Argentina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
República Argentina  (v španščini)
Argentinska republika[1]
Zastava Argentine Grb  Argentine
GesloEn unión y libertad
»V zvezi in svobodi«
HimnaHimno Nacional Argentino
Lega Argentine
Ortografska projekcija Argentine, vključujoč (svetlo zeleno) argentinske ozemeljske zahteve na Antarktiki, Falklandske otoke (Malvine) ter Južno Georgio in Južne Sandwicheve otoke.
Glavno mesto
(in največje mesto)
Buenos Aires
34°36′S, 58°23′W
Uradni jeziki španščina
Etnične skupine  86,4 % Evropejcev (večinoma Italijanov in Špancev), 8 % Mesticev, 4 % Arabcev, Judov in vzhodnoazijcev, 1.6 % Amerindijcev [2][3]
Upravljanje Federalna predsedniška republika
 -  Predsednik Cristina Fernández de Kirchner
 -  Podpredsednik Julio Cobos
 -  Predsednik vrhovnega sodišča Ricardo Lorenzetti
Osamosvojitev izpod Španije 
 -  majska revolucija: 25. maj 1810 
 -  razglašena: 9. julij 1816 
Površina
 -  skupaj: 2,766,890 km² (8.
 -  voda (%): 1,1
Prebivalstvo
 -  ocena 2010: 40.091.359[4] (32.)
 -  štetje 2001: 36.260.130 
 -  gostota: 14.49/km² (207.)
BDP (PKM) ocena 2010
 -  skupaj: 642.400 milijarde USD[5] (22.)
 -  na prebivalca: 15.854 USD[5] (51.)
BDP (nominalno) ocena 2010
 -  skupaj: 370,300 milijarde USD[5] (27.)
 -  na prebivalca: 9.138 USD[5] (62.)
Gini (2010) 41.4[6] (visok
HDI (2010) Rast 0,775[7] (visok) (46.)
Valuta Peso (ARS)
Časovni pas ART (UTC-3)
Vrhnja domena (TLD) .ar
Klicna koda ++54

Argentina je država v Južni Ameriki med Andi in južnim Atlantikom. Na vzhodu meji na Urugvaj in Brazilijo, na severu na Paragvaj in Bolivijo ter na zahodu na Čile. Z 2.791.810 km² površine je druga največja država v Južni Ameriki in osma na svetu. Uradni jezik je španščina.

Argentina zahteva tudi Falklandske otoke (Islas Malvinas, 12.173 km²), Južno Georgio in Južne Sandwicheve otoke (3,903 km²) ter del Antarktike med 25° Z in 74° Z (965.314 km², 1.461.597 km² z ledeno površino) kot del province Tierra del Fuego, Antártida e Islas del Atlántico Sur.

Argentina je dobila svoje ime po latinski besedi argentum, ki pomeni srebro, plemenito kovino, ki je bila povod za evropsko kolonizacijo. Drugi uradni imeni države sta Argentinska republika (República Argentina) in Argentinski narod (Nación Argentina).

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Slika iz leta 1603 (Ottsen), z Indijancema na področju Srebrne reke.

Najstarejši znaki človeške prisotnosti v Argentini se nahajajo v Patagoniji, kjer so znanstveniki našli ostanke iz približno leta 11.000 pr. n. št. Na začetku prvega stoletja so se pojavile poljedelske civilizacije, ki so se ukvarjale v glavnem s koruzo ob Andih, na zahodu sedanje Argentine (med drugimi Santa María, Huarpes, Diaguitas in Sanavirones).

Leta 1480, med ekspanzivnostjo inkovskega cesarstva, je vladar Pachacutec premagal in osvojil severnozahodno Argentino in jo pridružil k provinci Qulla Suyu.

Na severnovzhodu v Gvaraniji so gojili juko ter indijski krompir. V srednji in južni Argentini (Pampa in Patagonia) so živeli nomadski ljudje, združeni v 17. stoletju kot Mapuči.

Evropejci so prišli leta 1502. Španci so ustanovili permanentno kolonijo na območju današnjega Buenos Airesa leta 1536 in ponovno v letu 1580. Podkraljestvo Reke de la Plata je bilo ustanovljeno leta 1776. Leta 1806 in 1807 je Britansko kraljestvo napadlo Buenos Aires, vendar so se naseljenci obakrat obranili.

Prva stran argentinske ustave iz leta 1853.

25. maja 1810, po novicah, da je Napoleon vrgel Kralja Ferdinanda VII s prestola, so prebivalci Buenos Airesa izkoristili priložnost, da bi postavili prvo neodvisno vlado (Primera Junta). Dogodki so poznani kot Revolución de Mayo (Majska Revolucija). Uradna neodvisnost od Španije je bila podpisana 9. julija 1816 na kongresu v Tucumanu (Congreso de Tucumán). Leto kasneje je General José de San Martín prečkal Ande, da bi osvobodil Čile in Peru, in s tem izničil špansko grožnjo.

San Martín, narodni heroj.

