Santiago de Chile

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Za druge pomene glejte Santiago
Mestni grb

Santiago de Chile je glavno mesto Čila in obenem s 6,4 milijona prebivalcev tudi največje mesto v državi. Kljub statusu glavnega mesta ima državni parlament (Narodni kongres) sedež v Valparaísu.

Pogled s Cerro San Cristóbal na vzhodni del mesta

Lega[uredi | uredi kodo]

S snegom prekriti Andi nad središčem Santiaga

Mesto v osrednjem delu Čila leži v dolini med Andi na vzhodu in hribovjem Cordillera de la Costa na zahodu. Nadmorska višina mesta je 520m. Skozenj teče reka Mapocho. Od obale Tihega oceana je oddaljeno malo več kot 100 km.

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Podnebje je milo mediteransko. Temperatura se v večinoma suhih poletjih lahko povzpne do 35 °C, več padavin pade pozimi, ko temperature lahko dosežejo od nekaj stopinj nad lediščem do približno 15 °C. Povprečno pade 338mm padavin na leto.

Temperaturna inverzija, industrija in gost promet botrujejo pogostim problemom onesnaženja s smogom.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Pedro de Valdivia ustanovi Santiago de Nuevo Extremo

Ob prihodu v dolino reke Mapocho je Pedro de Valdivia sklenil postaviti naselbino med dvema vzpetinama, ki bi omogočali obrambo. Najprej je k predstavnikom staroselskih ljudstev poslal delegacijo z darili. Le ti so darila sprejeli, vendar so kljub temu napadli Špance. Ko je že kazalo, da jih bodo premagali, so nenadoma odvrgli orožje in pričeli bežati. Ujetniki so kasneje dejali, da se je z oblakov nenadoma spustil mož na belem konju in jih napadel. Španci so verjeli,da je ta »zaveznik« bil zaščitnik Španije sveti Jakob, zato so naselbino, ki jo je Pedro de Valdivia formalno ustanovil 12. februarja 1541 na vzpetini Huelén (danes Cerro Santa Lucia), po njem poimenovali Santiago del Nuevo Extremo. Lokacijo je izbral zaradi zmernega podnebje in možnosti obrambe pred napadi Mapučev. Reka Mapocho se je namreč razvejila v dva rokava, ki se kasneje spet združila in tako tvorila otok.

Staroselci so že 11. septembra istega leta uspeli zavzeti in porušiti naselbino, vendar so se Španci čez dve leti vrnili in jo obnovili.

Prve zgradbe so pomagali postaviti pripadniki staroselskega ljudstva Pikunčov. Kasneje so južni rokav Mapocha izsušili in čezenj napeljali današnjo glavno ulico Bernarda O'Higginsa, znano tudi pod imenom Alameda.

13. maja 1647 je mesto porušil potres in zahteval okoli 12.000 smrtnih žrtev. Leta 1778 je bil zgrajen prvi most čez Mapocho. 17. marca 1818 sta v mesto zmagoslavno vkorakala José de San Martín in Bernardo O'Higgins, aprila istega leta pa je bila v bližnji bitki na Maipúju izbojevana ena odločilnih za neodvisnost Čila. Še istega leta je bil Santiago razglašen za prestolnico nove države.

Večji del 19. stoletja je Santiago bil relativno majhno mesto z malo zgradbami z izjemo palače La Moneda, kjer je prvotno bila kovnica, kasneje pa predsedniška palača, nekaj cerkva in še nekaj upravnih zgradb.

8. decembra 1863 je požar v cerkvi La Iglesia de la Compañía zahteval približno 2500 smrtnih žrtev.

Preporod je nastopil leta 1872, ko je župan postal Benjamín Vicuña MacKenna, ki je, tudi s prisilnim delom, pričel z obsežnimi deli, financiranimi tudi s prihodki od nitratnih gnojil, ki so jih proizvajali v severnem Čilu. Leta 1910 je ob proslavljanju stoletnice neodvisnosti zrasla vrsta znamenitih stavb, npr. Narodna knjižnica in Muzej lepih umetnosti.

Palača La Moneda

Od sredine 19. stoletja je prebivalstvo nepretrgoma raslo zaradi priseljevanja vedno novih iskalcev dela iz celotnega Čila, ki so se naseljevali v revnih predelih callampas (gobe, ker so dobesedno raskla »kot gobe po dežju«).

11. septembra 1973 je Augusto Pinochet z bombardiranjem predsedniške palače La Moneda izvedel državni udar, v katerem je bil v še danes ne povsem pojasnjenih okoliščinah ubit dotedanji predsednik Salvador Allende.

Nekaj mestnih znamenitosti je bilo uničenih v potresu leta 1985.

Zadnji dve desetletji mesto doživlja neprekinjeno gospodarsko rast, zaradi katere je danes eno najrazvitejših, najperspektivnejših mest in obenem eno od pomembnih finančnih središč Južne Amerike.

Administrativna delitev[uredi | uredi kodo]

Občine v Santiagu

Mesto je razdeljeno na skupno 36 občin (špansko comunas). 32 jih leži v Provinci Santiago, preostale 4 pa pa v sosednjih provincah Cordillera, Maipo in Talagante. Vse omenjene province so del regije Región Metropolitana.

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Poslovna zgradba na aveniji Apoquindo v finančnem središču mesta

Santiago je industrijsko in finančno središče Čila, kjer se ustvari 45 % celotnega državnega bruto domačega proizvoda. Skupaj z Buenos Airesom in São Paulom je eno najpomembnejših finančnih središč Južne Amerike. V mestu ima sedež nekaj mednarodnih organizacij, npr. ECLAC (Gospodarska komisija za Latinsko Ameriko in Karibe). Visoka gospodarska rast in stabilnost čilskega gospodarstva je privabila mnogo multinacionalk, da so Santiago izbrale za sedeže regionalnih uprav.

Prebivalstvo[uredi | uredi kodo]

Popis leta 2002 je pokazal, da v Santiagu živi približno 5,45 milijona prebivalcev, kar je enako 37 % prebivalstva Čila in 43 % vsega mestnega prebivalstva v državi. S tem je eno največjih mest v Latinski Ameriki.

Večina prebivalcev so belci evropskega izvora, prvotno španskega, kasneje so oblasti privabljale predvsem priseljence nemškega, švicarskega in angleškega porekla, še kasneje so se priseljevali Italijani, Irci in Poljaki. Pomemben delež predstavljajo tudi mestici, mešanci med belci in staroselci.

Gospodarska rast v zadnjih letih je privabila priseljence iz drugih delov Latinske Amerike. Najštevilčnejši so Perujci, sledijo jim Bolivijci, Argentinci in Ekvadorci.

Promet[uredi | uredi kodo]

Avtoceste vodijo iz Santiaga proti severu (do La Serene in čez prelaz Christo Redentor v Argentino), jugu (do Puerto Montta) in zahodu v Valparíso in Viña del Mar. Z železniške postaje Estación Central vodijo železniške povezave vse do Iquiqueja in Puerto Montta, vendar trenutno potniški promet poteka le do Temuca. Posamezne predele mesta povezujejo tri obvoznice.

V kraju Pudahuel na zahodnem robu mesta stoji mednarodno letališče, ki so ga poimenovali po letalskem častniku Arturu Merinu Benítezu, ki velja za »očeta« čilskega vojnega letalstva.

Večino mestnega prometa nosijo tri proge podzemne železnice, dodatni dve pa sta v gradnji.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Koordinati: 33°27′S, 70°40′W