Argentina

Argentina je država v Južni Ameriki med Andi in južnim Atlantikom. Na vzhodu meji na Urugvaj in Brazilijo, na severu na Paragvaj in Bolivijo, ter na zahodu na Čile. S 2.791.810 km² površine je druga največja država v Južni Ameriki in osma na svetu. Uradni jezik je španščina.

Argentina zahteva tudi Falklandske otoke (Islas Malvinas, 12.173 km²), Južno Georgio in Južne Sandwicheve otoke (3,903 km²), ter del Antarktike med 25° Z in 74° Z (965.314 km², 1.461.597 km² z ledeno površino) kot del province Tierra del Fuego, Antártida e Islas del Atlántico Sur.

Argentina je dobila svoje ime po latinski besedi argentum, ki pomeni srebro, plemenito kovino, ki je bila povod za evropsko kolonizacijo. Drugi uradni imeni države sta Argentinska Republika (República Argentina) in Argentinski Narod (Nación Argentina).

[uredi] Zgodovina

Slika od leta 1603 (Ottsen), z indiancama v zemljah ob Reki de la Plata.

Najstarejši znaki človeške prisotnosti v Argentini se nahajajo v Patagoniji, kjer so znanstveniki našli ostanke iz približno leta 11.000 pr. n. št. Na začetku prvega stoletja so se pojavile poljedelske civilizacije, ki so se ukvarjale v glavnem s koruzo ob Andih, na zahodu sedanje Argentine (med drugimi Santa María, Huarpes, Diaguitas in Sanavirones).

Leta 1480, med ekspanzivnostjo inkovskega cesarstva, je vladar Pachacutec premagal in osvojil severnozahodno Argentino in jo pridružil k provinci Qulla Suyu.

Na severnovzhodu v Gvaraniji so gojili juko ter indijski krompir. V srednji in južni Argentini (Pampa in Patagonia) so živeli nomadski ljudje, združeni v 17. stoletju kot Mapuči.

Evropejci so prišli leta 1502. Španci so ustanovili permanentno kolonijo na območju današnjega Buenos Airesa leta 1536 in ponovno v letu 1580. Podkraljestvo Reke de la Plata je bilo ustavljeno leta 1776. Leta 1806 in 1807 je Britansko kraljestvo napadlo Buenos Aires, vendar so se naseljenci obakrat obranili.

Prva stran argentinske ustave od leta 1853.

25. maja 1810, po novicah, da je Napoleon vrgel Kralja Ferdinanda VII iz prestola, so prebivalci Buenos Airesa izkoristili priložnost, da bi postavili prvo neodvisno vlado (Primera Junta). Dogodki so poznani kot Revolución de Mayo (Majska Revolucija). Uradna neodvisnost od Španije je bila podpisana 9. julija 1816 na kongresu v Tucumanu (Congreso de Tucumán). Leto kasneje je General José de San Martín prečkal Ande, da bi osvobodil Čile in Peru, in s tem izničil špansko grožnjo.

San Martín, narodni heroj.

Po neodvisnosti Združene Province Reke del Plata so se Centralisti in Federalisti (špansko Unitarios in Federales) večkrat bojevali med sabo, dokler narodna stabilnost ni bila ustavljena z ustavo leta 1853, ne dolgo potem, ko je Justo José de Urquiza premagal caudilla iz Buenos Airesa Juana Manuela de Rosasa. Vendar se je provinca Buenos Aires združila z Argentinsko Konfederacijo (Confederación Argentina) šele leta 1861, po bitkah Cepeda (1859) in Pavón (1863).

Po vojni trojne zveze proti Paraguayu v 1865 so tuje invazije in evropska imigracija pripeljale do moderne agrikulture. Med letom 1878 in 1884 se je bojevala Osvojitev Puščave (Conquista del desierto), ki se je končala s porazom indijancev Pamp in Patagonije, ter njihovem podjarmljenjem^[1],

Perón kot predsednik, leta 1947.

