteve odklanja, večina drugih držav pa jih ne priznava. Nobena država, razen spodaj naštetih, ni zahtevala delov ozemlja, vendar si ZDA in Rusija pridržujeta pravico do tega.

Nobena uradna zahteva ne pokriva področja med 90° in 150° zahodne zemljepisne dolžine.

Politična karta Antarktike
Datum Država Ozemlje Meje zahtevanega ozemlja Zemljevid
1908 Zastava Združenega kraljestva Združeno kraljestvo Zastava {{{alias2}}} Britansko antarktično ozemlje 20°W do 80°W Antarctica, United Kingdom territorial claim.svg
1923 Zastava Nove Zelandije Nova Zelandija Zastava Nove Zelandije Rossovo odvisno ozemlje 150°W do 160°E Antarctica, New Zealand territorial claim.svg
1924 Zastava Francije Francija Zastava {{{alias2}}} Adelijina zemlja 142°2'E do 136°11'E Antarctica, France territorial claim.svg
1929 Zastava Norveške Norveška Zastava Norveške Otok Petra I. 68°50′S 90°35′W / 68.833°S 90.583°W / -68.833; -90.583 (Otok Petra I.) Antarctica Peter I Island.png
1933 Zastava Avstralije Avstralija Zastava Avstralije Avstralski antarktični teritorij 160°E do 142°2'E and
136°11'E to 44°38'E
Antarctica, Australia territorial claim.svg
1939 Zastava Norveške Norveška Zastava Norveške Dežela kraljice Maud 44°38'E do 20°W Antarctica, Norway territorial claim.svg
1940 Zastava Čila Čile Zastava {{{alias2}}} Čilenski antarktični teritorij 53°W do 90°W Antarctica, Chile territorial claim.svg
1943 Zastava Argentine Argentina Zastava Argentinske Antarktike Argentinska Antarktika 25°W do 74°W Antarctica, Argentina territorial claim.svg
Nezahtevano ozemlje
(Marie Byrd Land)
90°W do 150°W
(razen Otok Petra I.)
Antarctica, unclaimed.svg

Nekdanje zahteve[uredi | uredi kodo]

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ United States Central Intelligence Agency (2011). "Antarctica". The World Factbook. Government of the United States. Pridobljeno dne 22 October 2011. 
  2. ^ http://worldpopulationreview.com/continents/antarctica-population/
  3. ^ National Satellite, Data, and Information Service. "National Geophysical Data Center". Government of the United States. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13 June 2006. Pridobljeno dne 9 June 2006. 
  4. ^ British Antarctic Survey. Bedmap2: improved ice bed, surface and thickness datasets for Antarctica. The Cryosphere journal. str. 390. Pridobljeno dne 6 January 2014. 
  5. ^ Liddell, Henry George; Scott, Robert. "Antarktikos". V: Crane, Gregory R. A Greek–English Lexicon. Perseus Digital Library. Tufts University. Pridobljeno dne 18 November 2011. 
  6. ^ Hince, Bernadette (2000). The Antarctic Dictionary. CSIRO Publishing. str. 6. ISBN 978-0-9577471-1-1. 
  7. ^ John George Bartholomew and the naming of Antarctica, CAIRT Issue 13, National Library of Scotland, July 2008, ISSN 1477-4186, and also "The Bartholomew Archive". 
  8. ^ Flinders, Matthew. A voyage to Terra Australis (Introduction). Retrieved 25 January 2013.
  9. ^ "Age of Exploration: John Cook". The Mariners' Museum. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7 February 2006. Pridobljeno dne 12 February 2006. 
  10. ^ James Cook, The Journals, edited by Philip Edwards. Penguin Books, 2003, p. 250.
  11. ^ U.S. Antarctic Program External Panel of the National Science Foundation. "Antarctica—Past and Present" (PDF). Government of the United States. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17 February 2006. Pridobljeno dne 6 February 2006. 
  12. ^ Guthridge, Guy G. "Nathaniel Brown Palmer, 1799–1877". Government of the United States, National Aeronautics and Space Administration. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2 February 2006. Pridobljeno dne 6 February 2006. 
  13. ^ "Palmer Station". University of the City of San Diego. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10 February 2006. Pridobljeno dne 3 March 2008. 
  14. ^ "An Antarctic Time Line: 1519–1959". South-Pole.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10 February 2006. Pridobljeno dne 12 February 2006. 
  15. ^ "Antarctic Explorers Timeline: Early 1800s". Polar Radar for Ice Sheet Measurements (PRISM). Pridobljeno dne 12 February 2006. 
  16. ^ Erki Tammiksaar (14 December 2013). "Punane Bellingshausen" [Red Bellingshausen]. Postimees.Arvamus. Kultuur (Estonian). 
  17. ^ Bourke, Jane (2004). Amazing Antarctica. Ready-Ed Publications. ISBN 1863975845. 
  18. ^ Joyner, Christopher C. (1992). Antarctica and the Law of the Sea. Martinus Nijhoff Publishers. str. 5. 
  19. ^ Primary society and environment Book F. Australia: R.I.C. Publications. 2001. str. 96. ISBN 1741261279. 
  20. ^ (v francoščini) Proposition de classement du rocher du débarquement dans le cadre des sites et monuments historiques, Antarctic Treaty Consultative meeting 2006, note 4
  21. ^ (v francoščini) Voyage au Pôle sud et dans l'Océanie sur les corvettes "l'Astrolabe" et "la Zélée", exécuté par ordre du Roi pendant les années 1837-1838-1839-1840 sous le commandement de M. J. Dumont-d'Urville, capitaine de vaisseau, Paris, Gide publisher, 1842–1846, Vol. 8, pp. 149-152, gallica.bnf.fr, BNF.
  22. ^ "South-Pole – Exploring Antarctica". South-Pole.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14 February 2006. Pridobljeno dne 12 February 2006. 
  23. ^ "Antarctic Circle – Antarctic First". 9 February 2005. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8 February 2006. Pridobljeno dne 12 February 2006. 
  24. ^ "Tannatt William Edgeworth David". Australian Antarctic Division. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29 September 2010. Pridobljeno dne 27 September 2010. 
  25. ^ "Roald Amundsen". South-Pole.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5 February 2006. Pridobljeno dne 9 February 2006. 
  26. ^ "Dates in American Naval History: October". Naval History and Heritage Command. United States Navy. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30 January 2006. Pridobljeno dne 12 February 2006. 
  27. ^ Hudson, Gavin (14 December 2008). "The Coldest Inhabited Places on Earth". Eco Localizer. Pridobljeno dne 8 February 2009. 
  28. ^ 28,0 28,1 Podatkovnik centralne obveščevalne agencije, pridobljeno 7. junija 2007.
  29. ^ Antarctic Connection Znanost na Antarktiki, pridobljeno 4. februarja 2006.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]