Inki

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Ruševine inkovskega mesta Machu Picchu

Inki (ednina Inka) so bili ljudstvo v Južni Ameriki, ki so ustanovili močno državo v Andih, na ozemlju današnjih držav Peru, Čile, Bolivija, Argentina in Ekvador.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Njihovi začetki so bili okoli leta 1200, ko je njihov prvi vladar Manqu Qhapaq, ki naj bi bil sin sonca, s sestro in soprogo Mama Uqllu prišel z Otoka Sonca v jezeru Titikaka na prvotno ozemlje Inkov. Po tradiciji je vrgel zlato palico, in tam, kjer naletela na tla, je ustanovil mesto Qusqu (kečuansko; špansko: Cusco). Mesto Qusqu je bilo razdeljeno v dve polovici, Zgornji Qusqu (Hanan Qusqu) in Spodnji Qusqu (Urin Qusqu). Prvih pet vladarjev je bilo iz Spodnjega Qusquja, od šestega pa naprej so pripadali Zgornjemu Qusquju. Še dve stoletji je inkovska država obsegala le Qusqu in okolico. Šele vladar Wiraqucha Inka je osvojil območja do mesta P'isaq ter do jezera Titikaka. Pachakutiq Yupanki je premagal glavne sovražnike Inkov, Chanke, potem pa ljudstvo Wanka, in s tem je razširil državo do današnjega perujskega departmaja Junin. Pod vladarjem Tupaq Yupanki so osvojili državo Chimu na severu Peruja, današnji Ekvador ter severno Argentino. Največji obseg je država imela pod vladarjem Wayna Qhapaq, ki je pred smrtjo državo razdelil med sinovoma: Waskar je vladal v jugu s Qusqujem, Atawallpa pa v severu. Potem je izbruhnila vojna med bratoma, ki jo je izkoristil španski osvajalec Francisco Pizarro. Ko je leta 1532 prišel v mesto Kashamarka (Cajamarca), je vzel Atawallpo kot talca, in kljub plačila odkupnine, cele sobe polnjene z zlatom, je Atawallpo dal usmrtiti. Leta 1533 so Španci osvojili Qusqu in imenovali inkovskega plemiča za vladarja Manqu Qhapaq II. Po neuspešnem uporu pod Manqujem Qhapaqom so Španci zažgali Qusqu, Manqu Qhapaq pa je pobegnil v mesto Willkapampa, vzhodno od Qusquja. Tam so Inki še vladali do leta 1572, ko jih je Francisco Toledo premagal. Zadnji inkovski vladar, Tupaq Amaru, je bil usmrčen na glavnem trgu Qusquja leta 1572.

Jezik[uredi | uredi kodo]

Inki so prevzeli kečuanščino kot državni jezik ter jo razširili po celotnem ozemlju svoje države, čeprav ni bila njihov prvotni jezik.

Materialna kultura[uredi | uredi kodo]

Kipu (vrvice z vozli)
Inkovski zid, Qusqu/Cusco, Peru

Inki niso poznali pisave, morda pa so njihovi vzorci v tekstilu (tukapu) služili na neki način za shranjevanje informacij. Poleg tega pa so uporabljali vrvice z vozli (kipu) v različnih barvah, s katerimi so shranjevali števila in s tem omogočali knjigovodstvo oz. statistiko vseh vrst blaga kot tudi prebivalstva. Niso imeli denarja in zato niso pobirali davkov v današnjem smislu. Namesto tega je njihova uradniška država izterjala tribute od podrejenih ljudstev, in sicer v obliki prirodnin kot tudi storitev.

Inki so imelo zelo razvito tkalstvo, s katerim so predelovali lamjo volno in bombaž.

Ena tretjina delovnega časa podložnikov je bila namenjena inkovskemu vladarju, druga tretjina starim, bolnikom, vdovam, sirotam in drugim nemočnim. Zadnjo tretjino je posameznik lahko uporabljal za vzdrževanje družine. Plemiči in uradniki so bili osvobojeni služb v vojski ter na poljih, so lahko imeli več žena in so kot edini smeli nositi nakit.

Inkovski arhitekti in zidarji so opravljali čudovita, trajna dela. Zgradili so velike stavbe iz ogromnih kamnov brez malte, med katere ni bilo mogoče poriniti rezila. Take zidove najdemo še danes, npr. ostanke bivših inkovskih palač v centru mesta Cusco, ki zdaj služijo kot temelji cerkvenih ter uradnih stavb. Tisti zidovi so preživeli več potresov, v katerih so padle druge, kolonialne stavbe. Manj pomembna poslopja ter včasih tudi nadgradnje na kamnitih temeljih pa so gradili z glinastimi zidaki.

Glavna središča inkovske države so bila povezana s cestami, med njimi 4000 km dolga in 8 m široka obalna cesta ter 5200 km dolga in 6 m široka gorska cesta v Andih, po katerih so hiteli menjalni tekači (chaski), ki so prenašali pomembna poročila do 400 km dnevno.

Inki so imeli razvito kovinarstvo. Orodje ter orožje so izdelovali iz bakra in brona. Tudi operirali so lobanje in okončine z bronastimi orodji.

Inki niso poznali niti kolesa niti pluga vlečenega z živalmi. Zemljo so obdelovali z motikami (chaki taklla), ki jih so rinili s pomočjo nog. Za preskrbo velikih količin ljudi v goratih ozemljih so gradili terase na pobočjih, ki jih so namakali z vodovodi. Presežke so shranjevali v skladiščih, v katerih ja pihal veter in s tem pridelke zaščitil pred gnilobo. Krompir so sušili z ponočnem zmrzovanjem. Pridelovali so koruzo, krompir, vrsto metlike (kinwa), ščir (kiwicha), bučo, paradižnik, arašid in papriko. Njihove domače živali so bile lame, race, alpake in morski prašički (quwi), katerih meso so jedli.

Bogovi[uredi | uredi kodo]

Kot tudi vsa ljudstva Andov so Inki častili boga Stvarnika Sveta (Wiraqucha) in Mater Zemljo (Pachamama). Poleg tega pa so slavili Očeta Sonce (Inti), ki je bil oče inkovskih vladarjev.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]