Med 1880 do 1930 je Argentina preživela razcvet, hvaležna izvozni ekonomiji. Število prebivalstva se je sedemkrat povečalo. Konservativni oligarhični politiki (Generación del 80) so vladali do 1916, ko je zakon univerzalnih volitev dovolil Radikalom dostop do predsednikovega sedeža. Vendar so vojaki vlado strmoglavili Hipólita Yrigoyena leta 1930, tako, da so konservativci vladali še eno desetletje. General Juan Perón je bil izbral za predsednika leta 1946. Več pravic je dodelil delavskem sindikatom, a ga je Revolución Libertadora odstranila iz pozicije.

Od 1950ih do srede 1970ih so se menjavale na oblasti civilni predsedniki brez široke podpore in mehke vojaške vlade. Ta desetletja je ekonomija rasla in revščina padla na 7% v 1975. Po drugi strani je ekonomija postala vedno bolj zaščitna, politično nasilje pa vedno bolj kruto z radikalnimi skupinami kakor Triple A in Montoneros. Leta 1973 je Perón drugič postal predsednik, a leto kasneje je umrl, tako da je njegova tretja žena Isabel postala predsednica. Brez Peronove karizme in z neuspešno ekonomsko politiko, je Argentina preživela še en državni prevrat 24. maja 1976.

Argentinski vojaški predsednik Videla, z Čilenskim Pinochet, 1978.

Vojaška vlada, uradno znana kot Proces Narodne Reorganizacije (Proceso de Reorganización Nacional), je uporabljala krute metode (Umazana Vojna; Guerra Sucia) proti opoziciji, - 10,000 do 30,000 pogrešanih (desaparecidos, glej Babice Plaze de Mayo). Vojna je bila prisotna v drugih juznoamerških držvih pod vojaškimi vladami, ki so sodelovale med seboj v mednarodni kooperaciji Operacija Kondor (Operación Condor) v katero so bile zapletene službe državne varnosti - argentinska SIDE, Čilenska DINA in CIA iz ZDA. Med 1975 in 1983, je državni dolg narasel iz 7.875 milionov dolarjev na 45.087 milijonov^[2].. Globoke finančne težave, sum korupcije, nemiri zaradi kršitev človekovih pravic in poraz v vojni za Falkandske otoke (islas Malvinas) so prisilili vojsko, da razpišejo volitve.

Alfolsín leta 1983, pri vrnitvi demokracije.

Demokracija je bila vzpostavljena leta 1983, ko je Raúl Alfonsín iz Radikalne Meščanske Unije (Unión Cívica Radical) nastopil kot predsednik. V času njegove oblasti se je vzpostavila civilna kontrola nad vojsko in številni vojaki, ki so sodelovali med umazano vojno, so bili obsojeni. A Alfonsín je moral odstopiti šest mesecev pred koncem svojega mandata zaradi velike inflacije in nasprotovanja akterjev na ekonomskem področju. Predsednik Carlos Menem, ki je sledil, je kljub obljubam med kampanjo privatiziral večino državnih podjetij (letalsko, električno, telefonsko, poštno, železniško, itd.), in fiksiral argentinski peso ena-na-ena z ameriškim dolarjem. To je prineslo mednarodne preobrate in ekonomsko rast, vendar je v tisem desetletju propadlo veliko domače industrije, ker niso mogli konkurirati z uvoženimi izdelki z nižjimi cenam.

Predsednik Fernando de la Rua je, dve leti potem, ko je bil izvoljen in zaradi masivnega bega kapitala, moral blokirati vse bančne račune (Corralito). Finančna kriza ga je prisilila k odstopu 20. decembra 2001. Naslednja dva tedna so vladali med mnogimi protesti (glej Cacerolazo) različni provizorični predsedniki. 2.januarja je bil Eduardo Dualde izbran za začasnega predsednika. Ta čas je argentinska dolga je šla v default.

Nova argentinska vlada je pričela podpirati domačo industrijo in nadomeščati uvožene izdelke z domačimi. Tudi nov tečaj pesa je bil za domačo ekonomijo vzpodbudnejši. Povečal se je izvoz osnovnih izdelkov kakor sta žito in meso. Leta 2003 je bil za predsednika izvoljen Néstor Kirchner. Nadaljeval je s protekcionistično politiko ter nacionaliziral določena privatizirana podjetja. Država je tako poplačala svoj dolg Mednarodnemu denarnemu skladu/Mednarodni denarni sklad (IMF).