Po neodvisnosti Združene Province Reke del Plata so se Centralisti in Federalisti (špansko Unitarios in Federales) večkrat bojevali med sabo, dokler narodna stabilnost ni bila ustavljena z ustavo leta 1853, ne dolgo potem, ko je Justo José de Urquiza premagal caudilla iz Buenos Airesa Juana Manuela de Rosasa. Provinca Buenos Aires se je združila z Argentinsko konfederacijo (Confederación Argentina) šele leta 1861, po bitkah Cepeda (1859) in Pavón (1863).

Po vojni trojne zveze proti Paragvaju v letih 1865 - 1870 so tuje invazije in evropska imigracija pripeljale do moderne agrikulture. Med letom 1878 in 1884 se je bojevala osvojitev puščave (Conquista del desierto), ki se je končala s porazom indijancev Pamp in Patagonije ter njihovem podjarmljenjem.[8]

Perón kot predsednik leta 1947.

Med 1880 do 1930 je Argentina doživela razcvet, zahvaljujoč izvozni ekonomiji. Število prebivalstva se je sedemkrat povečalo. Konservativni oligarhični politiki (Generación del 80) so vladali do 1916, ko je zakon univerzalnih volitev dovolil Radikalom dostop do predsednikovega sedeža. Vendar so vojaki vlado Hipólita Yrigoyena strmoglavili leta 1930, tako, da so konservativci vladali še eno desetletje. General Juan Perón je bil izbran za predsednika leta 1946. Več pravic je dodelil delavskem sindikatom, a ga je Revolución Libertadora odstranila s pozicije.

Od petdesetih do srede sedemdesetih so se menjavali na oblasti civilni predsedniki brez široke podpore in mehke vojaške vlade. Ta desetletja je ekonomija rasla in revščina padla na 7 % leta 1975. Po drugi strani je ekonomija postajala vedno bolj zaščitna, politično nasilje pa vedno bolj kruto z radikalnimi skupinami kakor Triple A in Montoneros. Leta 1973 je Perón drugič postal predsednik, a leto kasneje je umrl, tako da je predsednica postala njegova tretja žena Isabel. Brez Peronove karizme in z neuspešno ekonomsko politiko je Argentina 24. maja 1976 preživela še en državni prevrat.


Vojaška vlada, uradno znana kot Proces narodne reorganizacije (Proceso de Reorganización Nacional), je uporabljala krute metode (Umazana Vojna; Guerra Sucia) proti opoziciji - 10.000 do 30.000 pogrešanih (desaparecidos, glej Matere z Majskega trga). Vojna je bila prisotna v drugih južnoamerških državah pod vojaškimi vladami, ki so sodelovale med seboj v mednarodni kooperaciji Operacija Kondor (Operación Condor), v katero so bile zapletene službe državne varnosti - argentinska SIDE, čilska DINA in CIA iz ZDA. Med 1975 in 1983 je državni dolg narasel s 7.875 milijonov dolarjev na 45.087 milijonov.[9] Globoke finančne težave, sum korupcije, nemiri zaradi kršitev človekovih pravic in poraz v vojni za Falklandske otoke (Islas Malvinas) so prisilili vojsko, da je razpisala volitve.


Demokracija je bila vzpostavljena leta 1983, ko je Raúl Alfonsín iz Radikalne meščanske unije (Unión Cívica Radical) nastopil kot predsednik. V času njegove oblasti se je vzpostavila civilna kontrola nad vojsko in številni vojaki, ki so sodelovali med umazano vojno, so bili obsojeni. A Alfonsín je moral odstopiti šest mesecev pred koncem svojega mandata zaradi velike inflacije in nasprotovanja akterjev na ekonomskem področju. Predsednik Carlos Menem, ki je sledil, je kljub obljubam med kampanjo privatiziral večino državnih podjetij (letalsko, električno, telefonsko, poštno, železniško itd.) in fiksiral argentinski peso ena-na-ena z ameriškim dolarjem. To je prineslo mednarodne preobrate in ekonomsko rast, vendar je v desetletju njegove vladavine propadlo veliko domače industrije, ker niso mogli konkurirati uvoženim izdelkom z nižjimi cenami.

Predsednik Fernando de la Rúa je moral dve leti potem, ko je bil izvoljen, zaradi masivnega bega kapitala blokirati vse bančne račune (Corralito). Finančna kriza ga je prisilila k odstopu 20. decembra 2001. Naslednja dva tedna so med mnogimi protesti (glej Cacerolazo) vladali različni provizorični predsedniki. 2. januarja je bil Eduardo Duhalde izbran za začasnega predsednika.

Nova argentinska vlada je pričela podpirati domačo industrijo in nadomeščati uvožene izdelke z domačimi. Tudi nov tečaj pesa je bil za domačo ekonomijo vzpodbudnejši. Povečal se je izvoz osnovnih izdelkov, kot sta žito in meso. Leta 2003 je bil za predsednika izvoljen Néstor Kirchner. Nadaljeval je s protekcionistično politiko ter nacionaliziral določena privatizirana podjetja. Država je tako poplačala svoj dolg Mednarodnemu denarnemu skladu (IMF).

