Filipini

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Repúbliká ng̃ Pilipinas
Republika Filipini
Zastava Filipinov
GesloMaka-Diyos, Makatao, Makakalikasan, at Makabansa (filipinsko: Za Boga, ljudstvo, naravo in državo)
HimnaLupang Hinirang (Izbrana dežela)
Lega Filipinov
Glavno mesto Manila
14°35′N, 121°0′E
Največje mesto Quezon City
Uradni jeziki tagalog, angleščina*
Upravljanje Unitarna predsedniška republika
 -  Predsednica Benigno Aquino III
 -  Podpredsednik Jejomar Binay
Neodvisnost od Španije in ZDA 
 -  Razglašena: 12. junij 1898 
 -  Suverenost: 15. november 1935 
 -  Priznana: 4. julij 1946 
 -  Trenutna ustava: 2. februar 1987 
Površina
 -  skupaj: 300,000 km² (72.
 -  voda (%): 0,6 %
Prebivalstvo
 -  ocena Julij 2005: 85.236.913[1] (13.)
 -  štetje 2000: 76.504.077 
BDP (PKM) ocena 2005
 -  skupaj: 453 milijard USD (25.)
 -  na prebivalca: $4.923 (102.)
HDI (2003) 0,758 (srednji) (84.)
Valuta Filipinski peso (piso) (PHP)
Časovni pas PST (UTC+8)
Vrhnja domena (TLD) .ph
Klicna koda +63
*Na posameznih območjih so pomožni jeziki cebuanščina, ilokanščina, hiligajnonščina, bikolščinal, Waray-Waray, kapampanganščina, pangasinanščina, Kinaray-a, maranaonščina, magvindanaonščina. Na neobvezni in prostovoljni osnovi promovirajo tudi španščino in arabščino.

Republika Filipini je otoška država, ki jo sestavlja arhipelag 7.107 otokov v tropskem zahodnem Tihem oceanu okoli 100 kilometrov jugovzhodno od celinske Azije.

Državna ureditev[uredi | uredi kodo]

Predsednika republike in 24-članski senat (zgornji dom kongresa) volijo na splošnih volitvah za šest let. Predstavniški dom (spodnji dom kongresa) je sestavljen iz 200 neposredno izvoljenih članov in do 50 članov, ki jih imenuje predsednik republike iz vrst narodnih manjšin. Predsednik republike imenuje ministrski kabinet.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Od 7000 filipinskih otokov je poseljenih približno 2770. Oba največja otoka, Luzon in Mindanao, zavzemata dve tretjini ozemlja. Večina otokov je goratih z ozkimi obalnimi ravninami, le Luzon ima obsežno, gosto poseljeno ravnino v osrednjem delu. Ognjenik Apo na Mindanau je z 2954 metri najvišji vrh v državi. Pogosti so potresi, vulkanski izbruhi in tajfuni. Podnebje je tropsko oceansko z visoko vlažnostjo, visokimi temperaturami in obilico dežja.

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Terase za gojenje riža v strmem goratem predelu na severu Filipinov.

Skoraj polovica delovne sile je zaposlena v kmetijstvu. Za lastno prehrano gojijo predvsem riž in koruzo, za izvoz pa kokosove orehe, sladkorni trs, ananas in banane. Zelo resen problem je uničevanje gozdov zaradi pridobivanja novih obdelovalnih površin. Glavne industrijske panoge so tekstilna, živilska, kemična in elektrotehnična. Od rudnih bogastev so pomembni baker (najpomembnejše izvozno blago), zlato, nafta in nikelj. Pomemben vir deviz so nakazila delavcev na začasnem delu v tujini.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Na otoke je 1521 priplul Ferdinand Magellan in jih poimenoval po španskem kralju Filipu II. Od sredine 16. stoletja so Španci razširili oblast na celotno območje, vendar so jih nenehno vznemirjali Nizozemci in morojski gusarji z Mindanaa. Španski kolonialni režim je bil krut, uprava zastarela in pod močnim vplivom jezuitov, kar je ob gospodarskem izkoriščanju sprožilo neuspešen upor proti španski vladavini (1896). Po špansko-ameriški vojni leta 1898 so Španci prepustili otoke ZDA, vendar so Američani zlomili upor domačinov šele leta 1906. Ameriška prisotnost je imela hude posledice za filipinsko družbo, ki kaže trojno mešanico azijske kulture, španskega katoličanstva in ameriškega kapitalizma. Ameriška politika na Filipinih je omahovala med spodbujanjem in dušenjem filipinske avtonomije. Leta 1935 je postal predsednik napol neodvisnega filipinskega »Commonwealtha« narodni voditelj Manuel Quezon. Nenadna japonska invazija leta 1941 je presenetila ameriške in filipinske branilce. Japonska je vzpostavila marionetno »Filipinsko republiko«, po ponovni ameriški osvoboditvi otočja pa so 1946 ustanovili neodvisno Republiko Filipini.

Med letoma 1953 in 1957 je karizmatični predsednik Ramon Magsaysay premagal in se nato sporazumel s komunističnim gverilskim gibanjem Hukbalahap, vendar pa je njegova smrt pomenila konec programa zemljiških reform. Oblast Ferdinanda Marcosa (1917-1989; na oblasti 1965-1986) je temeljila na korupciji. Gverilsko dejavnost je izrabljal kot izgovor za vse hujšo diktaturo. Ko je 1986 poskušal ponarediti rezultate predsedniških volitev, ga je ljudska vstaja vrgla z oblasti, predsedniško mesto pa je zasedla Corazon Aquino, vdova vodilnega opozicijskega voditelja, ki so ga umorili, domnevno na Marcosov ukaz. Njeno predsednikovanje je ogrozilo več poskusov državnih udarov. Leta 1992 so zaprli zadnje vojaško oporišče ZDA. Deželo še vedno pestijo različne uporniške skupine, med drugimi tudi komunisti in islamski skrajneži.

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • 2001, Družinska enciklopedija Guinness, 8.slovenska izdaja, Ljubljana, Slovenska knjiga, 760 str.