[uredi] Upravna delitev

Zemljevid s provincami.

Argentina je razdeljena na 23 provinc (špansko provincia), glavno mesto Buenos Aires pa ima status federalnega ozemlja (distrito federal):

Buenos Aires *
Buenos Aires (provinca)
Catamarca
Chaco
Chubut
Córdoba
Corrientes
Entre Ríos
Formosa
Jujuy
La Pampa
La Rioja
Mendoza
Misiones
Neuquén
Río Negro
Salta
San Juan
San Luis
Santa Cruz
Santa Fe
Santiago del Estero
Tierra del Fuego, Antártida e Islas del Atlántico Sur
Tucumán

[uredi] Geografija

Topologičen zemljevid Argentine.

Argentina se nahaja med Andi in Atlantskim Oceanom. Ima skoraj 3,700 kilometrov od severa do juga, in 1,400 km od zahoda do vzhoda pri najširšem pasu. Najvišja točka je vrh Aconcague (Cerro Aconcagua) v provinci Mendoze z 6,962 metri nad nivojem morja. Je tudi najvišji vrh vseh Amerik, ter južne in zahodne polobel. Najnižja točka je v suhem jezeru Laguna del Carbón v Santa Cruzu, 105 metrov pod nivojem morja, kar je tudi najnižja točka v Južni Ameriki.

Državo lahko delimo na štiri cone z različnimi značaji; Južna planina Patagonija, rodovitna centralna planina, Andske višine, in severovzhodna podtropska džungla.

Vreme je večinoma zmerno podnebje z območji tropskega, na severovzhodu, višavja, na severozahodu, in antarktičnega vremena na južnem koncu in argentinski Antarktiki.

Vegetacija na severovzhodu (Mesopotámia) je gosta, ponekod v obliki gozda, drugje travnikov s palmami, ali celo džungle, kakor v regiji Chaco, ali v močvirju Iberá. Misiones pripada regiji južne brazilske nizke verige, z podtropskim vremenom in visoko vlago. Severozahod je večina stepskega višavja (Puna ali Altiplano), z bolj zelenimi regijami ponekod.

Argentinski zemljevid, z zahtevami nad Antarktikom in otokom južnega Atlantika.

V sredini države je najbolj poljedelsko bogata zemlja Argentine, znana kot Llanura Pampeana. Tista je deljena na suhi in vlagi del (Pampa Seca in Pampa Húmeda). V vlagi Pampi sta Tandilija in Ventanija (Sierras de Tandil, Sierras de la Ventana) edini verigi nizkih gor v regiji, s višinami do 1,000 metrov. Patagonija je stepa med južnimi Andi in Atlantikom, bogata v nafti. Na jugu Patagonije je viden vpliv bližnje Antarktike. Argentina zahteva določene otoke na južnem Atlantiku, ter del Antarktike, Kjer je stalno imela svoje osebje že od prve baze, vstavljena leta 1904; prva baza na Antarktiki.

Večina najbolj pomembnih rek se nahaja na sredno/severovzhodu, ki so del porečja Reke del Plata; to so Paraguay, Bermejo, Colorado, Uruguay, in najdaljša od njih, Paraná. Zadni dve se končata pri Reki de la Plata, ki naredi pri Atlantidskem Oceanu najširši vliv na svetu, s približno 120 kilometrov širine. Druge pomembne reke so Río Negro, Colorado in Chubut v Patagoniji; Río Salado, Atuel in Mendoza v Cuyo regiji, Río Grande v Jujuyu, ter San Francisco v Salti. Dve glavni regiji jezer sta na severu Patagoniji okoli Barilocheja (Nahuel Huapi, Mascardi, Guitierrez, etc), ter na jugu jezera in ledeniki v Santa Cruzu (Argentino, Buenos Aires, Viedma, San Martín) blizu ledenika Perito Moreno. Mar Chiquita je največje jezero slane vode v državi, in tisti s nahaja v Córdobi.