Kirchnerja je na predsedniškem mestu nasledila njegova žena Cristina Fernández de Kirchner.

Upravna delitev[uredi | uredi kodo]

Razdelitev na province.

Argentina je razdeljena na 23 provinc (špansko provincia), glavno mesto Buenos Aires pa ima status federalnega ozemlja (distrito federal):

Geografija[uredi | uredi kodo]

Topografski zemljevid Argentine
Salta

Argentina se nahaja med Andi in Atlantskim oceanom. Od severa do juga meri skoraj 3.700 kilometrov, najširši pas od zahoda do vzhoda pa je širok 1.400 km. Najvišja točka je vrh Aconcague (Cerro Aconcagua) v provinci Mendoza s 6.962 metri nadmorske višine. Aconcagua je tudi najvišji vrh vseh Amerik ter južne in zahodne poloble. Najnižja točka je v suhem jezeru Laguna del Carbón v Santa Cruzu, 105 metrov pod nivojem morja, kar je tudi najnižja točka v Južni Ameriki.

Državo lahko delimo na štiri cone z različnimi značaji: južna planina Patagonija, rodovitna centralna planina, andske višine in severovzhodna podtropska džungla.

Podnebje je večinoma zmerno z območji tropskega na severovzhodu, višavja na severozahodu in antarktičnega vremena na jugu in na argentinski Antarktiki.

Vegetacija na severovzhodu (Mesopotamia) je gosta, ponekod v obliki gozda, drugje travnikov s palmami ali celo džungle, kakor v regiji Chaco ali na področju močvirja Iberá. Misiones pripada regiji južne brazilske nizke verige s subtropskim vremenom in visoko vlago. Na severozahodu je večinoma stepsko višavje (Puna ali Altiplano) z nekaterimi bolj zelenimi področji.

Zemljevid Argentine z delom Antarktike in otoki južnega Atlantika, ki jih zahteva.

V sredini države je najbolj poljedelsko bogata zemlja Argentine, znana kot Llanura Pampeana. Deli se na suhi in vlažni del (Pampa Seca in Pampa Húmeda). V vlažni Pampi sta Tandilija in Ventanija (Sierras de Tandil, Sierras de la Ventana), edini verigi nizkih gor v regiji, z višinami do 1.000 metrov. Patagonija je stepa med južnimi Andi in Atlantikom in je bogata z nafto. Na jugu Patagonije je viden vpliv bližnje Antarktike. Argentina zahteva določene otoke v južnem Atlantiku ter del Antarktike, kjer je stalno imela svoje osebje že od leta 1904, ko je bila na Antarktiki postavljena prva baza.

Večina najpomembnejših rek se nahaja v osrednjem predelu in na severovzhodu, kjer je del porečja Srebrne reke (Paraguay, Bermejo, Colorado, Uruguay in najdaljša od njih, Paraná). Zadnji dve se izlivata v Srebrno reko, ta pa v Atlantski ocean. Srebrna reka ima s približno 120 kilometri najširši estuarij na svetu.

Druge pomembne reke so Río Negro, Colorado in Chubut v Patagoniji, Río Salado, Atuel in Mendoza v regiji Cuyo, Río Grande v Jujuyu ter San Francisco v Salti.

Dve glavni področji z jezeri sta na severu Patagonije okoli Barilocheja (Nahuel Huapi, Mascardi, Guitierrez, etc) ter na jugu - jezera in ledeniki v Santa Cruzu (Argentino, Buenos Aires, Viedma, San Martín) blizu ledenika Perito Moreno. Mar Chiquita je največje jezero slane vode v državi, nahaja se v Córdobi.

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Člen 35 "argentinske ustave". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2007-11-22.  priznava enako težo imenom »Združene province reke Plata«, »Argentinska republika« in »Argentinska konfederacija«, ime Argentinski narod pa uporablja za sprejemanje in uveljavljanje zakonov.
  2. ^ Ben Cahoon. "Argentina". World Statesmen.org. 
  3. ^ "Encuesta Complementaria de Pueblos Indígenas 2004–2005". Nacionalni inštitut za statistiko in popise Argentine.  (v španščini)
  4. ^ Gustavo Pérez. "Proyecciones provinciales de población por sexo y grupos de edad 2001–2015" (pdf) (v španščini). INDEC. str. 16. Pridobljeno dne 24.6.2008. 
  5. ^ 5,0 5,1 5,2 5,3 "Argentina". Mednarodni denarni sklad. Pridobljeno dne 1.10.2009. 
  6. ^ "Distribution of family income – Gini index". The World Factbook. CIA. Pridobljeno dne 1.9.2009. 
  7. ^ Human Development Report 2009. Organizacija združenih narodov. Pridobljeno 5.10.2009.
  8. ^ Carlos A. Floria and César A. García Belsunce, 1971. Historia de los Argentinos I and II; ISBN 84-599-5081-6
  9. ^ Banco Central, Memoria 1985, pag. 147

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]